Pred soboško Diano se vedno nekaj dogaja, saj so po bogračiadi sedaj pripravili 8. festival bujte repe - tokrat je nastopilo 15 ekip, zmagala pa je ekipa Mestnih četrti Murska Sobota

Bujta repaNa Slovenski ulici, pred hotelom Diana v Murski Soboti je konec tedna potekal 8. Festival bujte repe, s tekmovanjem ekip v kuhanju te tradicionalne prekmurske jedi. Na tekmovanju je tokrat sodelovalo nekoliko manj (15) ekip, in sicer iz različnih društev, organizacij, turističnih podjetij in seveda tudi političnih strank in posameznikov, saj bodo kmalu predsedniške volitve. Festival bujte repe je ena večjih pomurskih kulinaričnih prireditev v jesensko-zimskem času, s katero si organizatorji prizadevajo za promocijo te tradicionalne prekmurske jedi, seveda pa tudi popestriti sobotno dogajanje v lokalnem okolju. Strokovna komisija, katere predsednica je bila Zdenka Tompa, člana pa še dva vrhunska kuharska strokovnjaka, Janez Gjergjek in Branko Časar, je budno spremljala ves potek kuhanja, na koncu je ocenila tudi okus in vonj jedi.

Dišalo je po Prekmurski dobroti - bujti repi

Malčki med starostniki

DSO medgeneracijsko sodelovanjeDnevi ob izteku letošnjega poletja in pričetku jeseni so v Domu starejših občanov (DSO) Gornja Radgona minili v prijetnem vzdušju medgeneracijskega sodelovanja. Tako so se stanovalci DSO Gornja Radgona, z veseljem odzvali povabilu bližnjega Vrtca Manka Golarja, in se tako tudi letos udeležili njihove tradicionalne trgatve. Skupaj z otroci so polnili vedra in püte, iz preše pa je tekel sladki sok, s katerim so si ob druženju postregli. Ob zaključku so jih zaposleni in otroci vrtca pogostili še z domačim pecivom in namazanimi kruhki. Lepo je bilo in starostniki za drugo leto držijo ponovno pesti za dobro letino in čim manj toče.

Prijetno in poučno medgeneracijsko sodelovanje

Poleg koncerta tamburašev, še odprtje likovne razstave

DSO tamburašiV Domu starejših občanov (DSO) Gornja Radgona, pogosto, zlasti ob raznih priložnostih organizirajo pestre kulturne in družabne prireditve, ki so namenjene tako stanovalcem doma kakor tudi zunanjim obiskovalcem. Tako je, med drugim, številna publika, v polni dvorani DSO prisluhnila skladbam Tamburaške skupine KD Peter Dajnko iz Črešnjevcev. Poseben aplavz so si prislužili tudi zato, ker so bili pripravljeni nastopiti namesto skupine, ki je bila prvotno planirana, a je žal svoj nastop v zadnjem trenutku odpovedala.

Tamburice, slike, harmonika...v domu starejših

Nekateri se niso videli že desetletja!

Obletnica OŠ StogovciV tem jesenskem času, ko predvsem kmetovalci in ljubiteljski pridelovalci, s polj in vrtov, iz sadovnjakov in vinogradov, pospravljajo darove narave, se vrstijo tudi takšna in drugačna srečanja nekdanjih sošolcev. In tako se spet posebej potrjuje, da se šele ko se nam življenje prevesi v drugo polovico stoletja, torej ko smo že v »objemu« Abrahama, še posebej zavemo, kako pomembno je ohranjanje in poglabljanje prijateljstva iz mladosti. In to so potrdili tudi večinoma že babice in dedki iz Apaške doline, ki so natanko pred pol stoletja skupaj zapustili šolske klopi osemletke v Stogovcih. Obžalovali so sicer, da v omenjenem šolskem okolišu na zahodni strani Apaške doline ni več veliko otrok in je njihova nekdanja šola, sedaj podružnična šola v okviru OŠ Apače.

Po pol stoletja so se srečali šolarji, ki so osemletko končali na OŠ Stogovci

Tudi druženje je terapija za invalide

Invalidi GRPo podatkih Svetovne zdravstvene organizacije je na svetu dobrih 600 milijonov invalidov, v EU jih je 65 milijonov, v Sloveniji pa približno devet odstotkov populacije predstavljajo invalidi, saj je v naši državi registriranih skoraj 170 tisoč invalidov. In slednjim je poleg ustrezne zaposlitve ter rehabilitacije, potrebno priskrbeti tudi mnoge druge aktivnosti. Zato sta med najpomembnejšimi aktivnostmi, ki jih izvajajo invalidska društva, med katera sodi tudi Medobčinsko društvo invalidov (MDI) Gornja Radgona (predsednica: Alenka Husar), kjer je v treh aktivih: Gornja Radgona (Hedvika Weingerl), Kapela (Štefka Pučko) in Apače (Irena Primožič), včlanjenih 550 zlasti delovnih invalidov z območja občin Apače, Gornja Radgona, Radenci in Sveti Jurij ob Ščavnici, ekskurzije, druženja in družabna srečanja ob različnih priložnosti.

Radgonski invalidi so se srečali na Turistični kmetiji Benko

Zapeli so svojo himno, ki jo je spisal sošolec Dušan!

Gimnazija Ljutomer - obletnicaZelo čustveno, veselo in prisrčno je minilo srečanje šolarjev-maturantov, ki so davnega leta 1967, kot prva generacija sploh vpisanih dijakov, maturirali v ljutomerski gimnaziji. Že ob samem zbiranju in očitno novem spoznavanju, saj se nekateri niso videli skoraj pol stoletja, ko smo bili priče čustvenim objemom in tudi nekaterih solznih oči, je bilo jasno, kako je vsem prisotnim pomembno samo srečanje in poznejše druženje. Večina udeležencev srečanja, ki so se rodili le kakšno leto po 2. svetovni vojni, v gimnazijo pa so se vpisali ob njeni ustanovitvi, leta 1963, je sicer ostala v Prlekiji, drugi so se razpršili po Sloveniji in bivši Jugoslaviji, nekateri pa izven meja, tudi v čezoceanske države.

Srečali so se skoraj 70-letni dedki in babice, maturanti prve generacije Gimnazije Ljutomer

Opojne vonjave z dvorišča doma starejših občanov

DSO piknikV radgonskem domu starejših občanov (DSO) je pred dnevi spet bilo nadvse veselo. Za stanovalce in njihove svojce so namreč organizirali že drugi piknik v tem poletju. Dobro razpoloženim udeležencem se je pridružilo tudi nekaj zaposlenih. Ob lepem vremenu, dobrotah iz domske kuhinje ter prijetnih vonjavah po perutničkah, klobasicah in slanini z žara, se je prileglo hladno pivo in sadni sokovi. Tokrat sta na pomoč priskočili še osnovnošolki Brina in Zala, ki sta prijazno ponujali osvežujočo tekočino obiskovalcem drugega poletnega piknika.

Tradicionalni poletni piknik spet navdušil stanovalce radgonskega DSO

Moj kraj Radgona

Za prikaz vremena omogočite piškotke na zavihku "Zasebnost"!

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Bodo morali žrebičko Gajo evtanazirati?

 

Potrebovali bi nekaj „botrov“ (sponzorjev), ki bi pomagali rešiti še eno nedolžno življenje

GajaKranj – Vseslovensko Društvo za pomoč konjem, ki sicer domuje v Ljubljani, a deluje za območje cele države, je v zadnjem času na slovenskem postalo že precej prepoznavno. Kako tudi ne, ko pa je prizadevnim članom in aktivistom društva, v nekaj mesecih lanskega in letošnjega leta uspelo rešiti že okrog 50 konj, ki bi drugače pristali v klavnici. Vsem konjem so uspeli najti tudi dobre domove in skrbne lastnike. „Pri nas so pristali tako žrebički kot kobile, kastrati in žrebci, zdravi ali bolni, športni ali kmečki, vse kar so pač ljudje zavrgli. Kljub temu, da so nekateri imeli težko življenje in so že zdavnaj izgubili zaupanje v ljudi, smo jim to ponovno vrnili, vsi posvojitelji so z našimi rešenčki več kot zadovoljni.

 Vabimo vse državljane, ki to zmorejo, da se nam pridružijo in pomagajo pri kateri od naših naslednjih akcij“, pravijo na Društvu za pomoč konjem, kjer so med drugimi rešili tudi kobilo Gajo, katero pa zaradi prevelikih stroškov ne morejo več vzdrževati, v posvojitev pa je ne morejo dati.

Zato trenutno ne le v društvu, temveč tudi drugi ljubitelji teh plemenitih živali skušajo pomagati žrebički Gaji, ki ji tudi grozi evtanazija ali pa še bolj verjetno klavniški zakol. „Verjamem, da takih zgodb, kot je ta, ljudje v zadnjem času slišijo zelo veliko, in da je vsem pač nemogoče pomagati. Vseeno v tem primeru želimo nekaj storiti, ker gre za kobilo, ki jo poznamo. Kobila Gaja je mlada in zdrava, vendar psihično popolnoma uničena. Kaj so z njo delali prejšnji lastniki, ni znano. Sedanji lastniki so se poskušali z njo ukvarjati približno sedem mesecev, vendar tudi po raznih treningih naravnega konjarstva z njo ni bilo bistvenega napredka, zato so se odločili, da jo evtanazirajo. Kobila je baje agresivna do ljudi in tudi do drugih konj, vendar po tistem, kar sem osebno videla, menim, da ni tako hudo, kot pravijo. Menim tudi, da nikakor ni brezupen primer, in da si zasluži priložnost. Pripravljena bi jo bila posvojiti, ampak si zaenkrat ne morem privoščiti oskrbe dveh konj. V enem letu ali celo prej bom najverjetneje že imela svoj prostor in potem njena oskrba ne bo več problem. Do takrat pa bi ji rada našla začasno oskrbo v prosti reji z zavetjem in z družbo drugih konj, kjer bi kobila lahko imela čim več miru pred ljudmi, skratka, kjer se ne bi nihče poskušal ukvarjati z njo“, nam je povedala ljubiteljica konj Urša iz okolice Kranja, ki najprej išče nekoga, ki bi Gajo bil pripravljen vzeti v oskrbo za okrog 100 €/mesec in če bi kdo bil pripravljen prevzeti botrstvo zanjo za približno eno leto, ali celo manj, kajti tako bi ji lahko rešili življenje.

Če se najde 10 prostovoljcev, ki bi bili pripravljeni prispevati po 10 EUR na mesec, potem to ne bi bil problem. Prosim vse, ki jim ni vseeno, kaj se bo dogajalo s še enim živim bitjem, za pomoč. Tega ne prosim zato, da bi kdajkoli kobilo prodajala naprej ali na kakršenkoli način služila z njo ali jo izkoriščala, temveč gre izključno za željo po pomoči. Tiste, ki bi radi pomagali, prosim, da mi pišejo na e-mail: Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Za ogled potrebujete Javascript, da si jo ogledate. ali pa pokličejo na telefon: 041/598-009. Deset ljudi dobre volje po 10 EUR in nas bo dovolj. Prosim samo za hitre odločitve in hitro ukrepanje, ker imamo časa manj kot en teden, potem pa bodo kobilo uspavali. Gaja je sicer manjša rjavo - bela kobilica, lepa živalca, ki si nedvomno zasluži pomoč“, pravi naša sogovornica Urša, ki dodaja: „Mislim, da se že iz fotografij vidi, da Gaja ni tako grozna, kot pravijo, zato menim, da bi jo bilo res škoda uspavati. Kobila je še zelo mlada in na srečo zdrava (pregledana je bila na Kliniki za konje op. p.), zato je evtanazija povsem nesprejemljiva. Presodite sami. Z veseljem ugotavljam, da so se štirje donatorji že javili in, hvala jim za pomoč. Če se jih najde še 6, Gaji ne bo treba po nepotrebnem umreti...“.

Urša sicer stavi na vse ljudi, ki jim za to plemenito žival ni vseeno! Prepričana je, da je kljub krizi še vedno veliko takšnih, ki bodo pomagali, kot že nekajkrat doslej, da bo Gaja lahko zaživela normalno, konja vredno življenje...

KAJ NAM POMENIJO ŽIVALI?

Človek si pri svojem bivanju na zemlji deli planet z nešteto živalskimi vrstami. Žal pa prav človek, ki bi moral biti najbolj inteligenten, pogosto počne najbolj nerazumne in grozljive reči, tudi zoper hišne prijatelje, čeprav...

„Kužek ali muca v hiši pomeni več smeha, pogovarjanja in dogovarjanja v domačem krogu. Ko prihajamo domov utrujeni od službe in celodnevnih naporov, dostikrat slabe volje, nas pričaka veselo bitje, ki se nas neizmerno veseli, maha z repom, se kotali po tleh in nas s tem razvedri, razveseli in notranje pomiri. Zdrav pes ni nikoli slabe volje, ne kuha zamere in je vedno pripravljen razveseliti člane svoje družine. Tudi če ga skregamo in se neupravičeno jezimo na njega, nam je takoj pripravljen oprostiti in se v trenutku veseliti naše ponovne naklonjenosti. Muca je po obnašanju drugačna od psa in s svojo umirjenostjo, predenjem, željo po božanju prav tako deluje pomirjujoče na družinske člane. Tudi hrčki in morski prašički nas z svojimi vragolijami spravijo v dobro voljo in razpoloženje. Prav tako se najrazličnejši papagaji, kanarčki in ostali pernati prijatelji trudijo, da nam popestrijo dneve in počutje. Določene vrste papig lahko postanejo naši pravi sogovorniki. Izrazit vpliv na kvaliteto življenja imajo male domače živali pri starejših ljudeh. Psiček jim pomeni motivacijo in obvezo za sprehode, za gibanje, ki ohranja vitalnost in krepi duha. V dolgih uricah osamljenosti je kužek edini prijatelj in sogovornik. Vpliv na umsko in telesno vitalnost je velik. Terapijo z živalmi uporabljajo v domovih za ostarele v tujini in tudi pri nas vedno bolj, saj se zavedajo zelo pozitivnega vpliva na starejše. V dobi pehanja za materialnimi dobrinami, zaslužkom, razkošnimi počitnicami, dragimi potovanji in ostalimi dostikrat neuresničljivimi cilji, nam ljubezen do živali in sobivanje z njimi nadomesti marsikatero neizpolnjeno željo in napolni srce z toploto in srečo. Živali nam iskreno vračajo našo naklonjenost v smislu veselja, razigranosti, zvestobe. Z njimi lažje prenašamo stresne situacije, žalost, strah. Rade nas imajo ne glede na našo uspešnost, ne glede na naš izgled, ali smo mladi ali stari, revni ali bogati, svetlopolti ali temnopolti, ne glede na versko pripadnost. Skratka, nudijo nam veliko več, kot se da opisati z besedami. To lahko razume samo tisti, ki je občutil in čuti zvestobo in toplino živalske duše. Ostali imajo možnost, da to poizkusijo“, pravi veterinar Emil Senčar, dr. vet. med., direktor Veterinarske bolnice Ptuj.

Tukaj si lahko ogledate slike.

Za prikaz gumbov, kot so "Všeč mi je", "Deli na FB", "Tweet", "G+" in komentarjev socialnih omrežij omogočite piškotke v nastavitvah, ki jih odprete na zavihku "Zasebnost" ob strani levo ali spodaj na gumbu "Dovoli piškotke"! Za pravilno delovanje novih nastavitev osvežite stran s pritiskom na tipko "F5".
Nahajate se: MKR Male živali Bodo morali žrebičko Gajo evtanazirati?