Pomembno je tudi nedeljsko dopoldansko druženje

Bolšji sejem OrehovciOb gasilskem domu PGD Orehovci, tik ob regionalni cesti Gornja Radgona – Ptuj, že vrsto let deluje bolšji sejem, ki se ne glede na letni časi, odvija vsako prvo nedeljo v mesecu. Na sejmu svoje predmete, ne nove, pač pa stare, prodajajo tisti, ki jih niso odvrgli v smeti in se zavedajo, da bi jih lahko kdo še uporabil. Sejem je zanimiv tudi za zbiratelje starin, saj so mnogi predmeti stari, nekateri tudi več kot sto let. Kot so nam povedali organizatorji iz PGD Orehovci, je sejem namenjen tudi nedeljskemu dopoldanskemu druženju, ki ga je v zadnjem času, ko imamo vsi preveč obveznosti, vse manj. Za nekatere domačine in tudi sosede iz vasi v okolici in celo iz Gornje Radgone in Radencev, je prva nedelja v mesecu, ravno zaradi orehovskega sejma, postala pravi praznik.

Bolšji sejem v Orehovcih še deluje

Po šestdesetih srečnih letih, spet pred oltar in matičarja

Biserna poroka FleisingerKonec minulega tedna sta v krogu domačih in prijateljev 60 let skupnega zakonskega življenja praznovala Marija in Karel Fleisinger iz Spodnjih Ivanjcev. Enako kot pred šestdesetimi leti sta slavljenca tudi tokrat svojo zakonsko zvestobo potrdila pred matičarjem in pred oltarjem. Civilni obred, ki ga je ob asistenci matičarja Mirka Ferenca, opravil župan občine Gornja Radgona Stanko Rojko, je potekal v prostorih srednjeveškega negovskega gradu. Nekoliko presenetljivo je le dejstvo, da sta slavljenca v cerkvi obeležila biserno, civilno pa diamantno poroko, kot je pisalo na listini, ki sta jo Marija in Karel prejela od župana Rojka. Po matičarjevi predstavitvi življenjske zgodbe zakoncev, jima je tudi župan namenil nekaj lepih besed in jima izročil omenjeno Diamantno poročno listino občine Gornja Radgona.

Biserno poroko sta obhajala zakonca Marija in Karel Fleisinger

Zlati medalji tudi v Kranj in Ljubljano

Antonovanje 2019V Jeruzalemsko – Ormoških vinorodnih goricah, natančneje na Kogu, vasici v ormoški občini ob hrvaški meji, so tudi letos ob godu sv. Antona puščavnika pripravili številne prireditve, ki so jih poimenovali „Antonovanje 2019". In čeprav se je v dobrem tednu (Antonov koncert MePZ Prosvetnega društva Ruda Sever Gorišnica; Kulinarični večer na Turistični kmetiji Hlebec; Prireditev „Čurke in vino 2019"; Antonovo kegljanje z lokalno ponudbo na stojnicah; pogovor na temo "Priložnosti podeželja in lokalnih ponudnikov"; Čurkarijada s kulinaričnim razvajanjem - Odprta kuhinja, pokušina čurk in vina, stojnice lokalnih ponudnikov, pester program, prihod slovenskega vinskega kraljestva, 11. razstava na temo reje prašičev...; Romanje k Sv. Antonu Puščavniku; sv. maša za žive in pokojne prašičerejce ter zdravje pri živini;10. srečanje vozil Steyr kluba Kog in starodobnikov, srečanje domačih ansamblov in folklornih skupin, lokalna ponudba na stojnicah...), je bilo v ospredju ocenjevanje čurk s strokovno komisijo in komisijo potrošnikov. Čeprav je vse dogajanje bilo zelo zanimivo posebej kaže omeniti tudi kulinarični dogodek na Turistični kmetiji Hlebec, kjer so obiskovalce počastili s šesthodnim menijem, v katerem so kraljevale kašnate klobase oz. čurke, kot jim pravijo domačini. Tradicionalni lokalni kuhinji so – kot to vedo pri Hlebcu – vnesli pridih sodobnosti.

„Antonovanje 2019

Pripravili so prvo izmenjevalnico otroških oblačil in igrač, ki je mnogim omogočila trajnostno in odgovorno posodobitev garderobe

Izmenjevalnica oblačil in igračPo decembrski izjemno uspešni „izmenjevalnici" oblačil in obutve za otroke in odrasle, je v sodelovanju radgonske Iniciative Rastišče, skupaj s soboško igralnico Mali ČuDo, ter Mensano, pripravila še „Izmenjevalnico otroških oblačil in igrač" in vsega ostalega. Z željo, da bi nekoliko omilili zapravljanje in razsipništvo, so v igralnico Mali ČuDo v prostorih Mensane v Murski Soboti aktivisti omenjenih organizacij pritegnili kakšno stotnijo otrok in njihovih mamic, očkov, dedkov in babic, ki so prinašali svoje reči, domov pa odnašali „nova" oblačila, obutev, igrače... Glede na to, da je šlo za prvo tovrstno izmenjevalnico, sta glavni organizatorici dogodka, Nika Škof (Rastišče) in Barbara Muhič (Mali ČuDo), zadovoljni z obiskom in tudi izmenjavo. Povesta tudi, da je izmenjevalnica otroških oblačil, igrač in vseh ostalih otroških potrebščin omogočala trajnostno in odgovorno posodobitev garderobe in igralnega parka otrok, ki je povrhu še zastonj.

Zamenjali so igrače, oblačila in obutev

Pred pol stoletja sta začela iz nič, a z veliko ljubezni

Zlata poroka DruzovičEnako, kot pred 50 leti, ko sta si pred matičarjem in pred oltarjem izrekla zvestobo Zofija in Karel Druzovič iz Gočove pri Sv. Trojici v Slovenskih Goricah, sta tudi tokrat svojo zakonsko zvestobo potrdila pred matičarjem in pred oltarjem. Takrat sta k civilni poroki odšla v Lenart, cerkveni pa v cerkev Sv. Trojice, kjer sta sedaj potekala oba obreda. Civilni obred zlate poroke je tokrat, ob matičarki Dragici Kramberger, prvič v vlogi župana opravil David Klobasa. Dragica je na drobno opisala življenje in delo zlatega para, župan pa jima je namenil nekaj prijaznih besed, ter jima izročil zlatoporočno spominsko listino, ter darilo občine.

Zlato poroko sta obhajala Zofija in Karel Druzovič iz Slovenskih goric

Po šestih desetletjih spet pred istim oltarjem

Biserna poroka SteyerV teh zimskih dneh, ko je največ praznikov in praznovanj, sta 60-letnico poroke, torej biserno poroko obeležila Marija in Ivan Steyer iz Črncev v Apaški dolini. Enako kot pred šestimi desetletji, sta se zakonca, tudi tokrat, skupaj s svojimi domačimi, sosedi in prijatelji, k bisernoporočnemu obredu podala v farno cerkev v Apačah. Pred cerkvijo ju je z igranjem pozdravila Pihalna godba Apače, pri kateri je nekoč igral tudi njun pokojni sin Ivan. Ko so njuni svatje v cerkvi postavili špalir, ju je župnik Janez Ferencek povabil v cerkev, k zahvalni maši in bisernoporočnemu obredu, ki je potekal med darovano sv. mašo.

Pred 60 leti sta se poročila Marija in Ivan Steyer iz Črncev

Moj kraj Radgona

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Po muco kar 25 metrov globoko

 

Pomurski ljubitelji živali zanesljive smrti rešili muco, ki je padla v zapuščeni studenec

Muca v vodnjakuLendava – Čeprav še vedno pod snegom, se tudi čudovite Lendavske gorice počasi prebujajo, saj pridni lastniki vinogradov po vinorodnih hribčkih nad Lendavo, že pripravljajo trte za jesensko trgatev 2013. Vedno več je ljudi v naravnem okolju, pa tudi divjadi, ki pod snegom išče hrano, seveda so vmes tudi hišni ljubljenčki, ki tavajo po okolici, bodisi, ker so se zgubile, ali so jih „lastniki“ enostavno zavrgli. In prav slednje, zlasti tiste, ki niso kastrirane ali sterilizirane, in ki v tem času iščejo partnerje in partnerke, so lahko tudi v nevarnosti. Povsod so namreč različne pasti, ponekod žal tudi namenoma nastavljeni strupi, s katerimi se nekateri želijo rešiti nedolžnih živih bitij. K sreči pa je okrog nas vedno več ljubiteljev živali, ki celoten prosti čas in še več od tega posvečajo štirinožnim prijateljem. In med njimi je veliko članov Društva za zaščito živali (DZZŽ) Pomurja, ter drugih ljubiteljev živali s skrajnjega severovzhoda države, ki so pripravljeni tvegati tudi lastno življenje za živali.

In prav to se je zgodilo konec minulega tedna, na začetku letošnjega marca, ko je nekaj aktivistov DZZŽ Pomurja in drugih ljubiteljev živali, zanesljive smrti reševalo in rešilo nedolžno in radovedno mačkico, ki se je med igro znašla v 25 metrov globokem zapuščenem studencu v Lendavskih goricah. Na omenjeno društvo, ki ima sedež v Murski Soboti, in ki deluje za območje celotnega Pomurja ter tudi širše so namreč minuli petek, od ljubiteljice živali Jasmine Nagy z lendavskega konca prejeli posebno žalostno elektronsko sporočilo: "Včeraj je v bližnji vodnjak padel mucek. Klicali smo gasilce, s katerimi smo po vrvi v vodnjak spustili košaro s salamo, da bi mucka rešili, vendar je zaradi strahu mucek vsakič iz košare skočil nazaj, tako da ga nismo uspeli dobiti iz vodnjaka. Gasilec je rekel, da je spuščanje v vodnjak sila nevarno, saj je ta zelo star, hkrati pa kar težko dostopen, namreč vse okoli je zabito z deskami, ki so čez leta strohnele, tako tudi nismo opazili da ima vodnjak luknje, skozi katere se mucek lahko potegne skozi. Gasilec je tudi ocenil, da bi naj vodnjak meril okrog 25 metrov, in da v njem ni vode. Hkrati nam je povedal, da vidi na dnu še tri muce, ki pa so že mrtve. Ali se tukaj da še kaj narediti, bi mi lahko prosim vi kaj svetovali?“ Ob tem je Jasmina na društvo naslovila eno fotografijo studenca, da bi si slednji vse skupaj lažje predstavljali. Nihče pa ni vedel kako dolgo je muca v studencu, več kot en dan pa zanesljivo.

...želijo si, da bi ljudje bili nekoliko bolj pozorni do tovrstnih pasti za živali...

Ko so prejeli takšno sporočilo na društvu niso preveč razmišljali. Hitro se je ustvarila skupina prostovoljcev, ki se je zbrala na prizorišču. Še pred tem smo v naselju Serdica na Goričkem reševali pse. „Ob prihodu v Lendavske gorice, je vse skupaj bilo videti zelo grozno in hudo. Eni so nam celo trdili, da je muca že mrtva in se že vidi, da ima glavo dol obrnjeno in je sploh ne dvigne več. Toda mi smo bili odločni zadevo preveriti do konca. In naš član Franc Kučan – Sini se je odločil za spuščanje na dno studenca. Z vrvjo in tudi drugače mu je pomagal še Sebastjan Lepoša, zraven pa nas je bilo še nekaj članic ter tudi drugih ljubiteljev živali, vmes tudi domači gasilec. Ko je Sini prišel na dno studenca nam je sporočil, da ni vode, in da je muca videti povsem v redu. Zato smo mu spustili kletko v katero je spravil lepo muco, povsem zdravo in le nekoliko prestrašeno. Potegnili smo je na prostost in sedaj je spet pri svojih lastnikih. Tako je akcija bila zelo uspešna, saj si ne smem niti pomisliti v kakšnih mukah bi muca umirala…“, nam je razlagala Terezija Cvetko iz DZZŽ Pomurja, Franc Kučan – Sini pa dodaja, da spodaj ni videl kakšnih mrtvih mačk, ker je preveč razne šare in odpada. Sam meni, da ne bi bilo slabo, če bi odgovorni poskrbeli za ureditev studenca in njegovo zavarovanje.

Sami ljubitelji živali so pokrili odprtino studenca in ga tako za silo zavarovali, da ne bi še kakšna igriva in radovedna živalca ali bog ne daj tudi kakšen človek, končal 25 metrov nižje. Uspešne akcije je bila vesela tudi predsednica DZZŽ Pomurja Breda Habjanič, ki je pohvalila še eno požrtvovalnost članov društva in ljubiteljev živali, saj bi v nasprotnem čez kakšen dan muca zanesljivo umrla v strašnih mukah. „Hvala bogu, to se ni zgodilo, in zato smo veseli. Zahvala gre tudi sosedi, ki je muco odkrila (slišala) v studencu in nas obvestila“, pravi Habjaničeva in nadaljuje: „Takšen vodnjak bi moral biti zaščiten, saj si lahko le zamislimo v kakšnih mukah živali lahko umirajo zaradi človeške brezbrižnosti. Notri bi lahko padel tudi kakšen otrok! To muco smo na srečo rešili. Vprašanje je, koliko je še takšnih vodnjakov in mest po Sloveniji, kjer se morda dogaja isto, zato bi bilo potrebno na nek način lastnike takšnih propadlih objektov, tako ali drugače obvestiti, da naj vodnjake in druge luknje zaščitijo. To se mi zdi zelo pomembno, da javnost izve. Na srečo je bila to uspešna akcija, nesreča pa je spomnila na podobne nesreče, ki se sigurno dogajajo tudi drugod po Sloveniji“.

Še v Bibliji piše...

Če ljubimo in ščitimo živali, nam v zameno, pomagajo na različne načine. Kakorkoli že, ne smemo imeti živali, zato ker pričakujemo neko korist, temveč zato, ker ljubimo šibkejše in majhne. To je pot resničnega junaka. Junaki ne rabijo iti v vojno ali predstaviti določenih dejanj. Junaške kvalitete ležijo v njihovem srcu. Če lahko ljubimo in ščitimo majhne živali, potem to pomeni, da lahko ljubimo in ščitimo tudi druga čuteča bitja. Nekdo je rekel: Če oseba lahko ljubi psa, ptico ali katerokoli drugo šibko in majhno žival, takšna oseba zagotovo lahko ljudi drugega človeka. Na ta način, preko ljubezni do živali, prinašamo mir na svet. Če to delamo skupaj, potem ne bo več vojn okoli nas. Ko ljubimo in ščitimo živali, naše sočutje naravno raste. Če imamo psa, mačko, ptico ali drugega ljubljenčka, potem bomo opazili razliko. Ko jih objamemo ali pogledamo, se naše srce naravno napolni z ljubeznijo in ob tem ne bomo mislili na nič drugega. Preko ljubezni in razvajanja živali, bo ljubezenska aura zajela celo našo hišo, celo družino in izžarevala preko ter se razširila v pozitivno atmosfero na svetu.

V Bibliji piše, da je Bog ustvaril živali, da nam pomagajo. Morali bi malo razmisliti o tem, kako nam pomagajo. Mnoge osebne izkušnje pritrjujejo, da živali pomagajo. Znanstveniki so potrdili, da če imamo radi živali, če imamo ljubljenčke, potem smo fizično bolj zdravi in bolj srečni. Ko smo srečni, privlačimo srečne dogodke in srečno atmosfero v naš dom, ker enako privlači enako. Poleg tega, srečanje z ljubljenčki vsak dan, povzroči, da naša ljubezen raste in ta ljubezen bo privlačila še več ljubezni. Na primer, ko gremo ven, nas bodo ljudje imeli raje, psi nas ne bodo ugriznili in mogoče bomo pritegnili še več ljubezni v svoj dom.

Zatorej, s tem ko pomagamo živalim, pravzaprav pomagamo sami sebi. Ni pomembno komu pomagamo, vedno pridobimo. Pogosto mislimo, da medtem ko pomagamo drugim, je druga stran tista, ki je nekaj pridobila. To ni nujna zadeva! Ta oseba bo vrnila z ljubeznijo. Zatorej, ko mi pomagamo nekomu, bo drugi hvaležen in bo molil za nas in naše življenje bo postalo bolj udobno in srečno. Molitve učinkujejo! Živali komunicirajo naravnost z Nebesi. Torej, če jim pomagamo, potem bodo zagotovo povedale Nebesom, da smo zelo prijazna oseba. Lahko bi rekli, da one molijo za nas. Če ne, Nebesa imajo oči! Če smo bili prijazni do ljudi in če smo jim pomagali, bodo Nebesa to posnela. Ko pomagamo živalim, Nebesa tudi to posnamejo...

Tukaj si lahko ogledate slike.

 

Za prikaz gumbov, kot so "Všeč mi je", "Deli na FB", "Tweet", "G+" in komentarjev socialnih omrežij omogočite piškotke v nastavitvah, ki jih odprete na zavihku "Zasebnost" ob strani levo ali spodaj na gumbu "Dovoli piškotke"! Za pravilno delovanje novih nastavitev osvežite stran s pritiskom na tipko "F5".
Nahajate se: MKR Male živali Po muco kar 25 metrov globoko