Popovu bodo znova sodili!

Potrjena sodba oproščenemu generalu Trifunoviću, za obsojenega polkovnika Popova pa je sodba vrnjena v novo obravnavo

Višje sodišče v Mariboru je polovično odločilo v razvpiti kazenski zadevi, kjer se je na murskosoboškem okrožnem sodišču sodilo visokima častnikoma JLA, general-majorju Vladimirju Trifunoviću, in polkovniku Berislavu Popovu. Potrdilo je namreč oprostilno sodbo, ki jo je okrožno sodišče lani izreklo Trifunoviću, za soobtoženega, nekdanjega polkovnika JLA Popova, pa je višje sodišče prvostopenjsko obsodilno sodbo razveljavilo in jo vrnilo na prvo stopnjo, kar pomeni, da mu bodo sodili znova. Pred velikim senatom okrožnega sodišča v Murski Soboti, ki mu je predsedoval predsednik omenjenega sodišča, sodnik Branko Palatin, so lani Popova spoznali krivega za vojna hudodelstva proti civilnemu prebivalstvu junija in julija 1991 in mu dosodili pet leta zapora, generalmajorja Trifunovića pa so takrat oprostili. Po obsodilni sodbi, nam je Berislav Popov, ki se je enako kot soobtoženi Trifunović izogibal sodnih obravnav, in so jima sodili v odsotnosti, povedal kako razume sodnika Palatina, ki da je moral nekoga obsoditi. Sam je vseskozi zanikal kakršnokoli krivdo in je pričakoval, da je višje sodišče ne bo potrdilo.

Spomnimo, da se je dolgotrajna sodna obravnava lani končala, po dobrih 22 letih od storitve očitanih kaznivih dejanj, ter po maratonskem sojenju, na kar sodišče ni moglo vplivati, nekdanjega polkovnika JLA Berislava Popova spoznali krivega za vojna hudodelstva proti civilnemu prebivalstvu junija in julija 1991 in mu prisodili pet leta zapora, generalmajorja Vlada Trifunovića pa so oprostili vseh obtožb. Kot je ob izreku sodbe povedal sodnik Palatin, je Popov v spopadih med osamosvojitveno vojno v Gornji Radgoni kršil pravila mednarodnega vojnega in humanitarnega prava. Trifunoviča, ki je bil nadrejeni Popovu, je sodišče oprostilo vseh obtožb, saj podrejenemu ni izdal nobenega ukaza, ki bi kršil določila mednarodnega vojnega prava.
Kot je znano je Trifunovića, poveljnika 32. korpusa v Varaždinu, in Popova, ki je med 27. junijem in 3. julijem 1991 vodil 32. motorizirano brigado do Gornje Radgone, obtožnica bremenila, da sta kot odgovorni vojaški osebi v oboroženem spopadu med SFRJ in Republiko Slovenijo delovala v nasprotju s pravili mednarodnega in vojnega prava, ker nista zaščitila civilnega prebivalstva in objektov. Zaradi tega sta umrla dva civilista, povzročena je bila tudi velika materialna škoda, tožilstvo pa jima je očitalo tudi opustitev ukrepov, ker nista preprečila ropanja civilnih objektov, pri čemer so med drugim izropali tudi brezcarinsko prodajalno na mejnem prehodu v Gornji Radgoni. V sklepni besedi je višji državni tožilec Žarko Bejek umaknil obtožbo za poškodbo cerkvenega zvonika v Gornji Radgoni, ker da so tam potekali spopadi. Za vse ostale očitke pa je trdil, da so jih dokazali. Popovu je pripisal, da je med prodiranjem proti mejnemu prehodu z Avstrijo kot poveljnik tankovske kolone streljal na civilno prebivalstvo in obstreljeval stanovanjske hiše, pri čemer sta bila ubita Janez Svetina v Gornji Radgoni in Alojz Gaube v Radencih. Tožilčev očitek generalu Trifunoviču pa je bil, da je Popovu izdal take ukaze. Ob tem je Bejek poudaril, da so poveljniki vojaških sil dolžni spoštovati določila mednarodnega vojnega prava. Oba je še obtožil, da sta dovolila plenjenje opustošene brezcarinske prodajalne v Gornji Radgoni. Zato je za Popova predlagal sedem, za Trifunovića pa šest let zaporne kazni.
Povsem drugače je trdil zagovornik Trifunovića Gorazd Fišer, ki je v sklepni besedi predlagal oprostitev svoje stranke, ker da Trifunoviću očitano dejanje sploh ni kaznivo, saj mu očita opustitev dejanja, ne pa izvršitev, pa tudi dokazov, ki bi ga bremenili, naj ne bi bilo. Že pred tem pa je Fišer zatrdil, da sploh ni šlo za spopad med državama, ker da Slovenija takrat še ni bila priznana. Zato je, po njegovem, tožilstvo obtožnico zgradilo na napačnih temeljih, saj Slovenija junija in julija 1991 še ni bila uradno priznana kot država, zato takrat med vojno za samostojno Slovenijo naj ne bi veljala določila mednarodnega vojnega prava. Fišer je Trifunoviča še branil, da je kot general le posredoval ukaze, ki jih je dobil od svojega nadrejenega v Zagrebu, ki je bil slovenski general v JLA Konrad Kolšek. Enako je trdil tudi zagovornik Popova, odvetnik Danilo Hari, ki je prav tako predlagal oprostitev njegovega varovanca. Po njegovih besedah je bila obtožba nezakonita tako iz formalnih kot dokaznih razlogov, saj Popov ni ukazoval napadov na civilne osebe in objekte, prav tako pa pripadniki JLA v Gornji Radgoni v spopadih naj ne bi streljali prvi niti kradli blaga iz trgovin in stanovanj. „Nihče ni dokazal, kdo je med streljanjem uničeval civilne objekte in kdo je pozneje ropal. Ob tem Popov nikoli ni ukazal streljanje na ubita civila, saj sta se slednja znašla v coni spopada", je v daljši zaključni besedil, med drugim dejal Hari, ki je dodal, da njegov varovanec ni ubijal civilistov in streljal na slepo, ampak le vračal ogenj, ko mu je grozila nevarnost.
Kljub vsemu mu sodni senat ni sledil, a je pri izreku kazni upošteval nekdanji zakon SFRJ, ki je milejši, in Popovu dosodil najnižjo možno kazen (zagroženo je do 20 let), pri Trifunoviću pa ni ugotovil kršenja pravil mednarodnega in civilnega prava. Pri razsodbi se je senat, poleg na izjave številnih prič, katerih izjave o tem, katera stran je prva uporabila orožje in izbiri ciljev, so se precej razlikovale, opiral tudi na mnenji izvedencev za vojno in vojaško doktrino o poveljevanju v JLA in konkretno o prodoru oklepne enote Popova na mejni prehod Gornja Radgona leta 1991 ter o tem, kdaj so kakšni cilji v vojaških spopadih vojaški ali civilni in zato zaščiteni. Po mnenju izvedencev je bila uporaba bojnih sredstev enote JLA sporna, ker sta pri tem umrla dva civilista in ker vojska pri streljanju ni izbirala ciljev, poleg tega je zlorabila oznako Rdečega križa, ko je enoti na mejnem prehodu pripeljala vojaški material. Po mnenju izvedencev je za kršitve odgovoren tako tisti, ki je sporne ukaze izdal, kot tisti, ki jih je izvrševal.
Obtoženima so sodili v odsotnosti, njihove izpovedi pa so prebrali na sodišču. Zdaj 75-letni Trifunović je preiskovalnemu sodniku v Beogradu leta 2008 povedal, da je le izvrševal ukaze izvršnega sveta SFRJ in vojaškega vrha JLA, saj je bila takrat to enotna država, da je enota JLA odgovarjala s streljanjem le, ko se je branila, in da je šlo v Sloveniji za oborožen odpor proti legalni vojski. Popov, zdaj je star 70 let, pa se je, prav tako pred srbskim preiskovalnim sodnikom, zagovarjal, da je zgolj izpolnjeval ukaze za zavarovanje državne meje, da o smrti dveh civilistov ni vedel ničesar, da se je njegova enota le branila, v mestu pa da so vzeli le hrano in pijačo, ker so bili obkoljeni, o kraji zlatnine in drugih predmetov pa ni vedel ničesar. Tako Trifunovič kot Popov sta bila že na Hrvaškem obsojena zaradi vojnih zločinov, ki naj bi jih zakrivila kot častnika JLA vojašnice v Varaždinu med agresijo JLA v južni sosedi. Doma, v Srbiji, pa sta bila general in polkovnik obsojena, ker sta dovolila umik enot JLA iz Varaždina nazaj v Srbijo. Sicer sta bila kasneje pomiloščena in prisojena jima je bila odškodnina za čas prebit v priporu.
Sodba iz Murske Sobote je sedaj pravnomočna za Trifunovića, Popovu pa bodo sodili znova, tako da bodo stroški postopka še višji. Višji sodniki bi lahko tudi sami izrekli ustrezno sodbo če so že menili, da prvostopenjska ni pravilna, saj takrat ne bilo novih stroškov. Že do sedaj so omenjeni stroški bili zelo visoki in bremenijo državni proračun.

POPOV: KDO JE KRIV ZA MOJE ŽRTVE?

Obsojeni polkovnik JLA v posebnem pogovoru komentiral in zavrnil sodbo, češ da so sodniki morali opravičiti stroške in čas

Po lanskem izreku sodbe na okrožnem sodišču v Murski Soboti po kateri je nekdanji poveljnik 32. motorizirane brigade JLA, ki se je iz Varaždina prebila do Gornje Radgone, polkovnik Berislav Popov, bil spoznan za krivega in obsojen na pet let zapora, smo v Novi Beograd, kjer v lepem hčerinem stanovanju na Gandijevi ulici, živi s soprogo, poklicali glavnega akterja dogajanja v Gornji Radgoni v času osamosvojitvene vojne. V nasprotju s trditvami, da gre za strah in trepet med oficirji, za brezkompromisnega in ostrega borca, pravega profesionalca med vojaki, katerega ime so v Gornji Radgoni in okolici med vojno in po njej omenjali s strahospoštovanjem, smo naleteli na prijaznega in razumevajočega upokojenca, ki je brez dlake na jeziku komentiral tako dogajanje izpred 23 let, kot maratonsko sojenje in obsodilno sodbo. Potožil je, da ga je vse od vojne „trlo" sojenje, na Hrvaškem, v Srbiji in Sloveniji, ker da so ga nenehno „gnjavili z raznimi zaslišanji in dopolnili izjav". Ostal je brez vsega, tako v Varaždinu, kot v Banjaluki, kjer je služboval. Veliko časa je živel v nemogočih pogojih, šele sedaj ko sta se z ženo preselila v najlepši del Beograda, mu je lepo in udobno.
Nerad se spominja dogodkov izpred dobrih 22 let, a kljub vsemu vztraja pri svojem videnju dogajanja. „Jaz sem bil legalen poveljnik legalne vojske, kar se za druge ne bi moglo reči. Nikoli si nisem mislil, da bo do tega prišlo, a iz svoje kože ne morem. Bil sem operativec in sem moral na teren, kar drugim ni bilo potrebno, zato sem tudi bil obsojen. Obsodba zoper mene je samo satisfakcija ali zadoščenje za resnično nesrečo Gornje Radgone. Nihče pa se ne vpraša kdo je za to dejansko kriv; jaz zanesljivo ne. Ker me je odvetnik Hari sproti obveščal o dogajanju na sodišču, sem bil odlično seznanjen z vsem. Posebej so me motile nekatere priče, ki sploh niso bile v Gornji Radgoni ali na terenu sploh, temveč so se naučile na pamet kaj morajo povedati. Sam trdim, da so povsod kjer se strelja tudi žrtve in materialna škoda. Hudo mi je, da sta umrli dve civilni osebi, ki so se verjetno nahajale med tistimi, ki so streljali po nas. Ali se je kdo vprašal kje so naše žrtve, saj sem imel pet mrtvih, 12 ranjenih in 30 ujetih vojakov in starešin. Ta sodba v Murski Soboti je nepravična in to je vsem jasno, a so sodniki morali opravičiti dolgotrajnost postopka in seveda stroške, ki so gotovo visoki", nam je takrat razlagal upokojeni polkovnik Popov, ki bi si najraje ogledal spominsko obeležje „Nikoli več" v Gornji Radgoni.
Ob koncu je še dodal, kako verjame, da „pravica vedno zmaga", in zato pričakuje, da bo pritožbeni senat višjega sodišča, sodbo spremenil v oprostilno..., in mogoče takrat res pride pogledat omenjeni spomenik.