Podobno kot že dvanajst predhodnih let, je Kulturno športno društvo Očeslavci v radgonski občini, tudi letos pripravilo svoj tradicionalni, tokrat že 13. pohod po štirih krajevnih skupnostih (Spodnji Ivanjci, Negova, Cerkvenjak in Kapela), oziroma po treh občinah (Gornja Radgona, Cerkvenjak in Sveti Jurij ob Ščavnici). Že v zgodnjem dopoldanskem času, ko so se zbrali pred Vaškim domom v Očeslavcih, je udeležence nagovoril predsednik KŠD Očeslavci Robert Lovrec, ki je prisotne seznanil s potekom trase. In po dobrem okrepčilu (tako tekočem, kot kulinaričnem) se je 60 pohodnic in pohodnikov vseh starosti podalo na pot.
Jesen življenja med vinorodnimi goricami!
Zlato poroko sta obhajala zakonca Leopoldina in Anton Belna
Tudi v teh, že nekoliko bolj mrzlih in turobnih jesenskih dneh, ko so kleti, kašče, seniki, 'špajze' in druge shrambe polni kmetijskih in drugih dobrot, se še posebej dobro prileže kakšna slovesnost ali praznovanje.
In sem sodijo tudi visoki okrogli jubileji skupnega življenja zakonskih parov, ki jih je prav v tem času nekako največ. Nekoč je namreč veljalo nepisano pravilo, da, ko je bilo na kmetih opravljena večina jesenskega dela, ko so bili pospravljeni sadovi narave, je bil čas za poroke. In tako sta se v pozni jeseni pred natanko 50 leti, poročila tudi Leopoldina in Anton Belna iz Aženskega Vrha nad Gornjo Radgono, ki sta tako te dni obeležila zlato poroko. Vse življenje, ne le skupnih petdeset let, sta prebila med vinorodnimi goricami, kjer uživata tudi jesen življenja. Rojena sta bila v Policah, kjer sta se že mlada zaljubila, sedaj pa sta v sosednji vasici Aženski Vrh.
Leta 1939 (18.10) rojena Leopoldina, in dobro leto dni (29.3.1938) starejši Anton, sta si obljubila zvestobo davnega leta 1961. Zgodilo se je le nekaj dni pred praznikom vseh svetih, 28. oktobra 1961, in ljubezen dveh trdoživih in vedno skromnih domačinov iz Slovenskih vinorodnih goric, je bila tako trdna, da je nič ni moglo razdreti niti v najtežjih časih njunega plodnega življenja. Poldika, kot mnogi poznajo Leopoldino Belna je v mladosti kakšnih deset let bila zaposlena v takratnem Kmetijskem kombinatu Radgona. Pozneje, ko so prišli otroci, se je posvetila malčkom, gospodinjstvu in tudi živinoreji. Danes prejema skromno državno pokojnino. Njen mož Anton je ves delovni staž prebil v Kmetijskem kombinatu ter njegovem nasledniku Radgonskim goricam. Najprej je bil delavec, nato traktorist, pred petnajstimi leti pa se je upokojil.
Prav v vinogradništvu, kjer sta delala zlatoporočenca, sta zaposlena tudi sina – dvojčka Tonč in Franc, hčerka Majda pa je kuharica. Trije otroci so jima rodili šest vnukov, slednji pa še dva pravnuka. Najbližji svojci, otroci in vnuki ter še nekaj sosedov se je zbralo na skromni, a zato prisrčni zlati gostiji, ki je potekala kar na domu zlatoporočencev, ki živita skupaj s hčerko Majdo in vnukom Davidom. Sin Franci z družino je prvi sosed, sin Tonč pa je z družino na Janževem Vrhu. Še pred veselim gostüvanjem so se vsi prisotni, pod vodstvom prič – snah Tatjane in Petre, zapeljali v dolino, v cerkev sv. Petra v Gornji Radgoni, kjer je domači župnik Franc Hozjan, ob lepi pridigi, blagoslovil čila in zadovoljna zlatoporočenca, ter jima zaželel še veliko zdravih let.
Med prijetnim druženjem in klepetom pri Belnovih na Aženskem Vrhu 2, smo slišali tudi kar nekaj zanimivih razmišljanj in resničnih življenjskih pridig. Žal pa tudi žalosten podatek, vsak tretji zakon v Sloveniji hitro razpade, Belnova pa sta uspela dočakati kar 50 skupnih let. Zakonska pot je sicer najlepša, hkrati pa tudi najtežja. Zato gotovo drži stara misel, da če greš na pot zmoli en očenaš, če greš na morje zmoli dva, če greš v zakon pa zmoli tri očenaše. Prav zanimiva bi bila knjiga v kateri bi lahko prebrali kaj vse sta si Leopoldina in Anton povedala v minuli skupni polovici stoletja. Tega sicer nihče ne piše, gotovo pa je, da so občasno potrebna tudi odpuščanja, predvsem pa obojestransko razumevanje in ljubezen, ki sta vedno spremljala zlatoporočenca Poldiko in Antona Belno...
Tukaj si lahko ogledate slike.
{jgototop}{/jgototop}
