Zakonca Jožefa in Mirko Gumilar sta obeležila 65 let skupnega življenja

Železna poroka GumilarČeprav je pri nas kar veliko zlatih, bisernih, smaragdnih in diamantnih zakonskih jubilejev, pa je le redkim dan izjemni zakonski jubilej, ki mu v večini pravijo železna poroka, ponekod pa tudi briljantna. Pred dnevi je namreč minilo šest desetletij in pol, odkar sta si v farni cerkvi Marijinega rojstva na Tišini večno zvestobo v dobrem in slabem ter ljubezen obljubila Jožefa, roj. Žemljič, in Mirko Gumilar, oba z bližnjih Petanjcev. Ob izteku letošnjega oktobra sta 65. obletnico s priložnostno slovesnostjo obeležila v domu Elizabeta pri Svetem Juriju na Goričkem, ki je enota Doma starejših Rakičan. Tam namreč slavljenka že poldrugo leto prebiva. Priči ob tovrstni izjemno redki obletnici poroke sta bila njuna hčerka Marjeta in sin Slavko, verski obred pa je v prostorih doma opravil matični župnik v župniji Tišina Boštjan Čeh.

Tudi pri devetdesetih se počutita odlično

Marija in Ivan Lorenčič sta obeležila biserno poroko

Biserna poroka LorenčičPred dnevi sta Marija in Ivan Lorenčič iz Maribora, v krogu domačih in prijateljev obeležila biserni zakonski jubilej. Svoje 60 - letno skupno zakonsko življenje sta potrdila v cerkvi sv. Ruperta v rojstni Voličini, kjer sta se poročila pred šestimi desetletji. Tokrat sta oba obreda, civilni in cerkveni, potekala v cerkvi. Civilni obred je opravil župan občine Lenart, mag. Janez Kramberger, ki je bisernoporočencema namenil nekaj lepih besed in jima izročil še eno listino, cerkvenega pa ob darovani sveti maši, ob asistenci domačega župnika Franca Muršeca in duhovnika Marka Veršiča, škof dr. Stanislav Lipovšek. Izrazil je veliko veselje nad zakoncema, ki sta zgled družine, »kakršna naj bi bila vrednota družbe. Hvala vama za vse, kar sta dobrega storila v Cerkvi. Vesel sem, da lahko potrdim vajin zakon tukaj v vajini rojstni župniji, kamor se rada vračata.«

Iz Maribora sta prišla v rojstno vas

Čeprav je po moževi nesreči (1976) ostala sama, je Kristina Pelcl do kruha spravila šest otrok, danes ima še enajst vnukov ter deset pravnukov

Kristina PelclČeprav niso imeli računalnikov, pametnih telefonov, različnih igric in podobnih reči, s katerimi se večinoma ukvarjajo današnji otroci in mladina, so se tudi naši predniki, dedki in babice v mladosti imeli fajn in so živeli zelo lepo. To seveda lahko potrdijo mnogi, ki danes preživljajo jesen življenja, enako tudi Kristina Pelcl (rojena Marič 6.10.1928 v Gradišču na levem bregu reke Mure) s čudovitega Janževega Vrha nad Radenci. Prav na svoj rojstni dan je na hribčku kjer je domovina znamenitega „Janževca", je z glasnim vriskom pozdravljala goste, ki so jih prišli voščit za visok življenjski jubilej.

Devetdesetletnica, ki z veselimi vriski pozdravlja obiskovalce

Radgončana Franc in Bojan do odličnega 3. mesta

Bujta repa MSNa parkirišču hotela Diana v Murski Soboti je potekal 9. Festival bujte repe, s tekmovanjem ekip v kuhanju te tradicionalne prekmurske jedi. Na tekmovanju, kjer je dišalo po tej tradicionalni jedi, je tokrat sodelovalo nekoliko manj (12) ekip, in sicer iz različnih društev, organizacij, turističnih podjetij in seveda tudi političnih strank, saj nas kmalu čakajo lokalne volitve. Kljub temu je bilo manj politikov, kot so nekateri pričakovali. Poleg ministrice Alenke Bratušek, državne sekretarke Olge Belec in soboškega župana Aleksandra Jevška, smo videli le še nekaj lokalnih strankarskih veljakov. Festival bujte repe je ena od večjih pomurskih kulinaričnih prireditev v jesensko-zimskem času, s katero si organizatorji prizadevajo za promocijo te tradicionalne prekmurske jedi, seveda pa tudi popestriti sobotno dogajanje v lokalnem okolju.

Na 9. festivalu bujte repe tekmovalo 12 ekip

Pripravili so 25. obrtniško-podjetniški gobarski piknik 2018, kjer so se družili, nabirali in jedli gobe

Gobe NegovaMedtem, ko iz večjega dela države poročajo, da je letošnja jesen zelo bogata z gobami, je na skrajnem severovzhodu Slovenije bera gozdnih lepotic, zlasti jurčkov in lisičk, zelo skromna. Kljub temu je tudi v pomurskih gozdovih možno srečati ljubitelje gobarjenja in gob, v kar smo se mnogi lahko prepričali tudi zadnjo soboto letošnjega septembra, ko so se v gozdove Negove in okolice podali številni udeleženci tradicionalnega, sedaj že 25. gobarskega piknika Območne obrtno podjetniške zbornice (OOZ) Gornja Radgona. Res je sicer, da so jurčkov in lisičk našli le za vzorec, zato pa je bilo veliko drugih gozdnih lepotic, saj je okoli 150 udeležencev, ki se je v lepem in sončnem vremenu pogumno odpravila v gozd, nabirala prav vse gobe, tako užitne, kot manj užitne in celo strupene. In čeprav so jih pozneje skoraj vse pojedli, nikomur ni bilo slabo, a kljub temu sami tega ne počnite in bodite sila previdni.

Obrtniki in podjetniki v negovskih gozdovih

Gasilci so trgali, prešali in se družili...

Gasilska trgatevPrav prijetno je minulo soboto bilo ob gasilskem domu PGD Janžev Vrh nad Radenci, torej natanko tam odkoder prihaja znameniti janževec. Medtem ko so vinogradniki po okoliških vinogradih pobirali še zadnje grozde letnika 2018, so namreč domači gasilci in gasilke na Janževem Vrhu, v društvu jih je nekaj nad 70, pripravili 7. gasilsko trgatev. Z natanko 52 trsov, predvsem brajd – jurke in izabele, so namreč natrgali precej grozdja, ki so ga nato tretali in stisnili dobrih 400 litrov sladkega mošta, katerega bodo došolali in z njim nazdravili ob različnih gasilskih akcijah, prireditvah in dogodkih.

PGD Janžev Vrh je menda edino gasilsko društvo z lastnim vinogradom

Moj kraj Radgona

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Kanja nas rešuje pred mišmi in drugimi nadlogami

 

Veterinarji svarijo pred ubijanjem naše najbolj razširjene ujede

KanjaGlede na to, da je v zadnjih zimah vedno premalo snega in tudi močnejšega mraza, ki bi uničil različne vrste škodljicev, niti ne preseneča, da je teh v naravnem okolju vedno več. Ravno zaradi tega je tudi vedno več takšnih in drugačnih bolezni, katere različni škodljivci, predvsem miši in podgane prenašajo ter širijo. A namnožena golazen oz. različni škodljivci, kot so miši so omogočili, da se je v zadnjem času namnožila tudi najbolj razširjena ujeda na našem območju, kanja katero čedalje bolj pogosto, poleg na poljih in gozdovih, vidimo tudi ob prometnicah.

Toda, po prepričanju strokovnjakov, zlasti veterinarjev so kanje zlasti ob takšnemu navalu miši zelo koristne, in bila bi velika škoda, če bi jih začeli redčiti. Ugledna prekmurska veterinarka Smilja Nabergoj, dr.vet. med. iz Moravskih Toplic celo svari pred morebitnim sprejetjem zakonodaje po kateri bi lahko lovci začeli pobijeti kanje.

...pomagajmo jim ne pa jih ubijati - po mnenju Smilje Nabergoj, dr.vet. med. bi bilo pogubno, če bi začeli omejevati število kanj, ki so se tudi namnožile zaradi namnoženih miši - kanja je človekov prijatelj...

„Strinjam se, da je tudi kanj v zadnjem času nekoliko več kot navadno, toda te so sedaj lahko samo koristne. V zadnjem času namreč opažamo, da se je namnožilo veliko miši, kar je lahko zelo nevarno za prenašanje in širitev različnih bolezni. Tudi kanje so tukaj, ker so zaradi namnoženja miši, trenutno ugodni pogoji. Zato so se kanje zelo namnožile in to je več kot pozitivno, ker predvsem uničujejo miši in ne povzročajo prav nobene škode. Sedaj pa se upravičeno bojimo, da bi lovci po sprejetju nove zakonodaje, začeli omejevati število kanj, kar bi nam lahko povzročilo pravo malo katastrofo. Menim, da nikakor ne smemo posegati v zakone narave, vsaj ko to ni potrebno, kajti to tako in tako prepogosto, po nepotrebnem počnemo. In to gotovo drži ravno sedaj, ko kot pribito drži, da nam najlažje v boju proti miši pomagajo kanje. Nikakor ne smemo prezreti, da namnožene miši prenašajo razne bolezni, ki jih med drugim odnašajo tudi s kmetij v gozdove in obratno. Torej, sedaj ko imamo kanje pa nam lahko slednje pomagajo, in to ne le pri miših, temveč tudi pri uničevanju druge namnožene golazni", pravi Nabergojeva, ki je prepričana, da bi kanjam morali pomagati pri njihovem poslanstvu, ne pa jih ubijati.
Podobno razmiljša tudi prleški ljubitelj živali in zlasti ujed Jože Osterc, ki je prepričan, da so kanje koristne ptice in bi jim lahko pomagali na zelo preprost način. „Ljudje smo preveč posekali drevje po poljih in njivah, kjer se zadržujejo miši in drugi voluharji. Kanja mora svoj plen opazovati z višine in ko ni dreves je to težje. Zato se zadržujejo ob cestah, kjer so takšni in drugačni prometni znaki, tako da so tudi same pogosto žrtve, ko jih zadenejo vozila. Vse skupaj bi lahko preprosto rešili. Pogosto, ko se peljem po Avstriji občudujem iznajdljivost tamkajšnjih kmetovalcev, ki postavijo drog, na katerem zabijejo desko v obliki črke T, tako da kanje lahko brez težav sedijo, opazujejo in potem lovijo svoj plen, torej vse glodalce, ki škodijo posevkom. Torej brez kakršnegakoli strupa na njivi uničijo vse glodalce. Pri nas pa, če bi kdo to naredil, bi se mu smejali. To bi bilo zelo koristno tudi za naša polja, saj bi tako tudi koristne ptice, kot so kanje lažje živele in ne bi lovile miši in drugih glodalcev le ob cesti, in ko se tako zaleti proti plenu, pride do naleta vozil...", razlaga Osterc.
Kanja je sicer naša najbolj razširjena ujeda, saj jo najdemo tako rekoč po vsej Sloveniji. Drugače pa živi po skoraj vsej Evropi in Aziji. Pri nas je stalnica, v bolj severnih predelih pa selivka, saj pozimi ne more najti dovolj primerne hrane. Kanje iz severne Evrope prezimujejo tudi v Sloveniji, zato je pozimi pri nas več kanj kot poleti. Kanje naseljujejo predvsem odprte, kultivirane pokrajine. Najraje se zadržujejo na robu gozda ali tudi na osamljenih drevesih, od koder oprezajo za plenom, ki ga lovijo predvsem na poljih, (kjer najde tudi svojo glavno hrano, glodavce) in travnikih. Na primernem drevesu na robu gozda si naredijo tudi gnezdo. Velikost kanjinega gnezditvenega območja se spreminja od leta do leta, odvisno od razpoložljive hrane. Svadbeni leti so zelo izraziti, ptiča se pri tem strmoglavo spuščata. Gnezdijo od marca do junija. Imajo od 1 do 6, največkrat pa 3 mladiče, ki se izvalijo po enem mesecu. Mladiči poletijo po približno mesecu in pol, dosežejo pa starost do 30 let. Kanja ni izrazit lovec in več časa preživi na preži kot v zraku. Dobro jadra na širokih perutih, te drži rahlo naprej v obliki plitve črke V. V letu je videti vselej zelo kompaktna. Leti počasi s težkimi, malce togimi zamahi, drsi z vodoravno iztegnjenimi perutnicami. Kadar jadra v vzgorniku, vzdigne perutnice nad horizontalo, dlanska peresa pa so še malo dvignjena. Posebno kompaktna je videti še zato, ker drži med letom glavo potegnjeno med rame. Plen v glavnem lovi tako, da se nanj požene s preže ali z lebdečega leta, in skoraj vedno ga ubije na tleh. Hrani se predvsem z najrazličnejšimi majhnimi glodalci, kot so miši, voluharji, poleg tega pobira žuželke, zadovolji se z mrhovino in različnimi mesnimi ostanki. Na plen čaka na višji točki, včasih na krtini ali prosto na tleh ob mišji luknji. Pozimi jo velikokrat videvamo ob cestah in poteh, kajti tu sneg hitreje skopni, zato se pogosteje pojavi kakšna miš, poleg tega lahko tu pobere tudi povoženo žival (ježa, zajca, mačko,...).
Ostre zime in globok sneg povzročajo opazne izgube. Lahko ji pomagamo tudi tako, da na južne lege, kjer sneg hitreje skopni, namečemo razne odpadke žit, da tako privabimo miši in druge manjše glodalce. Prav tako ji lahko nastavimo različno mrhovino. "Dobrota je sirota." O resničnosti tega našega pregovora bi tudi kanja lahko, kaj povedala, ko bi znala govoriti. Požrešne poljske in gozdne miši nimajo hujšega sovražnika - razen postovke in sove - ki bi jih znal tako trebiti kot kanja. Če bi bila za to opravilo od poljedelca najeta in plačana, bi ne bi mogla te službe vestneje opravljati. Ves božji dan kroži nad poljem in gozdom ali pa sedi sredi polja bodisi na kakem drevesu ali pa na groblji ali pa na mejniku. Ko jo človek vidi tako leno in zanikerno, ohlapnega perja stati na eni nogi, bi sodil, da malo mara za vse, kar se godi okoli nje.
Ampak ta malomarnost je le navidezna. Njeno bistro rjavo oko ogleduje vso okolico, njeno tenko uho ničesar ne presliši. Posebno preži na miši, zato jo po nekaterih krajih imenujejo tudi "mišar", in to čisto po pravici. Na dan pohrusta 50 miši, če jih le dobi, 30 pa se sme računati na dan. Mišar rad lovi tudi kače ter ustrahuje in požre celo strupenega gada. Če zraven še pomislimo, koliko potrebujejo njegovi trije ali štirje mladiči, predem so godni, potem boste lahko presodili, koliko škodljivega mrčesa pokonča ena mišarjeva rodovina čez leto in dan. In kako človek navadno to dobro delo kanji plačuje? Vsak malopridnež, ki zmore kje kak pihalnik, strelja po njej, in če jo ubije, ne ve, na katera vrata, na kateri opaž bi jo pribil, da bi jo videlo več ljudi - tega strašnega "jastreba", "kragulja"! Tako neuki svet plačuje svojim najboljšim prijateljem....
Kanja ali mišar od konice kratkega kljuna do konca srednje dolgega repa meri od 46 do 58 cm. Razpon njenih širokih peruti, na katerih tako spretno jadra, je od 110 do 132 cm. Obarvanost njenega perja zelo varira, vidimo lahko zelo svetle in zelo temne osebke, vendar jih je večina nekje vmes. Peresa na zgornji strani telesa so temno rjava z bledim robom. Tudi trebuh je temno rjav, na prsih pa ima kanja vedno svetel pas. Oster, kljukast kljun je črn, le njegova baza je temno rumena. Tudi noge so rumene, ostri kremplji pa črni. Med letom opazimo spodnjo stran njenega pahljačastega umazano belega repa, ki je gosto prečno progast, na robu repa ima širok črn pas. Tudi večji del kril je umazano bel s temnejšimi pegami. Ob zadnjem robu kril poteka širok temen pas, ki obarva tudi zunanja letalna peresa. Sprednji del kril, od telesa do zapestja, je rjav z vzdolžnim svetlim pasom. Kanja svojo navzočnost mnogokrat izda s svojim oglašanjem, mačjemu mijavkanju podobnim žvižgom, piiijaj. Kanja je značilna prebivalka kulturne krajine, kjer se travniki, njive in sadovnjaki prepletajo z grmovnatimi mejicami, gozdiči in naselji. V gozdu kanja gnezdi, na odprtih površinah pa lovi. Kadar so pogoji ugodni in ne opreza za plenom s kakšnega telegrafskega droga, vrha drevesa ali ograje, jo vidimo kako se v krogih, počasi in vztrajno, dviga na dvigajočem se zraku. Kanji izjemen vid omogoča, da z velike višine opazi voluharja, rovko ali miš - najljubšo hrano. Kako spretna je pri lovu miši in ostalih glodavcev je vedel že Fran Erjavec in v svoji knjigi Domače in tuje živali v podobah zapisal: „Če bi jo za ta posel poljedelec najel in plačal, bi ne mogla te službe vestneje opravljati"...

Za prikaz gumbov, kot so "Všeč mi je", "Deli na FB", "Tweet", "G+" in komentarjev socialnih omrežij omogočite piškotke v nastavitvah, ki jih odprete na zavihku "Zasebnost" ob strani levo ali spodaj na gumbu "Dovoli piškotke"! Za pravilno delovanje novih nastavitev osvežite stran s pritiskom na tipko "F5".
Nahajate se: MKR Male živali Kanja nas rešuje pred mišmi in drugimi nadlogami