Čeprav je po moževi nesreči (1976) ostala sama, je Kristina Pelcl do kruha spravila šest otrok, danes ima še enajst vnukov ter deset pravnukov

Kristina PelclČeprav niso imeli računalnikov, pametnih telefonov, različnih igric in podobnih reči, s katerimi se večinoma ukvarjajo današnji otroci in mladina, so se tudi naši predniki, dedki in babice v mladosti imeli fajn in so živeli zelo lepo. To seveda lahko potrdijo mnogi, ki danes preživljajo jesen življenja, enako tudi Kristina Pelcl (rojena Marič 6.10.1928 v Gradišču na levem bregu reke Mure) s čudovitega Janževega Vrha nad Radenci. Prav na svoj rojstni dan je na hribčku kjer je domovina znamenitega „Janževca", je z glasnim vriskom pozdravljala goste, ki so jih prišli voščit za visok življenjski jubilej.

Devetdesetletnica, ki z veselimi vriski pozdravlja obiskovalce

Radgončana Franc in Bojan do odličnega 3. mesta

Bujta repa MSNa parkirišču hotela Diana v Murski Soboti je potekal 9. Festival bujte repe, s tekmovanjem ekip v kuhanju te tradicionalne prekmurske jedi. Na tekmovanju, kjer je dišalo po tej tradicionalni jedi, je tokrat sodelovalo nekoliko manj (12) ekip, in sicer iz različnih društev, organizacij, turističnih podjetij in seveda tudi političnih strank, saj nas kmalu čakajo lokalne volitve. Kljub temu je bilo manj politikov, kot so nekateri pričakovali. Poleg ministrice Alenke Bratušek, državne sekretarke Olge Belec in soboškega župana Aleksandra Jevška, smo videli le še nekaj lokalnih strankarskih veljakov. Festival bujte repe je ena od večjih pomurskih kulinaričnih prireditev v jesensko-zimskem času, s katero si organizatorji prizadevajo za promocijo te tradicionalne prekmurske jedi, seveda pa tudi popestriti sobotno dogajanje v lokalnem okolju.

Na 9. festivalu bujte repe tekmovalo 12 ekip

Pripravili so 25. obrtniško-podjetniški gobarski piknik 2018, kjer so se družili, nabirali in jedli gobe

Gobe NegovaMedtem, ko iz večjega dela države poročajo, da je letošnja jesen zelo bogata z gobami, je na skrajnem severovzhodu Slovenije bera gozdnih lepotic, zlasti jurčkov in lisičk, zelo skromna. Kljub temu je tudi v pomurskih gozdovih možno srečati ljubitelje gobarjenja in gob, v kar smo se mnogi lahko prepričali tudi zadnjo soboto letošnjega septembra, ko so se v gozdove Negove in okolice podali številni udeleženci tradicionalnega, sedaj že 25. gobarskega piknika Območne obrtno podjetniške zbornice (OOZ) Gornja Radgona. Res je sicer, da so jurčkov in lisičk našli le za vzorec, zato pa je bilo veliko drugih gozdnih lepotic, saj je okoli 150 udeležencev, ki se je v lepem in sončnem vremenu pogumno odpravila v gozd, nabirala prav vse gobe, tako užitne, kot manj užitne in celo strupene. In čeprav so jih pozneje skoraj vse pojedli, nikomur ni bilo slabo, a kljub temu sami tega ne počnite in bodite sila previdni.

Obrtniki in podjetniki v negovskih gozdovih

Gasilci so trgali, prešali in se družili...

Gasilska trgatevPrav prijetno je minulo soboto bilo ob gasilskem domu PGD Janžev Vrh nad Radenci, torej natanko tam odkoder prihaja znameniti janževec. Medtem ko so vinogradniki po okoliških vinogradih pobirali še zadnje grozde letnika 2018, so namreč domači gasilci in gasilke na Janževem Vrhu, v društvu jih je nekaj nad 70, pripravili 7. gasilsko trgatev. Z natanko 52 trsov, predvsem brajd – jurke in izabele, so namreč natrgali precej grozdja, ki so ga nato tretali in stisnili dobrih 400 litrov sladkega mošta, katerega bodo došolali in z njim nazdravili ob različnih gasilskih akcijah, prireditvah in dogodkih.

PGD Janžev Vrh je menda edino gasilsko društvo z lastnim vinogradom

Angela Knaus de Groot je pred 55 leti odšla v Kanado, a še vedno rada obišče Pomurje

KlemenčičeviKamorkoli gremo, kjerkoli živimo, vrnitev v rojstni kraj, predvsem če je ta daleč, je vedno nepozabno doživetje, vezano na stare, drage spomine. Takrat se vrnemo desetletja nazaj, v svoje otroštvo in čas, ko smo svoj dom in domovino zapustili. Tega se še posebej zaveda Angela Knaus, ki je kot 11-letna deklica, davnega lata 1963 iz rojstnih Vidoncev na Goričkem, oz. Gornje Radgone, kjer je zadnjih pet „slovenskih" let preživela pri teti Mariji in stricu Milanu Klemenčiču, odletela čez veliko lužo, v kanadski Hamilton.

Lepo je obiskati rojstni kraj in srečati svoje drage

Ob svetovnem dnevu Alzheimerjeve bolezni so se sprehajali po parku

Sprehod za spominPodobno kot marsikje po državi, so se na topel septembrski dan tudi stanovalci Doma starejših občanov (DSO) Gornja Radgona, ki so oboleli za demenco, sprehodili po mestnem parku skupaj s svojci, prostovoljci in zaposlenimi. Ob svetovnem dnevu Alzheimerjeve bolezni se namreč po celotni Sloveniji organizirajo „Sprehodi za spomin", ki opozarjajo na bolezen, ki se neustavljivo širi. Demenca trenutno sodi med največje zdravstvene, socialne in finančne izzive sodobne družbe.

Sprehod za spomin, za bolnike z demenco

Moj kraj Radgona

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Raj za živali pri Pajekovih

( 1 Ocena ) 

Člani družine Pajek iz Zbigovcev so veliki ljubitelji živali, njihov dom pa je pravi raj za vsa živa bitja

Raj za živaliKo sta se zakonca Vojko in Darinka Pajek, po skoraj treh desetletjih prebitih v Nemčiji, skupaj s hčerami: Jasmino, Andrejo in Darinko, leta 2002 vrnila v domovino, sta si v Zbigovcih pri Gornji Radgoni, kupila starejšo domačijo. In tam, praktično med vrhom hriba, kjer so večinoma vinogradi, in najnižjo točko Zbigovcev, kjer teče potoček in kjer imajo Pajkovi ribnike, je nastal „Pajkov ranč", kjer je doma predvsem drobnica ter perutnina. Hkrati pa je ranč postal pravi raj za nešteto različnih hišnih in hlevskih ljubljenčkov. Vsi domači so predvsem ponosni, da življenjski prostor delijo z mucama (Cindy Mici in Mona, katero so pred kratkim vzeli na veterinarski postaji, saj jo je nekdo odvrgel), mačkom (Čiko), kužkoma (Rambo in Astor), konjičkoma (Blues in Lili), osličkoma (Pančo in Mali Pančo), ovčko (Paula), kozicama (Ceca in Majda), vietnamskima svinjama (Trixi in Bruno), morskim prašičkom in hišnim zajčkom (Elvis in Elvita), ki živita skupaj v eni kletki z grlico, pa dve želvi, ki nimata imen... Nekaj njihovih ljubljenčkov je, predvsem zaradi starosti umrlo, toda tudi slednje niso pozabljene. Pepo, Jako, Stipe so pokopani doma in imajo skupno spominsko ploščo.

V idiličnem okolju med samim zelenjem, sta si Pajkova uredili pravljično domovanje, kjer medsebojno ljubezen delita s številnimi prijatelji, sosedi in znanci, a tudi z neštetimi živalmi, tako s svojimi hišnimi ljubljenčki, kot s komercialnimi in celo prostoživečimi živalmi, ki jih na njihovem ranču - hribčku, ter seveda v okolici, ne manjka. In pravi obliž za dušo in srce je, če se zadržuješ ob njuni hiši, še zlasti v zgodnjih jutranjih ter tudi poznih popoldanskih urah, ob žvrgolenju in drugem oglašanju zadovoljnih živali. Fazani, srnice, zajčki, tisoče takšnih in drugačnih ptic so njihovi vsakodnevni gostje, čeprav so vseeno osrednji ljubimci vsi že omenjeni domači prijatelji, ki živijo kot kralji, pa kljub takšni ljubezni do drugih živali, niti malo niso ljubosumni. Pajkova pravita, da v ljubezni do živali, ki ju spremlja vse življenje, vidita pravzaprav smisel življenja. Kaj vse se lahko naučiš od živali, od teh zvestih prijateljev, ki te nikoli ne izdajo.

...če bi vsi ljudje bili kot Pajkovi, hišni ljubljenčki nikjer ne bi trpeli...

Predvsem oča Vojko in hčerka Darinka, ki nekako najbolj skrbita za vse te prijatelje, povesta kako bi življenje na njihovem ranču bilo veliko revnejše, če ne bi bilo „toliko družinskih članov". Vsi so posebej veseli, da lahko rešijo kakšno žival, ki jo kdo odvrže. „Vse naše živali so naši veliki prijatelji, a to ne pomeni, da lahko počnejo kar se jim zljubi. Zato so vse naučene na red in poslušnost, potem pa ni nobenih težav. Drži sicer, da vse to ni ravno poceni, a vseeno je na prvem mestu ljubezen do živali. In pri nas bo vedno tako. Škoda je le, da marsikdo okrog nas ne razume kaj pomeni sožitje med vsemi živimi bitji", pravi Vojko, Darinka, mlajša pa dodaja: „Res je s toliko živali tudi veliko dela in obveznosti, toda marsikdo si ne more predstavljati kakšno zadovoljstvo je krmiti prijatelje in jim čistiti, še posebej kako se je z njimi igrati, jih božati in crkljati. Zato je najhuje, če kateri izmed prijateljčkov zboli ali bog ne daj umre". Darinka, ki bi si želela, da bi enako razmišljali tudi drugi ljudje. nadaljuje: „Marsikaj sem se naučila od štirinožnih prijateljev, predvsem da je zvestoba zelo dragocena, zato jih je treba spoštovati in ceniti. Nihče ne ve kdaj in kje ga lahko žival reši. Vsaka žival ima svojo vrednost in to ji je treba z ljubeznijo vračati. Zato in tudi sploh zaradi ljubezni do živali smo si doma zabičali, da so živali del našega življenja. Spoštujte, ljubite in pazite živali, vračale vam bodo z obrestmi..., in še: Živali so lahko tudi pravi zdravniki, njihove „terapije" pa pogosto uspešnejše od tistih, ki jih nudijo pravi terapevti!"
Takšna razmišljanja in predvsem dejanja pa so pravi obliž na vse tisto kar se okrog nas še vedno prepogosto dogaja. Ob vsakodnevnem trpinčenju, zlorabi, zanemarjanju in tudi ubijanju nedolžnih živali, ki smo jim priča po vsej državi, vse pogostejša so namreč vprašanja ljubiteljev živali in drugih ljudi dobre volje: Kam gre naš svet? To najbrž še posebej vedo aktivisti društev za zaščito živali in sploh ljubitelji štirinožcev in drugih živali, ki se vsakodnevno srečujejo z nezaslišanimi trpinčenji psov, mačk ipd. Ljubiteljem živali in vsem ljudem z zdravim razumom praktično vsakodnevno zastaja dih ob človeški krutosti in podlosti, ki ji očitno ni konca. In številna izmed dogajanj prestopajo vse meje razuma in zdrave pameti..., namesto da bi nemočnim in nedolžnim živalim z malo dobre volje pomagali, ko imajo težave z mrazom, vročino, žejo, lakoto ali boleznijo. K sreči pa je med nami vseeno velika večina ljudi, ki jim ni žal prostega časa, in tudi denarja, ko je treba poskrbeti za živali. Velika večina jih živali obravnava kot sebi enakega, s tem, da ljubijo in pomagajo živali pa tudi sebi lajšajo in lepšajo življenje. In med slednje sodi tudi družina Pajek, kjer se tudi zeti počasi učijo ljubezni do živali.

...skupno spominsko obeležje za vse umrle ljubljenčke...

Kakorkoli že, če bi na svetu živeli samo ljudje kot so Pajkovi, potem živali nekje in nikoli ne bi trpele. Človek si namreč pri svojem bivanju na zemlji deli planet z nešteto živalskimi vrstami. Žal pa prav človek, ki bi moral biti najbolj inteligenten, pogosto počne najbolj nerazumne, neumne in grozljive reči, tudi zoper hišne prijatelje... Kužek ali muca v hiši pomeni več smeha, pogovarjanja in dogovarjanja v domačem krogu. Ko prihajamo domov utrujeni od službe in celodnevnih naporov, dostikrat slabe volje, nas pričaka veselo bitje, ki se nas neizmerno veseli, maha z repom, se kotali po tleh in nas s tem razvedri, razveseli in notranje pomiri. Zdrav pes ni nikoli slabe volje, ne kuha zamere in je vedno pripravljen razveseliti člane svoje družine. Tudi če ga skregamo in se neupravičeno jezimo na njega, nam je takoj pripravljen oprostiti in se v trenutku veseliti naše ponovne naklonjenosti. Muca je po obnašanju drugačna od psa in s svojo umirjenostjo, predenjem, željo po božanju prav tako deluje pomirjujoče na družinske člane. Tudi hrčki in morski prašički, celo podgane in dihurji, nas z svojimi vragolijami spravijo v dobro voljo in razpoloženje. Prav tako se najrazličnejši papagaji, kanarčki in ostali pernati prijatelji trudijo, da nam popestrijo dneve in počutje. Določene vrste papig lahko postanejo naši pravi sogovorniki...
„Izrazit vpliv na kvaliteto življenja imajo male domače živali pri starejših ljudeh. Psiček jim pomeni motivacijo in obvezo za sprehode, za gibanje, ki ohranja vitalnost in krepi duha. V dolgih uricah osamljenosti je kužek edini prijatelj in sogovornik. Vpliv na umsko in telesno vitalnost je velik. Terapijo z živalmi uporabljajo v domovih za ostarele v tujini in tudi pri nas vedno bolj, saj se zavedajo zelo pozitivnega vpliva na starejše. V dobi pehanja za materialnimi dobrinami, zaslužkom, razkošnimi počitnicami, dragimi potovanji in ostalimi dostikrat neuresničljivimi cilji, nam ljubezen do živali in sobivanje z njimi nadomesti marsikatero neizpolnjeno željo in napolni srce z toploto in srečo. Živali nam iskreno vračajo našo naklonjenost v smislu veselja, razigranosti, zvestobe. Z njimi lažje prenašamo stresne situacije, žalost, strah. Rade nas imajo ne glede na našo uspešnost, ne glede na naš izgled, ali smo mladi ali stari, revni ali bogati, svetlopolti ali temnopolti, ne glede na versko pripadnost. Skratka, nudijo nam veliko več, kot se da opisati z besedami. To lahko razume samo tisti, ki je občutil in čuti zvestobo in toplino živalske duše. Ostali imajo možnost, da to poizkusijo", pravi znani veterinar Emil Senčar, dr. vet. med.
„Če imaš nekoga rad, si zanj časa ni težko odmeriti. Pravzaprav ne merimo časa mi, meri ga ljubezen". (Tone Kuntner)

Za prikaz gumbov, kot so "Všeč mi je", "Deli na FB", "Tweet", "G+" in komentarjev socialnih omrežij omogočite piškotke v nastavitvah, ki jih odprete na zavihku "Zasebnost" ob strani levo ali spodaj na gumbu "Dovoli piškotke"! Za pravilno delovanje novih nastavitev osvežite stran s pritiskom na tipko "F5".
Nahajate se: MKR Male živali Raj za živali pri Pajekovih