Šmarski troti iz Litije najboljši v Prekmurju

Paprikaš PolanaV lepem in sončnem vremenu je konec minulega tedna, ob „Lovenjakovem dvoru", znani prekmurski gostilni, v Polani pri Murski Soboti, potekala tradicionalna in sedaj že jubilejna, 10. paprikašijada z zanimivim programom, ki ga je povezovala moderatorka Silva Vrbnjak. Ker je paprikaš zelo razširjena lokalna jed v Pomurju, so se „Lovenjakovi" organizatorji že pred desetletjem odločili vsako leto pripravljati tekmovanje v kuhanju paprikaša, udeleženci pa si lahko izberejo, ali bo to piščančji, svinjski, kunčji, gobov, ribji..., saj meso le delno prispeva k okusu same jedi. Strokovnjaki, ki so ocenjevali izdelke tekmovalnih ekip so namreč mnenja, da vse druge sestavine, predvsem mleta paprika, čebula, malo moke, kisla smetana in malo vina, dajo paprikašu pravi okus. In če je včasih organizatorjem malo ponagajalo vreme, je tokrat tekmovalcem bilo zelo vroče, saj je poleg sonca „žgal" tudi odprti ogenj z asfalta.

V Polani je desetič zadišalo po štirih (piščančji, prašičji, kunčji in gobov) vrstah paprikaša

Radijski poslušalci Snopa iz vse Slovenije so se srečali v Slovenskih Goricah

Slovo od SNOP-aNa Izletniško turistični kmetiji Žökš pri Mlinarjevih, na Zgornjih Žerjavcih pri Lenartu, je konec tedna potekalo zanimivo srečanje »Nočnih ptičev«, poslušalcev skupnega nočnega radijskega programa imenovanega Snop, v katerem je nekoč sodelovalo več kot ducat radijskih nekomercialnih postaj iz vse države. Ker je bil ob koncu lanskega leta program ukinjen, v njem so nazadnje sodelovali le še: Radio Velenje, Radio Slovenske gorice, Radio Ptuj, Radio Celje in Radio Murski val, so njegovi zvesti poslušalci pripravili slovesen pokop svojega snopa. Organizirala ga je Ana Maras-Pika iz Lenarta, ki je na srečanje povabila 48 zvestih poslušalcev snopa iz različnih krajev Slovenije. Snopu v spomin so pripravili tudi veliko »žalno«, črno obrobljeno torto z narobnim križem, ki je simbolizirala njegov grob. Kot se na »pogrebu« spodobi, je Snopu v slovo spregovoril njegov zvesti poslušalec Ludvik Kupšek iz Trbovelj.

Žalno slovo od Snopa s črno obrobo na torti

Šola več ne stoji, prijateljstva pa so ostala

Sošolci Spodnja ŠčavnicaNa Turistični kmetiji Hari v Spodnji Ščavnici je potekalo izjemno zanimivo, prijetno in veselo srečanje nekdanjih učencev in učiteljev OŠ Spodnja Ščavnica. Sami dedki in babice, kjer so tudi najmlajši stari okoli 70 let, so se srečali v prekrasnem okolju, kjer je prebujajoča narava ozelenila Ščavniško dolino, na katero seže pogled s Harijeve lepo urejene turistične postojanke. Zbrani učenke in učenci so se ob pogledu v dolino ozirali, da bi uzrli njihovo nekdanjo šolo, ki jim je dajala znanje za življenje. Zastonj! Kajti šole ni več, porušena je in na tem prostoru sedaj stoji mogočni stanovanjski blok, v katerem živi nova mladost.

Srečali so se babice in dedki, učenci nekdanje OŠ Spodnja Ščavnica

Za veselo vzdušje sta poskrbela sin in vnukinja!

Biserna poroka MagušaLe redkim zakonskim parom je dano, da bi dočakali 60 let skupnega zakonskega življenja, saj se eni že prej ločijo, drugi pa prej zapustijo ta svet. Ivanka in Rudi Maguša iz Grabonoša v občini Sv. Jurij ob Ščavnici, pa sta ta visoki jubilej – biserno poroko dočakala in proslavila skupaj z najbližjimi sorodniki in prijatelji. Slavje ob bisernem zakonskem jubileju Magušovih se je začel v farni cerkvi Sv. Jurija ob Ščavnici, kjer je zahvalno mašo, ob sodelovanju p. Lavrencija, daroval domači župnik Boštjan Ošlaj.

Zavidljivo biserno poroko sta praznovala Ivanka in Rudi Maguša iz Grabonoša

Od Črešnjevcev, skozi Mele, do Lisjakove struge

Čistilna akcija TD MajolkaČlanice in člani enega najbolj dejavnih društev na radgonskem območju, Turistično društvo Majolka je pripravilo tradicionalno čistilno akcijo. Prijavili so se tudi na natečaj "Moja reka si", na Turistični zvezi Slovenije, kjer so jih oglaševali. Same čistilne akcije, ki je potekala na širšem območju vzhodnega dela radgonske občine, se je udeležilo 15 članic in članov društva. „Dobili smo se pred trgovino Klasek v Črešnjevcih, kjer smo se razdelili v dve skupini.

Polne vreče odpadne embalaže od pijač v gozdu „Gaj

Začela se je sezona kresovanj in prijetnih druženj

Kres Lisjakova strugaPodobno kot že 17 minulih let, so radgonski ribiči ter njihovi družinski člani in simpatizerji ter tudi drugi gostje, veliki petek preživeli ob „tabornem ognju" in slastnih pečenih ribah. Že leta 2000 so namreč radgonski ribiči združili spomladansko čistilno akcijo ob svojem ribniku in ribiški hiši, v Lisjakovi strugi, kjer je spomladi veliko suhega vejevja in neuporabnega lesa, s prižigom kresa. Od začetka so prireditev imenovali „Srečanje ob tabornem ognju", ker pa je prireditev vsako leto za velikonočne praznike, natančneje na „postni" Veliki petek, sedaj temu rečejo „Velikonočno kresovanje".

Ribiči so zakurili v Lisjakovi strugi

Pomurci in Štajerci med 571 igralci, dobili novega kralja družabne kartaške igre

Kartanje šnopsaDolgi in mrzli zimski večeri, zlasti ob vikendih, so za mnoge Prekmurce, Prleke in Štajerce, poleg pikada, fliperja, namiznega nogometa in biljarda, namenjeni predvsem kartaškim (šnops) turnirjem in še nekaterim družabnim igram, ki so dobrodošle za druženje in krajšanje časa. Prav s takšnimi dogodki, predvsem družabnimi igrami in sploh druženji, se ukvarjajo mladi in manj mladi na skrajnjem severovzhodu države, s čimer potrjujejo, da televizija, internet, FB in sploh računalniki le niso povsem zastrupili večine ljudi, ki so se bolj kot ne prenehali družiti s prijatelji, sosedi, znanci in celo s svojimi domačimi.

Milan Niderl iz Gederovcev „Kralj šnopsa 2018

Moj kraj Radgona

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Piko so rešili trpljenja, sedaj ji iščejo še nov dom

 

V začetku aprila so dobri ljudje poskrbeli, da je psička Pika, ki je bila zanemarjena in na robu smrti najdena na Pušči, preživela, se socializirala in sedaj prerojena lepotička išče novega gospodarja.

PikaMurska Sobota - Ko smo v začetku letošnjega aprila predstavili žalostno zgodbo psičke Pike iz Pušče pri Murski Soboti, so redki verjeli, da bo nedolžna živalca, zanemarjena in na robu smrti, še kdaj normalno hodila. Toda anonimna prijava na pomursko društvo za zaščito živali, potem na policijo, in človeško srce enega izmed policistov ter številnih drugih ljudi dobre volje, so botrovali, da tri mesece pozneje lahko Piko predstavimo v povsem drugi luči, in da ji skušamo pomagati najti novega lastnika, dostojnega človeka, ki ve ceniti življenje vsakega živega bitja. Ne pa takšnega, zaradi katerega ljubiteljem živali in praktično vsem ljudem z zdravim razumom po vsej državi, vsakodnevno zastaja dih ob človeški krutosti in podlosti, ki ji očitno ni konca. In to, kar so aprila obravnavali in reševali pomurski ljubitelji živali, policisti in veterinarji, je prestopalo vse meje razuma.

 

Lastnik psa v naselju Pušča je namreč kar na debeli verigi pustil skoraj do smrti shirati nedolžno in nemočno psičko. Sreča je samo, da so mimoidoči, očitno le pravočasno poklicali DZZŽ Pomurja, ti pa naprej veterinarje in druge ustanove, tako da je psička s takrat milim in žalostnim pogledom, le preživela, in sedaj bo kakšni družini, ki ljubi živali, osrečila in popestrila življenje. To je verjetno, poleg številnih ubojev in drugih mučenj, bil najhujši primer hudega zanemarjanja psa, ki so ga v zadnjih letih odkrili v Pomurju. „Prav pozornost mimoidočih je rešila psičko, da ni poginila zaradi brezbrižnosti lastnikov. Pozitivna posledica ozaveščanja ljudi, ki ga izvajamo društva za zaščito živali v Sloveniji že več let je tudi ta, da ljudje vedno pogosteje opažajo zanemarjanja in mučenja živali v svojem okolju, da so pozorni na takšne primere in s tem pripomorejo k zmanjšanju števila nepravilnih ravnanj ter k temu, da se kršitelji znajdejo v uradnih postopkih. Da bi preprečili takšne in podobne primere v prihodnosti, pozivamo vse ljudi, ki bi si želeli nabaviti žival, da če nimajo pogojev ali interesa za primerno skrb za živali, si to niti ne omislijo“! poudarjajo v DZZŽ Pomurja.

V vseh teh primerih mučenja so lastniki sicer sami zelo zanemarjeni ljudje, tudi alkoholiki, A prav nič jih ne opravičuje, za živali bi morali skrbeti. Takšno ravnanje je povsem nečloveško in kaže na njihovo popolno brezčutnost. Zavedati se moramo, da živali prav tako kot ljudje čutijo fizično in psihično bolečino, da se bojijo in da potrebujejo varnost in ljubezen. Zato moramo živalim dajati enako sočutje in podporo, kot jo dajemo soljudem. Če bi živali znali pogledati v oči, bi se lahko od nje veliko naučili: zvestobe, predanosti in brezpogojne ljubezni. Lastnik je odgovoren za svojega hišnega ljubljenčka. Ta potrebuje dovolj velik boks ali vsaj tri metre dolgo verigo, vsaj tri sprehode dnevno, najboljše pa je, da je spuščen v ograjenem prostoru. Ljubitelji živali se sicer zavedajo, da vseh primerov trpinčenja ali zanemarjanja živali verjetno ne bodo mogli nikoli odpraviti, saj se vedno najdejo povsem brezčutni in brezvestni ljudje, ki so zmožni tako zavrženih dejanj. Zato pozivajo vse, da so pozorni in se, ko opazijo trpečo žival, obrnejo na ustrezne službe, kjer je po zakonu o varstvu osebnih podatkov, vsem tudi jamčijo popolno anonimnost... Lastnik uboge psičke se sicer nikakor ne bo mogel zagovarjati, da mučenja ni opazil. Mnogi so prepričani, da ta primer presega prekršek zanemarjanja živali in da bi brezčutni lastnik moral odgovarjati za kaznivo dejanje trpinčenja živali.

K sreči, sedaj ko so minili trije meseci, se je Pika ob negi pozdravila, zredila in je zdaj kot prerojena. Trenutno začasno biva pri rejnikih in prav pri tistem človeku, ki jo je odvzel nevestnemu lastniku in s tem rešil tudi muke. Sedaj pa skušajo Piki najti res dober in varen dom.

V njenem imenu je rejnica Klavdija napisala posebno pismo: „Moje ime je Pika (sterilizirana) in sem psička mešančka, prihajam pa iz Prekmurja. Moje dosedanje pasje življenje je bilo precej kruto in "moj" bivši "lastnik" je z mano ravnal kot, da nisem živo bitje. Ni me hranil, prav tako pa mi niti ni dal osnovnega vira življenja - vode. Moje življenje je počasi začelo ugašati, bila sem hudo podhranjena, bolana in veš čas na verigi in to tako zelo dolgo, da mi je le ta zarasla v vrat. Počasi sem začela ugašat, a imela še zmeraj nekaj volje do življenja. Verjela sem, da obstajajo tudi dobri ljudje. In res je. Prišli so ljudje, katere nisem poznala, a so izgledali prijazni. Čutila sem njihovo pozitivno energijo in takoj sem jim namenila majhen pozdravček z kratkim zamahom z mojim repkom. Le temu so se takoj odzvali in me tudi pobožali. Spominjam se gospoda, ki me je odvezal in takrat sem po dolgem času začutila svobodo in toplino prijaznih ljudi. Dali so me v avtomobil in odpeljali v ustanovo, kjer sem videla še druge moje prijatelje, ki so me veselo pozdravili z glasnim laježem. Tudi veterinar je prišel do mene, očistil moje rane in zagnojene očke, ter povedal, da mi bo z veterinarskim posegom odstranil zaraščeno verigo iz mojega vratu. Joj kako zelo sem bila srečna-čutila sem, da bom lahko ponovno svobodna, srečna in ljubljena...“

In tu je rezultat, saj se je psička potrudila, pozdravila in dobila veliko volje do novega življenja s prijaznimi ljudmi. „A kaj kmalu je spet nastala težava. Slišala sem, da sem že več kot 30 dni v zavetišču za male živali in ker me ni hotel nihče vzet k sebi domov, mi dati priložnost , da se mu dokažem kot zelo prijazna in igriva psička, mi ponovno grozi smrt (evtanazija), s katero bi za vedno zaspala. Neeeeeeee... Hočem živeti, želim imeti svojega lastnika, katerega bom z velikim veseljem spoštovala in imela rada. Želim si, da bi on imel mene rad, da me spoštuje, me hrani in pelje na sprehod, kjer mu bom vedno sledila. Želim si življenja...“

Njena želja je takrat bila uslišana. Po njo je v zavetišče prišel gospod, katerega se je dobro spominjala. „On je bil tisti, ki me je rešil iz mojega prejšnjega življenja v peklu, prišel je moj junak. Lepo sem ga pozdravila in se mu z nenehnim miganjem z repkom zahvaljevala za vse kar je naredil zame. On, moj junak me je spet prišel rešit. Slišal je, da mi grozi smrt, ker me ni noben odpeljal, zato je prišel po mene, da me reši...še drugič. Joj kako zelo sem bila vesela. Odpeljal me je k sebi domov, kljub temu, da ima že tri pasje prijatelje in mi obljubil, da mi bo našel topel ljubeč dom, kakršnega si zaslužim. In tako sem danes tukaj, pri mojem junaku in pridno čakam na nekoga, ki bi me hotel sprejeti k sebi. Obljubim, da bom pridna, vesela, igriva, ti pa mi prosim obljubi, da me boš hranil, mi dajal vodo in me imel rad. Rada bi, da bi bil tudi ti moj junak“.

Tukaj si lahko ogledate slike.

Za prikaz gumbov, kot so "Všeč mi je", "Deli na FB", "Tweet", "G+" in komentarjev socialnih omrežij omogočite piškotke v nastavitvah, ki jih odprete na zavihku "Zasebnost" ob strani levo ali spodaj na gumbu "Dovoli piškotke"! Za pravilno delovanje novih nastavitev osvežite stran s pritiskom na tipko "F5".
Nahajate se: MKR Male živali Piko so rešili trpljenja, sedaj ji iščejo še nov dom