V prekmurski vasi Kupšinci se ne bojijo za prihodnost kraja, saj imajo veliko otrok

Miklavž v KupšincihKupšinci so gotovo ena lepših in naprednejših vasi v murskosoboški mestni občini, kjer skoraj štiristo krajanov živi v sožitju in brez kakršnihkoli zapletov. Skupaj z društvi, kot so gasilsko in športno, Krajevna skupnost Kupšinci skrbi za družabno in društveno življenje v vasi, vzporedno z regionalno cesto Murska Sobota – Gederovci. V ospredju dogajanja v kraju, kjer se običajno zberejo vsi krajani ne gleda na njihovo starost, je med drugim obisk sv. Miklavža, ki še posebej razveseli otroke. Teh je, v primerjavi z nekaterimi demografsko ogroženimi prekmurskimi kraji, v Kupšincih kar veliko, kar je potrdil tudi tokratni obisk dobrotnika sv. Miklavža in hudobneža parklja. V domačem vaško-gasilskem domu se je v spremstvu staršev, dedkov, babic ali koga drugega, zbralo 44 pridnih malčkov, ki jih je sv. Miklavž obdaril. In ker so mu obljubili, da bodo še naprej pridni, jim je bradati možakar obljubil, da se srečajo spet čez leto dni. Zanimivo, tokrat starši za lepa darila svojim malčkom niso morali posegati v lastni žep, saj je za darila in pogostitev poskrbela KS Kupšinci.

Pridni otroci so z veseljem počakali sv. Miklavža

Na 23. martinovanju v Gornji Radgoni veliko navdušenih vinoljubov, veseljakov in drugih gostov

Martinovanje 2017Ne glede na to, da v vinskih kleteh oz. v sodnih že nekaj časa vre, ko se sladki mošt nekoliko hitreje kot običajno spreminja, ali se je spremenil v vino, se to »uradno« dogaja šele v »Martinovem tednu«, ko po številnih, zlasti vinorodnih mestih in krajih pripravljajo tradicionalne »Martinove prireditve«. In ena takšnih, pravzaprav ena večjih na severovzhodu države, je znova bila v Gornji Radgoni, ki sodi med pomembnejša slovenska vinogradniško - vinarska območja, in kjer so ob Sv. Martinu, dnevu ko se je mošt tudi "uradno" spremenil v vino, ponovno pripravili enkratno (23. po vrsti) martinovanje, ki je v lepem in sončnem vremenu pritegnilo veliko veseljakov, vinoljubov in sploh gostov od blizu in daleč, največ seveda iz Pomurja ter Slovenskih goric in sosednje Avstrije..., kar nekaj pa jih je iz drugih delov države prispelo tudi z avtobusi.

In mošt se je (uradno) spremenil v vino

Pred soboško Diano se vedno nekaj dogaja, saj so po bogračiadi sedaj pripravili 8. festival bujte repe - tokrat je nastopilo 15 ekip, zmagala pa je ekipa Mestnih četrti Murska Sobota

Bujta repaNa Slovenski ulici, pred hotelom Diana v Murski Soboti je konec tedna potekal 8. Festival bujte repe, s tekmovanjem ekip v kuhanju te tradicionalne prekmurske jedi. Na tekmovanju je tokrat sodelovalo nekoliko manj (15) ekip, in sicer iz različnih društev, organizacij, turističnih podjetij in seveda tudi političnih strank in posameznikov, saj bodo kmalu predsedniške volitve. Festival bujte repe je ena večjih pomurskih kulinaričnih prireditev v jesensko-zimskem času, s katero si organizatorji prizadevajo za promocijo te tradicionalne prekmurske jedi, seveda pa tudi popestriti sobotno dogajanje v lokalnem okolju. Strokovna komisija, katere predsednica je bila Zdenka Tompa, člana pa še dva vrhunska kuharska strokovnjaka, Janez Gjergjek in Branko Časar, je budno spremljala ves potek kuhanja, na koncu je ocenila tudi okus in vonj jedi.

Dišalo je po Prekmurski dobroti - bujti repi

Malčki med starostniki

DSO medgeneracijsko sodelovanjeDnevi ob izteku letošnjega poletja in pričetku jeseni so v Domu starejših občanov (DSO) Gornja Radgona minili v prijetnem vzdušju medgeneracijskega sodelovanja. Tako so se stanovalci DSO Gornja Radgona, z veseljem odzvali povabilu bližnjega Vrtca Manka Golarja, in se tako tudi letos udeležili njihove tradicionalne trgatve. Skupaj z otroci so polnili vedra in püte, iz preše pa je tekel sladki sok, s katerim so si ob druženju postregli. Ob zaključku so jih zaposleni in otroci vrtca pogostili še z domačim pecivom in namazanimi kruhki. Lepo je bilo in starostniki za drugo leto držijo ponovno pesti za dobro letino in čim manj toče.

Prijetno in poučno medgeneracijsko sodelovanje

Poleg koncerta tamburašev, še odprtje likovne razstave

DSO tamburašiV Domu starejših občanov (DSO) Gornja Radgona, pogosto, zlasti ob raznih priložnostih organizirajo pestre kulturne in družabne prireditve, ki so namenjene tako stanovalcem doma kakor tudi zunanjim obiskovalcem. Tako je, med drugim, številna publika, v polni dvorani DSO prisluhnila skladbam Tamburaške skupine KD Peter Dajnko iz Črešnjevcev. Poseben aplavz so si prislužili tudi zato, ker so bili pripravljeni nastopiti namesto skupine, ki je bila prvotno planirana, a je žal svoj nastop v zadnjem trenutku odpovedala.

Tamburice, slike, harmonika...v domu starejših

Nekateri se niso videli že desetletja!

Obletnica OŠ StogovciV tem jesenskem času, ko predvsem kmetovalci in ljubiteljski pridelovalci, s polj in vrtov, iz sadovnjakov in vinogradov, pospravljajo darove narave, se vrstijo tudi takšna in drugačna srečanja nekdanjih sošolcev. In tako se spet posebej potrjuje, da se šele ko se nam življenje prevesi v drugo polovico stoletja, torej ko smo že v »objemu« Abrahama, še posebej zavemo, kako pomembno je ohranjanje in poglabljanje prijateljstva iz mladosti. In to so potrdili tudi večinoma že babice in dedki iz Apaške doline, ki so natanko pred pol stoletja skupaj zapustili šolske klopi osemletke v Stogovcih. Obžalovali so sicer, da v omenjenem šolskem okolišu na zahodni strani Apaške doline ni več veliko otrok in je njihova nekdanja šola, sedaj podružnična šola v okviru OŠ Apače.

Po pol stoletja so se srečali šolarji, ki so osemletko končali na OŠ Stogovci

Tudi druženje je terapija za invalide

Invalidi GRPo podatkih Svetovne zdravstvene organizacije je na svetu dobrih 600 milijonov invalidov, v EU jih je 65 milijonov, v Sloveniji pa približno devet odstotkov populacije predstavljajo invalidi, saj je v naši državi registriranih skoraj 170 tisoč invalidov. In slednjim je poleg ustrezne zaposlitve ter rehabilitacije, potrebno priskrbeti tudi mnoge druge aktivnosti. Zato sta med najpomembnejšimi aktivnostmi, ki jih izvajajo invalidska društva, med katera sodi tudi Medobčinsko društvo invalidov (MDI) Gornja Radgona (predsednica: Alenka Husar), kjer je v treh aktivih: Gornja Radgona (Hedvika Weingerl), Kapela (Štefka Pučko) in Apače (Irena Primožič), včlanjenih 550 zlasti delovnih invalidov z območja občin Apače, Gornja Radgona, Radenci in Sveti Jurij ob Ščavnici, ekskurzije, druženja in družabna srečanja ob različnih priložnosti.

Radgonski invalidi so se srečali na Turistični kmetiji Benko

Moj kraj Radgona

Za prikaz vremena omogočite piškotke na zavihku "Zasebnost"!

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Raj za živali pri Pajekovih

( 1 Ocena ) 

Člani družine Pajek iz Zbigovcev so veliki ljubitelji živali, njihov dom pa je pravi raj za vsa živa bitja

Raj za živaliKo sta se zakonca Vojko in Darinka Pajek, po skoraj treh desetletjih prebitih v Nemčiji, skupaj s hčerami: Jasmino, Andrejo in Darinko, leta 2002 vrnila v domovino, sta si v Zbigovcih pri Gornji Radgoni, kupila starejšo domačijo. In tam, praktično med vrhom hriba, kjer so večinoma vinogradi, in najnižjo točko Zbigovcev, kjer teče potoček in kjer imajo Pajkovi ribnike, je nastal „Pajkov ranč", kjer je doma predvsem drobnica ter perutnina. Hkrati pa je ranč postal pravi raj za nešteto različnih hišnih in hlevskih ljubljenčkov. Vsi domači so predvsem ponosni, da življenjski prostor delijo z mucama (Cindy Mici in Mona, katero so pred kratkim vzeli na veterinarski postaji, saj jo je nekdo odvrgel), mačkom (Čiko), kužkoma (Rambo in Astor), konjičkoma (Blues in Lili), osličkoma (Pančo in Mali Pančo), ovčko (Paula), kozicama (Ceca in Majda), vietnamskima svinjama (Trixi in Bruno), morskim prašičkom in hišnim zajčkom (Elvis in Elvita), ki živita skupaj v eni kletki z grlico, pa dve želvi, ki nimata imen... Nekaj njihovih ljubljenčkov je, predvsem zaradi starosti umrlo, toda tudi slednje niso pozabljene. Pepo, Jako, Stipe so pokopani doma in imajo skupno spominsko ploščo.

V idiličnem okolju med samim zelenjem, sta si Pajkova uredili pravljično domovanje, kjer medsebojno ljubezen delita s številnimi prijatelji, sosedi in znanci, a tudi z neštetimi živalmi, tako s svojimi hišnimi ljubljenčki, kot s komercialnimi in celo prostoživečimi živalmi, ki jih na njihovem ranču - hribčku, ter seveda v okolici, ne manjka. In pravi obliž za dušo in srce je, če se zadržuješ ob njuni hiši, še zlasti v zgodnjih jutranjih ter tudi poznih popoldanskih urah, ob žvrgolenju in drugem oglašanju zadovoljnih živali. Fazani, srnice, zajčki, tisoče takšnih in drugačnih ptic so njihovi vsakodnevni gostje, čeprav so vseeno osrednji ljubimci vsi že omenjeni domači prijatelji, ki živijo kot kralji, pa kljub takšni ljubezni do drugih živali, niti malo niso ljubosumni. Pajkova pravita, da v ljubezni do živali, ki ju spremlja vse življenje, vidita pravzaprav smisel življenja. Kaj vse se lahko naučiš od živali, od teh zvestih prijateljev, ki te nikoli ne izdajo.

...če bi vsi ljudje bili kot Pajkovi, hišni ljubljenčki nikjer ne bi trpeli...

Predvsem oča Vojko in hčerka Darinka, ki nekako najbolj skrbita za vse te prijatelje, povesta kako bi življenje na njihovem ranču bilo veliko revnejše, če ne bi bilo „toliko družinskih članov". Vsi so posebej veseli, da lahko rešijo kakšno žival, ki jo kdo odvrže. „Vse naše živali so naši veliki prijatelji, a to ne pomeni, da lahko počnejo kar se jim zljubi. Zato so vse naučene na red in poslušnost, potem pa ni nobenih težav. Drži sicer, da vse to ni ravno poceni, a vseeno je na prvem mestu ljubezen do živali. In pri nas bo vedno tako. Škoda je le, da marsikdo okrog nas ne razume kaj pomeni sožitje med vsemi živimi bitji", pravi Vojko, Darinka, mlajša pa dodaja: „Res je s toliko živali tudi veliko dela in obveznosti, toda marsikdo si ne more predstavljati kakšno zadovoljstvo je krmiti prijatelje in jim čistiti, še posebej kako se je z njimi igrati, jih božati in crkljati. Zato je najhuje, če kateri izmed prijateljčkov zboli ali bog ne daj umre". Darinka, ki bi si želela, da bi enako razmišljali tudi drugi ljudje. nadaljuje: „Marsikaj sem se naučila od štirinožnih prijateljev, predvsem da je zvestoba zelo dragocena, zato jih je treba spoštovati in ceniti. Nihče ne ve kdaj in kje ga lahko žival reši. Vsaka žival ima svojo vrednost in to ji je treba z ljubeznijo vračati. Zato in tudi sploh zaradi ljubezni do živali smo si doma zabičali, da so živali del našega življenja. Spoštujte, ljubite in pazite živali, vračale vam bodo z obrestmi..., in še: Živali so lahko tudi pravi zdravniki, njihove „terapije" pa pogosto uspešnejše od tistih, ki jih nudijo pravi terapevti!"
Takšna razmišljanja in predvsem dejanja pa so pravi obliž na vse tisto kar se okrog nas še vedno prepogosto dogaja. Ob vsakodnevnem trpinčenju, zlorabi, zanemarjanju in tudi ubijanju nedolžnih živali, ki smo jim priča po vsej državi, vse pogostejša so namreč vprašanja ljubiteljev živali in drugih ljudi dobre volje: Kam gre naš svet? To najbrž še posebej vedo aktivisti društev za zaščito živali in sploh ljubitelji štirinožcev in drugih živali, ki se vsakodnevno srečujejo z nezaslišanimi trpinčenji psov, mačk ipd. Ljubiteljem živali in vsem ljudem z zdravim razumom praktično vsakodnevno zastaja dih ob človeški krutosti in podlosti, ki ji očitno ni konca. In številna izmed dogajanj prestopajo vse meje razuma in zdrave pameti..., namesto da bi nemočnim in nedolžnim živalim z malo dobre volje pomagali, ko imajo težave z mrazom, vročino, žejo, lakoto ali boleznijo. K sreči pa je med nami vseeno velika večina ljudi, ki jim ni žal prostega časa, in tudi denarja, ko je treba poskrbeti za živali. Velika večina jih živali obravnava kot sebi enakega, s tem, da ljubijo in pomagajo živali pa tudi sebi lajšajo in lepšajo življenje. In med slednje sodi tudi družina Pajek, kjer se tudi zeti počasi učijo ljubezni do živali.

...skupno spominsko obeležje za vse umrle ljubljenčke...

Kakorkoli že, če bi na svetu živeli samo ljudje kot so Pajkovi, potem živali nekje in nikoli ne bi trpele. Človek si namreč pri svojem bivanju na zemlji deli planet z nešteto živalskimi vrstami. Žal pa prav človek, ki bi moral biti najbolj inteligenten, pogosto počne najbolj nerazumne, neumne in grozljive reči, tudi zoper hišne prijatelje... Kužek ali muca v hiši pomeni več smeha, pogovarjanja in dogovarjanja v domačem krogu. Ko prihajamo domov utrujeni od službe in celodnevnih naporov, dostikrat slabe volje, nas pričaka veselo bitje, ki se nas neizmerno veseli, maha z repom, se kotali po tleh in nas s tem razvedri, razveseli in notranje pomiri. Zdrav pes ni nikoli slabe volje, ne kuha zamere in je vedno pripravljen razveseliti člane svoje družine. Tudi če ga skregamo in se neupravičeno jezimo na njega, nam je takoj pripravljen oprostiti in se v trenutku veseliti naše ponovne naklonjenosti. Muca je po obnašanju drugačna od psa in s svojo umirjenostjo, predenjem, željo po božanju prav tako deluje pomirjujoče na družinske člane. Tudi hrčki in morski prašički, celo podgane in dihurji, nas z svojimi vragolijami spravijo v dobro voljo in razpoloženje. Prav tako se najrazličnejši papagaji, kanarčki in ostali pernati prijatelji trudijo, da nam popestrijo dneve in počutje. Določene vrste papig lahko postanejo naši pravi sogovorniki...
„Izrazit vpliv na kvaliteto življenja imajo male domače živali pri starejših ljudeh. Psiček jim pomeni motivacijo in obvezo za sprehode, za gibanje, ki ohranja vitalnost in krepi duha. V dolgih uricah osamljenosti je kužek edini prijatelj in sogovornik. Vpliv na umsko in telesno vitalnost je velik. Terapijo z živalmi uporabljajo v domovih za ostarele v tujini in tudi pri nas vedno bolj, saj se zavedajo zelo pozitivnega vpliva na starejše. V dobi pehanja za materialnimi dobrinami, zaslužkom, razkošnimi počitnicami, dragimi potovanji in ostalimi dostikrat neuresničljivimi cilji, nam ljubezen do živali in sobivanje z njimi nadomesti marsikatero neizpolnjeno željo in napolni srce z toploto in srečo. Živali nam iskreno vračajo našo naklonjenost v smislu veselja, razigranosti, zvestobe. Z njimi lažje prenašamo stresne situacije, žalost, strah. Rade nas imajo ne glede na našo uspešnost, ne glede na naš izgled, ali smo mladi ali stari, revni ali bogati, svetlopolti ali temnopolti, ne glede na versko pripadnost. Skratka, nudijo nam veliko več, kot se da opisati z besedami. To lahko razume samo tisti, ki je občutil in čuti zvestobo in toplino živalske duše. Ostali imajo možnost, da to poizkusijo", pravi znani veterinar Emil Senčar, dr. vet. med.
„Če imaš nekoga rad, si zanj časa ni težko odmeriti. Pravzaprav ne merimo časa mi, meri ga ljubezen". (Tone Kuntner)

Za prikaz gumbov, kot so "Všeč mi je", "Deli na FB", "Tweet", "G+" in komentarjev socialnih omrežij omogočite piškotke v nastavitvah, ki jih odprete na zavihku "Zasebnost" ob strani levo ali spodaj na gumbu "Dovoli piškotke"! Za pravilno delovanje novih nastavitev osvežite stran s pritiskom na tipko "F5".
Nahajate se: MKR Male živali Raj za živali pri Pajekovih