Vseh devet ekip z zlato medaljo

Kihača VogričevciV prleškem Društvu za ohranitev jedi naših babic – Kihača, se zavedajo, da med ohranjanje starih običajev in kulturne dediščine, kamor sodi tudi kulinarika naroda, gotovo sodijo tudi različne prireditve, kjer tekmujejo v kuhanju različnih starih in bolj kot ne pozabljenih jedi. In tovrstnih dogodkov, prikazov in tekmovanj je tudi na severovzhodu države, iz leta v leto več. Zato kuhanje jedi na žlico, katerih okus spominja na tistega izpred mnogih let, ko so vampe, kisle juhe, golaže, paprikaše, prežganke in podobne jedi, kuhale naše mame in babice, še ni pozabljeno. Okusi so še vedno zelo podobni tistim, starim. To so dokazale številne ekipe, ki so se udeležile kuhanja jedi na žlico v kotličku, ki ga je minulo nedeljo, v okviru krajevnega praznika v Vogričevcih pri Ljutomeru pripravilo omenjeno domače Društvo za ohranitev jedi naših babic – Kihača, katero vodi Igor Slokan. Tokrat so prav vse nastopajoče ekipe kuhale različne jedi „na žlico", žal je šest od 15 prijavljenih ekip, zaradi slabega vremena, nastop odpovedalo. Kljub temu je bilo tekmovanje zanimivo, skuhane jedi pa odlične.

Zmagovalec tekmovanja v kuhanju jedi „na žlico

Na 23. bogračiadi le 15 ekip z veliko predvolilnega naboja - Jevškovi in Židanovi SD na 2. mestu

Bogračiada MSMinulo soboto, ko je na dvorišču hotela Diana v središču prekmurske prestolnice Murske Sobote, že triindvajsetič močno dišalo po znameniti prekmurski jedi – bograču, katerega so poklicni in zlasti ljubiteljski kuharji pripravljali na tradicionalnem tekmovanju, je bilo zraven, med lepim številom obiskovalcev in gostov, tudi kar nekaj znanih osebnosti. To niti ne preseneča ob dejstvu, da se bližajo volitve v Evropski parlament in številni kandidati so se želeli predstaviti prekmurskim in prleškim volivcem. Bograč sicer ima v Prekmurju prav posebno mesto, saj je zasidran v tamkajšnjo kulturno-zgodovinsko dediščino, zlasti kulinariko, in kuharske prireditve vedno znova privabljajo kuharje in pokuševalce.

Najboljši bograč so skuhale „Sončnice

Drugič so se srečali rodbini Holc – Kolarič in spet je bilo prijetno, veselo in razigrano

Rodbina Holc - KolaričDandanes, ko vsi nekam hitimo, in nimam časa niti za najbližje, da ne govorimo o prijateljih, znancih in sosedih, je vsako srečanje med ljudmi lepo doživetje. Že v sami slovenski besedi »srečanje« se skriva besedica sreča. Da je temu tako, smo se lahko prepričali, ko smo obiskali udeležence 2. srečanja rodbine Holc iz Stare Gore pri Sv. Juriju ob Ščavnici in rodbine Kolarič z Noričkega Vrha pri Gornji Radgoni. Osrednji del dogodka je potekal na Stari Gori, začelo pa se je z zbiranjem na Negovskem gradu. Tam sta udeležence sprejela letošnja organizatorja Nada in Vincenc Holc iz Maribora. Skupaj z zaposlenimi sta na grajski zelenici pripravila mize in stole za sprejem gostov in prvo dobrodošlico. Po kratki pogostitvi s sladkimi dobrotami, ki so jih spekle posamezne udeleženke, se jih je večina podala v župnijsko cerkev Marijinega rojstva v Negovi k sveti maši. Ob duhovniku dr. Antonu Ožingerju jo je daroval župnik župnije Sv. Jurij ob Ščavnici Boštjan Ošlaj.

Holčevi z gore in Kolaričevi z vrha

Srečalo se je 70 pripadnikov rodbine Steyer z Apaškega polja

Srečanje SteyerVinogradniško posestvo Steyer ali Hišo dišečih tramincev iz Plitvice pri Gornji Radgoni je v preteklosti, predvsem zaradi vrhunskih vin in odlične kulinarike, obiskalo veliko, na stotine in tisoče zlasti ljubiteljev vrhunske kapljice, ne le iz Slovenije, temveč praktično z vseh celin, a gotovo nikoli pred minulo soboto, na čudovitem posestvu, hkrati ni bilo toliko pripadnikov rodbine Steyer. V organizaciji treh sorodnikov, gostitelja Danila Steyerja, apaškega župana, dr. Andreja Steyerja in Ericha Steyerja iz sosednje Avstrije, jih je namreč na 3. bienalno srečanje prišlo okoli 70, od blizu in daleč, največ iz Apaške doline, pa tudi iz Avstrije, Nemčije in Luksemburga. Med njimi je bila najstarejša Otilija (Steyer) Gungl, rojena 13.12.1928 in najmlajša Ana Stejer, rojena, 9.6.2016.

Steyerji živijo na vseh koncih sveta

Rekordnih 32 pohodnikov med Pincami in Hodošem

Pohod Pince - HodošRazdalja med Hodošem, na severu, in Pincami, na vzhodu Prekmurja, meri 45 km, in to pot vsako leto prehodi skupina pohodnikov, predvsem prebivalcev z Goričkega. Prvič so se na iniciativo zakoncev Abraham podali na pot leta 2015, odtlej pa jo vsako leto ponovijo. In letošnji pohod se je pričel minulo soboto v Pincah, in sicer že ob 5.30. Zbrane sta pred tamkajšnjim vaškim domom pred odhodom pogostili družini Jaklin in Feher.

Ob meji so prehodili kar 45 kilometrov

Med najstarejšim (91) in najmlajšim (8) udeležencem 82 let razlike

Medgeneracijsko srečanje Janžev VrhKljub nekoliko turobnemu in občasno deževnemu vremenu, so Krajevna organizacija RK Janžev Vrh (predsednica: Rija Albert), PGD Janžev Vrh (Anton Belna) in DU Grozdek Janžev Vrh (Jožef Vaupotič) uspešno organizirali 7. medgeneracijsko zdravstveno - športno – družabno srečanje krajanov Janževega in Melanjskega Vrha ter Žrnova, in tudi drugih občanov iz občin Radenci in Gornja Radgona. Skozi večurno druženje, ki se je začelo že ob 8. uri zjutraj, z različnimi aktivnostmi, se je prireditve udeležilo več kot 70 oseb različne starosti s tem, da je najmlajši udeleženec bil star osem, najstarejši kar 91 let.

Na 7. medgeneracijskem srečanju na Janževem Vrhu je bilo pestro

Nekoč „Metuljček", danes „Prestiž – caffe & grill"

Prestiž GederovciGotovo ni veliko Prekmurcev in gostov iz drugih delov Slovenije, ki so se kdaj peljali čez Avstrijo v Mursko Soboto, in se ne spomnijo Gostilne „Metuljček", tik ob kmetijski zadrugi in krožišču v Gederovcih. Kljub uspešnemu poslovanju je gostišče pred dobrim letom dni prenehalo poslovati, kar je za mnoge ljubitelje dobre kulinarike in tudi hladne pijače, bil pravi mali šok. Toda pred nedavnim se je vse skupaj znova spremenilo na boljše. Sedaj v prijetni prekmurski vasi Gederovci, sredi prečudovitega naravnega okolja na obrobju meje z Avstrijo, ponovno deluje prijeten gostinski lokal, ki se sedaj imenuje „Prestiž – caffe & grill", ki je po mnenju obiskovalcev po kakovosti že prehitel svojega predhodnika. Lokal, ki se nahaja na čudoviti lokaciji, 9 km oddaljeni od Murske Sobote, ter po 5 km od Radencev, Gornje in avstrijske Radgone, je odprl mladi podjetnik Gregor Šavor, ki ga mnogi poznajo tudi kot glasbenika, člana skupine „Prestiž" po kateri je tudi gostilna, znana po prijetnem ambientu, prijaznem osebju in izvrstni ponudbi najrazličnejših jedi, dobila ime.

V Gederovcih deluje novo gostišče z odlično hrano in pijačo

Moj kraj Radgona

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Raj za živali pri Pajekovih

( 1 Ocena ) 

Člani družine Pajek iz Zbigovcev so veliki ljubitelji živali, njihov dom pa je pravi raj za vsa živa bitja

Raj za živaliKo sta se zakonca Vojko in Darinka Pajek, po skoraj treh desetletjih prebitih v Nemčiji, skupaj s hčerami: Jasmino, Andrejo in Darinko, leta 2002 vrnila v domovino, sta si v Zbigovcih pri Gornji Radgoni, kupila starejšo domačijo. In tam, praktično med vrhom hriba, kjer so večinoma vinogradi, in najnižjo točko Zbigovcev, kjer teče potoček in kjer imajo Pajkovi ribnike, je nastal „Pajkov ranč", kjer je doma predvsem drobnica ter perutnina. Hkrati pa je ranč postal pravi raj za nešteto različnih hišnih in hlevskih ljubljenčkov. Vsi domači so predvsem ponosni, da življenjski prostor delijo z mucama (Cindy Mici in Mona, katero so pred kratkim vzeli na veterinarski postaji, saj jo je nekdo odvrgel), mačkom (Čiko), kužkoma (Rambo in Astor), konjičkoma (Blues in Lili), osličkoma (Pančo in Mali Pančo), ovčko (Paula), kozicama (Ceca in Majda), vietnamskima svinjama (Trixi in Bruno), morskim prašičkom in hišnim zajčkom (Elvis in Elvita), ki živita skupaj v eni kletki z grlico, pa dve želvi, ki nimata imen... Nekaj njihovih ljubljenčkov je, predvsem zaradi starosti umrlo, toda tudi slednje niso pozabljene. Pepo, Jako, Stipe so pokopani doma in imajo skupno spominsko ploščo.

V idiličnem okolju med samim zelenjem, sta si Pajkova uredili pravljično domovanje, kjer medsebojno ljubezen delita s številnimi prijatelji, sosedi in znanci, a tudi z neštetimi živalmi, tako s svojimi hišnimi ljubljenčki, kot s komercialnimi in celo prostoživečimi živalmi, ki jih na njihovem ranču - hribčku, ter seveda v okolici, ne manjka. In pravi obliž za dušo in srce je, če se zadržuješ ob njuni hiši, še zlasti v zgodnjih jutranjih ter tudi poznih popoldanskih urah, ob žvrgolenju in drugem oglašanju zadovoljnih živali. Fazani, srnice, zajčki, tisoče takšnih in drugačnih ptic so njihovi vsakodnevni gostje, čeprav so vseeno osrednji ljubimci vsi že omenjeni domači prijatelji, ki živijo kot kralji, pa kljub takšni ljubezni do drugih živali, niti malo niso ljubosumni. Pajkova pravita, da v ljubezni do živali, ki ju spremlja vse življenje, vidita pravzaprav smisel življenja. Kaj vse se lahko naučiš od živali, od teh zvestih prijateljev, ki te nikoli ne izdajo.

...če bi vsi ljudje bili kot Pajkovi, hišni ljubljenčki nikjer ne bi trpeli...

Predvsem oča Vojko in hčerka Darinka, ki nekako najbolj skrbita za vse te prijatelje, povesta kako bi življenje na njihovem ranču bilo veliko revnejše, če ne bi bilo „toliko družinskih članov". Vsi so posebej veseli, da lahko rešijo kakšno žival, ki jo kdo odvrže. „Vse naše živali so naši veliki prijatelji, a to ne pomeni, da lahko počnejo kar se jim zljubi. Zato so vse naučene na red in poslušnost, potem pa ni nobenih težav. Drži sicer, da vse to ni ravno poceni, a vseeno je na prvem mestu ljubezen do živali. In pri nas bo vedno tako. Škoda je le, da marsikdo okrog nas ne razume kaj pomeni sožitje med vsemi živimi bitji", pravi Vojko, Darinka, mlajša pa dodaja: „Res je s toliko živali tudi veliko dela in obveznosti, toda marsikdo si ne more predstavljati kakšno zadovoljstvo je krmiti prijatelje in jim čistiti, še posebej kako se je z njimi igrati, jih božati in crkljati. Zato je najhuje, če kateri izmed prijateljčkov zboli ali bog ne daj umre". Darinka, ki bi si želela, da bi enako razmišljali tudi drugi ljudje. nadaljuje: „Marsikaj sem se naučila od štirinožnih prijateljev, predvsem da je zvestoba zelo dragocena, zato jih je treba spoštovati in ceniti. Nihče ne ve kdaj in kje ga lahko žival reši. Vsaka žival ima svojo vrednost in to ji je treba z ljubeznijo vračati. Zato in tudi sploh zaradi ljubezni do živali smo si doma zabičali, da so živali del našega življenja. Spoštujte, ljubite in pazite živali, vračale vam bodo z obrestmi..., in še: Živali so lahko tudi pravi zdravniki, njihove „terapije" pa pogosto uspešnejše od tistih, ki jih nudijo pravi terapevti!"
Takšna razmišljanja in predvsem dejanja pa so pravi obliž na vse tisto kar se okrog nas še vedno prepogosto dogaja. Ob vsakodnevnem trpinčenju, zlorabi, zanemarjanju in tudi ubijanju nedolžnih živali, ki smo jim priča po vsej državi, vse pogostejša so namreč vprašanja ljubiteljev živali in drugih ljudi dobre volje: Kam gre naš svet? To najbrž še posebej vedo aktivisti društev za zaščito živali in sploh ljubitelji štirinožcev in drugih živali, ki se vsakodnevno srečujejo z nezaslišanimi trpinčenji psov, mačk ipd. Ljubiteljem živali in vsem ljudem z zdravim razumom praktično vsakodnevno zastaja dih ob človeški krutosti in podlosti, ki ji očitno ni konca. In številna izmed dogajanj prestopajo vse meje razuma in zdrave pameti..., namesto da bi nemočnim in nedolžnim živalim z malo dobre volje pomagali, ko imajo težave z mrazom, vročino, žejo, lakoto ali boleznijo. K sreči pa je med nami vseeno velika večina ljudi, ki jim ni žal prostega časa, in tudi denarja, ko je treba poskrbeti za živali. Velika večina jih živali obravnava kot sebi enakega, s tem, da ljubijo in pomagajo živali pa tudi sebi lajšajo in lepšajo življenje. In med slednje sodi tudi družina Pajek, kjer se tudi zeti počasi učijo ljubezni do živali.

...skupno spominsko obeležje za vse umrle ljubljenčke...

Kakorkoli že, če bi na svetu živeli samo ljudje kot so Pajkovi, potem živali nekje in nikoli ne bi trpele. Človek si namreč pri svojem bivanju na zemlji deli planet z nešteto živalskimi vrstami. Žal pa prav človek, ki bi moral biti najbolj inteligenten, pogosto počne najbolj nerazumne, neumne in grozljive reči, tudi zoper hišne prijatelje... Kužek ali muca v hiši pomeni več smeha, pogovarjanja in dogovarjanja v domačem krogu. Ko prihajamo domov utrujeni od službe in celodnevnih naporov, dostikrat slabe volje, nas pričaka veselo bitje, ki se nas neizmerno veseli, maha z repom, se kotali po tleh in nas s tem razvedri, razveseli in notranje pomiri. Zdrav pes ni nikoli slabe volje, ne kuha zamere in je vedno pripravljen razveseliti člane svoje družine. Tudi če ga skregamo in se neupravičeno jezimo na njega, nam je takoj pripravljen oprostiti in se v trenutku veseliti naše ponovne naklonjenosti. Muca je po obnašanju drugačna od psa in s svojo umirjenostjo, predenjem, željo po božanju prav tako deluje pomirjujoče na družinske člane. Tudi hrčki in morski prašički, celo podgane in dihurji, nas z svojimi vragolijami spravijo v dobro voljo in razpoloženje. Prav tako se najrazličnejši papagaji, kanarčki in ostali pernati prijatelji trudijo, da nam popestrijo dneve in počutje. Določene vrste papig lahko postanejo naši pravi sogovorniki...
„Izrazit vpliv na kvaliteto življenja imajo male domače živali pri starejših ljudeh. Psiček jim pomeni motivacijo in obvezo za sprehode, za gibanje, ki ohranja vitalnost in krepi duha. V dolgih uricah osamljenosti je kužek edini prijatelj in sogovornik. Vpliv na umsko in telesno vitalnost je velik. Terapijo z živalmi uporabljajo v domovih za ostarele v tujini in tudi pri nas vedno bolj, saj se zavedajo zelo pozitivnega vpliva na starejše. V dobi pehanja za materialnimi dobrinami, zaslužkom, razkošnimi počitnicami, dragimi potovanji in ostalimi dostikrat neuresničljivimi cilji, nam ljubezen do živali in sobivanje z njimi nadomesti marsikatero neizpolnjeno željo in napolni srce z toploto in srečo. Živali nam iskreno vračajo našo naklonjenost v smislu veselja, razigranosti, zvestobe. Z njimi lažje prenašamo stresne situacije, žalost, strah. Rade nas imajo ne glede na našo uspešnost, ne glede na naš izgled, ali smo mladi ali stari, revni ali bogati, svetlopolti ali temnopolti, ne glede na versko pripadnost. Skratka, nudijo nam veliko več, kot se da opisati z besedami. To lahko razume samo tisti, ki je občutil in čuti zvestobo in toplino živalske duše. Ostali imajo možnost, da to poizkusijo", pravi znani veterinar Emil Senčar, dr. vet. med.
„Če imaš nekoga rad, si zanj časa ni težko odmeriti. Pravzaprav ne merimo časa mi, meri ga ljubezen". (Tone Kuntner)

Za prikaz gumbov, kot so "Všeč mi je", "Deli na FB", "Tweet", "G+" in komentarjev socialnih omrežij omogočite piškotke v nastavitvah, ki jih odprete na zavihku "Zasebnost" ob strani levo ali spodaj na gumbu "Dovoli piškotke"! Za pravilno delovanje novih nastavitev osvežite stran s pritiskom na tipko "F5".
Nahajate se: MKR Male živali Raj za živali pri Pajekovih