Pomembno je tudi nedeljsko dopoldansko druženje

Bolšji sejem OrehovciOb gasilskem domu PGD Orehovci, tik ob regionalni cesti Gornja Radgona – Ptuj, že vrsto let deluje bolšji sejem, ki se ne glede na letni časi, odvija vsako prvo nedeljo v mesecu. Na sejmu svoje predmete, ne nove, pač pa stare, prodajajo tisti, ki jih niso odvrgli v smeti in se zavedajo, da bi jih lahko kdo še uporabil. Sejem je zanimiv tudi za zbiratelje starin, saj so mnogi predmeti stari, nekateri tudi več kot sto let. Kot so nam povedali organizatorji iz PGD Orehovci, je sejem namenjen tudi nedeljskemu dopoldanskemu druženju, ki ga je v zadnjem času, ko imamo vsi preveč obveznosti, vse manj. Za nekatere domačine in tudi sosede iz vasi v okolici in celo iz Gornje Radgone in Radencev, je prva nedelja v mesecu, ravno zaradi orehovskega sejma, postala pravi praznik.

Bolšji sejem v Orehovcih še deluje

Zlati medalji tudi v Kranj in Ljubljano

Antonovanje 2019V Jeruzalemsko – Ormoških vinorodnih goricah, natančneje na Kogu, vasici v ormoški občini ob hrvaški meji, so tudi letos ob godu sv. Antona puščavnika pripravili številne prireditve, ki so jih poimenovali „Antonovanje 2019". In čeprav se je v dobrem tednu (Antonov koncert MePZ Prosvetnega društva Ruda Sever Gorišnica; Kulinarični večer na Turistični kmetiji Hlebec; Prireditev „Čurke in vino 2019"; Antonovo kegljanje z lokalno ponudbo na stojnicah; pogovor na temo "Priložnosti podeželja in lokalnih ponudnikov"; Čurkarijada s kulinaričnim razvajanjem - Odprta kuhinja, pokušina čurk in vina, stojnice lokalnih ponudnikov, pester program, prihod slovenskega vinskega kraljestva, 11. razstava na temo reje prašičev...; Romanje k Sv. Antonu Puščavniku; sv. maša za žive in pokojne prašičerejce ter zdravje pri živini;10. srečanje vozil Steyr kluba Kog in starodobnikov, srečanje domačih ansamblov in folklornih skupin, lokalna ponudba na stojnicah...), je bilo v ospredju ocenjevanje čurk s strokovno komisijo in komisijo potrošnikov. Čeprav je vse dogajanje bilo zelo zanimivo posebej kaže omeniti tudi kulinarični dogodek na Turistični kmetiji Hlebec, kjer so obiskovalce počastili s šesthodnim menijem, v katerem so kraljevale kašnate klobase oz. čurke, kot jim pravijo domačini. Tradicionalni lokalni kuhinji so – kot to vedo pri Hlebcu – vnesli pridih sodobnosti.

„Antonovanje 2019

Pripravili so prvo izmenjevalnico otroških oblačil in igrač, ki je mnogim omogočila trajnostno in odgovorno posodobitev garderobe

Izmenjevalnica oblačil in igračPo decembrski izjemno uspešni „izmenjevalnici" oblačil in obutve za otroke in odrasle, je v sodelovanju radgonske Iniciative Rastišče, skupaj s soboško igralnico Mali ČuDo, ter Mensano, pripravila še „Izmenjevalnico otroških oblačil in igrač" in vsega ostalega. Z željo, da bi nekoliko omilili zapravljanje in razsipništvo, so v igralnico Mali ČuDo v prostorih Mensane v Murski Soboti aktivisti omenjenih organizacij pritegnili kakšno stotnijo otrok in njihovih mamic, očkov, dedkov in babic, ki so prinašali svoje reči, domov pa odnašali „nova" oblačila, obutev, igrače... Glede na to, da je šlo za prvo tovrstno izmenjevalnico, sta glavni organizatorici dogodka, Nika Škof (Rastišče) in Barbara Muhič (Mali ČuDo), zadovoljni z obiskom in tudi izmenjavo. Povesta tudi, da je izmenjevalnica otroških oblačil, igrač in vseh ostalih otroških potrebščin omogočala trajnostno in odgovorno posodobitev garderobe in igralnega parka otrok, ki je povrhu še zastonj.

Zamenjali so igrače, oblačila in obutev

Pred pol stoletja sta začela iz nič, a z veliko ljubezni

Zlata poroka DruzovičEnako, kot pred 50 leti, ko sta si pred matičarjem in pred oltarjem izrekla zvestobo Zofija in Karel Druzovič iz Gočove pri Sv. Trojici v Slovenskih Goricah, sta tudi tokrat svojo zakonsko zvestobo potrdila pred matičarjem in pred oltarjem. Takrat sta k civilni poroki odšla v Lenart, cerkveni pa v cerkev Sv. Trojice, kjer sta sedaj potekala oba obreda. Civilni obred zlate poroke je tokrat, ob matičarki Dragici Kramberger, prvič v vlogi župana opravil David Klobasa. Dragica je na drobno opisala življenje in delo zlatega para, župan pa jima je namenil nekaj prijaznih besed, ter jima izročil zlatoporočno spominsko listino, ter darilo občine.

Zlato poroko sta obhajala Zofija in Karel Druzovič iz Slovenskih goric

Po šestih desetletjih spet pred istim oltarjem

Biserna poroka SteyerV teh zimskih dneh, ko je največ praznikov in praznovanj, sta 60-letnico poroke, torej biserno poroko obeležila Marija in Ivan Steyer iz Črncev v Apaški dolini. Enako kot pred šestimi desetletji, sta se zakonca, tudi tokrat, skupaj s svojimi domačimi, sosedi in prijatelji, k bisernoporočnemu obredu podala v farno cerkev v Apačah. Pred cerkvijo ju je z igranjem pozdravila Pihalna godba Apače, pri kateri je nekoč igral tudi njun pokojni sin Ivan. Ko so njuni svatje v cerkvi postavili špalir, ju je župnik Janez Ferencek povabil v cerkev, k zahvalni maši in bisernoporočnemu obredu, ki je potekal med darovano sv. mašo.

Pred 60 leti sta se poročila Marija in Ivan Steyer iz Črncev

Najstarejši pomurski policist je pred sedmimi desetletji prišel iz Krškega

Policisti pri ŽabkarjuKo smo zemljani v ponedeljek, 31. decembra 2018 praznovali prihod novega leta 2019, je Jože Žabkar iz Moščancev v občini Puconci, imel dvojni razlog za praznovanje. Najstarejši živeči pomurski policist je namreč prav na silvestrovo praznoval tudi visok osebni jubilej - 98. rojstni dan. Dober teden po jubileju, ko smo mu mnogi voščili in zaželeli še veliko zdravih in zadovoljnih let, so Žabkarja, na njegovem domu obiskali in mu čestitali direktor Policijske uprave Murska Sobota, Damir Ivančić, skupaj s članoma kluba policijskih upokojencev Maksa Perca, Marjanom Horvatom (predsednik) in Romanom Verganom, ki je dolga leta bil Žabkarjev sodelavec, zraven pa je bila tudi tiskovna predstavnica PU Murska Sobota, Suzana Rauš.

Jože Žabkar je obeležil 98. rojstni dan

Nad 150 pohodnikov se je štirinajstič iz Gornje Radgone odpravilo do Rodmošcev

Trstenjakov pohodV spomin na svojega velikega soseda, velikega Prleka, Slovenca, na profesorja, teologa, psihologa, akademika in častnega občana Gornje Radgone, dr. Antona Trstenjaka, človeka svetovnega slovesa, ki je vse svoje življenje posvečal človeku, iskanju poti do njega, bitju prihodnosti, sta Planinsko društvo Gornja Radgona in Turistično društvo Majolka, že štirinajstič organizirali spominski pohod do rojstne akademikove hiše. V lepem in sončnem zimskem vremenu se je nad 150 pohodnikov iz cele Slovenije, odpravilo iz Aleje velikih v Gornji Radgoni, kjer je tudi Trstenjakovo spominsko obeležje, in vse jih je pot vodila po vinorodnih hribčkih do hiše, kjer je pred 113 leti (8.1.1906), akademik Trstenjak bil rojen. Tudi tokratni pohod, dolg 15 km, posvečen 113-letnici rojstva prleškega velikana, je poleg planincev iz domače regije pritegnil tudi ljubitelje narave iz širšega območja Slovenije.

Sprehodili so se v spomin na akademika Trstenjaka

Moj kraj Radgona

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Kanja nas rešuje pred mišmi in drugimi nadlogami

 

Veterinarji svarijo pred ubijanjem naše najbolj razširjene ujede

KanjaGlede na to, da je v zadnjih zimah vedno premalo snega in tudi močnejšega mraza, ki bi uničil različne vrste škodljicev, niti ne preseneča, da je teh v naravnem okolju vedno več. Ravno zaradi tega je tudi vedno več takšnih in drugačnih bolezni, katere različni škodljivci, predvsem miši in podgane prenašajo ter širijo. A namnožena golazen oz. različni škodljivci, kot so miši so omogočili, da se je v zadnjem času namnožila tudi najbolj razširjena ujeda na našem območju, kanja katero čedalje bolj pogosto, poleg na poljih in gozdovih, vidimo tudi ob prometnicah.

Toda, po prepričanju strokovnjakov, zlasti veterinarjev so kanje zlasti ob takšnemu navalu miši zelo koristne, in bila bi velika škoda, če bi jih začeli redčiti. Ugledna prekmurska veterinarka Smilja Nabergoj, dr.vet. med. iz Moravskih Toplic celo svari pred morebitnim sprejetjem zakonodaje po kateri bi lahko lovci začeli pobijeti kanje.

...pomagajmo jim ne pa jih ubijati - po mnenju Smilje Nabergoj, dr.vet. med. bi bilo pogubno, če bi začeli omejevati število kanj, ki so se tudi namnožile zaradi namnoženih miši - kanja je človekov prijatelj...

„Strinjam se, da je tudi kanj v zadnjem času nekoliko več kot navadno, toda te so sedaj lahko samo koristne. V zadnjem času namreč opažamo, da se je namnožilo veliko miši, kar je lahko zelo nevarno za prenašanje in širitev različnih bolezni. Tudi kanje so tukaj, ker so zaradi namnoženja miši, trenutno ugodni pogoji. Zato so se kanje zelo namnožile in to je več kot pozitivno, ker predvsem uničujejo miši in ne povzročajo prav nobene škode. Sedaj pa se upravičeno bojimo, da bi lovci po sprejetju nove zakonodaje, začeli omejevati število kanj, kar bi nam lahko povzročilo pravo malo katastrofo. Menim, da nikakor ne smemo posegati v zakone narave, vsaj ko to ni potrebno, kajti to tako in tako prepogosto, po nepotrebnem počnemo. In to gotovo drži ravno sedaj, ko kot pribito drži, da nam najlažje v boju proti miši pomagajo kanje. Nikakor ne smemo prezreti, da namnožene miši prenašajo razne bolezni, ki jih med drugim odnašajo tudi s kmetij v gozdove in obratno. Torej, sedaj ko imamo kanje pa nam lahko slednje pomagajo, in to ne le pri miših, temveč tudi pri uničevanju druge namnožene golazni", pravi Nabergojeva, ki je prepričana, da bi kanjam morali pomagati pri njihovem poslanstvu, ne pa jih ubijati.
Podobno razmiljša tudi prleški ljubitelj živali in zlasti ujed Jože Osterc, ki je prepričan, da so kanje koristne ptice in bi jim lahko pomagali na zelo preprost način. „Ljudje smo preveč posekali drevje po poljih in njivah, kjer se zadržujejo miši in drugi voluharji. Kanja mora svoj plen opazovati z višine in ko ni dreves je to težje. Zato se zadržujejo ob cestah, kjer so takšni in drugačni prometni znaki, tako da so tudi same pogosto žrtve, ko jih zadenejo vozila. Vse skupaj bi lahko preprosto rešili. Pogosto, ko se peljem po Avstriji občudujem iznajdljivost tamkajšnjih kmetovalcev, ki postavijo drog, na katerem zabijejo desko v obliki črke T, tako da kanje lahko brez težav sedijo, opazujejo in potem lovijo svoj plen, torej vse glodalce, ki škodijo posevkom. Torej brez kakršnegakoli strupa na njivi uničijo vse glodalce. Pri nas pa, če bi kdo to naredil, bi se mu smejali. To bi bilo zelo koristno tudi za naša polja, saj bi tako tudi koristne ptice, kot so kanje lažje živele in ne bi lovile miši in drugih glodalcev le ob cesti, in ko se tako zaleti proti plenu, pride do naleta vozil...", razlaga Osterc.
Kanja je sicer naša najbolj razširjena ujeda, saj jo najdemo tako rekoč po vsej Sloveniji. Drugače pa živi po skoraj vsej Evropi in Aziji. Pri nas je stalnica, v bolj severnih predelih pa selivka, saj pozimi ne more najti dovolj primerne hrane. Kanje iz severne Evrope prezimujejo tudi v Sloveniji, zato je pozimi pri nas več kanj kot poleti. Kanje naseljujejo predvsem odprte, kultivirane pokrajine. Najraje se zadržujejo na robu gozda ali tudi na osamljenih drevesih, od koder oprezajo za plenom, ki ga lovijo predvsem na poljih, (kjer najde tudi svojo glavno hrano, glodavce) in travnikih. Na primernem drevesu na robu gozda si naredijo tudi gnezdo. Velikost kanjinega gnezditvenega območja se spreminja od leta do leta, odvisno od razpoložljive hrane. Svadbeni leti so zelo izraziti, ptiča se pri tem strmoglavo spuščata. Gnezdijo od marca do junija. Imajo od 1 do 6, največkrat pa 3 mladiče, ki se izvalijo po enem mesecu. Mladiči poletijo po približno mesecu in pol, dosežejo pa starost do 30 let. Kanja ni izrazit lovec in več časa preživi na preži kot v zraku. Dobro jadra na širokih perutih, te drži rahlo naprej v obliki plitve črke V. V letu je videti vselej zelo kompaktna. Leti počasi s težkimi, malce togimi zamahi, drsi z vodoravno iztegnjenimi perutnicami. Kadar jadra v vzgorniku, vzdigne perutnice nad horizontalo, dlanska peresa pa so še malo dvignjena. Posebno kompaktna je videti še zato, ker drži med letom glavo potegnjeno med rame. Plen v glavnem lovi tako, da se nanj požene s preže ali z lebdečega leta, in skoraj vedno ga ubije na tleh. Hrani se predvsem z najrazličnejšimi majhnimi glodalci, kot so miši, voluharji, poleg tega pobira žuželke, zadovolji se z mrhovino in različnimi mesnimi ostanki. Na plen čaka na višji točki, včasih na krtini ali prosto na tleh ob mišji luknji. Pozimi jo velikokrat videvamo ob cestah in poteh, kajti tu sneg hitreje skopni, zato se pogosteje pojavi kakšna miš, poleg tega lahko tu pobere tudi povoženo žival (ježa, zajca, mačko,...).
Ostre zime in globok sneg povzročajo opazne izgube. Lahko ji pomagamo tudi tako, da na južne lege, kjer sneg hitreje skopni, namečemo razne odpadke žit, da tako privabimo miši in druge manjše glodalce. Prav tako ji lahko nastavimo različno mrhovino. "Dobrota je sirota." O resničnosti tega našega pregovora bi tudi kanja lahko, kaj povedala, ko bi znala govoriti. Požrešne poljske in gozdne miši nimajo hujšega sovražnika - razen postovke in sove - ki bi jih znal tako trebiti kot kanja. Če bi bila za to opravilo od poljedelca najeta in plačana, bi ne bi mogla te službe vestneje opravljati. Ves božji dan kroži nad poljem in gozdom ali pa sedi sredi polja bodisi na kakem drevesu ali pa na groblji ali pa na mejniku. Ko jo človek vidi tako leno in zanikerno, ohlapnega perja stati na eni nogi, bi sodil, da malo mara za vse, kar se godi okoli nje.
Ampak ta malomarnost je le navidezna. Njeno bistro rjavo oko ogleduje vso okolico, njeno tenko uho ničesar ne presliši. Posebno preži na miši, zato jo po nekaterih krajih imenujejo tudi "mišar", in to čisto po pravici. Na dan pohrusta 50 miši, če jih le dobi, 30 pa se sme računati na dan. Mišar rad lovi tudi kače ter ustrahuje in požre celo strupenega gada. Če zraven še pomislimo, koliko potrebujejo njegovi trije ali štirje mladiči, predem so godni, potem boste lahko presodili, koliko škodljivega mrčesa pokonča ena mišarjeva rodovina čez leto in dan. In kako človek navadno to dobro delo kanji plačuje? Vsak malopridnež, ki zmore kje kak pihalnik, strelja po njej, in če jo ubije, ne ve, na katera vrata, na kateri opaž bi jo pribil, da bi jo videlo več ljudi - tega strašnega "jastreba", "kragulja"! Tako neuki svet plačuje svojim najboljšim prijateljem....
Kanja ali mišar od konice kratkega kljuna do konca srednje dolgega repa meri od 46 do 58 cm. Razpon njenih širokih peruti, na katerih tako spretno jadra, je od 110 do 132 cm. Obarvanost njenega perja zelo varira, vidimo lahko zelo svetle in zelo temne osebke, vendar jih je večina nekje vmes. Peresa na zgornji strani telesa so temno rjava z bledim robom. Tudi trebuh je temno rjav, na prsih pa ima kanja vedno svetel pas. Oster, kljukast kljun je črn, le njegova baza je temno rumena. Tudi noge so rumene, ostri kremplji pa črni. Med letom opazimo spodnjo stran njenega pahljačastega umazano belega repa, ki je gosto prečno progast, na robu repa ima širok črn pas. Tudi večji del kril je umazano bel s temnejšimi pegami. Ob zadnjem robu kril poteka širok temen pas, ki obarva tudi zunanja letalna peresa. Sprednji del kril, od telesa do zapestja, je rjav z vzdolžnim svetlim pasom. Kanja svojo navzočnost mnogokrat izda s svojim oglašanjem, mačjemu mijavkanju podobnim žvižgom, piiijaj. Kanja je značilna prebivalka kulturne krajine, kjer se travniki, njive in sadovnjaki prepletajo z grmovnatimi mejicami, gozdiči in naselji. V gozdu kanja gnezdi, na odprtih površinah pa lovi. Kadar so pogoji ugodni in ne opreza za plenom s kakšnega telegrafskega droga, vrha drevesa ali ograje, jo vidimo kako se v krogih, počasi in vztrajno, dviga na dvigajočem se zraku. Kanji izjemen vid omogoča, da z velike višine opazi voluharja, rovko ali miš - najljubšo hrano. Kako spretna je pri lovu miši in ostalih glodavcev je vedel že Fran Erjavec in v svoji knjigi Domače in tuje živali v podobah zapisal: „Če bi jo za ta posel poljedelec najel in plačal, bi ne mogla te službe vestneje opravljati"...

Za prikaz gumbov, kot so "Všeč mi je", "Deli na FB", "Tweet", "G+" in komentarjev socialnih omrežij omogočite piškotke v nastavitvah, ki jih odprete na zavihku "Zasebnost" ob strani levo ali spodaj na gumbu "Dovoli piškotke"! Za pravilno delovanje novih nastavitev osvežite stran s pritiskom na tipko "F5".
Nahajate se: MKR Male živali Kanja nas rešuje pred mišmi in drugimi nadlogami