Pred soboško Diano se vedno nekaj dogaja, saj so po bogračiadi sedaj pripravili 8. festival bujte repe - tokrat je nastopilo 15 ekip, zmagala pa je ekipa Mestnih četrti Murska Sobota

Bujta repaNa Slovenski ulici, pred hotelom Diana v Murski Soboti je konec tedna potekal 8. Festival bujte repe, s tekmovanjem ekip v kuhanju te tradicionalne prekmurske jedi. Na tekmovanju je tokrat sodelovalo nekoliko manj (15) ekip, in sicer iz različnih društev, organizacij, turističnih podjetij in seveda tudi političnih strank in posameznikov, saj bodo kmalu predsedniške volitve. Festival bujte repe je ena večjih pomurskih kulinaričnih prireditev v jesensko-zimskem času, s katero si organizatorji prizadevajo za promocijo te tradicionalne prekmurske jedi, seveda pa tudi popestriti sobotno dogajanje v lokalnem okolju. Strokovna komisija, katere predsednica je bila Zdenka Tompa, člana pa še dva vrhunska kuharska strokovnjaka, Janez Gjergjek in Branko Časar, je budno spremljala ves potek kuhanja, na koncu je ocenila tudi okus in vonj jedi.

Dišalo je po Prekmurski dobroti - bujti repi

Malčki med starostniki

DSO medgeneracijsko sodelovanjeDnevi ob izteku letošnjega poletja in pričetku jeseni so v Domu starejših občanov (DSO) Gornja Radgona minili v prijetnem vzdušju medgeneracijskega sodelovanja. Tako so se stanovalci DSO Gornja Radgona, z veseljem odzvali povabilu bližnjega Vrtca Manka Golarja, in se tako tudi letos udeležili njihove tradicionalne trgatve. Skupaj z otroci so polnili vedra in püte, iz preše pa je tekel sladki sok, s katerim so si ob druženju postregli. Ob zaključku so jih zaposleni in otroci vrtca pogostili še z domačim pecivom in namazanimi kruhki. Lepo je bilo in starostniki za drugo leto držijo ponovno pesti za dobro letino in čim manj toče.

Prijetno in poučno medgeneracijsko sodelovanje

Poleg koncerta tamburašev, še odprtje likovne razstave

DSO tamburašiV Domu starejših občanov (DSO) Gornja Radgona, pogosto, zlasti ob raznih priložnostih organizirajo pestre kulturne in družabne prireditve, ki so namenjene tako stanovalcem doma kakor tudi zunanjim obiskovalcem. Tako je, med drugim, številna publika, v polni dvorani DSO prisluhnila skladbam Tamburaške skupine KD Peter Dajnko iz Črešnjevcev. Poseben aplavz so si prislužili tudi zato, ker so bili pripravljeni nastopiti namesto skupine, ki je bila prvotno planirana, a je žal svoj nastop v zadnjem trenutku odpovedala.

Tamburice, slike, harmonika...v domu starejših

Nekateri se niso videli že desetletja!

Obletnica OŠ StogovciV tem jesenskem času, ko predvsem kmetovalci in ljubiteljski pridelovalci, s polj in vrtov, iz sadovnjakov in vinogradov, pospravljajo darove narave, se vrstijo tudi takšna in drugačna srečanja nekdanjih sošolcev. In tako se spet posebej potrjuje, da se šele ko se nam življenje prevesi v drugo polovico stoletja, torej ko smo že v »objemu« Abrahama, še posebej zavemo, kako pomembno je ohranjanje in poglabljanje prijateljstva iz mladosti. In to so potrdili tudi večinoma že babice in dedki iz Apaške doline, ki so natanko pred pol stoletja skupaj zapustili šolske klopi osemletke v Stogovcih. Obžalovali so sicer, da v omenjenem šolskem okolišu na zahodni strani Apaške doline ni več veliko otrok in je njihova nekdanja šola, sedaj podružnična šola v okviru OŠ Apače.

Po pol stoletja so se srečali šolarji, ki so osemletko končali na OŠ Stogovci

Tudi druženje je terapija za invalide

Invalidi GRPo podatkih Svetovne zdravstvene organizacije je na svetu dobrih 600 milijonov invalidov, v EU jih je 65 milijonov, v Sloveniji pa približno devet odstotkov populacije predstavljajo invalidi, saj je v naši državi registriranih skoraj 170 tisoč invalidov. In slednjim je poleg ustrezne zaposlitve ter rehabilitacije, potrebno priskrbeti tudi mnoge druge aktivnosti. Zato sta med najpomembnejšimi aktivnostmi, ki jih izvajajo invalidska društva, med katera sodi tudi Medobčinsko društvo invalidov (MDI) Gornja Radgona (predsednica: Alenka Husar), kjer je v treh aktivih: Gornja Radgona (Hedvika Weingerl), Kapela (Štefka Pučko) in Apače (Irena Primožič), včlanjenih 550 zlasti delovnih invalidov z območja občin Apače, Gornja Radgona, Radenci in Sveti Jurij ob Ščavnici, ekskurzije, druženja in družabna srečanja ob različnih priložnosti.

Radgonski invalidi so se srečali na Turistični kmetiji Benko

Zapeli so svojo himno, ki jo je spisal sošolec Dušan!

Gimnazija Ljutomer - obletnicaZelo čustveno, veselo in prisrčno je minilo srečanje šolarjev-maturantov, ki so davnega leta 1967, kot prva generacija sploh vpisanih dijakov, maturirali v ljutomerski gimnaziji. Že ob samem zbiranju in očitno novem spoznavanju, saj se nekateri niso videli skoraj pol stoletja, ko smo bili priče čustvenim objemom in tudi nekaterih solznih oči, je bilo jasno, kako je vsem prisotnim pomembno samo srečanje in poznejše druženje. Večina udeležencev srečanja, ki so se rodili le kakšno leto po 2. svetovni vojni, v gimnazijo pa so se vpisali ob njeni ustanovitvi, leta 1963, je sicer ostala v Prlekiji, drugi so se razpršili po Sloveniji in bivši Jugoslaviji, nekateri pa izven meja, tudi v čezoceanske države.

Srečali so se skoraj 70-letni dedki in babice, maturanti prve generacije Gimnazije Ljutomer

Opojne vonjave z dvorišča doma starejših občanov

DSO piknikV radgonskem domu starejših občanov (DSO) je pred dnevi spet bilo nadvse veselo. Za stanovalce in njihove svojce so namreč organizirali že drugi piknik v tem poletju. Dobro razpoloženim udeležencem se je pridružilo tudi nekaj zaposlenih. Ob lepem vremenu, dobrotah iz domske kuhinje ter prijetnih vonjavah po perutničkah, klobasicah in slanini z žara, se je prileglo hladno pivo in sadni sokovi. Tokrat sta na pomoč priskočili še osnovnošolki Brina in Zala, ki sta prijazno ponujali osvežujočo tekočino obiskovalcem drugega poletnega piknika.

Tradicionalni poletni piknik spet navdušil stanovalce radgonskega DSO

Moj kraj Radgona

Za prikaz vremena omogočite piškotke na zavihku "Zasebnost"!

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Nekoč skoraj izumrli sedaj pa naseljujejo Pomurje

 

Lovski revirni čuvaj LD Negova, Franc Veberič in ribič Roman Muhič, odkrila bivališči bobrov ob reki Ščavnici - vedno več jih je tudi ob Muri in mokriščih ob njej

BobriPred dnevi nas je nekdanji starešina LD Negova, danes pa lovec in lovski revirni čuvaj, Franc Veberič Iz Cerkvenjaka, povabil na ogled »gnezdišča« bobrov ob reki Ščavnici, ki ga je sam naključno odkril. Na njegovem področju teče reka Ščavnica, ki je vse od Spodnje Ščavnice do izliva v Muro pri Gibini, regulirana. Le na dveh odsekih je ohranjen del stare struge, in sicer v Očeslavcih do Tothovega mlina in v Žihlavi pri Sv. Juriju ob Ščavnici. Ohranjeni stari strugi sedaj napajajo z vodo s pomočjo zapornic, ki dvignejo vodostaj vode v regulirani strugi in tako omogočajo pretok vode v staro strugo reke Ščavnice.

Oba dela struge sta dragocena za živali v naravi, saj sta strugi poraščeni z grmovnem in drevjem, kjer se lahko skrijejo živali. Ker je nova struga Ščavnice več ali manj očiščena grmovja, v strugi in obrežju ni veliko možnosti za življenje živali. Zanimivo pa je, da so se na prostoru, kjer je zajezena struga Ščavnice pred kakimi štirimi leti pojavili bobri, katerih ne pomnijo niti najstarejši prebivalci, ki so poznali tudi staro strugo reke Ščavnice, katero so ob regulaciji v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja spremenili v kanal.
„Kot vidite, je tukaj bil na delu bober. To dokazujejo na sveže zglodana debla dreves. Ker sem na tem področju čuvaj pogosto obidem ta prostor. Prvič sem bobre na tej relaciji, se pravi med Spodnjimi Ivanjci - Okoslavci, opazil pred štirimi leti, ko sem prvič opazil podrta drevesa. Moram povedati, da jih še nisem videl. Videli pa so jih okoliški lastniki zemlje, ki so povedali, da jim bobri »podirajo« tudi koruzo. Podrta koruzna stebla, ki jih imajo za hrano, vlačijo v svoj brlog. Enemu izmed lastnikov, ki ima njivo ob njihovem teritoriju, so lansko jesen »spodsekali« več kot tisoč stebel koruze. Kot pravijo, so opazili štiri bobre, dva odrasla in dva mladiča. Ali jih je več, ni mogoče reči. Kot sem slišal, živi ena skupina bobrov na prav taki pregradi štiri kilometre nizvodno na Ščavnici na področju Slaptincev. Tudi tam bobri podirajo velike vrbe, ter uničujejo koruzo v svoji okolici. Koliko jih je tam ni znano. Bobri so se na reki Ščavnici naselili s prihodom od izliva Ščavnice v Muro pri Gibini. Kot je znano, živi nekaj bobrov ob reki Muri in njenih rokavih. Bobri so z zakonom zaščitene živali, saj jim je v Evropi grozilo iztrebljene", nam je o naselitvi bobrov na tem področju razlagal Franc Veberič.
Nikakor ne gre prezreti, da je evropski bober, ki se razlikuje od kanadskega, v 18. in 19. stoletju že povsem izumrl. Pri nas je bober veljal za izumrlega približno poldrugo stoletje, saj je v rajnki Avstriji, kamor smo takrat še spadali, izumrl leta 1869. Veliko hitreje so ga iztrebili v Italiji, že leta 1541, še hitrejši pa so bili Angleži, kjer je izginil že v dvanajstem stoletju. Pred tem je ozemlje Evrope naseljeval najmanj 14.000 let, vse od zadnjih ledenih dob pleistocena. Konec devetnajstega stoletja je v Evropi in Aziji skoraj povsem izginil: le na osmih izoliranih, najbolj nedostopnih območjih je preživelo kakšnih 1200 evrazijskih bobrov. Številne zahodnoevropske države so ga zato zaščitile že na začetku dvajsetega stoletja, mnoge, iz katerih je povsem izginil, pa so poleg zaščite bobre začele tudi ponovno naseljevati. Ker se je to v nekaterih državah, kot so Norveška, Finska in Švedska, dogajalo že pred pol stoletja ali več, so si bobri v teh državah številčno že toliko opomogli, da so spet postali normalen del naravnega okolja in ponekod znova tudi lov na divjad. Zdaj jih v Evropi in Aziji živi že najmanj 1,2 milijona, kar je tisočkrat več kot v obdobju, ko mu je šlo najslabše. Prav zato je kot živalska vrsta zaščiten. Lovci LD Negova in LD Videm ob Ščavnici, so ponosni, da imajo na svojem terenu redko žival, ki ji je grozilo popolno iztrebljenje, kar pa ne bi mogli reči za nekatere lastnike zemljišč in gozdov.
Tako nam je tudi dolgoletni ljubitelj narave in ribič, 86-letni Roman Muhič razlagal o tem, kako spremlja „delo bobrov" ob reki Ščavnici. Njegovo »bobrišče« se nahaja 6 km od prvega v Spodnjih Ivanjcih, nizvodno reke Ščavnice, v Slaptincih. Do bobrišča nas je popeljal ribič, ki na tej lokaciji uživa pri ribolovu, Roman Muhič, ki je najstarejši ribič član RD Gornja Radgona, TE Videm ob Ščavnici. Kljub letom je Muhič zelo razgledan, saj je deloval kot funkcionar v različnih društvih in organizacijah, zato je pravi zaklad podatkov in spominov. Kot ljubitelj narave, se je celo življenje posvetil kmetovanju. Sedaj, ko kmetujejo »ta mladi« ima več časa za svoje konjičke in je brez težav pokazal svoje bobrišče, ki je od njegovega doma, kmetije v Biserjanah, oddaljeno kake 4 km. Ogled se je začel pri prvem drevesu, ki ga je s svojimi zobmi »podiral« bober. Sveže treske so izdajale, da mu je bila tista noč, kajti aktiven je le ponoči, delavna. Presenečeni smo bili, kako debelega drevesa se je lotil. Ugotovili smo, da ga je želel podreti že kako leto prej. Vsaj tako je bilo videti po sledeh njegovega dela z zobmi na deblu drevesa. Pot iz vode kaže, da je za to delo opravil veliko pohodov iz vode. Prihajal pa je vedno po isti poti. Za primerjavo velikosti drevesa, smo Romana poprosili, da se postavi ob oglodanem drevesu. In kot smo ugotavljali, drevo še dolgo ne bo padlo. Razmišljali smo, morda pa si na njem krepi svoje sekalce, ki mu služijo za podiranje dreves, ki mu dajejo potrebno hrano, za kar po padcu drevesa uporabi sleherno vejico, ki si jo znosi v brlog.
Tudi naslednja obgrizena vrba je bila dokaj debela. Naleteli pa smo tudi na skupek mladih vrb, katere je po vrsti obgrizel in hitreje prišel do hrane. Roman Muhič sicer spremlja delo bobrov vsaj štiri leta, odkar je njihovo glodanje dreves prvič opazil, videl pa nikoli nobenega, zato nas je peljal tudi na staro strugo Ščavnice, ki je od nove struge oddaljena le nekaj deset metrov. Tam nam je pokazal štore in padla drevesa, ki jih je bober podiral pred leti. Točno kdaj so drevesa padala se ne spominja več. Bobri so sicer monogamne živali in par ostane skupaj vse življenje. Mladiči ostanejo s starši dve leti in vmes pomagajo pri skrbi za leto mlajše brate in sestre. Po dveh letih odidejo iz domačega bobrišča, si poiščejo nov primeren prostor ob vodi in se osamosvojijo. S podiranjem obvodnih dreves spreminjajo naravne pogoje in povečujejo število rastlinskih in živalskih vrst, ki lahko v tako izboljšanem okolju živijo. Tudi njihovi jezovi pripomorejo k večji raznovrstnosti rastlinskega in živalskega sveta.
Gozdarski inštitut Slovenije skupaj s projektnimi partnerji nadaljuje aktivnosti v sklopu projekta GoForMura, ki je sofinanciran iz Programa Finančnega mehanizma EGP 2009–2014. Del raziskav v projektu, ki je omejen na gozdna območja ob Muri - v Murski šumi in na Gornji Bistrici, je namenjen populaciji bobra, njegovem statusu in razvoju ter učinkom na kmetijske površine in gozdove. Pri tem sodelujočim pomaga tudi Duncan Halley iz Norveškega inštituta za naravno dediščino, ki se je ta teden tudi mudil ob Muri in delili izkušnje Norvežanov, ki jih imajo z bobrom.
Bober je zavarovan tako na mednarodni ravni kot tudi z domačo zakonodajo. Varuje ga habitatna direktiva in je kot evropsko pomembna vrsta vključen v območja Natura 2000. V Sloveniji je uvrščen na rdeči seznam ogroženih sesalcev z oznako Extinkt. To pomeni da je vrsta nekoč že živela pri nas, vendar je izumrla in je danes obravnavamo kot prizadeto vrsto. V okviru projekta GoForMura predvidevajo za izboljšanje habitata (življenjskega okolja) bobra gozdnogojitveni ukrep sadnja, saj se bo to pomlad sadilo sadike vrbe in topola z namenom povečevanja prehranskega habitata za bobra. Njihov glavni cilj bo torej načrtovanje upravljanja značilnih, a vedno bolj izginjajočih poplavnih hrastovo-jesenovo-brestovih gozdov in obrečnega vrbovja, jelševja in jesenovja. V sodelovanju z zainteresiranimi javnostmi pripravljajo tudi upravljavski načrt za dva tipa gozdov, v katerem bodo med drugim predvideni tudi ukrepi za izboljšanje stanja habitata bobra v luči varovanja vrste in zmanjševanja konfliktov zaradi bobrovega delovanja. Kmalu pripravljajo tudi srečanje z vsemi deležniki, med drugim lastniki gozdnih zemljišč, gozdarji in lovci.
Za zdaj znakov velike namnožitve bobra še ni, a strokovnjak in sodelavec norveškega inštituta za varstvo narave NINA Duncan Halley opozarja, da je treba ukrepati in načrtovati rast števila bobrov že zdaj, v zgodnejših fazah njegovega pojavljanja v Sloveniji. „Najti bo treba način upravljanja, ki bo upošteval lastnike zemljišč in bo hkrati v interesu ohranjanja narave," pravi norveški gost, ki je razložil zakaj je evrazijski bober konec devetnajstega in na začetku dvajsetega stoletja skoraj izumrl: „V preteklosti je bilo na Norveškem in v Evropi nasploh več lakote kot zdaj. Zato so ljudje lovili bobre za hrano. Poleg tega je bilo bobrovo krzno nekoč veliko bolj cenjeno kot danes, ko je skoraj brez vrednosti. Bobre pa so pogosto lovili tudi zaradi bobrovine, izločka njihove zadnjične žleze, ki so jo uporabljali v farmaciji in za proizvodnjo dišav. Zaradi vsega tega je bil bober v preteklosti veliko vreden. Na Norveškem je na primer v osemnajstem stoletju eden stal toliko, kot je znašala celoletna plača kmečkega delavca. Zato so v tistem obdobju skoraj izginili".
Drugi vzrok za izginjanje bobra v prejšnjih stoletjih pa ilustrira dogodek iz sedemnajstega stoletja z ozemlja sedanje Slovenije, ki ga v svoji diplomski nalogi omenja Saša Vochl z Gozdarskega inštituta Slovenije. Leta 1677 so namreč podložniki ubili grofa Güntherja Herbersteina zato, ker se je zavzemal za ohranjanje največje slovenske kolonije bobrov ob rokavih Drave in na lokah med Mariborom in Ptujem. V tistem času so lahko podložniki les za kurjavo dobivali samo iz manj vrednih obrečnih gozdov, v katerih pa so za svojo hrano in gradnjo jezov ter bobrišč drevesa podirali tudi bobri. Ti so bili torej pri pridobivanju lesa neposredna konkurenca tlačanom in lahko si mislimo, kaj se je zgodilo z njimi, če so bili zaradi tega pripravljeni najprej ubiti svojega gospodarja.
Bobri se k nam sploh ne bi vrnil, če bi bilo to odvisno od slovenskih oblasti. A se je brez njihove vednosti pritihotapil iz Hrvaške, kjer so jih v reko Lonjo pri Ivanič Gradu nekaj znova naselili leta 1996. Od tam so se začeli širiti po Hrvaški in tudi k nam, kjer so prva objedena in podrta obvodna drevesa odkrili leta 1998 na sotočju Krke in Radulje na Dolenjskem. Ker je bober pri iskanju najboljših življenjskih razmer sposoben ob vodotokih potovati zelo daleč, tudi po nekaj deset kilometrov ali več, se je torej v dveh desetletjih razširil ne samo po Hrvaški, ampak tudi po Sloveniji, kjer ga zdaj opažajo na Krki, Radulji, Dravi, Muri in vedno pogosteje tudi v pritokih teh rek... Nestrpnosti ali nasprotovanja bobrom za zdaj ni čutiti. Lastniki so do bobrov zelo strpni in v zadnjih nekaj letih so v območni enoti Zavoda za gozdove Murska Sobota prijavili le za dobra dva tisočaka škode, predvsem na drevju. Kako bomo zanimive in skoraj nikoli vidne vnovične prebivalce naših voda in obvodnih lok ter vrbišč sprejemali v prihodnje, bo torej odvisno predvsem od nas, ljudi, ki smo v naravnem okolju prav tako samo gostje, in ne vsemogočni gospodarji...

Za prikaz gumbov, kot so "Všeč mi je", "Deli na FB", "Tweet", "G+" in komentarjev socialnih omrežij omogočite piškotke v nastavitvah, ki jih odprete na zavihku "Zasebnost" ob strani levo ali spodaj na gumbu "Dovoli piškotke"! Za pravilno delovanje novih nastavitev osvežite stran s pritiskom na tipko "F5".
Nahajate se: MKR Male živali Nekoč skoraj izumrli sedaj pa naseljujejo Pomurje