Srečali so se maturanti generacije 1953/54, med njimi tudi upokojeni nadškof in številne druge znane osebnosti

Maturantje Prve gimnazije MBPoletje je med drugim tudi čas, ko se srečujejo nekdanji sošolci ob takšnih in drugačnih obletnicah mature. In takšna srečanja, druženja in obujanje spominov na mlada, osnovnošolska ali srednješolska leta, so vedno prijetna in vesela. Toliko bolj, če se srečajo dedki in babice, ki so maturirali pred častitljivimi 65 leti. Prav takšno srečanje je pred dnevi potekalo v Mariboru in posredno v Slovenskih goricah, saj od tam prihaja veliko maturantov. Polde Matjašič iz Lenarta je namreč poskrbel za nepozabno srečanje in druženje maturantov generacije 1953/54 nekdanje realke/prve gimnazije Maribor.

Maturirali so pred davnimi 65 leti

Gasilci pred upokojenkami in veterani

Bujta repaV okviru 24. Pomurskega poletnega festivala, ko so v Veliki Polani vrstijo številne prireditve, koncerti in dogodki, katerih ne doživimo vsak dan, je na prizorišču dogajanja potekalo tudi jubilejno, 10. tekmovanje v kuhanju tradicionalne prekmurske jedi – bujte repe. In ni nič nenavadnega, da v kuhanju omenjene jedi tekmujejo v Veliki Polani, kajti v deželi štorkelj so 10. avgusta 2013 postavili tudi Guinnessov rekord, saj so v kotlu skuhali rekordnih 1.089,50 kilogramov bujte repe, ta pa je po njihovem prepričanju del kulturne dediščine. In v neuradni svetovni prestolnici bujte repe Veliki Polani je tokrat nastopilo 14 predvsem domačih ekip iz Prekmurja, samo tekmovanje pa je potekalo pod vodstvom Nine Lebar, in pod budnim očesom članov strokovne komisije (Strokovna učitelja kuharstva na SŠGT Radenci, Zdenka Tompa in Dušan Zelko, ter vodja kuhinje v hotelu Lipa v Lendavi, Jože Horvat). Pri kuhanju na odprtem ognju in v kotličku, je tekmovalcem gotovo bilo zelo vroče, kajti že brez ognja je bila temperatura krepko nad 30 stopinj, a ker je šlo bolj za druženje kot zmago, ni bilo nobene bojevitosti in vsi so se vmes hladili s tekočimi pripomočki.

Desetič so se pomerili v kuhanju znamenite prekmurske jedi – bujte repe

Uličarji pred „Šestko" in Brodarji

Vaške igre LutverciNa domačem nogometnem igrišču Lutvercih je tamkajšnje Športno društvo Luverci, minuli konec tedna, pripravilo vaške šaljive igre ter streljanje s fračo. Zanimivih iger se je udeležilo pet ekip, ob tem se je v streljanju s fračo borilo 30 oseb, od tega 23 moških in sedem žensk. Številni gledalci pa so uživali v smehu, saj so duhovite in predvsem šaljive, predvsem starinske igre, bile vesele in smešne, a ne tudi za tekmovalce, ki so pogosto bili mokri in so morali premagati mnoge ovire.

Na vaških igrah v Lutvercih jih je 30 streljajo s fračo

Ob visokem življenjskem jubileju trije predsedniki obiskali in obdarili lovskega tovariša Jožeta Vogrina

LD Negova VogrinV Lovski družini Negova, kjer posebno pozornost namenjajo izobraževanju in usposabljanju članstva, ter še zlasti varovanju narave, okolja in prostoživečih živali, posebno pozornost namenjajo tudi svojim starejšim prijateljem jubilantom. Nikoli namreč ne pozabijo na svoje tovariše, člane zelene bratovščine, ki že desetletja aktivno delujejo v lovskih organizacijah, hkrati pa imajo okrogel življenjski jubilej. In tako je te dni delegacija LD Negova, v sestavi aktualnega starešine – predsednika Marjana Kšela, ter njegovih predhodnikov Slavka Lončariča, ki je LD Negova vodil 14 let, in Vlada Rojka, ki je bil starešina tri mandate oz. 12 let, obiskala enega najstarejših lovskih tovarišev Jožeta Vogrina, ki je obeležil 85. rojstni dan, hkrati pa je že skorajda pol stoletja lovec in član LD Negova. V Spodnjih Ivanjcih, kjer slavljenec domuje, se je prijetnemu srečanju, obdarovanju in čestitanju, ob lepo obloženi mizi, za kar sta poskrbeli njegova soproga Zvonka in sin Robert, pridružil še sosed, sicer aktualni tajnik LD Negova, Andrej Slogovič.

Ljubi naravo in divjad, v gozd bo hodil, dokler ga bodo noge nesle

Upokojenci nismo nikomur v breme

Upokojenci Slovenske goriceUpokojenci na območju Slovenskih goric se zavedajo, da lahko samo s skupnimi močmi dosežejo več pri reševanju takšnih in drugačnih problemov "tretje generacije". Zato, ne glede na dejstvo, da se je tudi nekdanja občina Lenart že pred leti razdelila na, najprej štiri, nato na šest novih občin, so upokojenci z tega območja še naprej ostali zelo povezani in enotni. Več kot 2.500 upokojencev, ki so včlanjeni v sedmih upokojenskih društvih: Benedikt (predsednik oz. zastopnik: Milan Hlevnjak), Cerkvenjak (Feliks Fekonja), Sv. Jurij (Hermina Križovnik), Lenart (Franc Belšak), Sv. Ana (Milan Bauman), Sv. Trojica v Slovenskih goricah (Ivan Herič) in Voličina (Stanko Kranvogel) v občinah: Benedikt, Cerkvenjak, Lenart in Sveta Ana, Sveta Trojica in Sveti Jurij, je namreč povezanih v Zvezo društev upokojencev (ZDU) Slovenskih goric, kjer s skupnimi močmi in enotni urejajo vse svoje potrebe in aktivnosti, in so s takšnim načinom zelo zadovoljni.

Kar 500 upokojencev Slovenskih goric na slikoviti Sveti Ani

Ni vsaka riba „hotiška riba" - letos so ponudili dve toni rib in niti ene niso vrnili v Muro...

Hotiški ribiški dneviDrugo polovico minulega tedna, od četrtka do sobote, je eno najlepših in večjih panonskih vasi Hotizo, zaznamovala njihova največja turistična prireditev, tradicionalni 24. Hotiški ribiški dnevi, ki jo je spet odlično pripravilo Turistično društvo Hotiza. Hotiški ribiški dnevi so tradicionalna poletna turistična prireditev, ki obiskovalcem nudi kulinarične in kulturne užitke ob pristni domači kapljici. Vzporedno s kulturnimi dogodki, med katerimi izstopa mednarodna likovna kolonija z naslovom "Življenje ob reki Muri" pa so obiskovalci, ki jih je bilo veliko od blizu in daleč, ne le iz Slovenije, temveč zlasti iz sosednjih držav, Hrvaške, Madžarske in Avstrije, spoznavali tukajšnje življenje in neokrnjeno naravo ob reki Muri. Z omenjeno prireditvijo pa sovpadajo tudi izvrstne murske ribe, pripravljene na "hotiški način", saj kot pribito drži slogan: Ni vsaka riba – hotiška riba.

V Hotizi je potekala tradicionalna turistično - kulinarična in kulturna prireditev, 24. „Hotiški ribiški dnevi 2019

Tudi 25. žetev zlatega klasa na Stari Gori pritegnila lepo pozornost

Žetev Stara GoraV današnjem času, ko večino kmečkih del opravijo stroji in mehanizacija, če že ne roboti, je prireditev Žetev zlatega klasa, ki jo Društvo kmečkih žena Sv. Jurij ob Ščavnici, prireja že 25 let, hvalevredna zgodba. Društvo vsako leto na Stari Gori, ob edinem delujočem mlinu na veter v Sloveniji, prireja žetev in košnjo pšenice na stari način. Organizatorji prireditve: Društvo kmečkih žena Sv. Jurij ob Ščavnici, KGZS - Javna služba kmetijskega svetovanja Gornja Radgona in PGD Stara Gora, so tudi letos pritegnili lepo število obiskovalcev, ki so si ogledali to zanimivo etnografsko obarvano prireditev. Poleg obiskovalcev in tekmovalcev v starih opravilih je bilo zraven tudi kar nekaj gostov, kot so: župan občine Sv. Jurij ob Ščavnici Anton Slana, poslanka DZ RS Mojca Žnidarič, župan občine Lovrenc na Pohorju Marko Rakovnik, Vinska kraljica Slovenije Meta Frangež in vinska kraljica DV Mala Nedelja Danijela Kosi.

Podeželske ženske ohranjajo tradicijo žetve in mlatitve

Veliko zabave, penin, vina in kulinarike na 13. dnevu odprtih kleti

Dan odprtih kletiNa Gornjem grisu v Gornji Radgoni, kjer domujejo glavne vinske kleti družbe Radgonske gorice, in vse tja do mostu na reki Muri, je bilo minulo nedeljo sila veselo in razigrano, kot se tudi spodobi za mesto penine in sejmov. Na sporedu je namreč bil že 13. dan odprtih kleti! Vreme in razpoloženje sta bila »od sonca razvajena« in organizatorji iz podjetja Radgonske gorice so poskrbeli, da nikomur ni bil dolgčas, pa tudi žejen ali lačen nihče ni bil.

Zlata penina je leto dni zorela na dnu reke Mure

Moj kraj Radgona

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Spomenik Janezu Puhu ob 100 - letnici smrti

 

Obletnico spomina na velikega izumitelja, Prleka in Slovenca so obeležili v rojstnem Sakušaku v Prlekiji, Gradcu in Zagrebu; Slovenija je lahko ponosna na Janeza Puha

Janez PuhPrlekija in Slovenske gorice sta v bližnji in daljni preteklosti Sloveniji in svetu podarila veliko število znanih, naprednih in uspešnih ljudi, ki so ime svojega rojstnega kraja, svoje pokrajine in svoje Slovenije, v lepi luči ponesli po vsem svetu. In med celo plejado teh velikih Prlekov ima častno mesto gotovo tudi Janez Puch, ki je kot rojak iz Prlekije postal svetovno znani in priznani izumitelj in konstruktor motorjev v Gradcu, kjer se mu je z neizmerljivo energijo, delavnostjo, vztrajnostjo in trmo uspelo zapisati v tretje tisočletje. V spomin na Johanna Pucha - Janeza Puha poteka v zadnjih letih veliko takšnih in drugačnih dogodkov in prireditev, ki jih običajno pripravljajo ljubitelji starih motorjev in avtomobilov - oldtimerjev, ki so nastali v tovarni motorjev "Puch" v Gradcu, tokrat pa so se prleškega velikana spomnili ob 100-letnici njegove smrti (in 152-letnice rojstva). Ta je mimogrede nastopila le nekaj dni po sarajevskem atentatu, ki je botroval začetku 1. svetovne vojne. Obletnice smrti resda ponavadi niso najbolj veseli dogodki, saj so to obletnice spomina na tiste ljudi, ki so nam bili osebno blizu ali ki so bili za naše življenje tako pomembni. In zato si le zaslužijo naše omenjanje in spominjanje.

„Janez Puh je prav gotovo osebnost, ki zasluži vso našo pozornost, tudi 100 let po njegovi smrti. Razmislek ob tem nam ponovno omogoča bolj podroben vpogled v življenje in v delo evropskega izumitelja, avstro-ogrskega ustvarjalca in podjetnika, ki je v otroških letih živel v skromnih razmerah, v svojih mladih letih zapustil rodni Sakušak v Slovenskih goricah in življenjsko kariero začel v tedaj najbližjem večjem mestu nekdanje skupne države. Z ukaželjnostjo in marljivostjo se je od navadnega delavca dvignil daleč nad povprečje svojega okolja. Sledil je svojim sanjam in tedanjemu razvoju tehnike ter ustvarjal na področju dvokoles, motornih koles in na koncu avtomobilov. Sanje o svoji samostojni poti je uresničil, razvoj takratne tehnike pa izpopolnil in nadgradil", pravi predsednik Zveze SVS (starodobnih vozil Slovenije), mag. Janko Uratnik.
Puh je denimo neudoben in nevaren visokokolesnik »mišolin« predelal v dvokolo z enako velikima kolesoma s krogličnimi ležaji in gnano s pedali z verigo. Leta 1889 je ustanovil prvo podjetje »Styria Werke« in izdeloval znamenita dvokolesa »Styria« s katerimi so dosegali odmevne zmage na mednarodnih dirkah. Leta 1901 je predstavil prvo motorno kolo z bencinskim motorjem, leta 1903 pa prvi avtomobil. Že leta 1898 je izdelal dvovaljni motor, ki ga je do leta 1909 razvil v patentirani štirivaljni avtomobilski bokser motor, kasneje tako poznan v znamenitih »hroščih«. Puh je pridobil vrsto patentov za konstrukcijo pisalnih strojev, za tehniko izdelovanja dvokoles, za motociklizem, za avtomobile, za snemljivo kolo, za pogonski agregat. Leta 1912 je Puhova tovarna zaposlovala 1.100 delavcev, izdelala 16.00 koles, 300 motociklov in 300 avtomobilov. Po Puhovi smrti 19. julija 1914 v Zagrebu se je njegova tovarna razvijala dalje do današnje »Steyr-Daimler-Puch Werke A.G.«
„Na vseh področjih industrijskega delovanja je dosegel visoko izvirnost, kakovost, prepoznavnost in uspeh. Izdelki njegove tovarne so že za časa njegovega življenja in še desetletja po njem predstavljali pojem kakovosti in zanesljivosti po celi Evropi. Ni čudno, da so se z njegovimi avtomobili vozili pomembni meščani, bogati trgovci, vojaki, kot tudi znamenite kronane glave, med njimi prestolonaslednik Ferdinand 28. junija 1914 v Sarajevu. Z nekdanjo jugoslovansko in s sedanjo slovensko motociklistično in avtomobilsko zgodovino je bil Janez Puh še do pred nekaj leti povezan na nek sramežljiv, neopredeljen način, kot da ni bil naš rojak. Vsi smo poznali in uporabljali izdelke njegove tovarne, a se hkrati nismo zavedali kdo je bil njihov duhovni stvaritelj.
Poznavanje življenja in dela Janeza Puha ter predvsem izdelkov njegovih tovarn, pa se je tudi v naši domovini precej izboljšalo. Veliko zaslug za boljšo prepoznavnost Janeza Puha imajo tudi domači ljubitelji starodobnih vozil, združeni v društva, ki nosijo ime Janeza Puha ali druga in ki cenijo, restavrirajo in vzdržujejo dvokolesa, motocikle in avtomobile znamke Puch", razlaga Uratnik, ki dodaja, kako je izdaja posebne vsebinske številke glasila Zveze SVS, ki je posvečeno Janezu Puhu, veliko in zahtevno delo, še posebej za zanesenjake, ljubitelje starodobnih vozil, za katere založništvo ni osnovni poklic. Pri tem delu in naporu jim je z veseljem pomagala vrsta enako misleči ljubiteljev kolesarske, motociklistične in avtomobilske tehnike, tudi in predvsem tiste z znamko Puch.
„Nekdanje izumiteljstvo in podjetništvo Janeza Puha ter zanesenjaštvo sedanjih ljubiteljev starodobnih vozil in tehnike naj služijo za zgled v sedanjih neprijaznih časih", je še dodal Uratnik.
Za vse kar je naredil za svojo Prlekijo in za Slovenijo sploh, so člani njegovih društev starodobnikov, Puhu v rojstnem Sakušaku, odkrili doprsni kip „Ob prisotnosti mnogih pomembnih gostov, ki so prišli na odkritje doprsnega kipa Janeza Puha, so predstavniki tovarne Daimler Benz društvu rojaka Janeza Puha podarili ček v višini 10.000 evrov. Bila je to velika prireditev, dosedanje delo naših društev pa je gotovo že obrodilo sadove, saj nam je uspelo prepričati velik del Slovencev, da je Janez Puh naš domačin", je povedal Milan Belec, predsednik Prleškega društva za ohranjanje tehnične kulture in dediščine Janez Johann Puch. Dodal je, da so na prireditvi sodelovala društva iz Hrvaške, Avstrije in Slovenije, sploh pa so okroglo obletnico Puhove smrt, obeležili poleg v rojstni Prlekiji, obeležili tudi v Gradcu in Zagrebu ter še kje.

JANEZ PUH (Sakušak, 27.6.1862 – Zagreb, 19.7.1914)

Veliki Prlek Janez Puh se je rodil 27. junija 1862 v Sakušaku v Slovenskih goricah, kot sin želarja Franca Puha in matere Neže, roj. Cizerl, iz Oblačeka 79, v občini Sakušak pri Juršincih (Sv. Lovrenc v Slovenskih goricah). Imel je dva brata in sestro: Martina, Marijo in Franca. Puhovo domačijo je prevzel mlajši brat Franc. Janez je obiskoval enorazredno osnovno šolo pri Lovrencu v Slovenskih goricah. 12 let star se je pričel v Rotmanu pri Kranerju učiti za ključavničarja, uk pa je nadaljeval na Ptuju in v Mariboru. Učno dobo je končal pri mojstru Ceršaku v Radgoni. Kot »vandrovec« je odšel na običajno strokovno izpopolnjevanje po svetu, da bi se še temeljiteje izučil in spoznal novosti. Pot ga je prek Dunaja vodila v Nemčijo, odkoder se je vrnil leta 1882. Pri petnajstih letih se je torej izučil za ključavničarja. Na izpopolnjevanje je odšel v Gradec in se po opravljeni vojaščini tam tudi naselil. To je bilo v času, ko so iz Velike Britanije začela prihajati prva kolesa. Novo prevozno sredstvo ga je zelo zanimalo, zato ga je izpopolnil in v svoji tovarni začel izdelovati zelo dobra kolesa, s katerimi se je uveljavil celo v Veliki Britaniji in Franciji.
Pozneje je njegovo pozornost pritegnila iznajdba motornih vozil. Obiskal je Daimlerja in Benza ter preštudiral njune motorje, ker je hotel z njimi opremiti svoja kolesa. Pri konstrukciji motocikla se je kmalu ločil od vzora kolesa in iskal prikladnejše oblike. Po daljšem preskušanju in izpopolnjevanju mu je uspelo zgraditi motocikel. Leta 1906 je ta zmagal na sloviti dirki za pokal Gordon-Bennet – vozil je s povprečno hitrostjo 77 km/h. Vzporedno s proizvodnjo motociklov se je Puh začel ukvarjati z razvojem avtomobila in kmalu je s svojimi vozili oskrboval tudi avstrijski dvor. Najbolj mu je uspel tip VIII, ki je med prvo svetovno vojno veljal za najzanesljivejši osebni in sanitetni avtomobil, v prometu pa se je obdržal še dolgo po koncu vojne. Do leta 1914 je Puh razvil 21 različnih avtomobilskih tipov.
Puhova tovarna je na vrhuncu proizvodnje leta 1912 izdelala 16.000 koles, 300 motociklov in 300 avtomobilov, kar je bilo za tiste čase razmeroma veliko. Janez Puch je umrl 19. julija 1914, tik pred začetkom prve svetovne vojne, njegova tovarna pa je tudi po njej izdelovala avtomobile, motocikle in kolesa v Gradcu, ki je postal del Avstrije. V letih 1882-1885 je Puh služil vojaški rok pri topništvu, kjer si je pridobil strokovno znanje kot mehanik in postal prvi ključavničar v polku. Leta 1885 se je za stalno naselil v Gradcu. Pri mojstru Luschneiderju je popravljal neudobna in nevarna kolesa imenovana »mišolin« (Michaujev visokokolesnik) in razmišljal o konstrukcijskih izboljšavah. Pri mojstru Alblu je te izboljšave tudi uresničil: znižal je okvir, vanj vgradil dvoje enako velikih koles s krogličnimi ležaji, zadnje kolo pa sta gnala oba pedala z verigo. Leta 1889 se je Puh osamosvojil in ustanovil svojo delavnico v Annenstrasse. Ustanovil je podjetje »Styria VVerke« in izdelal kolo z imenom »Styria«. To je v hudi konkurenci v letih 1893-1895 na mednarodnih dirkah doseglo odlične rezultate in zmagalo na sloviti vožnji od Bordeauxa do Pariza. Leta 1899 sta kolesarski tovarnar Werner in Puh kupila stari mlin v južnem delu Gradca in v njem se je začela prva tovarniška proizvodnja koles. Ustanovitev Puhovih tovarn z imenom: »Erste Steiermarkrische Fahrradfabrik Johann Puch, A.C.« Leta 1901 je prišlo iz Puhove tovarne prvo motorno kolo (z bencinskim motorjem).
V kronološkem pregledu življenja in dela Janeza Puha je potem zapisano, da je leta 1903 patentiral napravo za nastavljanje vžiga pri eksplozijskih motorjih in izdelal svoj prvi avtomobil, že leta 1904 pa predstavil izboljšanega. Leta 1903 je tovarna pričela serijsko proizvodnjo koles z motorjem. Leta 1906 je dirkač Nikodem z dvocilindrskim motociklom dosegel na Gordon-Bennettovih dirkah v Franciji rekord s povprečno hitrostjo 77 km/h, kakršnega ni zmogel do tedaj nihče na svetu. Istega leta je pričela tovarna s serijsko proizvodnjo avtomobilov. Leta 1909 je prijavil patent za štirivaljni eksplozivni motor z dvema paroma zrcalno se gibajočih batov. Leta 1909 je poletel vodljivi zrakoplov »Estaric l« s Puhovim 25-konjskim motorjem, ki je propelersko gred poganjal prek verige. Po nesreči nad Semmeringom leta 1912, ki ga je močno prizadela, se je nehal ukvarjati s področjem letalstva. Leta 1911 je Puh prvič resno zbolel in znancu hudomušno pisal: »Motor v mojih prsih je že zastarele konstrukcije in popušča v vrtljajih.« Leta 1912 je Puhova tovarna zaposlovala 1.100 delavcev, izdelala 16.000 koles, 300 motociklov in 300 avtomobilov. Intenzivno delo in napori so Puhu poslabšali zdravje, zato se je umaknil iz podjetja, le risalne konstrukcijske delavnice so ostale njegov svet. Po letu 1912 je preživljal svoj prosti čas v konjušnici in se posvetil jahalnemu športu. Do leta 1914 je Puh razvil 21 različnih avtomobilskih tipov. In 19. julija 1914 ga je v Zagrebu po končanih konjskih dirkah zadela srčna kap. Pokopali so ga v Gradcu. Njegove smrti javnost ni opazila, saj se je že pričela prva svetovna vojna. Puhova tovarna se je po njegovi smrti razvijala naprej in je bila 10. maja 1935 združena v koncern »Steyr-Daimler-Puch Werke A.C.« s sedežem na Dunaju.
Od leta 1915 naprej....
Puhova tovarna se je po njegovi smrti razvijala naprej in je bila 10. maja 1935 združena v koncern »Steyr-Daimler-Puch Werke A.C.« s sedežem na Dunaju. V letih 1953-1962 je tovarna Steyr-Daimler-Puch izdelovala priljubljene vespe. V letih 1954-1987 je bila produkcija usmerjena v mopede in »mopedrolerje«. V letih 1959-1974 poteka produkcija terenskega vozila Puch Haflinger. Leta 1971 se začne serijska proizvodnja terenskega vozila Puch Pinzgauer. Letnica 1979 označuje pričetek serijske proizvodnje terenskih vozil Puch-G/Mercedes C v kooperaciji z Daimler-Benzom. V letih 1984-1992 poteka izdelava VW Transporterja T3 s pogonom na vsa štiri kolesa in v standardni izvedbi za Volkswagen AC. Leta 1987 se konča celotna produkcija dvokolesnih vozil in ustanovitev avtomobilske tehnike Steyr-Daimler-Puch. V letih 1990-1991 poteka sestavljanje vozil VW Golf Country za Volkswagen AG. V letih 1990-1994 poteka sestavljanje vozil Audi V8L (dolga izvedba) za Audi. Leta 1994 se prične serijska proizvodnja Jeep Grand Cherokee za Chrysler. Tovarna je slavila delovni jubilej izdelave 100.000. terenskega vozila tipa Mercedes/Puch G. Leta 1996 se začne serijska proizvodnja Mercedes - E4 MATIC za Daimler-Benz...
Pred seboj torej imamo veliko osebnost - izumitelja in ustvarjalca, ki ga ne moremo umestiti v neki nacionalni ali kakšen drug predalček, samosvojega, sposobnega in ustvarjalnega Prleka, ki je vidno zaznamoval začetek tehnične revolucije - bil je več kot genialen mehanik. Genialnost v smislu ljubezni in posebnega občutka za kovine mu je bila verjetno res položena v zibelko in če bi trdili, da ni bil izumitelj in ne manager, potem je bil umetnik, umetnik občutka za kovino, za gibanje. Dejstvo, da je Janez Puh svoje izume patentiral, ga uvršča med izumitelje. Sam sicer ni izumil npr. kolesa kot vozila, pač pa je vozila izpopolnjeval s svojimi izumi in patenti.

Za prikaz gumbov, kot so "Všeč mi je", "Deli na FB", "Tweet", "G+" in komentarjev socialnih omrežij omogočite piškotke v nastavitvah, ki jih odprete na zavihku "Zasebnost" ob strani levo ali spodaj na gumbu "Dovoli piškotke"! Za pravilno delovanje novih nastavitev osvežite stran s pritiskom na tipko "F5".
Nahajate se: MKR Lokalno Spomenik Janezu Puhu ob 100 - letnici smrti