Na vaških igrah najboljši meščani!

Vaške igre MahovciPodobno kot vsako leto so pomladni in poletni konci tednov namenjeni takšnim in drugačnim družabnim prireditvam in dogodkom. In tako tudi na skrajnjem severovzhodu države ne mine vikend, da se ne bi zgodilo na desetine tovrstnih zabavnih srečanj in druženj. Med slednjimi so bile tudi 2. vaške igre, ki so potekale na Športnem centru v Mahovcih v Apaški dolini, kjer je sodelovalo šest ekip, in sicer: Turistično društvo Brod (Sladki Vrh), Turistično društvo Čemaž Apaške doline iz Podgorja, Športno turistično društvo Nasova, Vas Lutverci, ekipa Kremenčkovi iz Gornje Radgone in domača ekipa Športno-turističnega društva Mahovci iz Mahovcev, ki je zadevo tudi pripravila.

Med šestimi ekipam v Mahovcih so slavili Radgončani

Bliža se IV. Družinski festival „Mačje mesto 2018"!

Mačje mesto V organizaciji občine Radenci bo v tamkajšnjem parku od 22. do 24. junija potekal IV. Družinski festival Mačje mesto. Nastanek Mačjega mesta je navdihnil častni občan in domačin Radencev, pokojni Kajetan Kovič, ki je ustvaril najbolj znanega slovenskega mačka, mačka Murija. Tridnevni festival želi z ustvarjalnimi delavnicami, kulturnimi vsebinami, športno-rekreativnimi aktivnostmi, kulinariko in drugimi spremljevalnimi dejavnostmi postaviti Radence na turistični zemljevid družinskih festivalov.

Kovičev maček Muri je navdušil Radenčane

Med ohranjanje kulturne dediščine in ljudskih običajev gotovo sodi tudi košnja z ročno košnjo

Kosci Norički VrhGlede na to, da z nenehnim tehnološkim razvojem, čedalje bolj izginjajo različna opravila in vse tisto, česar se spominjajo predvsem starejši ljudje, je dobro, da obstajajo takšna in drugačna društva ter organizacije, ki z različnimi prireditvami ohranjajo ljudske običaje in kulturno dediščino, med katero sodi tudi košnja po starem kot so to počeli naši predniki. In s takšno „etno košnjo" koristijo tudi posamezni lastniki hribovitega terena, ki nimajo ovac ali koz, da bo „pokosile" odvečno travo.

Ročna košnja v Noričkem Vrhu

Šmarski troti iz Litije najboljši v Prekmurju

Paprikaš PolanaV lepem in sončnem vremenu je konec minulega tedna, ob „Lovenjakovem dvoru", znani prekmurski gostilni, v Polani pri Murski Soboti, potekala tradicionalna in sedaj že jubilejna, 10. paprikašijada z zanimivim programom, ki ga je povezovala moderatorka Silva Vrbnjak. Ker je paprikaš zelo razširjena lokalna jed v Pomurju, so se „Lovenjakovi" organizatorji že pred desetletjem odločili vsako leto pripravljati tekmovanje v kuhanju paprikaša, udeleženci pa si lahko izberejo, ali bo to piščančji, svinjski, kunčji, gobov, ribji..., saj meso le delno prispeva k okusu same jedi. Strokovnjaki, ki so ocenjevali izdelke tekmovalnih ekip so namreč mnenja, da vse druge sestavine, predvsem mleta paprika, čebula, malo moke, kisla smetana in malo vina, dajo paprikašu pravi okus. In če je včasih organizatorjem malo ponagajalo vreme, je tokrat tekmovalcem bilo zelo vroče, saj je poleg sonca „žgal" tudi odprti ogenj z asfalta.

V Polani je desetič zadišalo po štirih (piščančji, prašičji, kunčji in gobov) vrstah paprikaša

Radijski poslušalci Snopa iz vse Slovenije so se srečali v Slovenskih Goricah

Slovo od SNOP-aNa Izletniško turistični kmetiji Žökš pri Mlinarjevih, na Zgornjih Žerjavcih pri Lenartu, je konec tedna potekalo zanimivo srečanje »Nočnih ptičev«, poslušalcev skupnega nočnega radijskega programa imenovanega Snop, v katerem je nekoč sodelovalo več kot ducat radijskih nekomercialnih postaj iz vse države. Ker je bil ob koncu lanskega leta program ukinjen, v njem so nazadnje sodelovali le še: Radio Velenje, Radio Slovenske gorice, Radio Ptuj, Radio Celje in Radio Murski val, so njegovi zvesti poslušalci pripravili slovesen pokop svojega snopa. Organizirala ga je Ana Maras-Pika iz Lenarta, ki je na srečanje povabila 48 zvestih poslušalcev snopa iz različnih krajev Slovenije. Snopu v spomin so pripravili tudi veliko »žalno«, črno obrobljeno torto z narobnim križem, ki je simbolizirala njegov grob. Kot se na »pogrebu« spodobi, je Snopu v slovo spregovoril njegov zvesti poslušalec Ludvik Kupšek iz Trbovelj.

Žalno slovo od Snopa s črno obrobo na torti

Šola več ne stoji, prijateljstva pa so ostala

Sošolci Spodnja ŠčavnicaNa Turistični kmetiji Hari v Spodnji Ščavnici je potekalo izjemno zanimivo, prijetno in veselo srečanje nekdanjih učencev in učiteljev OŠ Spodnja Ščavnica. Sami dedki in babice, kjer so tudi najmlajši stari okoli 70 let, so se srečali v prekrasnem okolju, kjer je prebujajoča narava ozelenila Ščavniško dolino, na katero seže pogled s Harijeve lepo urejene turistične postojanke. Zbrani učenke in učenci so se ob pogledu v dolino ozirali, da bi uzrli njihovo nekdanjo šolo, ki jim je dajala znanje za življenje. Zastonj! Kajti šole ni več, porušena je in na tem prostoru sedaj stoji mogočni stanovanjski blok, v katerem živi nova mladost.

Srečali so se babice in dedki, učenci nekdanje OŠ Spodnja Ščavnica

Za veselo vzdušje sta poskrbela sin in vnukinja!

Biserna poroka MagušaLe redkim zakonskim parom je dano, da bi dočakali 60 let skupnega zakonskega življenja, saj se eni že prej ločijo, drugi pa prej zapustijo ta svet. Ivanka in Rudi Maguša iz Grabonoša v občini Sv. Jurij ob Ščavnici, pa sta ta visoki jubilej – biserno poroko dočakala in proslavila skupaj z najbližjimi sorodniki in prijatelji. Slavje ob bisernem zakonskem jubileju Magušovih se je začel v farni cerkvi Sv. Jurija ob Ščavnici, kjer je zahvalno mašo, ob sodelovanju p. Lavrencija, daroval domači župnik Boštjan Ošlaj.

Zavidljivo biserno poroko sta praznovala Ivanka in Rudi Maguša iz Grabonoša

Moj kraj Radgona

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Raj za živali pri Pajekovih

( 1 Ocena ) 

Člani družine Pajek iz Zbigovcev so veliki ljubitelji živali, njihov dom pa je pravi raj za vsa živa bitja

Raj za živaliKo sta se zakonca Vojko in Darinka Pajek, po skoraj treh desetletjih prebitih v Nemčiji, skupaj s hčerami: Jasmino, Andrejo in Darinko, leta 2002 vrnila v domovino, sta si v Zbigovcih pri Gornji Radgoni, kupila starejšo domačijo. In tam, praktično med vrhom hriba, kjer so večinoma vinogradi, in najnižjo točko Zbigovcev, kjer teče potoček in kjer imajo Pajkovi ribnike, je nastal „Pajkov ranč", kjer je doma predvsem drobnica ter perutnina. Hkrati pa je ranč postal pravi raj za nešteto različnih hišnih in hlevskih ljubljenčkov. Vsi domači so predvsem ponosni, da življenjski prostor delijo z mucama (Cindy Mici in Mona, katero so pred kratkim vzeli na veterinarski postaji, saj jo je nekdo odvrgel), mačkom (Čiko), kužkoma (Rambo in Astor), konjičkoma (Blues in Lili), osličkoma (Pančo in Mali Pančo), ovčko (Paula), kozicama (Ceca in Majda), vietnamskima svinjama (Trixi in Bruno), morskim prašičkom in hišnim zajčkom (Elvis in Elvita), ki živita skupaj v eni kletki z grlico, pa dve želvi, ki nimata imen... Nekaj njihovih ljubljenčkov je, predvsem zaradi starosti umrlo, toda tudi slednje niso pozabljene. Pepo, Jako, Stipe so pokopani doma in imajo skupno spominsko ploščo.

V idiličnem okolju med samim zelenjem, sta si Pajkova uredili pravljično domovanje, kjer medsebojno ljubezen delita s številnimi prijatelji, sosedi in znanci, a tudi z neštetimi živalmi, tako s svojimi hišnimi ljubljenčki, kot s komercialnimi in celo prostoživečimi živalmi, ki jih na njihovem ranču - hribčku, ter seveda v okolici, ne manjka. In pravi obliž za dušo in srce je, če se zadržuješ ob njuni hiši, še zlasti v zgodnjih jutranjih ter tudi poznih popoldanskih urah, ob žvrgolenju in drugem oglašanju zadovoljnih živali. Fazani, srnice, zajčki, tisoče takšnih in drugačnih ptic so njihovi vsakodnevni gostje, čeprav so vseeno osrednji ljubimci vsi že omenjeni domači prijatelji, ki živijo kot kralji, pa kljub takšni ljubezni do drugih živali, niti malo niso ljubosumni. Pajkova pravita, da v ljubezni do živali, ki ju spremlja vse življenje, vidita pravzaprav smisel življenja. Kaj vse se lahko naučiš od živali, od teh zvestih prijateljev, ki te nikoli ne izdajo.

...če bi vsi ljudje bili kot Pajkovi, hišni ljubljenčki nikjer ne bi trpeli...

Predvsem oča Vojko in hčerka Darinka, ki nekako najbolj skrbita za vse te prijatelje, povesta kako bi življenje na njihovem ranču bilo veliko revnejše, če ne bi bilo „toliko družinskih članov". Vsi so posebej veseli, da lahko rešijo kakšno žival, ki jo kdo odvrže. „Vse naše živali so naši veliki prijatelji, a to ne pomeni, da lahko počnejo kar se jim zljubi. Zato so vse naučene na red in poslušnost, potem pa ni nobenih težav. Drži sicer, da vse to ni ravno poceni, a vseeno je na prvem mestu ljubezen do živali. In pri nas bo vedno tako. Škoda je le, da marsikdo okrog nas ne razume kaj pomeni sožitje med vsemi živimi bitji", pravi Vojko, Darinka, mlajša pa dodaja: „Res je s toliko živali tudi veliko dela in obveznosti, toda marsikdo si ne more predstavljati kakšno zadovoljstvo je krmiti prijatelje in jim čistiti, še posebej kako se je z njimi igrati, jih božati in crkljati. Zato je najhuje, če kateri izmed prijateljčkov zboli ali bog ne daj umre". Darinka, ki bi si želela, da bi enako razmišljali tudi drugi ljudje. nadaljuje: „Marsikaj sem se naučila od štirinožnih prijateljev, predvsem da je zvestoba zelo dragocena, zato jih je treba spoštovati in ceniti. Nihče ne ve kdaj in kje ga lahko žival reši. Vsaka žival ima svojo vrednost in to ji je treba z ljubeznijo vračati. Zato in tudi sploh zaradi ljubezni do živali smo si doma zabičali, da so živali del našega življenja. Spoštujte, ljubite in pazite živali, vračale vam bodo z obrestmi..., in še: Živali so lahko tudi pravi zdravniki, njihove „terapije" pa pogosto uspešnejše od tistih, ki jih nudijo pravi terapevti!"
Takšna razmišljanja in predvsem dejanja pa so pravi obliž na vse tisto kar se okrog nas še vedno prepogosto dogaja. Ob vsakodnevnem trpinčenju, zlorabi, zanemarjanju in tudi ubijanju nedolžnih živali, ki smo jim priča po vsej državi, vse pogostejša so namreč vprašanja ljubiteljev živali in drugih ljudi dobre volje: Kam gre naš svet? To najbrž še posebej vedo aktivisti društev za zaščito živali in sploh ljubitelji štirinožcev in drugih živali, ki se vsakodnevno srečujejo z nezaslišanimi trpinčenji psov, mačk ipd. Ljubiteljem živali in vsem ljudem z zdravim razumom praktično vsakodnevno zastaja dih ob človeški krutosti in podlosti, ki ji očitno ni konca. In številna izmed dogajanj prestopajo vse meje razuma in zdrave pameti..., namesto da bi nemočnim in nedolžnim živalim z malo dobre volje pomagali, ko imajo težave z mrazom, vročino, žejo, lakoto ali boleznijo. K sreči pa je med nami vseeno velika večina ljudi, ki jim ni žal prostega časa, in tudi denarja, ko je treba poskrbeti za živali. Velika večina jih živali obravnava kot sebi enakega, s tem, da ljubijo in pomagajo živali pa tudi sebi lajšajo in lepšajo življenje. In med slednje sodi tudi družina Pajek, kjer se tudi zeti počasi učijo ljubezni do živali.

...skupno spominsko obeležje za vse umrle ljubljenčke...

Kakorkoli že, če bi na svetu živeli samo ljudje kot so Pajkovi, potem živali nekje in nikoli ne bi trpele. Človek si namreč pri svojem bivanju na zemlji deli planet z nešteto živalskimi vrstami. Žal pa prav človek, ki bi moral biti najbolj inteligenten, pogosto počne najbolj nerazumne, neumne in grozljive reči, tudi zoper hišne prijatelje... Kužek ali muca v hiši pomeni več smeha, pogovarjanja in dogovarjanja v domačem krogu. Ko prihajamo domov utrujeni od službe in celodnevnih naporov, dostikrat slabe volje, nas pričaka veselo bitje, ki se nas neizmerno veseli, maha z repom, se kotali po tleh in nas s tem razvedri, razveseli in notranje pomiri. Zdrav pes ni nikoli slabe volje, ne kuha zamere in je vedno pripravljen razveseliti člane svoje družine. Tudi če ga skregamo in se neupravičeno jezimo na njega, nam je takoj pripravljen oprostiti in se v trenutku veseliti naše ponovne naklonjenosti. Muca je po obnašanju drugačna od psa in s svojo umirjenostjo, predenjem, željo po božanju prav tako deluje pomirjujoče na družinske člane. Tudi hrčki in morski prašički, celo podgane in dihurji, nas z svojimi vragolijami spravijo v dobro voljo in razpoloženje. Prav tako se najrazličnejši papagaji, kanarčki in ostali pernati prijatelji trudijo, da nam popestrijo dneve in počutje. Določene vrste papig lahko postanejo naši pravi sogovorniki...
„Izrazit vpliv na kvaliteto življenja imajo male domače živali pri starejših ljudeh. Psiček jim pomeni motivacijo in obvezo za sprehode, za gibanje, ki ohranja vitalnost in krepi duha. V dolgih uricah osamljenosti je kužek edini prijatelj in sogovornik. Vpliv na umsko in telesno vitalnost je velik. Terapijo z živalmi uporabljajo v domovih za ostarele v tujini in tudi pri nas vedno bolj, saj se zavedajo zelo pozitivnega vpliva na starejše. V dobi pehanja za materialnimi dobrinami, zaslužkom, razkošnimi počitnicami, dragimi potovanji in ostalimi dostikrat neuresničljivimi cilji, nam ljubezen do živali in sobivanje z njimi nadomesti marsikatero neizpolnjeno željo in napolni srce z toploto in srečo. Živali nam iskreno vračajo našo naklonjenost v smislu veselja, razigranosti, zvestobe. Z njimi lažje prenašamo stresne situacije, žalost, strah. Rade nas imajo ne glede na našo uspešnost, ne glede na naš izgled, ali smo mladi ali stari, revni ali bogati, svetlopolti ali temnopolti, ne glede na versko pripadnost. Skratka, nudijo nam veliko več, kot se da opisati z besedami. To lahko razume samo tisti, ki je občutil in čuti zvestobo in toplino živalske duše. Ostali imajo možnost, da to poizkusijo", pravi znani veterinar Emil Senčar, dr. vet. med.
„Če imaš nekoga rad, si zanj časa ni težko odmeriti. Pravzaprav ne merimo časa mi, meri ga ljubezen". (Tone Kuntner)

Za prikaz gumbov, kot so "Všeč mi je", "Deli na FB", "Tweet", "G+" in komentarjev socialnih omrežij omogočite piškotke v nastavitvah, ki jih odprete na zavihku "Zasebnost" ob strani levo ali spodaj na gumbu "Dovoli piškotke"! Za pravilno delovanje novih nastavitev osvežite stran s pritiskom na tipko "F5".
Nahajate se: MKR Male živali Raj za živali pri Pajekovih