Dandanes, ko se vsi prevažamo z avtomobili, ter nekam nekam hitimo in si le redko „privoščimo" sprehod po mestu, druženje in klepet s sosedi ali prijatelji, se žal redko zgodi, da se na ulici srečamo z zakonskim parom, ki peš potuje v trgovino ali po opravkih. Še redkeje se zgodi, da bi srečali zakonski par, ki praznuje 60 let poroke. In prav to je bilo na osrednji prometnici v Gornji Radgoni, Partizanski cesti, kjer smo naključno srečali Anico in Martina Kurnika, ki sta prav v teh dneh praznovala visok skupni življenjski dogodek - biserni zakonski jubilej. V kratkem klepetu s slavljencema smo kar na hitro izvedeli nekaj podatkov o njunem skupnem življenju.Predragoceno je vsako (še posebej otroško) življenje
Policisti opozarjajo na prometno varnost pred začetkom novega šolskega leta
Tudi na Policijski upravi Murska Sobota (PU MS) pred začetkom novega šolskega leta opozorjajo šolarje in njihove starše na nevarnosti v prometu. Sami menijo, da je to vsako leto ena najbolj pomembnih nalog policije. „Paziti moramo predvsem na prvošolčke, saj so ti najbolj neprevidni, prometne znake pa si razlagajo po svoje. Vsaka reakcija staršev v prometu je učna ura za otroka", poudarja prometni inšpektor na PU MS, mag. Srečko Šteiner, ki je dodal, da so starši s svojim ravnanjem v prometu vzgled najmlajšim, ob tem pa: „Kljub vsemu, prometno varnost ocenjujemo kot dobro"
Po Šteinerjevih besedah je kombinacija prehitre vožnje in alkohola še vedno najpogostejši vzrok prometnih nesreč. »Od leta 2009 pa do danes se je na pomurskih cestah lažje in hudo telesno poškodovalo 174 oseb, med 7. in 14. letom starosti, en otrok pa je leta 2012 žal umrl. Letos je bilo (zaenkrat) v prometnih nesrečah poškodovanih pet otrok. Zato bodo policisti med šolskim letom znova izvajali represivne in preventivne akcije. »Brez sodelovanja z združenjem šoferjev in avtomehanikov ter drugimi organizacijami ne moremo biti uspešni,« je bil jasen Šteiner, ki je dejal, da brez ostrega nadzora ne bodo niti organizirani prevozi šolarjev. Dodal je tudi, da je kljub velikemu številu hudo in lahko telesno poškodovanih, stanje na področju varovanja otrok ugodno in takšna ocena temelji na dejstvu, da se nobena prometna nesreča s telesnimi poškodbami ni zgodila na poti v/iz šole. Mag. Šteiner tudi opozarja, da otroka prometne vzgoje ne moremo učiti v dnevni sobi, ampak »je treba iti na cesto.« Opozoril je, da »otrok nima zavor, te ima le avtomobil« ter da »Prvi šolski dan je dolg 365 dni. Otrok, ki ni bil nikoli pešec in kolesar, ne bo nikoli vozil prijazno do peščev in kolesarjev. Starši, ki vozijo otroke več let v šolo, iz njih naredijo prometne invalide«.
„Policisti se zavedamo, kako pomembna je skrb za začetnike, ki prvič stopajo na šolske poti in ne poznajo vseh nevarnosti, pri tem pa ne smemo pozabiti tudi na ostale učence, ki se po dolgih počitnicah vračajo v šole razigrani in je potrebno kar nekaj dni, da ponovijo pravila in zahteve za varno ravnanje v prometu. Prvega septembra bodo naši najmlajši ponovno zakorakali v svet prometa, svet ki smo ga ustvarili odrasli za odrasle. Za nekatere otroke bo to prvič, ko bodo igrače in brezskrbno tekanje po dvorišču, zamenjali za šolske torbe in knjige, in ko so bodo iz varnega zavetja staršev podali v nov svet, svet poln izzivov in nevarnosti. Začeli so se srečevati z nevarnostmi v prometu, z vso njegovo tehnično strukturo, s prometnimi jezikom ter s pravili vedenja v prometu. Prometna vzgoja predstavlja pred otroka veliko omejitev, ki so vezani predvsem na njegovo gibanje. Odrasli smo s svojim vedenjem in ravnanjem otroku vzor, model za njegovo lastno ravnanje. Še zavedamo se ne, da nas otroci opazujejo, posnemajo in se učijo od nas", je nadaljeval mag. Šteiner.
Vsaka prometna situacija v kateri se znajdemo s svojim otrokom je zanj pomembna učna ura. Če ga pri tem spodbujamo k opazovanju nas samih in drugih udeležencev v cestnem prometu, vozil ter prometno urejenega okolja, bo otrok počasi a vztrajno spoznaval promet, pravila in zahteve, jih postopno sprejemal in se po njih ravnal. Tak način ravnanja je otrokov vsakdanjik, ki ni zgolj igra, temveč spoznavanje, da je lahko promet zanj tudi nevaren. Ne smemo pozabiti, da otroci: nimajo tako širokega vidnega polja kot odrasli in zato kasneje vidijo vozila, ki prihajajo z leve ali desne; dobro slišijo, vendar ne vedo natančno iz katere smeri slišijo vozilo; ne znajo dobro presojati hitrosti vozila in ocenjevati razdalj; ne razlikujejo dobro pojmov, npr. levo, desno; ne zmorejo dolgotrajne koncentracije; njihova pozornost se hitro preusmerja na objekte, ki jih pritegnejo in mimogrede jih kaj zmoti; ne zmorejo posploševanj in uporabe splošnih pravil, kot npr. pravilo kako prečkamo cesto...; vse to pa so dejavniki ki ogrožajo in vplivajo na varnost.
Varna šolska pot je eden izmed pogojev za večjo varnost otrok v cestnem prometu. Prometna varnost učencev je predvsem skrb staršev ali zakonitih zastopnikov, ki morajo poskrbeti, da znajo njihovi otroci varno sodelovati v prometu in dokler tega še ne zmorejo, jih spremljati ali jim zagotoviti spremstvo v prometu, tudi na šolskih poteh. „Zakon o VCP govori, da so otroci kot udeleženci v cestnem prometu deležni posebne pozornosti in pomoči vseh drugih udeležencev. Otroci morajo imeti na poti v vrtec in prvi razred OŠ ter domov spremstvo polnoletne osebe. Spremljevalci so lahko tudi otroci, starejši od 10 let in mladoletniki oziroma mladoletnice, če to dovolijo starši, posvojitelji oziroma posvojiteljice skrbniki oziroma skrbnice, rejniki oz. rejnice, otroka. Otroci, ki obiskujejo prvi razred osnovne šole, lahko prihajajo v območju umirjenega prometa in v območju za pešce v šolo tudi brez spremstva, če to dovolijo starši, posvojitelji, skrbniki oziroma rejniki. Otroci smejo samostojno sodelovati v cestnem prometu šele, ko se starši, posvojitelji, skrbniki oziroma rejniki prepričajo, da so otroci sposobni razumeti nevarnosti v prometu in da so seznanjeni s prometnimi razmerami na prometnih površinah, kjer se srečujejo s cestnim prometom", pravi Šteiner.
Po njegovem je otrok v prometnem vsakdanu radoveden, aktiven, v nenehni interakciji z okoljem. Je raziskovalec in iskalec rešitev, kljub temu pa še vedno kritično ogledalo nas, odraslih. Policisti se bodo trudili, da ga pri tem prijazno usmerjamo, spodbujamo, usklajujemo in povezujemo njegova hotenja v soočanju zanj trdega in neprijaznega sveta prometne tehnike in prometnih pravil. „Želimo si, da bi bili otroci tako pripravljeni, da bodo kasneje lahko sledili izzivom časa vse bolj razvitega prometa in prometne tehnike in da bodo s svojim odnosom do drugih udeležencev v prometu razvili tako kulturo vedenja v prometu, ki bo omogočila varno in zdravo življenje. Za zagotavljanje tega, smo aktivnosti policije razdelili v tri sklope: pregled cestno prometne signalizacije, s poudarkom na prehode za pešce, svetlobna signalizacija, dodatna signalizacija (preventiva), označenost »srčkove poti«; z vodstvi šol je bil opravljen pregled načrtov varnih poti v šolo; v varovanje otrok v prvih dneh šole je bilo dogovorjeno, da pri varovanju otrok sodelujejo (AMD, ZŠA, SPVCP); opravljen razgovor z izvajalci organiziranih prevozov otrok; razgovor v šolah; sodelovanje na sestankih s starši v osnovnih šolah; sodelovanje pri usposabljanju mentorjev prometne varnosti v osnovnih šolah; v bližini osnovnih šol in VVZ se izvajajo poostreni nadzori s poudarkom: opremljenosti otrok z rumenimi ruticami in odsevnimi telesi (v nočnem času ali ob zmanjšani vidljivosti), med hojo po cesti; prevozih otrok v in iz šole (uporaba varnostnih pasov in uporaba homologiranih pripomočkov); kontrolirati opremljenost in brezhibnost koles in koles z motorjem, s katerimi se vozijo otroci in tudi mladoletniki", je med drugim dodal mag. Šteiner, ki zaključuje:Naj še tako majhna nepremišljenost, nepazljivost, ne pretrga katerih otroških sanj!!!
