Čeprav je po moževi nesreči (1976) ostala sama, je Kristina Pelcl do kruha spravila šest otrok, danes ima še enajst vnukov ter deset pravnukov

Kristina PelclČeprav niso imeli računalnikov, pametnih telefonov, različnih igric in podobnih reči, s katerimi se večinoma ukvarjajo današnji otroci in mladina, so se tudi naši predniki, dedki in babice v mladosti imeli fajn in so živeli zelo lepo. To seveda lahko potrdijo mnogi, ki danes preživljajo jesen življenja, enako tudi Kristina Pelcl (rojena Marič 6.10.1928 v Gradišču na levem bregu reke Mure) s čudovitega Janževega Vrha nad Radenci. Prav na svoj rojstni dan je na hribčku kjer je domovina znamenitega „Janževca", je z glasnim vriskom pozdravljala goste, ki so jih prišli voščit za visok življenjski jubilej.

Devetdesetletnica, ki z veselimi vriski pozdravlja obiskovalce

Radgončana Franc in Bojan do odličnega 3. mesta

Bujta repa MSNa parkirišču hotela Diana v Murski Soboti je potekal 9. Festival bujte repe, s tekmovanjem ekip v kuhanju te tradicionalne prekmurske jedi. Na tekmovanju, kjer je dišalo po tej tradicionalni jedi, je tokrat sodelovalo nekoliko manj (12) ekip, in sicer iz različnih društev, organizacij, turističnih podjetij in seveda tudi političnih strank, saj nas kmalu čakajo lokalne volitve. Kljub temu je bilo manj politikov, kot so nekateri pričakovali. Poleg ministrice Alenke Bratušek, državne sekretarke Olge Belec in soboškega župana Aleksandra Jevška, smo videli le še nekaj lokalnih strankarskih veljakov. Festival bujte repe je ena od večjih pomurskih kulinaričnih prireditev v jesensko-zimskem času, s katero si organizatorji prizadevajo za promocijo te tradicionalne prekmurske jedi, seveda pa tudi popestriti sobotno dogajanje v lokalnem okolju.

Na 9. festivalu bujte repe tekmovalo 12 ekip

Pripravili so 25. obrtniško-podjetniški gobarski piknik 2018, kjer so se družili, nabirali in jedli gobe

Gobe NegovaMedtem, ko iz večjega dela države poročajo, da je letošnja jesen zelo bogata z gobami, je na skrajnem severovzhodu Slovenije bera gozdnih lepotic, zlasti jurčkov in lisičk, zelo skromna. Kljub temu je tudi v pomurskih gozdovih možno srečati ljubitelje gobarjenja in gob, v kar smo se mnogi lahko prepričali tudi zadnjo soboto letošnjega septembra, ko so se v gozdove Negove in okolice podali številni udeleženci tradicionalnega, sedaj že 25. gobarskega piknika Območne obrtno podjetniške zbornice (OOZ) Gornja Radgona. Res je sicer, da so jurčkov in lisičk našli le za vzorec, zato pa je bilo veliko drugih gozdnih lepotic, saj je okoli 150 udeležencev, ki se je v lepem in sončnem vremenu pogumno odpravila v gozd, nabirala prav vse gobe, tako užitne, kot manj užitne in celo strupene. In čeprav so jih pozneje skoraj vse pojedli, nikomur ni bilo slabo, a kljub temu sami tega ne počnite in bodite sila previdni.

Obrtniki in podjetniki v negovskih gozdovih

Gasilci so trgali, prešali in se družili...

Gasilska trgatevPrav prijetno je minulo soboto bilo ob gasilskem domu PGD Janžev Vrh nad Radenci, torej natanko tam odkoder prihaja znameniti janževec. Medtem ko so vinogradniki po okoliških vinogradih pobirali še zadnje grozde letnika 2018, so namreč domači gasilci in gasilke na Janževem Vrhu, v društvu jih je nekaj nad 70, pripravili 7. gasilsko trgatev. Z natanko 52 trsov, predvsem brajd – jurke in izabele, so namreč natrgali precej grozdja, ki so ga nato tretali in stisnili dobrih 400 litrov sladkega mošta, katerega bodo došolali in z njim nazdravili ob različnih gasilskih akcijah, prireditvah in dogodkih.

PGD Janžev Vrh je menda edino gasilsko društvo z lastnim vinogradom

Angela Knaus de Groot je pred 55 leti odšla v Kanado, a še vedno rada obišče Pomurje

KlemenčičeviKamorkoli gremo, kjerkoli živimo, vrnitev v rojstni kraj, predvsem če je ta daleč, je vedno nepozabno doživetje, vezano na stare, drage spomine. Takrat se vrnemo desetletja nazaj, v svoje otroštvo in čas, ko smo svoj dom in domovino zapustili. Tega se še posebej zaveda Angela Knaus, ki je kot 11-letna deklica, davnega lata 1963 iz rojstnih Vidoncev na Goričkem, oz. Gornje Radgone, kjer je zadnjih pet „slovenskih" let preživela pri teti Mariji in stricu Milanu Klemenčiču, odletela čez veliko lužo, v kanadski Hamilton.

Lepo je obiskati rojstni kraj in srečati svoje drage

Ob svetovnem dnevu Alzheimerjeve bolezni so se sprehajali po parku

Sprehod za spominPodobno kot marsikje po državi, so se na topel septembrski dan tudi stanovalci Doma starejših občanov (DSO) Gornja Radgona, ki so oboleli za demenco, sprehodili po mestnem parku skupaj s svojci, prostovoljci in zaposlenimi. Ob svetovnem dnevu Alzheimerjeve bolezni se namreč po celotni Sloveniji organizirajo „Sprehodi za spomin", ki opozarjajo na bolezen, ki se neustavljivo širi. Demenca trenutno sodi med največje zdravstvene, socialne in finančne izzive sodobne družbe.

Sprehod za spomin, za bolnike z demenco

Moj kraj Radgona

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Komu so napoti labodi na Blaguškem jezeru?

 

Ljubitelji ptic sumijo na objestneže in celo ribiče

LabodiSveti Jurij ob Ščavnici – Žalostni so mnogi ljubitelji živali, ki obiskujejo čudoviti turistični biser v Slovenskih goricah - Blaguško jezero, kjer je pred leti ambicije za razvoj turizma imel tudi nekdanji smučarski zvezdnik Marc Girardeli, a mu je pač zagodla naša toga zakonodaja, in vse skupaj je splavalo po vodi. Kljub temu lepo Blaguško jezero, obkroženo z gozdovi in neokrnjeno naravo, dober streljaj od občinskega središča Svetega Jurija ob Ščavnici, z ene, ter Pomurske avtoceste, z druge strani, kar solidno, vsaj v poletnem času, služi v svoje turistične namene. In med naravnimi lepotami, ribolovom, taborjenjem..., Blaguško jezero in njegova okolica nudi tudi neverjetne živalske vrste, ki jih lahko občudujemo, predvsem na stotine različnih vrst ptic, med katerimi tudi labode, ki so se nekako udomačili v tem mirnem in tihem območju. A žal, nekomu so tudi labodi trn v peti.

„Že nekaj let opazujem te čudovite bele ptice v Blaguškem jezeru. Mnogi smo se na njih navezali, saj nam nudijo pravo idilo. So nekakšen obliž na vsakodnevne tegobe in težave, ki jih nam nudi breme življenja, predvsem krize. A žal, podobno kot marsikomu v življenju, tudi tem našim lepim labodom, se v zadnjih dveh letih ne godi tako kot bi se moralo in želelo. Prejšnje leto je samica ostala sama, prav v času, ko je parček dobil mladiče. In tudi ti so žalostno končali. Nekdo je posegel v usodo te srečne družinice. Istega leta si je skrbna mamica privedla novega partnerja, da se je letos življenje labodje družine začelo na novo. A glej ga zlomka; Tudi novi partner domače labodke ni dolgo užival v tem mirnem jezeru. Kake tri tedne je tudi on odšel za prvim, enostavno ga je nekdo pokončal, bodisi ga je umoril ali pa zastrupil. Malo za tem, ko so dobri ljudje mislili, da je že vsega konec, pa je samička iz svojega zavetišča, v zgornjem delu jezera, kje stalno gnezdi priplavala z osmimi mladički. In sedaj mora sama pridno delati, da nahrani te lačne kljunčke“, nam je žalostno usodo labodov iz Blaguškega jezera predstavljal veliki ljubitelj živali, zlasti vseh vrst ptic, podjetnik Franc Pelcl iz Okoslavcev.

Še bolj razočaran in žalosten je Karel Zorman iz bližnjih Terbegovcev, ki nima veliko, a še tisto kar ima vsakodnevno deli z labodjimi revčki. Vsak dan jim prinese več kruha, kot ga sam zaužije, saj pravi: „Ljudje smo, kot ptice“. In to bo gotovo držalo, enako drži tisto, kar pravi Karlek, ki je tri leta tudi poklicno skrbel za labode in sploh za Blaguško jezero, kjer je preko javnih del bil zaposlen pri košnji in urejanju okolice. Takrat je še bolj vzljubil vse živali v okolici, še posebej pa so mu k srcu prirasli labodi. „Hudo mi je, da se to dogaja. Zamislite si kako je človeku, ki danes krmi te lepe ptice, jutri pa jih gleda, kako jih potok odnaša mrtve. Le redki si lahko predstavljamo kako so to pametne ptice, kar še posebej potrjuje samica, ki je lani ostala brez samčka in je nekega dne odšla iskat fanta. Čez dva tri dni je že prišla nazaj in imela je svojega partnerja, ki je žal tudi pokončan. Upam vsaj, da bodo ti malčki preživeli in da se bodo ustalili, a kaj ko nepridipravi očitno ne želijo, da bi tukaj imeli labode. Težko kogarkoli obdolžiš, a menim da so bržkone na delu objestneži – vandali, ki jim nič ni sveto. Seveda so tukaj tudi nekateri, k sreči redki ribiči, ki jih moti, da se labodi približajo ko nekdo ribi. A če vemo, da labodi ne jedo rib potem ne morem razumeti teh ljudi“, nam je žalostno razlagal Karel Zorman, ki bo še naprej skrbel za labode ob Blaguškem jezeru, morebitne očividce pa naproša, da naj policiji sporočijo, kdo je zmožen ubiti ali zastrupiti nedolžne ptiče.

Blaguško jezeri je sicer umetno akumulacijsko v naselju Blaguš v občini Sveti Jurij ob Ščavnici. Zgrajeno je bilo med leti 1961-63 z zajezitvijo Blaguškega potoka, z namenom, da bi se v jesenskem in pomladanskem dežju zbirala odvečna voda in v poletni suši namakala polja. Danes služi jezero, ki se razprostira na osmih hektarjih in je maksimalno globoko do deset metrov, predvsem ribolovu in tudi kopanju. Žal se je v pol stoletja njegovega obstoja, v jezeru utopilo več deset kopalcev. V jezeru živijo krapi, ščuke, smuči, somi, ploščiči, šarenke, rdečeperke in sončni ostriži, a tudi neštete vrste ptičev, med katerimi tudi labodi. Torej, bolj kot ne, velika avtohtona ptica, ki je žal očitno nekomu na poti.

Tukaj si lahko ogledate slike.

Za prikaz gumbov, kot so "Všeč mi je", "Deli na FB", "Tweet", "G+" in komentarjev socialnih omrežij omogočite piškotke v nastavitvah, ki jih odprete na zavihku "Zasebnost" ob strani levo ali spodaj na gumbu "Dovoli piškotke"! Za pravilno delovanje novih nastavitev osvežite stran s pritiskom na tipko "F5".
Nahajate se: MKR Male živali Komu so napoti labodi na Blaguškem jezeru?