Pred soboško Diano se vedno nekaj dogaja, saj so po bogračiadi sedaj pripravili 8. festival bujte repe - tokrat je nastopilo 15 ekip, zmagala pa je ekipa Mestnih četrti Murska Sobota

Bujta repaNa Slovenski ulici, pred hotelom Diana v Murski Soboti je konec tedna potekal 8. Festival bujte repe, s tekmovanjem ekip v kuhanju te tradicionalne prekmurske jedi. Na tekmovanju je tokrat sodelovalo nekoliko manj (15) ekip, in sicer iz različnih društev, organizacij, turističnih podjetij in seveda tudi političnih strank in posameznikov, saj bodo kmalu predsedniške volitve. Festival bujte repe je ena večjih pomurskih kulinaričnih prireditev v jesensko-zimskem času, s katero si organizatorji prizadevajo za promocijo te tradicionalne prekmurske jedi, seveda pa tudi popestriti sobotno dogajanje v lokalnem okolju. Strokovna komisija, katere predsednica je bila Zdenka Tompa, člana pa še dva vrhunska kuharska strokovnjaka, Janez Gjergjek in Branko Časar, je budno spremljala ves potek kuhanja, na koncu je ocenila tudi okus in vonj jedi.

Dišalo je po Prekmurski dobroti - bujti repi

Malčki med starostniki

DSO medgeneracijsko sodelovanjeDnevi ob izteku letošnjega poletja in pričetku jeseni so v Domu starejših občanov (DSO) Gornja Radgona minili v prijetnem vzdušju medgeneracijskega sodelovanja. Tako so se stanovalci DSO Gornja Radgona, z veseljem odzvali povabilu bližnjega Vrtca Manka Golarja, in se tako tudi letos udeležili njihove tradicionalne trgatve. Skupaj z otroci so polnili vedra in püte, iz preše pa je tekel sladki sok, s katerim so si ob druženju postregli. Ob zaključku so jih zaposleni in otroci vrtca pogostili še z domačim pecivom in namazanimi kruhki. Lepo je bilo in starostniki za drugo leto držijo ponovno pesti za dobro letino in čim manj toče.

Prijetno in poučno medgeneracijsko sodelovanje

Poleg koncerta tamburašev, še odprtje likovne razstave

DSO tamburašiV Domu starejših občanov (DSO) Gornja Radgona, pogosto, zlasti ob raznih priložnostih organizirajo pestre kulturne in družabne prireditve, ki so namenjene tako stanovalcem doma kakor tudi zunanjim obiskovalcem. Tako je, med drugim, številna publika, v polni dvorani DSO prisluhnila skladbam Tamburaške skupine KD Peter Dajnko iz Črešnjevcev. Poseben aplavz so si prislužili tudi zato, ker so bili pripravljeni nastopiti namesto skupine, ki je bila prvotno planirana, a je žal svoj nastop v zadnjem trenutku odpovedala.

Tamburice, slike, harmonika...v domu starejših

Nekateri se niso videli že desetletja!

Obletnica OŠ StogovciV tem jesenskem času, ko predvsem kmetovalci in ljubiteljski pridelovalci, s polj in vrtov, iz sadovnjakov in vinogradov, pospravljajo darove narave, se vrstijo tudi takšna in drugačna srečanja nekdanjih sošolcev. In tako se spet posebej potrjuje, da se šele ko se nam življenje prevesi v drugo polovico stoletja, torej ko smo že v »objemu« Abrahama, še posebej zavemo, kako pomembno je ohranjanje in poglabljanje prijateljstva iz mladosti. In to so potrdili tudi večinoma že babice in dedki iz Apaške doline, ki so natanko pred pol stoletja skupaj zapustili šolske klopi osemletke v Stogovcih. Obžalovali so sicer, da v omenjenem šolskem okolišu na zahodni strani Apaške doline ni več veliko otrok in je njihova nekdanja šola, sedaj podružnična šola v okviru OŠ Apače.

Po pol stoletja so se srečali šolarji, ki so osemletko končali na OŠ Stogovci

Tudi druženje je terapija za invalide

Invalidi GRPo podatkih Svetovne zdravstvene organizacije je na svetu dobrih 600 milijonov invalidov, v EU jih je 65 milijonov, v Sloveniji pa približno devet odstotkov populacije predstavljajo invalidi, saj je v naši državi registriranih skoraj 170 tisoč invalidov. In slednjim je poleg ustrezne zaposlitve ter rehabilitacije, potrebno priskrbeti tudi mnoge druge aktivnosti. Zato sta med najpomembnejšimi aktivnostmi, ki jih izvajajo invalidska društva, med katera sodi tudi Medobčinsko društvo invalidov (MDI) Gornja Radgona (predsednica: Alenka Husar), kjer je v treh aktivih: Gornja Radgona (Hedvika Weingerl), Kapela (Štefka Pučko) in Apače (Irena Primožič), včlanjenih 550 zlasti delovnih invalidov z območja občin Apače, Gornja Radgona, Radenci in Sveti Jurij ob Ščavnici, ekskurzije, druženja in družabna srečanja ob različnih priložnosti.

Radgonski invalidi so se srečali na Turistični kmetiji Benko

Zapeli so svojo himno, ki jo je spisal sošolec Dušan!

Gimnazija Ljutomer - obletnicaZelo čustveno, veselo in prisrčno je minilo srečanje šolarjev-maturantov, ki so davnega leta 1967, kot prva generacija sploh vpisanih dijakov, maturirali v ljutomerski gimnaziji. Že ob samem zbiranju in očitno novem spoznavanju, saj se nekateri niso videli skoraj pol stoletja, ko smo bili priče čustvenim objemom in tudi nekaterih solznih oči, je bilo jasno, kako je vsem prisotnim pomembno samo srečanje in poznejše druženje. Večina udeležencev srečanja, ki so se rodili le kakšno leto po 2. svetovni vojni, v gimnazijo pa so se vpisali ob njeni ustanovitvi, leta 1963, je sicer ostala v Prlekiji, drugi so se razpršili po Sloveniji in bivši Jugoslaviji, nekateri pa izven meja, tudi v čezoceanske države.

Srečali so se skoraj 70-letni dedki in babice, maturanti prve generacije Gimnazije Ljutomer

Opojne vonjave z dvorišča doma starejših občanov

DSO piknikV radgonskem domu starejših občanov (DSO) je pred dnevi spet bilo nadvse veselo. Za stanovalce in njihove svojce so namreč organizirali že drugi piknik v tem poletju. Dobro razpoloženim udeležencem se je pridružilo tudi nekaj zaposlenih. Ob lepem vremenu, dobrotah iz domske kuhinje ter prijetnih vonjavah po perutničkah, klobasicah in slanini z žara, se je prileglo hladno pivo in sadni sokovi. Tokrat sta na pomoč priskočili še osnovnošolki Brina in Zala, ki sta prijazno ponujali osvežujočo tekočino obiskovalcem drugega poletnega piknika.

Tradicionalni poletni piknik spet navdušil stanovalce radgonskega DSO

Moj kraj Radgona

Za prikaz vremena omogočite piškotke na zavihku "Zasebnost"!

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Piko so rešili trpljenja, sedaj ji iščejo še nov dom

 

V začetku aprila so dobri ljudje poskrbeli, da je psička Pika, ki je bila zanemarjena in na robu smrti najdena na Pušči, preživela, se socializirala in sedaj prerojena lepotička išče novega gospodarja.

PikaMurska Sobota - Ko smo v začetku letošnjega aprila predstavili žalostno zgodbo psičke Pike iz Pušče pri Murski Soboti, so redki verjeli, da bo nedolžna živalca, zanemarjena in na robu smrti, še kdaj normalno hodila. Toda anonimna prijava na pomursko društvo za zaščito živali, potem na policijo, in človeško srce enega izmed policistov ter številnih drugih ljudi dobre volje, so botrovali, da tri mesece pozneje lahko Piko predstavimo v povsem drugi luči, in da ji skušamo pomagati najti novega lastnika, dostojnega človeka, ki ve ceniti življenje vsakega živega bitja. Ne pa takšnega, zaradi katerega ljubiteljem živali in praktično vsem ljudem z zdravim razumom po vsej državi, vsakodnevno zastaja dih ob človeški krutosti in podlosti, ki ji očitno ni konca. In to, kar so aprila obravnavali in reševali pomurski ljubitelji živali, policisti in veterinarji, je prestopalo vse meje razuma.

 

Lastnik psa v naselju Pušča je namreč kar na debeli verigi pustil skoraj do smrti shirati nedolžno in nemočno psičko. Sreča je samo, da so mimoidoči, očitno le pravočasno poklicali DZZŽ Pomurja, ti pa naprej veterinarje in druge ustanove, tako da je psička s takrat milim in žalostnim pogledom, le preživela, in sedaj bo kakšni družini, ki ljubi živali, osrečila in popestrila življenje. To je verjetno, poleg številnih ubojev in drugih mučenj, bil najhujši primer hudega zanemarjanja psa, ki so ga v zadnjih letih odkrili v Pomurju. „Prav pozornost mimoidočih je rešila psičko, da ni poginila zaradi brezbrižnosti lastnikov. Pozitivna posledica ozaveščanja ljudi, ki ga izvajamo društva za zaščito živali v Sloveniji že več let je tudi ta, da ljudje vedno pogosteje opažajo zanemarjanja in mučenja živali v svojem okolju, da so pozorni na takšne primere in s tem pripomorejo k zmanjšanju števila nepravilnih ravnanj ter k temu, da se kršitelji znajdejo v uradnih postopkih. Da bi preprečili takšne in podobne primere v prihodnosti, pozivamo vse ljudi, ki bi si želeli nabaviti žival, da če nimajo pogojev ali interesa za primerno skrb za živali, si to niti ne omislijo“! poudarjajo v DZZŽ Pomurja.

V vseh teh primerih mučenja so lastniki sicer sami zelo zanemarjeni ljudje, tudi alkoholiki, A prav nič jih ne opravičuje, za živali bi morali skrbeti. Takšno ravnanje je povsem nečloveško in kaže na njihovo popolno brezčutnost. Zavedati se moramo, da živali prav tako kot ljudje čutijo fizično in psihično bolečino, da se bojijo in da potrebujejo varnost in ljubezen. Zato moramo živalim dajati enako sočutje in podporo, kot jo dajemo soljudem. Če bi živali znali pogledati v oči, bi se lahko od nje veliko naučili: zvestobe, predanosti in brezpogojne ljubezni. Lastnik je odgovoren za svojega hišnega ljubljenčka. Ta potrebuje dovolj velik boks ali vsaj tri metre dolgo verigo, vsaj tri sprehode dnevno, najboljše pa je, da je spuščen v ograjenem prostoru. Ljubitelji živali se sicer zavedajo, da vseh primerov trpinčenja ali zanemarjanja živali verjetno ne bodo mogli nikoli odpraviti, saj se vedno najdejo povsem brezčutni in brezvestni ljudje, ki so zmožni tako zavrženih dejanj. Zato pozivajo vse, da so pozorni in se, ko opazijo trpečo žival, obrnejo na ustrezne službe, kjer je po zakonu o varstvu osebnih podatkov, vsem tudi jamčijo popolno anonimnost... Lastnik uboge psičke se sicer nikakor ne bo mogel zagovarjati, da mučenja ni opazil. Mnogi so prepričani, da ta primer presega prekršek zanemarjanja živali in da bi brezčutni lastnik moral odgovarjati za kaznivo dejanje trpinčenja živali.

K sreči, sedaj ko so minili trije meseci, se je Pika ob negi pozdravila, zredila in je zdaj kot prerojena. Trenutno začasno biva pri rejnikih in prav pri tistem človeku, ki jo je odvzel nevestnemu lastniku in s tem rešil tudi muke. Sedaj pa skušajo Piki najti res dober in varen dom.

V njenem imenu je rejnica Klavdija napisala posebno pismo: „Moje ime je Pika (sterilizirana) in sem psička mešančka, prihajam pa iz Prekmurja. Moje dosedanje pasje življenje je bilo precej kruto in "moj" bivši "lastnik" je z mano ravnal kot, da nisem živo bitje. Ni me hranil, prav tako pa mi niti ni dal osnovnega vira življenja - vode. Moje življenje je počasi začelo ugašati, bila sem hudo podhranjena, bolana in veš čas na verigi in to tako zelo dolgo, da mi je le ta zarasla v vrat. Počasi sem začela ugašat, a imela še zmeraj nekaj volje do življenja. Verjela sem, da obstajajo tudi dobri ljudje. In res je. Prišli so ljudje, katere nisem poznala, a so izgledali prijazni. Čutila sem njihovo pozitivno energijo in takoj sem jim namenila majhen pozdravček z kratkim zamahom z mojim repkom. Le temu so se takoj odzvali in me tudi pobožali. Spominjam se gospoda, ki me je odvezal in takrat sem po dolgem času začutila svobodo in toplino prijaznih ljudi. Dali so me v avtomobil in odpeljali v ustanovo, kjer sem videla še druge moje prijatelje, ki so me veselo pozdravili z glasnim laježem. Tudi veterinar je prišel do mene, očistil moje rane in zagnojene očke, ter povedal, da mi bo z veterinarskim posegom odstranil zaraščeno verigo iz mojega vratu. Joj kako zelo sem bila srečna-čutila sem, da bom lahko ponovno svobodna, srečna in ljubljena...“

In tu je rezultat, saj se je psička potrudila, pozdravila in dobila veliko volje do novega življenja s prijaznimi ljudmi. „A kaj kmalu je spet nastala težava. Slišala sem, da sem že več kot 30 dni v zavetišču za male živali in ker me ni hotel nihče vzet k sebi domov, mi dati priložnost , da se mu dokažem kot zelo prijazna in igriva psička, mi ponovno grozi smrt (evtanazija), s katero bi za vedno zaspala. Neeeeeeee... Hočem živeti, želim imeti svojega lastnika, katerega bom z velikim veseljem spoštovala in imela rada. Želim si, da bi on imel mene rad, da me spoštuje, me hrani in pelje na sprehod, kjer mu bom vedno sledila. Želim si življenja...“

Njena želja je takrat bila uslišana. Po njo je v zavetišče prišel gospod, katerega se je dobro spominjala. „On je bil tisti, ki me je rešil iz mojega prejšnjega življenja v peklu, prišel je moj junak. Lepo sem ga pozdravila in se mu z nenehnim miganjem z repkom zahvaljevala za vse kar je naredil zame. On, moj junak me je spet prišel rešit. Slišal je, da mi grozi smrt, ker me ni noben odpeljal, zato je prišel po mene, da me reši...še drugič. Joj kako zelo sem bila vesela. Odpeljal me je k sebi domov, kljub temu, da ima že tri pasje prijatelje in mi obljubil, da mi bo našel topel ljubeč dom, kakršnega si zaslužim. In tako sem danes tukaj, pri mojem junaku in pridno čakam na nekoga, ki bi me hotel sprejeti k sebi. Obljubim, da bom pridna, vesela, igriva, ti pa mi prosim obljubi, da me boš hranil, mi dajal vodo in me imel rad. Rada bi, da bi bil tudi ti moj junak“.

Tukaj si lahko ogledate slike.

Za prikaz gumbov, kot so "Všeč mi je", "Deli na FB", "Tweet", "G+" in komentarjev socialnih omrežij omogočite piškotke v nastavitvah, ki jih odprete na zavihku "Zasebnost" ob strani levo ali spodaj na gumbu "Dovoli piškotke"! Za pravilno delovanje novih nastavitev osvežite stran s pritiskom na tipko "F5".
Nahajate se: MKR Male živali Piko so rešili trpljenja, sedaj ji iščejo še nov dom