Čeprav je po moževi nesreči (1976) ostala sama, je Kristina Pelcl do kruha spravila šest otrok, danes ima še enajst vnukov ter deset pravnukov

Kristina PelclČeprav niso imeli računalnikov, pametnih telefonov, različnih igric in podobnih reči, s katerimi se večinoma ukvarjajo današnji otroci in mladina, so se tudi naši predniki, dedki in babice v mladosti imeli fajn in so živeli zelo lepo. To seveda lahko potrdijo mnogi, ki danes preživljajo jesen življenja, enako tudi Kristina Pelcl (rojena Marič 6.10.1928 v Gradišču na levem bregu reke Mure) s čudovitega Janževega Vrha nad Radenci. Prav na svoj rojstni dan je na hribčku kjer je domovina znamenitega „Janževca", je z glasnim vriskom pozdravljala goste, ki so jih prišli voščit za visok življenjski jubilej.

Devetdesetletnica, ki z veselimi vriski pozdravlja obiskovalce

Radgončana Franc in Bojan do odličnega 3. mesta

Bujta repa MSNa parkirišču hotela Diana v Murski Soboti je potekal 9. Festival bujte repe, s tekmovanjem ekip v kuhanju te tradicionalne prekmurske jedi. Na tekmovanju, kjer je dišalo po tej tradicionalni jedi, je tokrat sodelovalo nekoliko manj (12) ekip, in sicer iz različnih društev, organizacij, turističnih podjetij in seveda tudi političnih strank, saj nas kmalu čakajo lokalne volitve. Kljub temu je bilo manj politikov, kot so nekateri pričakovali. Poleg ministrice Alenke Bratušek, državne sekretarke Olge Belec in soboškega župana Aleksandra Jevška, smo videli le še nekaj lokalnih strankarskih veljakov. Festival bujte repe je ena od večjih pomurskih kulinaričnih prireditev v jesensko-zimskem času, s katero si organizatorji prizadevajo za promocijo te tradicionalne prekmurske jedi, seveda pa tudi popestriti sobotno dogajanje v lokalnem okolju.

Na 9. festivalu bujte repe tekmovalo 12 ekip

Pripravili so 25. obrtniško-podjetniški gobarski piknik 2018, kjer so se družili, nabirali in jedli gobe

Gobe NegovaMedtem, ko iz večjega dela države poročajo, da je letošnja jesen zelo bogata z gobami, je na skrajnem severovzhodu Slovenije bera gozdnih lepotic, zlasti jurčkov in lisičk, zelo skromna. Kljub temu je tudi v pomurskih gozdovih možno srečati ljubitelje gobarjenja in gob, v kar smo se mnogi lahko prepričali tudi zadnjo soboto letošnjega septembra, ko so se v gozdove Negove in okolice podali številni udeleženci tradicionalnega, sedaj že 25. gobarskega piknika Območne obrtno podjetniške zbornice (OOZ) Gornja Radgona. Res je sicer, da so jurčkov in lisičk našli le za vzorec, zato pa je bilo veliko drugih gozdnih lepotic, saj je okoli 150 udeležencev, ki se je v lepem in sončnem vremenu pogumno odpravila v gozd, nabirala prav vse gobe, tako užitne, kot manj užitne in celo strupene. In čeprav so jih pozneje skoraj vse pojedli, nikomur ni bilo slabo, a kljub temu sami tega ne počnite in bodite sila previdni.

Obrtniki in podjetniki v negovskih gozdovih

Gasilci so trgali, prešali in se družili...

Gasilska trgatevPrav prijetno je minulo soboto bilo ob gasilskem domu PGD Janžev Vrh nad Radenci, torej natanko tam odkoder prihaja znameniti janževec. Medtem ko so vinogradniki po okoliških vinogradih pobirali še zadnje grozde letnika 2018, so namreč domači gasilci in gasilke na Janževem Vrhu, v društvu jih je nekaj nad 70, pripravili 7. gasilsko trgatev. Z natanko 52 trsov, predvsem brajd – jurke in izabele, so namreč natrgali precej grozdja, ki so ga nato tretali in stisnili dobrih 400 litrov sladkega mošta, katerega bodo došolali in z njim nazdravili ob različnih gasilskih akcijah, prireditvah in dogodkih.

PGD Janžev Vrh je menda edino gasilsko društvo z lastnim vinogradom

Angela Knaus de Groot je pred 55 leti odšla v Kanado, a še vedno rada obišče Pomurje

KlemenčičeviKamorkoli gremo, kjerkoli živimo, vrnitev v rojstni kraj, predvsem če je ta daleč, je vedno nepozabno doživetje, vezano na stare, drage spomine. Takrat se vrnemo desetletja nazaj, v svoje otroštvo in čas, ko smo svoj dom in domovino zapustili. Tega se še posebej zaveda Angela Knaus, ki je kot 11-letna deklica, davnega lata 1963 iz rojstnih Vidoncev na Goričkem, oz. Gornje Radgone, kjer je zadnjih pet „slovenskih" let preživela pri teti Mariji in stricu Milanu Klemenčiču, odletela čez veliko lužo, v kanadski Hamilton.

Lepo je obiskati rojstni kraj in srečati svoje drage

Ob svetovnem dnevu Alzheimerjeve bolezni so se sprehajali po parku

Sprehod za spominPodobno kot marsikje po državi, so se na topel septembrski dan tudi stanovalci Doma starejših občanov (DSO) Gornja Radgona, ki so oboleli za demenco, sprehodili po mestnem parku skupaj s svojci, prostovoljci in zaposlenimi. Ob svetovnem dnevu Alzheimerjeve bolezni se namreč po celotni Sloveniji organizirajo „Sprehodi za spomin", ki opozarjajo na bolezen, ki se neustavljivo širi. Demenca trenutno sodi med največje zdravstvene, socialne in finančne izzive sodobne družbe.

Sprehod za spomin, za bolnike z demenco

Moj kraj Radgona

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Piko so rešili trpljenja, sedaj ji iščejo še nov dom

 

V začetku aprila so dobri ljudje poskrbeli, da je psička Pika, ki je bila zanemarjena in na robu smrti najdena na Pušči, preživela, se socializirala in sedaj prerojena lepotička išče novega gospodarja.

PikaMurska Sobota - Ko smo v začetku letošnjega aprila predstavili žalostno zgodbo psičke Pike iz Pušče pri Murski Soboti, so redki verjeli, da bo nedolžna živalca, zanemarjena in na robu smrti, še kdaj normalno hodila. Toda anonimna prijava na pomursko društvo za zaščito živali, potem na policijo, in človeško srce enega izmed policistov ter številnih drugih ljudi dobre volje, so botrovali, da tri mesece pozneje lahko Piko predstavimo v povsem drugi luči, in da ji skušamo pomagati najti novega lastnika, dostojnega človeka, ki ve ceniti življenje vsakega živega bitja. Ne pa takšnega, zaradi katerega ljubiteljem živali in praktično vsem ljudem z zdravim razumom po vsej državi, vsakodnevno zastaja dih ob človeški krutosti in podlosti, ki ji očitno ni konca. In to, kar so aprila obravnavali in reševali pomurski ljubitelji živali, policisti in veterinarji, je prestopalo vse meje razuma.

 

Lastnik psa v naselju Pušča je namreč kar na debeli verigi pustil skoraj do smrti shirati nedolžno in nemočno psičko. Sreča je samo, da so mimoidoči, očitno le pravočasno poklicali DZZŽ Pomurja, ti pa naprej veterinarje in druge ustanove, tako da je psička s takrat milim in žalostnim pogledom, le preživela, in sedaj bo kakšni družini, ki ljubi živali, osrečila in popestrila življenje. To je verjetno, poleg številnih ubojev in drugih mučenj, bil najhujši primer hudega zanemarjanja psa, ki so ga v zadnjih letih odkrili v Pomurju. „Prav pozornost mimoidočih je rešila psičko, da ni poginila zaradi brezbrižnosti lastnikov. Pozitivna posledica ozaveščanja ljudi, ki ga izvajamo društva za zaščito živali v Sloveniji že več let je tudi ta, da ljudje vedno pogosteje opažajo zanemarjanja in mučenja živali v svojem okolju, da so pozorni na takšne primere in s tem pripomorejo k zmanjšanju števila nepravilnih ravnanj ter k temu, da se kršitelji znajdejo v uradnih postopkih. Da bi preprečili takšne in podobne primere v prihodnosti, pozivamo vse ljudi, ki bi si želeli nabaviti žival, da če nimajo pogojev ali interesa za primerno skrb za živali, si to niti ne omislijo“! poudarjajo v DZZŽ Pomurja.

V vseh teh primerih mučenja so lastniki sicer sami zelo zanemarjeni ljudje, tudi alkoholiki, A prav nič jih ne opravičuje, za živali bi morali skrbeti. Takšno ravnanje je povsem nečloveško in kaže na njihovo popolno brezčutnost. Zavedati se moramo, da živali prav tako kot ljudje čutijo fizično in psihično bolečino, da se bojijo in da potrebujejo varnost in ljubezen. Zato moramo živalim dajati enako sočutje in podporo, kot jo dajemo soljudem. Če bi živali znali pogledati v oči, bi se lahko od nje veliko naučili: zvestobe, predanosti in brezpogojne ljubezni. Lastnik je odgovoren za svojega hišnega ljubljenčka. Ta potrebuje dovolj velik boks ali vsaj tri metre dolgo verigo, vsaj tri sprehode dnevno, najboljše pa je, da je spuščen v ograjenem prostoru. Ljubitelji živali se sicer zavedajo, da vseh primerov trpinčenja ali zanemarjanja živali verjetno ne bodo mogli nikoli odpraviti, saj se vedno najdejo povsem brezčutni in brezvestni ljudje, ki so zmožni tako zavrženih dejanj. Zato pozivajo vse, da so pozorni in se, ko opazijo trpečo žival, obrnejo na ustrezne službe, kjer je po zakonu o varstvu osebnih podatkov, vsem tudi jamčijo popolno anonimnost... Lastnik uboge psičke se sicer nikakor ne bo mogel zagovarjati, da mučenja ni opazil. Mnogi so prepričani, da ta primer presega prekršek zanemarjanja živali in da bi brezčutni lastnik moral odgovarjati za kaznivo dejanje trpinčenja živali.

K sreči, sedaj ko so minili trije meseci, se je Pika ob negi pozdravila, zredila in je zdaj kot prerojena. Trenutno začasno biva pri rejnikih in prav pri tistem človeku, ki jo je odvzel nevestnemu lastniku in s tem rešil tudi muke. Sedaj pa skušajo Piki najti res dober in varen dom.

V njenem imenu je rejnica Klavdija napisala posebno pismo: „Moje ime je Pika (sterilizirana) in sem psička mešančka, prihajam pa iz Prekmurja. Moje dosedanje pasje življenje je bilo precej kruto in "moj" bivši "lastnik" je z mano ravnal kot, da nisem živo bitje. Ni me hranil, prav tako pa mi niti ni dal osnovnega vira življenja - vode. Moje življenje je počasi začelo ugašati, bila sem hudo podhranjena, bolana in veš čas na verigi in to tako zelo dolgo, da mi je le ta zarasla v vrat. Počasi sem začela ugašat, a imela še zmeraj nekaj volje do življenja. Verjela sem, da obstajajo tudi dobri ljudje. In res je. Prišli so ljudje, katere nisem poznala, a so izgledali prijazni. Čutila sem njihovo pozitivno energijo in takoj sem jim namenila majhen pozdravček z kratkim zamahom z mojim repkom. Le temu so se takoj odzvali in me tudi pobožali. Spominjam se gospoda, ki me je odvezal in takrat sem po dolgem času začutila svobodo in toplino prijaznih ljudi. Dali so me v avtomobil in odpeljali v ustanovo, kjer sem videla še druge moje prijatelje, ki so me veselo pozdravili z glasnim laježem. Tudi veterinar je prišel do mene, očistil moje rane in zagnojene očke, ter povedal, da mi bo z veterinarskim posegom odstranil zaraščeno verigo iz mojega vratu. Joj kako zelo sem bila srečna-čutila sem, da bom lahko ponovno svobodna, srečna in ljubljena...“

In tu je rezultat, saj se je psička potrudila, pozdravila in dobila veliko volje do novega življenja s prijaznimi ljudmi. „A kaj kmalu je spet nastala težava. Slišala sem, da sem že več kot 30 dni v zavetišču za male živali in ker me ni hotel nihče vzet k sebi domov, mi dati priložnost , da se mu dokažem kot zelo prijazna in igriva psička, mi ponovno grozi smrt (evtanazija), s katero bi za vedno zaspala. Neeeeeeee... Hočem živeti, želim imeti svojega lastnika, katerega bom z velikim veseljem spoštovala in imela rada. Želim si, da bi on imel mene rad, da me spoštuje, me hrani in pelje na sprehod, kjer mu bom vedno sledila. Želim si življenja...“

Njena želja je takrat bila uslišana. Po njo je v zavetišče prišel gospod, katerega se je dobro spominjala. „On je bil tisti, ki me je rešil iz mojega prejšnjega življenja v peklu, prišel je moj junak. Lepo sem ga pozdravila in se mu z nenehnim miganjem z repkom zahvaljevala za vse kar je naredil zame. On, moj junak me je spet prišel rešit. Slišal je, da mi grozi smrt, ker me ni noben odpeljal, zato je prišel po mene, da me reši...še drugič. Joj kako zelo sem bila vesela. Odpeljal me je k sebi domov, kljub temu, da ima že tri pasje prijatelje in mi obljubil, da mi bo našel topel ljubeč dom, kakršnega si zaslužim. In tako sem danes tukaj, pri mojem junaku in pridno čakam na nekoga, ki bi me hotel sprejeti k sebi. Obljubim, da bom pridna, vesela, igriva, ti pa mi prosim obljubi, da me boš hranil, mi dajal vodo in me imel rad. Rada bi, da bi bil tudi ti moj junak“.

Tukaj si lahko ogledate slike.

Za prikaz gumbov, kot so "Všeč mi je", "Deli na FB", "Tweet", "G+" in komentarjev socialnih omrežij omogočite piškotke v nastavitvah, ki jih odprete na zavihku "Zasebnost" ob strani levo ali spodaj na gumbu "Dovoli piškotke"! Za pravilno delovanje novih nastavitev osvežite stran s pritiskom na tipko "F5".
Nahajate se: MKR Male živali Piko so rešili trpljenja, sedaj ji iščejo še nov dom