V občini Sveti Jurij ob Ščavnici je kar nekaj parov, ki so dočakali visok zakonski jubilej. In med njimi sta tudi Amalija in Vinko Stramič iz Dragotincev, ki sta obeležila zlato poroko, torej 50 - letnico skupnega zakonskega življenja. Oba izhajata iz kmečkih družin, zato sta se vse življenje posvetila kmetovanju. Amalija se je rodila leta 1949 na Rožičkem Vrhu, Vinko pa leta 1941v Dragotincih, kjer je prevzel 12 ha veliko kmetijo, kjer sedaj obdelujejo 100 ha zemljišč in se ukvarjajo s prašičerejo. Njun zakon razveseljujejo otroci Mojca, Vinko, Jožica in Sonja. Veliko veselja pa jima v hišo prinaša devet vnukov in pravnukinja Neža, ki ju radi obiskujejo.
Ker se življenjska doba Slovenk in Slovencev podaljšuje, je med nami kljub dejstvu, da se mnogi zakoni končajo hitro, še vedno veliko parov, ki dočakajo visoko skupno življenjsko dobo. In med njimi sta tudi Marija in Janez Ketiš iz Sv. Jurija ob Ščavnici, ki sta pred dnevi prejela spominsko listino za 60 let skupnega zakonskega življenja. Obeležila sta torej biserno poroko, ob tej priložnosti sta nam zaupala nekaj zanimivosti iz svojega življenja. Oba sta rojena leta 1933, Marija v Okoslavcih, Janez pa v Sp. Kocijanu. Nekaj let po poroki, sta gospodarila na 5 ha veliki posesti, ki jo je podedovala Marija. Janez se je pri mojstru Janezu Kosiju na Kapeli, izučil za mizarja in je bil vseskozi zaposlen, v pokoj pa je šel iz Avtoradgone.Jesen življenja med vinorodnimi goricami!
Zlato poroko sta obhajala zakonca Leopoldina in Anton Belna
Tudi v teh, že nekoliko bolj mrzlih in turobnih jesenskih dneh, ko so kleti, kašče, seniki, 'špajze' in druge shrambe polni kmetijskih in drugih dobrot, se še posebej dobro prileže kakšna slovesnost ali praznovanje.
In sem sodijo tudi visoki okrogli jubileji skupnega življenja zakonskih parov, ki jih je prav v tem času nekako največ. Nekoč je namreč veljalo nepisano pravilo, da, ko je bilo na kmetih opravljena večina jesenskega dela, ko so bili pospravljeni sadovi narave, je bil čas za poroke. In tako sta se v pozni jeseni pred natanko 50 leti, poročila tudi Leopoldina in Anton Belna iz Aženskega Vrha nad Gornjo Radgono, ki sta tako te dni obeležila zlato poroko. Vse življenje, ne le skupnih petdeset let, sta prebila med vinorodnimi goricami, kjer uživata tudi jesen življenja. Rojena sta bila v Policah, kjer sta se že mlada zaljubila, sedaj pa sta v sosednji vasici Aženski Vrh.
Leta 1939 (18.10) rojena Leopoldina, in dobro leto dni (29.3.1938) starejši Anton, sta si obljubila zvestobo davnega leta 1961. Zgodilo se je le nekaj dni pred praznikom vseh svetih, 28. oktobra 1961, in ljubezen dveh trdoživih in vedno skromnih domačinov iz Slovenskih vinorodnih goric, je bila tako trdna, da je nič ni moglo razdreti niti v najtežjih časih njunega plodnega življenja. Poldika, kot mnogi poznajo Leopoldino Belna je v mladosti kakšnih deset let bila zaposlena v takratnem Kmetijskem kombinatu Radgona. Pozneje, ko so prišli otroci, se je posvetila malčkom, gospodinjstvu in tudi živinoreji. Danes prejema skromno državno pokojnino. Njen mož Anton je ves delovni staž prebil v Kmetijskem kombinatu ter njegovem nasledniku Radgonskim goricam. Najprej je bil delavec, nato traktorist, pred petnajstimi leti pa se je upokojil.
Prav v vinogradništvu, kjer sta delala zlatoporočenca, sta zaposlena tudi sina – dvojčka Tonč in Franc, hčerka Majda pa je kuharica. Trije otroci so jima rodili šest vnukov, slednji pa še dva pravnuka. Najbližji svojci, otroci in vnuki ter še nekaj sosedov se je zbralo na skromni, a zato prisrčni zlati gostiji, ki je potekala kar na domu zlatoporočencev, ki živita skupaj s hčerko Majdo in vnukom Davidom. Sin Franci z družino je prvi sosed, sin Tonč pa je z družino na Janževem Vrhu. Še pred veselim gostüvanjem so se vsi prisotni, pod vodstvom prič – snah Tatjane in Petre, zapeljali v dolino, v cerkev sv. Petra v Gornji Radgoni, kjer je domači župnik Franc Hozjan, ob lepi pridigi, blagoslovil čila in zadovoljna zlatoporočenca, ter jima zaželel še veliko zdravih let.
Med prijetnim druženjem in klepetom pri Belnovih na Aženskem Vrhu 2, smo slišali tudi kar nekaj zanimivih razmišljanj in resničnih življenjskih pridig. Žal pa tudi žalosten podatek, vsak tretji zakon v Sloveniji hitro razpade, Belnova pa sta uspela dočakati kar 50 skupnih let. Zakonska pot je sicer najlepša, hkrati pa tudi najtežja. Zato gotovo drži stara misel, da če greš na pot zmoli en očenaš, če greš na morje zmoli dva, če greš v zakon pa zmoli tri očenaše. Prav zanimiva bi bila knjiga v kateri bi lahko prebrali kaj vse sta si Leopoldina in Anton povedala v minuli skupni polovici stoletja. Tega sicer nihče ne piše, gotovo pa je, da so občasno potrebna tudi odpuščanja, predvsem pa obojestransko razumevanje in ljubezen, ki sta vedno spremljala zlatoporočenca Poldiko in Antona Belno...
Tukaj si lahko ogledate slike.
{jgototop}{/jgototop}
