Na območju Lenarta in sploh Slovenskih Goric, je očitno veliko uspešnih zakonov, saj nas pogosto obveščajo o praznovanju zlatih, bisernih, diamantnih in podobnih jubilejnih porok. In tako je bilo tudi v Spodnjem Porčiču, streljaj od Lenarta, kjer sta pred dnevi, srečna in zadovoljna v krogu domačih in prijateljev, zlati jubilej skupnega življenja praznovala Matilda in Konrad Rokavec. Svoje zaobljube drug drugemu, sta v krogu svojih najdražjih, svečano obnovila v cerkvi sv. Lenarta v Lenartu, kjer je civilni del obreda, ob predstavniku države – matičarju, opravil župan občine Lenart, mag. Janez Kramberger, cerkvenega pa ob zahvalni maši častni naddekan in lenarški župnik Martin Bezgovšek.
V teh lepih jesenskih vikendih, ko veliko slavimo darove narave, je bilo še posebej veselo pri Gorjupovih v okolici Lenarta. Tam sta zlati jubilej skupnega življenja praznovala Marija in Marjan Gorjup iz Zgornjih Žerjavcev v Slovenskih goricah. Svoje zaobljube drug drugemu, sta v krogu svojih najdražjih, svečano obnovila v cerkvi Sv. Lenarta v Lenartu, kjer je civilni del obreda opravil župan občine Lenart mag. Janez Kramberger, cerkvenega ob zahvalni maši pa častni naddekan in župnik Martin Bezgovšek. Zlatoporočenca Marija in Marjan Gorjup, mimogrede sta oba rojena leta 1949, sta se sicer civilno poročila 21.9.1968 in en teden kasneje tudi cerkveno v cerkvi Sv. Lenarta.
Jaz - mala muckica (v premislek)
To sem jaz- mala mucka
Takšno, kot me vidite na prvi sliki, me je našel prijazen stric na parkirišču pred trgovino. Hotela sem se nekam skriti in sem šepala proti njegovemu avtomobilu. Vedel je, da nisem tu doma, ampak me je nekdo, ki me ni hotel imeti, odvrgel in pustil, ne da bi pomislil, kaj vse se mi lahko zgodi. Tako, kot sem zdaj odšepala proti njegovemu avtu, sem naredila tudi pred tem in me je nekdo povozil.
Ta stric me je previdno dvignil in narahlo stisnil k sebi. Velika sem bila kot njegova pest in mi je bilo naenkrat fino toplo. Le nogica me hudo bolela in strah me je bilo. Odnesel me je na veterino in na drugi sliki me vidite, kako izgledam. Nogico so mi operirali in prebujam se. Joj, kako jočem. Težko se zbujam. Komaj diham. Strah me je. Nogica me boli. Tudi trebušček me boli, pa ne znam povedati.
Tako sem se komaj zbudila zvečer, ko so me masirali. Fino toplo mi je bilo pri prijaznih ljudeh, imela sem čisti pesek, jesti in svežo vodo. Postala sem lepi srček, so mi govorili. A mene je po nekaj dneh še vedno bolel trebušček, dobila sem vnete očke. Za očke je veterinar poskrbel in imela sem spet lepe, čiste. A trebušček me je še vedno bolel, pa nisem znala povedati.
Tako, zdaj sem v mačjih nebesih. Nekaj je bilo narobe v trebuščku. Kljub skrbi in negi sta ostala zelo žalostna stric in teta brez mene.
Vse to se ne bi zgodilo, če bi tisti, ki so me odvrgli, poskrbeli, da moja mačja mamica ne bi imela nas, mladičkov. Ne razumem tega: če nas niso želeli, zakaj niso poskrbeli za sterilizacijo naše mamice? Tudi tega ne razumem, zakaj nas pomečejo okrog kot smeti?
Zelo malo takih, kot sem jaz, je imelo to srečo, da so okusili ljubezen in toplino prijaznih ljudi vsaj nekaj dni. Preveč je takih, ki so umrli v mrazu ali vročini, lačni in žejni, bolni. Nihče jim ni pomagal. Vidite, tudi zaradi njih sem žalostna.
Vaša mala mucica iz mačjih nebes.
