Čeprav je po moževi nesreči (1976) ostala sama, je Kristina Pelcl do kruha spravila šest otrok, danes ima še enajst vnukov ter deset pravnukov

Kristina PelclČeprav niso imeli računalnikov, pametnih telefonov, različnih igric in podobnih reči, s katerimi se večinoma ukvarjajo današnji otroci in mladina, so se tudi naši predniki, dedki in babice v mladosti imeli fajn in so živeli zelo lepo. To seveda lahko potrdijo mnogi, ki danes preživljajo jesen življenja, enako tudi Kristina Pelcl (rojena Marič 6.10.1928 v Gradišču na levem bregu reke Mure) s čudovitega Janževega Vrha nad Radenci. Prav na svoj rojstni dan je na hribčku kjer je domovina znamenitega „Janževca", je z glasnim vriskom pozdravljala goste, ki so jih prišli voščit za visok življenjski jubilej.

Devetdesetletnica, ki z veselimi vriski pozdravlja obiskovalce

Radgončana Franc in Bojan do odličnega 3. mesta

Bujta repa MSNa parkirišču hotela Diana v Murski Soboti je potekal 9. Festival bujte repe, s tekmovanjem ekip v kuhanju te tradicionalne prekmurske jedi. Na tekmovanju, kjer je dišalo po tej tradicionalni jedi, je tokrat sodelovalo nekoliko manj (12) ekip, in sicer iz različnih društev, organizacij, turističnih podjetij in seveda tudi političnih strank, saj nas kmalu čakajo lokalne volitve. Kljub temu je bilo manj politikov, kot so nekateri pričakovali. Poleg ministrice Alenke Bratušek, državne sekretarke Olge Belec in soboškega župana Aleksandra Jevška, smo videli le še nekaj lokalnih strankarskih veljakov. Festival bujte repe je ena od večjih pomurskih kulinaričnih prireditev v jesensko-zimskem času, s katero si organizatorji prizadevajo za promocijo te tradicionalne prekmurske jedi, seveda pa tudi popestriti sobotno dogajanje v lokalnem okolju.

Na 9. festivalu bujte repe tekmovalo 12 ekip

Pripravili so 25. obrtniško-podjetniški gobarski piknik 2018, kjer so se družili, nabirali in jedli gobe

Gobe NegovaMedtem, ko iz večjega dela države poročajo, da je letošnja jesen zelo bogata z gobami, je na skrajnem severovzhodu Slovenije bera gozdnih lepotic, zlasti jurčkov in lisičk, zelo skromna. Kljub temu je tudi v pomurskih gozdovih možno srečati ljubitelje gobarjenja in gob, v kar smo se mnogi lahko prepričali tudi zadnjo soboto letošnjega septembra, ko so se v gozdove Negove in okolice podali številni udeleženci tradicionalnega, sedaj že 25. gobarskega piknika Območne obrtno podjetniške zbornice (OOZ) Gornja Radgona. Res je sicer, da so jurčkov in lisičk našli le za vzorec, zato pa je bilo veliko drugih gozdnih lepotic, saj je okoli 150 udeležencev, ki se je v lepem in sončnem vremenu pogumno odpravila v gozd, nabirala prav vse gobe, tako užitne, kot manj užitne in celo strupene. In čeprav so jih pozneje skoraj vse pojedli, nikomur ni bilo slabo, a kljub temu sami tega ne počnite in bodite sila previdni.

Obrtniki in podjetniki v negovskih gozdovih

Gasilci so trgali, prešali in se družili...

Gasilska trgatevPrav prijetno je minulo soboto bilo ob gasilskem domu PGD Janžev Vrh nad Radenci, torej natanko tam odkoder prihaja znameniti janževec. Medtem ko so vinogradniki po okoliških vinogradih pobirali še zadnje grozde letnika 2018, so namreč domači gasilci in gasilke na Janževem Vrhu, v društvu jih je nekaj nad 70, pripravili 7. gasilsko trgatev. Z natanko 52 trsov, predvsem brajd – jurke in izabele, so namreč natrgali precej grozdja, ki so ga nato tretali in stisnili dobrih 400 litrov sladkega mošta, katerega bodo došolali in z njim nazdravili ob različnih gasilskih akcijah, prireditvah in dogodkih.

PGD Janžev Vrh je menda edino gasilsko društvo z lastnim vinogradom

Angela Knaus de Groot je pred 55 leti odšla v Kanado, a še vedno rada obišče Pomurje

KlemenčičeviKamorkoli gremo, kjerkoli živimo, vrnitev v rojstni kraj, predvsem če je ta daleč, je vedno nepozabno doživetje, vezano na stare, drage spomine. Takrat se vrnemo desetletja nazaj, v svoje otroštvo in čas, ko smo svoj dom in domovino zapustili. Tega se še posebej zaveda Angela Knaus, ki je kot 11-letna deklica, davnega lata 1963 iz rojstnih Vidoncev na Goričkem, oz. Gornje Radgone, kjer je zadnjih pet „slovenskih" let preživela pri teti Mariji in stricu Milanu Klemenčiču, odletela čez veliko lužo, v kanadski Hamilton.

Lepo je obiskati rojstni kraj in srečati svoje drage

Ob svetovnem dnevu Alzheimerjeve bolezni so se sprehajali po parku

Sprehod za spominPodobno kot marsikje po državi, so se na topel septembrski dan tudi stanovalci Doma starejših občanov (DSO) Gornja Radgona, ki so oboleli za demenco, sprehodili po mestnem parku skupaj s svojci, prostovoljci in zaposlenimi. Ob svetovnem dnevu Alzheimerjeve bolezni se namreč po celotni Sloveniji organizirajo „Sprehodi za spomin", ki opozarjajo na bolezen, ki se neustavljivo širi. Demenca trenutno sodi med največje zdravstvene, socialne in finančne izzive sodobne družbe.

Sprehod za spomin, za bolnike z demenco

Moj kraj Radgona

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Po muco kar 25 metrov globoko

 

Pomurski ljubitelji živali zanesljive smrti rešili muco, ki je padla v zapuščeni studenec

Muca v vodnjakuLendava – Čeprav še vedno pod snegom, se tudi čudovite Lendavske gorice počasi prebujajo, saj pridni lastniki vinogradov po vinorodnih hribčkih nad Lendavo, že pripravljajo trte za jesensko trgatev 2013. Vedno več je ljudi v naravnem okolju, pa tudi divjadi, ki pod snegom išče hrano, seveda so vmes tudi hišni ljubljenčki, ki tavajo po okolici, bodisi, ker so se zgubile, ali so jih „lastniki“ enostavno zavrgli. In prav slednje, zlasti tiste, ki niso kastrirane ali sterilizirane, in ki v tem času iščejo partnerje in partnerke, so lahko tudi v nevarnosti. Povsod so namreč različne pasti, ponekod žal tudi namenoma nastavljeni strupi, s katerimi se nekateri želijo rešiti nedolžnih živih bitij. K sreči pa je okrog nas vedno več ljubiteljev živali, ki celoten prosti čas in še več od tega posvečajo štirinožnim prijateljem. In med njimi je veliko članov Društva za zaščito živali (DZZŽ) Pomurja, ter drugih ljubiteljev živali s skrajnjega severovzhoda države, ki so pripravljeni tvegati tudi lastno življenje za živali.

In prav to se je zgodilo konec minulega tedna, na začetku letošnjega marca, ko je nekaj aktivistov DZZŽ Pomurja in drugih ljubiteljev živali, zanesljive smrti reševalo in rešilo nedolžno in radovedno mačkico, ki se je med igro znašla v 25 metrov globokem zapuščenem studencu v Lendavskih goricah. Na omenjeno društvo, ki ima sedež v Murski Soboti, in ki deluje za območje celotnega Pomurja ter tudi širše so namreč minuli petek, od ljubiteljice živali Jasmine Nagy z lendavskega konca prejeli posebno žalostno elektronsko sporočilo: "Včeraj je v bližnji vodnjak padel mucek. Klicali smo gasilce, s katerimi smo po vrvi v vodnjak spustili košaro s salamo, da bi mucka rešili, vendar je zaradi strahu mucek vsakič iz košare skočil nazaj, tako da ga nismo uspeli dobiti iz vodnjaka. Gasilec je rekel, da je spuščanje v vodnjak sila nevarno, saj je ta zelo star, hkrati pa kar težko dostopen, namreč vse okoli je zabito z deskami, ki so čez leta strohnele, tako tudi nismo opazili da ima vodnjak luknje, skozi katere se mucek lahko potegne skozi. Gasilec je tudi ocenil, da bi naj vodnjak meril okrog 25 metrov, in da v njem ni vode. Hkrati nam je povedal, da vidi na dnu še tri muce, ki pa so že mrtve. Ali se tukaj da še kaj narediti, bi mi lahko prosim vi kaj svetovali?“ Ob tem je Jasmina na društvo naslovila eno fotografijo studenca, da bi si slednji vse skupaj lažje predstavljali. Nihče pa ni vedel kako dolgo je muca v studencu, več kot en dan pa zanesljivo.

...želijo si, da bi ljudje bili nekoliko bolj pozorni do tovrstnih pasti za živali...

Ko so prejeli takšno sporočilo na društvu niso preveč razmišljali. Hitro se je ustvarila skupina prostovoljcev, ki se je zbrala na prizorišču. Še pred tem smo v naselju Serdica na Goričkem reševali pse. „Ob prihodu v Lendavske gorice, je vse skupaj bilo videti zelo grozno in hudo. Eni so nam celo trdili, da je muca že mrtva in se že vidi, da ima glavo dol obrnjeno in je sploh ne dvigne več. Toda mi smo bili odločni zadevo preveriti do konca. In naš član Franc Kučan – Sini se je odločil za spuščanje na dno studenca. Z vrvjo in tudi drugače mu je pomagal še Sebastjan Lepoša, zraven pa nas je bilo še nekaj članic ter tudi drugih ljubiteljev živali, vmes tudi domači gasilec. Ko je Sini prišel na dno studenca nam je sporočil, da ni vode, in da je muca videti povsem v redu. Zato smo mu spustili kletko v katero je spravil lepo muco, povsem zdravo in le nekoliko prestrašeno. Potegnili smo je na prostost in sedaj je spet pri svojih lastnikih. Tako je akcija bila zelo uspešna, saj si ne smem niti pomisliti v kakšnih mukah bi muca umirala…“, nam je razlagala Terezija Cvetko iz DZZŽ Pomurja, Franc Kučan – Sini pa dodaja, da spodaj ni videl kakšnih mrtvih mačk, ker je preveč razne šare in odpada. Sam meni, da ne bi bilo slabo, če bi odgovorni poskrbeli za ureditev studenca in njegovo zavarovanje.

Sami ljubitelji živali so pokrili odprtino studenca in ga tako za silo zavarovali, da ne bi še kakšna igriva in radovedna živalca ali bog ne daj tudi kakšen človek, končal 25 metrov nižje. Uspešne akcije je bila vesela tudi predsednica DZZŽ Pomurja Breda Habjanič, ki je pohvalila še eno požrtvovalnost članov društva in ljubiteljev živali, saj bi v nasprotnem čez kakšen dan muca zanesljivo umrla v strašnih mukah. „Hvala bogu, to se ni zgodilo, in zato smo veseli. Zahvala gre tudi sosedi, ki je muco odkrila (slišala) v studencu in nas obvestila“, pravi Habjaničeva in nadaljuje: „Takšen vodnjak bi moral biti zaščiten, saj si lahko le zamislimo v kakšnih mukah živali lahko umirajo zaradi človeške brezbrižnosti. Notri bi lahko padel tudi kakšen otrok! To muco smo na srečo rešili. Vprašanje je, koliko je še takšnih vodnjakov in mest po Sloveniji, kjer se morda dogaja isto, zato bi bilo potrebno na nek način lastnike takšnih propadlih objektov, tako ali drugače obvestiti, da naj vodnjake in druge luknje zaščitijo. To se mi zdi zelo pomembno, da javnost izve. Na srečo je bila to uspešna akcija, nesreča pa je spomnila na podobne nesreče, ki se sigurno dogajajo tudi drugod po Sloveniji“.

Še v Bibliji piše...

Če ljubimo in ščitimo živali, nam v zameno, pomagajo na različne načine. Kakorkoli že, ne smemo imeti živali, zato ker pričakujemo neko korist, temveč zato, ker ljubimo šibkejše in majhne. To je pot resničnega junaka. Junaki ne rabijo iti v vojno ali predstaviti določenih dejanj. Junaške kvalitete ležijo v njihovem srcu. Če lahko ljubimo in ščitimo majhne živali, potem to pomeni, da lahko ljubimo in ščitimo tudi druga čuteča bitja. Nekdo je rekel: Če oseba lahko ljubi psa, ptico ali katerokoli drugo šibko in majhno žival, takšna oseba zagotovo lahko ljudi drugega človeka. Na ta način, preko ljubezni do živali, prinašamo mir na svet. Če to delamo skupaj, potem ne bo več vojn okoli nas. Ko ljubimo in ščitimo živali, naše sočutje naravno raste. Če imamo psa, mačko, ptico ali drugega ljubljenčka, potem bomo opazili razliko. Ko jih objamemo ali pogledamo, se naše srce naravno napolni z ljubeznijo in ob tem ne bomo mislili na nič drugega. Preko ljubezni in razvajanja živali, bo ljubezenska aura zajela celo našo hišo, celo družino in izžarevala preko ter se razširila v pozitivno atmosfero na svetu.

V Bibliji piše, da je Bog ustvaril živali, da nam pomagajo. Morali bi malo razmisliti o tem, kako nam pomagajo. Mnoge osebne izkušnje pritrjujejo, da živali pomagajo. Znanstveniki so potrdili, da če imamo radi živali, če imamo ljubljenčke, potem smo fizično bolj zdravi in bolj srečni. Ko smo srečni, privlačimo srečne dogodke in srečno atmosfero v naš dom, ker enako privlači enako. Poleg tega, srečanje z ljubljenčki vsak dan, povzroči, da naša ljubezen raste in ta ljubezen bo privlačila še več ljubezni. Na primer, ko gremo ven, nas bodo ljudje imeli raje, psi nas ne bodo ugriznili in mogoče bomo pritegnili še več ljubezni v svoj dom.

Zatorej, s tem ko pomagamo živalim, pravzaprav pomagamo sami sebi. Ni pomembno komu pomagamo, vedno pridobimo. Pogosto mislimo, da medtem ko pomagamo drugim, je druga stran tista, ki je nekaj pridobila. To ni nujna zadeva! Ta oseba bo vrnila z ljubeznijo. Zatorej, ko mi pomagamo nekomu, bo drugi hvaležen in bo molil za nas in naše življenje bo postalo bolj udobno in srečno. Molitve učinkujejo! Živali komunicirajo naravnost z Nebesi. Torej, če jim pomagamo, potem bodo zagotovo povedale Nebesom, da smo zelo prijazna oseba. Lahko bi rekli, da one molijo za nas. Če ne, Nebesa imajo oči! Če smo bili prijazni do ljudi in če smo jim pomagali, bodo Nebesa to posnela. Ko pomagamo živalim, Nebesa tudi to posnamejo...

Tukaj si lahko ogledate slike.

 

Za prikaz gumbov, kot so "Všeč mi je", "Deli na FB", "Tweet", "G+" in komentarjev socialnih omrežij omogočite piškotke v nastavitvah, ki jih odprete na zavihku "Zasebnost" ob strani levo ali spodaj na gumbu "Dovoli piškotke"! Za pravilno delovanje novih nastavitev osvežite stran s pritiskom na tipko "F5".
Nahajate se: MKR Male živali Po muco kar 25 metrov globoko