Vseh devet ekip z zlato medaljo

Kihača VogričevciV prleškem Društvu za ohranitev jedi naših babic – Kihača, se zavedajo, da med ohranjanje starih običajev in kulturne dediščine, kamor sodi tudi kulinarika naroda, gotovo sodijo tudi različne prireditve, kjer tekmujejo v kuhanju različnih starih in bolj kot ne pozabljenih jedi. In tovrstnih dogodkov, prikazov in tekmovanj je tudi na severovzhodu države, iz leta v leto več. Zato kuhanje jedi na žlico, katerih okus spominja na tistega izpred mnogih let, ko so vampe, kisle juhe, golaže, paprikaše, prežganke in podobne jedi, kuhale naše mame in babice, še ni pozabljeno. Okusi so še vedno zelo podobni tistim, starim. To so dokazale številne ekipe, ki so se udeležile kuhanja jedi na žlico v kotličku, ki ga je minulo nedeljo, v okviru krajevnega praznika v Vogričevcih pri Ljutomeru pripravilo omenjeno domače Društvo za ohranitev jedi naših babic – Kihača, katero vodi Igor Slokan. Tokrat so prav vse nastopajoče ekipe kuhale različne jedi „na žlico", žal je šest od 15 prijavljenih ekip, zaradi slabega vremena, nastop odpovedalo. Kljub temu je bilo tekmovanje zanimivo, skuhane jedi pa odlične.

Zmagovalec tekmovanja v kuhanju jedi „na žlico

Na 23. bogračiadi le 15 ekip z veliko predvolilnega naboja - Jevškovi in Židanovi SD na 2. mestu

Bogračiada MSMinulo soboto, ko je na dvorišču hotela Diana v središču prekmurske prestolnice Murske Sobote, že triindvajsetič močno dišalo po znameniti prekmurski jedi – bograču, katerega so poklicni in zlasti ljubiteljski kuharji pripravljali na tradicionalnem tekmovanju, je bilo zraven, med lepim številom obiskovalcev in gostov, tudi kar nekaj znanih osebnosti. To niti ne preseneča ob dejstvu, da se bližajo volitve v Evropski parlament in številni kandidati so se želeli predstaviti prekmurskim in prleškim volivcem. Bograč sicer ima v Prekmurju prav posebno mesto, saj je zasidran v tamkajšnjo kulturno-zgodovinsko dediščino, zlasti kulinariko, in kuharske prireditve vedno znova privabljajo kuharje in pokuševalce.

Najboljši bograč so skuhale „Sončnice

Drugič so se srečali rodbini Holc – Kolarič in spet je bilo prijetno, veselo in razigrano

Rodbina Holc - KolaričDandanes, ko vsi nekam hitimo, in nimam časa niti za najbližje, da ne govorimo o prijateljih, znancih in sosedih, je vsako srečanje med ljudmi lepo doživetje. Že v sami slovenski besedi »srečanje« se skriva besedica sreča. Da je temu tako, smo se lahko prepričali, ko smo obiskali udeležence 2. srečanja rodbine Holc iz Stare Gore pri Sv. Juriju ob Ščavnici in rodbine Kolarič z Noričkega Vrha pri Gornji Radgoni. Osrednji del dogodka je potekal na Stari Gori, začelo pa se je z zbiranjem na Negovskem gradu. Tam sta udeležence sprejela letošnja organizatorja Nada in Vincenc Holc iz Maribora. Skupaj z zaposlenimi sta na grajski zelenici pripravila mize in stole za sprejem gostov in prvo dobrodošlico. Po kratki pogostitvi s sladkimi dobrotami, ki so jih spekle posamezne udeleženke, se jih je večina podala v župnijsko cerkev Marijinega rojstva v Negovi k sveti maši. Ob duhovniku dr. Antonu Ožingerju jo je daroval župnik župnije Sv. Jurij ob Ščavnici Boštjan Ošlaj.

Holčevi z gore in Kolaričevi z vrha

Srečalo se je 70 pripadnikov rodbine Steyer z Apaškega polja

Srečanje SteyerVinogradniško posestvo Steyer ali Hišo dišečih tramincev iz Plitvice pri Gornji Radgoni je v preteklosti, predvsem zaradi vrhunskih vin in odlične kulinarike, obiskalo veliko, na stotine in tisoče zlasti ljubiteljev vrhunske kapljice, ne le iz Slovenije, temveč praktično z vseh celin, a gotovo nikoli pred minulo soboto, na čudovitem posestvu, hkrati ni bilo toliko pripadnikov rodbine Steyer. V organizaciji treh sorodnikov, gostitelja Danila Steyerja, apaškega župana, dr. Andreja Steyerja in Ericha Steyerja iz sosednje Avstrije, jih je namreč na 3. bienalno srečanje prišlo okoli 70, od blizu in daleč, največ iz Apaške doline, pa tudi iz Avstrije, Nemčije in Luksemburga. Med njimi je bila najstarejša Otilija (Steyer) Gungl, rojena 13.12.1928 in najmlajša Ana Stejer, rojena, 9.6.2016.

Steyerji živijo na vseh koncih sveta

Rekordnih 32 pohodnikov med Pincami in Hodošem

Pohod Pince - HodošRazdalja med Hodošem, na severu, in Pincami, na vzhodu Prekmurja, meri 45 km, in to pot vsako leto prehodi skupina pohodnikov, predvsem prebivalcev z Goričkega. Prvič so se na iniciativo zakoncev Abraham podali na pot leta 2015, odtlej pa jo vsako leto ponovijo. In letošnji pohod se je pričel minulo soboto v Pincah, in sicer že ob 5.30. Zbrane sta pred tamkajšnjim vaškim domom pred odhodom pogostili družini Jaklin in Feher.

Ob meji so prehodili kar 45 kilometrov

Med najstarejšim (91) in najmlajšim (8) udeležencem 82 let razlike

Medgeneracijsko srečanje Janžev VrhKljub nekoliko turobnemu in občasno deževnemu vremenu, so Krajevna organizacija RK Janžev Vrh (predsednica: Rija Albert), PGD Janžev Vrh (Anton Belna) in DU Grozdek Janžev Vrh (Jožef Vaupotič) uspešno organizirali 7. medgeneracijsko zdravstveno - športno – družabno srečanje krajanov Janževega in Melanjskega Vrha ter Žrnova, in tudi drugih občanov iz občin Radenci in Gornja Radgona. Skozi večurno druženje, ki se je začelo že ob 8. uri zjutraj, z različnimi aktivnostmi, se je prireditve udeležilo več kot 70 oseb različne starosti s tem, da je najmlajši udeleženec bil star osem, najstarejši kar 91 let.

Na 7. medgeneracijskem srečanju na Janževem Vrhu je bilo pestro

Nekoč „Metuljček", danes „Prestiž – caffe & grill"

Prestiž GederovciGotovo ni veliko Prekmurcev in gostov iz drugih delov Slovenije, ki so se kdaj peljali čez Avstrijo v Mursko Soboto, in se ne spomnijo Gostilne „Metuljček", tik ob kmetijski zadrugi in krožišču v Gederovcih. Kljub uspešnemu poslovanju je gostišče pred dobrim letom dni prenehalo poslovati, kar je za mnoge ljubitelje dobre kulinarike in tudi hladne pijače, bil pravi mali šok. Toda pred nedavnim se je vse skupaj znova spremenilo na boljše. Sedaj v prijetni prekmurski vasi Gederovci, sredi prečudovitega naravnega okolja na obrobju meje z Avstrijo, ponovno deluje prijeten gostinski lokal, ki se sedaj imenuje „Prestiž – caffe & grill", ki je po mnenju obiskovalcev po kakovosti že prehitel svojega predhodnika. Lokal, ki se nahaja na čudoviti lokaciji, 9 km oddaljeni od Murske Sobote, ter po 5 km od Radencev, Gornje in avstrijske Radgone, je odprl mladi podjetnik Gregor Šavor, ki ga mnogi poznajo tudi kot glasbenika, člana skupine „Prestiž" po kateri je tudi gostilna, znana po prijetnem ambientu, prijaznem osebju in izvrstni ponudbi najrazličnejših jedi, dobila ime.

V Gederovcih deluje novo gostišče z odlično hrano in pijačo

Moj kraj Radgona

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Negovsko jezero - Biser Slovenskih goric

 

Domačini veliko pričakujejo od projekta Revitalizacija Negovskega jezera

Strokovne podlage za ponovno oživitev tega nekoč priljubljenega umetnega jezera so pripravljene

Negovsko jezeroEden biserov Slovenskih goric, zlasti Ščavniške doline, Negovsko jezero je nastalo v dolini Kunovskega potoka z zajezitvijo nekdanjih 11 grajskih ribnikov. Jezero, ki ga tako polni omenjeni potok, obsega okoli 11,3 ha in je globoko od 1,5 do 3 metrov. Njegova največja globina je ob nasipu, kjer je globoko tudi do pet metrov. Jezero in Krajinski park Negova je kot krajinski park zavarovan od leta 1967. Celoten krajinski park obsega 176,52 ha. Za krajinski park je bil razglašen zaradi geoloških tvorb, favne in flore, kulturno-varstvenih, urbanističnih in turističnih razlogov ter izredne krajinske lepote. V Negovskem jezeru uspevata beli lokvanj in redki vodni orešek. V Negovskem jezeru prebivajo amurji, krapi, jegulje, žabe, raki, ščuke, smuči, koreslji in drugo. Na vodah jezera živijo mnoge vodne ptice, najbolj številne so vodne race. V gozdu ob jezeru prebivajo kuna, lisica, na visokih drevesih kragulji in kanje, šoja, lesna sova in ostalo. Negovsko jezero z bližnjo okolico je priljubljen prostor za sprehajanje, ribolov in čolnarjenje. Jezero so nekdaj čistili na vsaka štiri leta, vendar so to pred desetletji opustili, tako da je danes dno jezera poraslo z muljem in je močno onesnaženo.

Negovsko jezero je kot del obrambnega sistema bližnjega gradu Negova pred Turki nastalo že pred približno 400 leti, v novejšem času pa je bilo dolgo priljubljeno kopališče in raj za ribiče. V poznih šestdesetih letih prejšnjega stoletja so domačini sami uredili lesene bazene in ploščadi za sončenje, imeli so tudi čolnarno in poleti se je ob koncu tedna tam drenjalo tudi do 2000 obiskovalcev. Pozneje je obisk zamrl, zdaj je jezero le še cilj ribičev. O njegovi oživitvi so v teh krajih začeli prvič resno razmišljati pred 20 leti, ko so že naredili projekt znotraj programa Celostnega razvoja podeželja in oživitve vasi. Vendar projekta nikoli niso končali, kaj šele, da bi ga začeli uresničevati. Že pred tem je negovski dobrotnik Ivan Kramberger imel resne namene za ureditev, a je birokracija takrat bila močnejša...

A če se bodo uresničili načrti projekta Leader, ki ga vodi Razvojna agencija Pora iz Gornje Radgone, bo ob jezeru postopoma vendar spet živahneje. Med nekaj delavnicami z domačini, šolarji, srednješolci in s strokovno javnostjo, ki so potekale v letu 2013, je mednarodni center za ekoremediacije z mariborske filozofske fakultete izoblikoval strokovne podlage, ki predvidevajo ponovno oživitev jezera, predvsem z dejavnostmi mehkega turizma. Del jezera ob nasipu bi bil za kopalce, kampiranje in čolnarjenje, okrog njega bi bila speljala učna pot, severozahodni del naj bi bil namenjen ribičem, severni pa bi ostal čim bolj naraven in nedotaknjen. Domačin iz Negove Stanko Rojko je z opravljenim delom zadovoljen, saj pravi, da so sedaj dobili podlago, ki kaže in omogoča pot naprej. Volja med domačini, da se ob jezeru kaj spremeni obstaja, in kot dodaja Rojko, so lani prvič po nekaj letih pljunili v roke ter prostovoljno pokosili in očistili okolico jezera. Ana Vovk Korže s centra za ekoremediacije pa pravi, da je projekt dobro izhodišče za delo naprej, vendar se bo še pred začetkom oživljanja jezera treba dogovoriti z lastniki zemljišč ob njem in Arsom, ki ga upravlja in nasipa, občina pa bo morala glede na predlagano sprejeti podrobni prostorski načrt za območje jezera.

Projekt »Revitalizacija naravnega in turističnega bisera Ščavniške doline – Negovsko jezero«, katerega izvajalca sta Pora razvojna agencija Gornja Radgona in Mednarodni center za ekoremediacije iz Filozofske fakultete UM, vključili pa so tudi lokalno prebivalstvo, očitno obeta napredek razvoja turizma v tem delu države. Ponoven razvoj Negovskega jezera je vsekakor odvisen od domačinov, ki živijo z njim in so glavni njegovi uporabniki, zato je bilo nujno potrebno ugotoviti, kakšen razvoj jezera si želi lokalno prebivalstvo. „Sonaravna in turistična oživitev Negovskega jezera bo prispevala k ohranjanju in povečanju biotske raznovrstnosti zaščitnega območja Krajinski park Negova in Negovsko jezero, k spodbujanju trajnostnega upravljanja s podeželskimi viri, k izobraževanju in ozaveščanju prebivalstva o pomenu območja ter ponujala nove možnosti razvoja turizma. Ob tem pričakujemo povečanje zanimanja za zavarovano območje Krajinski park Negova in Negovsko jezero s strani lokalnega prebivalstva ter spoznavanje omejitev zaradi varovalnega režima območja. Projekt je namenjen: Lokalnemu prebivalstvu, ki je največja ciljna skupina, in bo vključeno kot uporabnik revitaliziranega jezera;  Mladim vseh starosti, ki so ključni za nadaljnji razvoj območja. Cilj je vzpostaviti odgovornejši odnos do okolja, saj so potencialni izvajalci ter koristniki nadaljnjega turističnega razvoja; Strokovni javnosti s področja ekoremediacij, vodarstva in ohranjanja narave", pravi Nuša Pavlica Jakovljevič iz Pore.

Ob tem slednja dodaja, da je projekt zasnovan tako, da se upoštevajo ideje za sonaravno revitalizacijo od najširše javnosti, zato so tudi bili organizirani trije omenjeni tipi delavnic, kjer so se zbrale zamisli za oživitev jezera in okolice. Posebno vlogo so imeli mladi, saj so v okviru poletne šole razvili nove ideje ter jih umestili v prostor. Na temelju širokega pristopa ter ob vključitvi raziskovalno-pedagoškega dela je za območje Negovskega jezera oblikovan Katalog revitalizacijskih možnosti Negovskega jezera. Vključene so ideje ekoremediacije, permakulture in zelenih tehnologij, v povezavi s starimi praksami tega geografsko sklenjenega območja.

Starejši domačini so sicer močno navezani na tradicijo Negovskega jezera, ki je bilo v preteklosti znano naravno kopališče v severovzhodni Sloveniji. To si želijo ponovno oživeti. Prav tako pa mladi želijo enak razvoj, vendar še z nečim drugim, zato predlagajo, da se uredi tudi eko camp. Sploh pa ljudje pri revitalizaciji Negovskega jezera vidijo tudi možnost obuditve lokalne ponudbe, ki je v preteklosti oskrbovala turiste in kopalce ob Negovskem jezeru. Prav tako nekateri želijo, da bi ob jezeru bila točka oziroma hiška, kjer bi imela vsa društva svoj prostor. Pri lokalni ponudbi so domačini izpostavili tudi ribiče, kot tiste, ki sedaj največ upravljajo z jezerom, čeprav pravega upravljalca jezera sploh ni in ga ne morejo definirati. Po revitalizaciji si želijo še vedno ribiške dejavnosti na jezeru, vendar predlagajo, da bi se uvedle poimenske karte in ribiči bi morali odnesti vse odpadke za seboj, ker jim nekateri domačini očitajo, da so oni največji onesnaževalci jezera. Domačini želijo tudi, da bi se jezero razdelilo na več različnih odsekov, kjer bi se natančno definirala raba, s tem bi del namenil tudi naravnovarstvu in opazovanju. Spet drugi pa želijo vizualno spremeniti prostor in ob tem ohraniti naravo kot tako. Ideja je, da bi se čez jezero pri močvirju naredil leseni most, s čimer bi povečali doživljajski učinek jezera in vizualno privabljivost za tujce. Želijo si tudi, da bi jezero in okolje postalo urejeno rekreacijsko območje ali pa urejen park za druženje. Eden izmed domačinov je izpostavil tudi idejo, da bi se lahko voda iz jezera uporabljala kot vir energije. Domačini so pri tem tudi izpostavili, da bi bilo potrebno k jezeru kot naravni dediščini priključiti še ostale primere naravne dediščine širšega območja in tako privabljati goste, katerim pa bi domačini ponujali ob jezeru le lokalne pridelke in izdelke. Kot dodatno rekreacijsko ponudbo pa bi domačini ob jezeru uredili še čolnarno. Vse te ureditve lokalne ponudbe so povezane tako s turizmom kot tudi z dejavnostmi, ki sodijo v sklop učilnica v naravi. So dolgoročno izvedljive in jih je potrebno upoštevati pri trajnem načrtovanju razvoja jezera. Za uresničitev nekaterih so potrebna različna soglasja in dovoljenja ter finančna sredstva.

(Poročanje o projektu lani)

NEGOVSKO JEZERO

Krajinski park Negova in Negovsko jezero je zavarovan kot krajinski park že od leta 1967. Sicer je ime Negova postalo znano širši javnosti v 80. letih zaradi Ivana Krambergerja, dobrotnika iz Negove. Okolica njegovega rojstnega kraja pa izstopa po svojih naravnih in kulturnih vrednotah. V krajinskem parku je središče Negove z gradom in skoraj celotni kraj Kunova. Po nekaterih virih je velik le 177 ha, Opis v odloku , ki je parcelno natančen pa ga opiše večjega od 300 ha. Negovsko jezero je eno izmed enajstih grajskih ribnikov, ki je imelo velik obrambni pomen v času vpadov Turkov na to ozemlje in še ne dolgo nazaj je bilo glavna turistična točka v Negovi. Nastalo je z zajezitvijo potočne doline kunovskih potokov. Takih jezer je bilo okrog negovske graščine več, menda kar 11. Ostali so le trije ribniki, dva manjša tik pod graščino in omenjeno večje Negovsko jezero. V njem raste vodni orešek in beli lokvanj. Globina jezera je od 1,5 do 3 m. Največja globina pa je ob nasipu, tudi do 5m. Pod jezom stoji mogočen Sitarjev mlin, ki je kljuboval konkurenci do leta 1974. Nad jezerom stoji hiša pokojnega Ivana Krambergerja, zraven po spomenik z napisom V spomin dobrotniku iz Negove. Negovsko jezero je zajezitveno jezero v osrčju Slovenskih goric, nekoliko vstran od ceste Negova - Spodnji Ivanjci. V preteklosti je bilo Negovsko jezero zelo popularno za mlade, kajti ob robu jeza so naredili lesene bazene. Tam so se mladi najraje zbirali in kopali.

Rastlinski in živalski svet v jezeru je zelo bogat, saj je v vodi je veliko rib. Žal so v preteklosti vnašali tudi ribe, ki niso iz teh krajev, kot so babuška, amur..., ki vse bolj izpodrivajo domače vrste. V jezeru so zelo številni; krapi, žabe, jegulje, karasi, rdečerepke, zelenike, in lignji, rako, vodni pajki, kačji pastirji, pijavke, belouške, vodni polžki ipd. Videti je tudi malo in veliko bobnarico, čopastega ponirka, ki je bil v Negovskem jezeru dobro zastopan, in še druge redke vodne ptice in obvodno perjad. Na vodah Negovskega jezera živijo številne vodne ptice, najštevilčnejše so vodne race, ki tu tudi gnezdijo, saj so jim lovci izdelali celo gnezdišča. Še pred nekaj desetletij je na jezeru živela tudi vidra. Iz širšega področja Negovskega jezera je izginila v času regulacije reke Ščavnice okrog leta 1985. Pot, ob kateri so se selile vidre iz Mure, vse do Negovskega jezera, je bila s tem pretrgana. Vidra se je v območje Ščavniške doline in tudi na jezero ponovno vrnila po letu 2005. Vzrok za vračanje vider je najbrž čistilna naprava v Ljutomeru in postopno zaraščanje korita reke Ščavnice. Ob brežinah jezera je najbolj številna vrsta srnjad, redkeje opažamo divje zajce in fazane. Stalni prebivalki gozdov ob jezeru sta lisica in kuna, na visokih drevesih, na bolj skritih predelih krošenj, gnezdijo kanje in kragulji, od katerih so zlasti kragulji zelo redki. Redka je zlatovratka, jerebica in sraka, pogosteje pa je vidna le šoja. Sove so številne, najbolj pogosta je lesena sova, vidne so tudi veverice, zelo občasno tudi dihur in jazbec.

Od rastlinskega sveta je že skoraj izginil beli lokvanj, ostali rastlinski svet, še posebej blatnik, pa se množično razraščajo. Nekoliko je prizadet pas vrbovja in šaša na plitvejših delih jezera zaradi znižanega vodostaja. Kljub temu se najdejo otočki šaša, ki so tako veliki, da lahko zdržijo več ljudi. Ob samem jezeru se je rastlinski svet prilagodil na stalno stoječo vodo, zato v neposredni bližini najdemo več vlagoljubnih rastlin, še posebej črno jelšo. Nekaj metrov od roba jezera pa je že mešani gozd, prepleten z bukvami, bori, hrasti, gabri, brezami... Najdemo lahko tudi grmovnice, kot so leska, črni bezeg, glog ipd. V bližini jezera je tudi zelo znan Žigrtov hrast, ki pa sicer ni odvisen od vode v jezeru. Včasih so jezero čistili na vsaka štiri leta, pred tem polovili 5 do 6,5 ton rib in jezersko kotanjo prvič napolnili s svežo vodo. To so sedaj opustili. Pri zadnjem izpustu naj bi polovili le še 1,5 ton rib, zdaj bi bile količine po mnenju poznavalcev še manjše, saj je jezersko dno zelo poraslo z muljem, onesnaženo, preživetje rib pa vedno bolj ogroženo...

Za prikaz gumbov, kot so "Všeč mi je", "Deli na FB", "Tweet", "G+" in komentarjev socialnih omrežij omogočite piškotke v nastavitvah, ki jih odprete na zavihku "Zasebnost" ob strani levo ali spodaj na gumbu "Dovoli piškotke"! Za pravilno delovanje novih nastavitev osvežite stran s pritiskom na tipko "F5".
Nahajate se: MKR Lokalno Negovsko jezero - Biser Slovenskih goric