Starostniki so se z veseljem zavrteli

DSO zaključek 2017V Domu starejših občanov Gornja Radgona so tik pred koncem leta 2017, praznovali zaključek leta. Že tradicionalna prireditev je bila ponovno odlično obiskana, saj se je zbralo kar 140 stanovalcev doma in njihovih svojcev, tako da so se ob lepo dekoriranih in obloženih omizjih zbrale kompletne družine. Direktor Doma, mag. Marjan Žula, je v uvodnem slavnostnem nagovoru pozdravil tudi prostovoljce, ki so bili povabljeni ter se jim zahvalil za celoletno požrtvovalno in pomembno delo, ki ga opravljajo. Po čisto kratkem pogledu nazaj v poslovno leto 2017, ki ga bo DSO-GR d. o. o. zaključil pozitivno, se je zahvalil zaposlenim, ki skrbijo za to, da je Dom svetel, prijazen in odprt ter za njihovo dobro delo, ki se odražajo v zelo kakovostnih storitvah. Za vse delovne enote je izbral prijazne in lepe besede ter izrazil upanje, da bodo tudi v bodoče živeli in delali kot kolektiv, skupaj s stanovalci pa še naprej kot velika družina.

V radgonskem DSO pripravili tradicionalni zaključek leta za stanovalce in njihove svojce

Radgonski invalidi so predčasno in prisrčno silvestrovali

Zaključek invalidiPo podatkih Svetovne zdravstvene organizacije je na svetu dobrih 600 milijonov invalidov, v EU jih je 65 milijonov, v Sloveniji pa približno devet odstotkov populacije predstavljajo invalidi, saj je v naši državi registriranih skoraj 170 tisoč invalidov. In slednjim je poleg ustrezne zaposlitve ter rehabilitacije, potrebno priskrbeti tudi mnoge druge aktivnosti. Zato sta med najpomembnejšimi aktivnostmi, ki jih izvajajo invalidska društva, med katera sodi tudi Medobčinsko društvo invalidov (MDI) Gornja Radgona (predsednica: Alenka Husar), kjer je v treh aktivih: Gornja Radgona (Hedvika Weingerl), Kapela (Štefka Pučko) in Apače (Irena Primožič), včlanjenih 550 zlasti delovnih invalidov z območja občin Apače, Gornja Radgona, Radenci in Sveti Jurij ob Ščavnici, ekskurzije, druženja in družabna srečanja ob različnih priložnosti. Vsekakor pa izmed tovrstnih druženj radgonskih invalidov pripada eno častnih mest tradicionalnemu srečanju, ki ga vedno ob izteku leta, kot nekakšno predčasno silvestrovanje, pripravljajo na različnih lokacijah.

Tudi invalidi se radi razigrajo in poveselijo

Še vedno sta vzgled svojim najbližjim in mnogim drugim

Zlata poroka HarlV cerkvi Sv. Trojice v Slovenskih Goricah je v teh decembrskih dneh potekala posebna slovesnost ob praznovanju zlate poroke zakoncev Štefanije in Friderika Harl iz domačega kraja. Oba obreda, civilni in cerkveni, sta potekala v cerkvi. Civilni obred, je ob asistenci Barbare Cvetko, opravil župan občine Sv. Trojica Darko Fras. Življenjsko zgodbo zakoncev je podala Brabara Cvetko, ki je na kratko opisala njuni življenjski poti. K njunemu zakonskemu jubileju je čestital župan Darko Fras, ki jima je zaželel še veliko skupnih let, ob tem pa med drugim dejal: »Zakonska zveza je temelj tradicionalne družine, družina pa osnovna družbena celica, ki je ključnega pomena za razvoj naše skupnosti.

Zlato poroko sta obhajala Štefanija in Friderik Harl iz Slovenskih Goric

Na vseslovenski razstavi jaslic v samostanski kleti več kot 160 izdelkov iz različnih materialov

Jaslice Sveta TrojicaObčina Sveta Trojica v Slovenskih goricah je skupaj z domačimi naselji, društvi in posamezniki letos organizirala že 7. razstavo jaslic v Samostanski kleti oz. v Razstavno protokolarnem centru Sv. Martina. Glavni organizator postavljanja jaslic, ki bodo na ogled do 6. januarja, je Jože Žel iz Sv. Trojice. Na otvoritvi je trojiški župan Darko Fras poudaril, da je razstava nekako zaznamovala kraj, dal prenovljeni samostanki kleti eno izmed pomembnih vsebin ter predvsem povezala ljudi, kar je v teh časih najtežje.

Sveta Trojica v znamenju jaslic

Kakšnih 20 članov TD Majolka se je z baklami sprehodilo v lepi „zimski" noči

Pohod TD Majolka Podobno kot že vrsto let so prizadevni člani in članice TD Majolka, večina jih je iz okolice Gornje Radgone, in še nekaj njihovih prijateljev, tudi letos izpeljali božični pohod z baklami. Tokrat so se iz Črešnjevcev (Holtova vila), odpravili k polnočnici v farni cerkvi sv. Petra v Gornji Radgoni. V sicer prijetnem vzdušju, in v kar toplem zimskem vremenu se je pohoda dolgega približno šest kilometrov udeležilo kakšnih 20 članic in članov društva ter drugih ljubiteljev pohodništva. Na startu je bilo udeležencev nekoliko manj, a so se jim po poti pridružili še drugi prijatelji. Sama peš hoja ni bila preveč naporna in zahtevna, ne za starejše in ne za mlajše pohodnike, saj praktično ni bilo nobenih vzpetin.

Iz Črešnjevcev z baklami k polnočnici v Radgono

V prekmurski vasi Kupšinci se ne bojijo za prihodnost kraja, saj imajo veliko otrok

Miklavž v KupšincihKupšinci so gotovo ena lepših in naprednejših vasi v murskosoboški mestni občini, kjer skoraj štiristo krajanov živi v sožitju in brez kakršnihkoli zapletov. Skupaj z društvi, kot so gasilsko in športno, Krajevna skupnost Kupšinci skrbi za družabno in društveno življenje v vasi, vzporedno z regionalno cesto Murska Sobota – Gederovci. V ospredju dogajanja v kraju, kjer se običajno zberejo vsi krajani ne gleda na njihovo starost, je med drugim obisk sv. Miklavža, ki še posebej razveseli otroke. Teh je, v primerjavi z nekaterimi demografsko ogroženimi prekmurskimi kraji, v Kupšincih kar veliko, kar je potrdil tudi tokratni obisk dobrotnika sv. Miklavža in hudobneža parklja. V domačem vaško-gasilskem domu se je v spremstvu staršev, dedkov, babic ali koga drugega, zbralo 44 pridnih malčkov, ki jih je sv. Miklavž obdaril. In ker so mu obljubili, da bodo še naprej pridni, jim je bradati možakar obljubil, da se srečajo spet čez leto dni. Zanimivo, tokrat starši za lepa darila svojim malčkom niso morali posegati v lastni žep, saj je za darila in pogostitev poskrbela KS Kupšinci.

Pridni otroci so z veseljem počakali sv. Miklavža

Moj kraj Radgona

Za prikaz vremena omogočite piškotke na zavihku "Zasebnost"!

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Bodo morali žrebičko Gajo evtanazirati?

 

Potrebovali bi nekaj „botrov“ (sponzorjev), ki bi pomagali rešiti še eno nedolžno življenje

GajaKranj – Vseslovensko Društvo za pomoč konjem, ki sicer domuje v Ljubljani, a deluje za območje cele države, je v zadnjem času na slovenskem postalo že precej prepoznavno. Kako tudi ne, ko pa je prizadevnim članom in aktivistom društva, v nekaj mesecih lanskega in letošnjega leta uspelo rešiti že okrog 50 konj, ki bi drugače pristali v klavnici. Vsem konjem so uspeli najti tudi dobre domove in skrbne lastnike. „Pri nas so pristali tako žrebički kot kobile, kastrati in žrebci, zdravi ali bolni, športni ali kmečki, vse kar so pač ljudje zavrgli. Kljub temu, da so nekateri imeli težko življenje in so že zdavnaj izgubili zaupanje v ljudi, smo jim to ponovno vrnili, vsi posvojitelji so z našimi rešenčki več kot zadovoljni.

 Vabimo vse državljane, ki to zmorejo, da se nam pridružijo in pomagajo pri kateri od naših naslednjih akcij“, pravijo na Društvu za pomoč konjem, kjer so med drugimi rešili tudi kobilo Gajo, katero pa zaradi prevelikih stroškov ne morejo več vzdrževati, v posvojitev pa je ne morejo dati.

Zato trenutno ne le v društvu, temveč tudi drugi ljubitelji teh plemenitih živali skušajo pomagati žrebički Gaji, ki ji tudi grozi evtanazija ali pa še bolj verjetno klavniški zakol. „Verjamem, da takih zgodb, kot je ta, ljudje v zadnjem času slišijo zelo veliko, in da je vsem pač nemogoče pomagati. Vseeno v tem primeru želimo nekaj storiti, ker gre za kobilo, ki jo poznamo. Kobila Gaja je mlada in zdrava, vendar psihično popolnoma uničena. Kaj so z njo delali prejšnji lastniki, ni znano. Sedanji lastniki so se poskušali z njo ukvarjati približno sedem mesecev, vendar tudi po raznih treningih naravnega konjarstva z njo ni bilo bistvenega napredka, zato so se odločili, da jo evtanazirajo. Kobila je baje agresivna do ljudi in tudi do drugih konj, vendar po tistem, kar sem osebno videla, menim, da ni tako hudo, kot pravijo. Menim tudi, da nikakor ni brezupen primer, in da si zasluži priložnost. Pripravljena bi jo bila posvojiti, ampak si zaenkrat ne morem privoščiti oskrbe dveh konj. V enem letu ali celo prej bom najverjetneje že imela svoj prostor in potem njena oskrba ne bo več problem. Do takrat pa bi ji rada našla začasno oskrbo v prosti reji z zavetjem in z družbo drugih konj, kjer bi kobila lahko imela čim več miru pred ljudmi, skratka, kjer se ne bi nihče poskušal ukvarjati z njo“, nam je povedala ljubiteljica konj Urša iz okolice Kranja, ki najprej išče nekoga, ki bi Gajo bil pripravljen vzeti v oskrbo za okrog 100 €/mesec in če bi kdo bil pripravljen prevzeti botrstvo zanjo za približno eno leto, ali celo manj, kajti tako bi ji lahko rešili življenje.

Če se najde 10 prostovoljcev, ki bi bili pripravljeni prispevati po 10 EUR na mesec, potem to ne bi bil problem. Prosim vse, ki jim ni vseeno, kaj se bo dogajalo s še enim živim bitjem, za pomoč. Tega ne prosim zato, da bi kdajkoli kobilo prodajala naprej ali na kakršenkoli način služila z njo ali jo izkoriščala, temveč gre izključno za željo po pomoči. Tiste, ki bi radi pomagali, prosim, da mi pišejo na e-mail: Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Za ogled potrebujete Javascript, da si jo ogledate. ali pa pokličejo na telefon: 041/598-009. Deset ljudi dobre volje po 10 EUR in nas bo dovolj. Prosim samo za hitre odločitve in hitro ukrepanje, ker imamo časa manj kot en teden, potem pa bodo kobilo uspavali. Gaja je sicer manjša rjavo - bela kobilica, lepa živalca, ki si nedvomno zasluži pomoč“, pravi naša sogovornica Urša, ki dodaja: „Mislim, da se že iz fotografij vidi, da Gaja ni tako grozna, kot pravijo, zato menim, da bi jo bilo res škoda uspavati. Kobila je še zelo mlada in na srečo zdrava (pregledana je bila na Kliniki za konje op. p.), zato je evtanazija povsem nesprejemljiva. Presodite sami. Z veseljem ugotavljam, da so se štirje donatorji že javili in, hvala jim za pomoč. Če se jih najde še 6, Gaji ne bo treba po nepotrebnem umreti...“.

Urša sicer stavi na vse ljudi, ki jim za to plemenito žival ni vseeno! Prepričana je, da je kljub krizi še vedno veliko takšnih, ki bodo pomagali, kot že nekajkrat doslej, da bo Gaja lahko zaživela normalno, konja vredno življenje...

KAJ NAM POMENIJO ŽIVALI?

Človek si pri svojem bivanju na zemlji deli planet z nešteto živalskimi vrstami. Žal pa prav človek, ki bi moral biti najbolj inteligenten, pogosto počne najbolj nerazumne in grozljive reči, tudi zoper hišne prijatelje, čeprav...

„Kužek ali muca v hiši pomeni več smeha, pogovarjanja in dogovarjanja v domačem krogu. Ko prihajamo domov utrujeni od službe in celodnevnih naporov, dostikrat slabe volje, nas pričaka veselo bitje, ki se nas neizmerno veseli, maha z repom, se kotali po tleh in nas s tem razvedri, razveseli in notranje pomiri. Zdrav pes ni nikoli slabe volje, ne kuha zamere in je vedno pripravljen razveseliti člane svoje družine. Tudi če ga skregamo in se neupravičeno jezimo na njega, nam je takoj pripravljen oprostiti in se v trenutku veseliti naše ponovne naklonjenosti. Muca je po obnašanju drugačna od psa in s svojo umirjenostjo, predenjem, željo po božanju prav tako deluje pomirjujoče na družinske člane. Tudi hrčki in morski prašički nas z svojimi vragolijami spravijo v dobro voljo in razpoloženje. Prav tako se najrazličnejši papagaji, kanarčki in ostali pernati prijatelji trudijo, da nam popestrijo dneve in počutje. Določene vrste papig lahko postanejo naši pravi sogovorniki. Izrazit vpliv na kvaliteto življenja imajo male domače živali pri starejših ljudeh. Psiček jim pomeni motivacijo in obvezo za sprehode, za gibanje, ki ohranja vitalnost in krepi duha. V dolgih uricah osamljenosti je kužek edini prijatelj in sogovornik. Vpliv na umsko in telesno vitalnost je velik. Terapijo z živalmi uporabljajo v domovih za ostarele v tujini in tudi pri nas vedno bolj, saj se zavedajo zelo pozitivnega vpliva na starejše. V dobi pehanja za materialnimi dobrinami, zaslužkom, razkošnimi počitnicami, dragimi potovanji in ostalimi dostikrat neuresničljivimi cilji, nam ljubezen do živali in sobivanje z njimi nadomesti marsikatero neizpolnjeno željo in napolni srce z toploto in srečo. Živali nam iskreno vračajo našo naklonjenost v smislu veselja, razigranosti, zvestobe. Z njimi lažje prenašamo stresne situacije, žalost, strah. Rade nas imajo ne glede na našo uspešnost, ne glede na naš izgled, ali smo mladi ali stari, revni ali bogati, svetlopolti ali temnopolti, ne glede na versko pripadnost. Skratka, nudijo nam veliko več, kot se da opisati z besedami. To lahko razume samo tisti, ki je občutil in čuti zvestobo in toplino živalske duše. Ostali imajo možnost, da to poizkusijo“, pravi veterinar Emil Senčar, dr. vet. med., direktor Veterinarske bolnice Ptuj.

Tukaj si lahko ogledate slike.

Za prikaz gumbov, kot so "Všeč mi je", "Deli na FB", "Tweet", "G+" in komentarjev socialnih omrežij omogočite piškotke v nastavitvah, ki jih odprete na zavihku "Zasebnost" ob strani levo ali spodaj na gumbu "Dovoli piškotke"! Za pravilno delovanje novih nastavitev osvežite stran s pritiskom na tipko "F5".
Nahajate se: MKR Male živali Bodo morali žrebičko Gajo evtanazirati?