„Čolnikov" klopotec straši in odganja ptiče!

Klopotec BenediktPodobno kot povsod po Slovenskih Goricah, Prlekiji in Halozah, so tudi benediški vinogradniki začeli s prireditvijo, ki bo poslej potekala tradicionalno vsako leto. Gre za postavljanje klopotca kot znaka ohranjanja kulturne dediščine, letos pa je postavitev klopotca nekoliko hitrejša, saj grozdje hitro dozoreva in potrebno je čim prej strašiti in odganjati ptiče. Letos ga je Turistično vinogradniško društvo Benedikt, postavilo prvič in sicer nad novim platojem ob svojih brajdah in kleti, ter tik ob Čolnikov domačiji, kjer bo klopotec poslej stal vsako leto. Na veselem dogodku, kjer ni manjkalo niti kulinaričnih in tekočih dobrot, se je zbralo kar nekaj članic in članov društva, ter tudi drugih vinogradnikov in vinogradnic, večino dela na „štangi" pa sta opravila aktualni predsednik, Marjan Farasin, in častni predsednik ter vinski vitez Zlatko Borak.

Postavljanje klopotca, kar so prvič uprizorili tudi benediški vinogradniki, je pravi praznik

Devetič so se pomerili v kuhanju znamenite prekmurske jedi – bujte repe, kjer je nastopilo rekordnih 19 ekip

Bujta repaV okviru 23. Pomurskega poletnega festivala (PPF), ko se v Veliki Polani vrstijo številne prireditve, koncerti in dogodki, katerih ne doživimo vsak dan, je na prizorišču dogajanja potekalo tudi 9. tekmovanje v kuhanju tradicionalne prekmurske jedi – bujte repe. In ni nič nenavadnega, da v kuhanju omenjene jedi tekmujejo v Veliki Polani, kajti v deželi štorkelj so 10. avgusta 2013 postavili tudi Guinnessov rekord, saj so v kotlu skuhali rekordnih 1.089,50 kilogramov bujte repe, ta pa je po njihovem prepričanju del kulturne in zgodovinske dediščine.

Vinogradniki pred upokojenkami in gostinci

Prišli sta tudi učiteljici Marija in Rozina

Srečanje sošolcev OŠ SJoŠSončna in vroča sobota, zadnja v letošnjem juliju, je bila pravšnji dan za 5. srečanje nekdanjih učencev OŠ Videm ob Ščavnici (sedaj OŠ Sv. Jurij ob Ščavnici), ki so rojeni leta 1951. Nadvse prijetnega srečanja, ki ga je organiziral Ivan Weindorfer, se je udeležila dobra tretjina nekdanjih učenk in učencev, ki so osnovnošolske klopi greli med leti 1958/65. Srečanje se je začelo s sveto mašo, ki jo je, za pokojne in žive učence, v farni cerkvi Sv. Jurija, daroval duhovni pomočnik Mirko Rakovec. Del srečanja so namenili tudi obisku pokopališča pri Svetemu Juriju, kjer so se poklonili spominu pokojnim sošolcem. Med njimi je tudi nedavno umrli Vlado Kocuvan, ki je bil organizator preteklih tovrstnih srečanj.

Srečali so se sošolci OŠ Videm ob Ščavnici, letniki 1951

Pri Sveti Ani so tekmovali v kuhanju štajerske kisle juhe, zmagala pa je ekipa iz Apaške doline

Kisla juha Sv. AnaV okviru obeleževanja občinskega praznika občine Sveta Ana v Slovenskih goricah - Aninega tedna 2018, je na dvorišču okrepčevalnice Šenk pri Sveti Ani potekalo tradicionalno, 8. tekmovanje v kuhanju štajerske kisle juhe. Ob pomoči nekaterih drugih društev in organizacij, predvsem pa številnih sponzorjev in donatorjev, so zanimiv dogodek odlično pripravili Kulinarično društvo kisla juha Sveta Ana, KO RK Lokavec in Okrepčevalnica Šenk. Žal je letos udeležba bila skromna, saj so tekmovale le štiri (lani: 14) ekipe, kljub temu je vzdušje bilo enkratno, tako da je tudi alfa in omega prireditve Lili Uroševič bila zadovoljna s celotnim dogajanjem, enako tudi nastopajoči kuharji in kuharice. Peta domača ekipa organizatorjev „Kulinarično društvo kisla juha" je skuhala skoraj poln 300-litrski kotel juhe, tako da te priljubljene jedi ni zmanjkalo. Po razglasitvi rezultatov tekmovanja so tako lahko razdelili več kot 300 porcij zanimive jedi iz svinjskih nogic, želodcev, plečke, korenčka, krompirja, čebule...in različnih začimb.

Črnci pred Gospodinjami in Pogledom

Pokazali so kako se je nekoč želo in kosilo

Žetev Spodnja ŠčavnicaMesec julij je čas počitnic, dopustov, velike vročine, različnih prireditev in dogodkov, pa tudi čas žetve zlatega zrnja. Prav v tem času je v organizaciji Društva podeželskih žena Gornja Radgona, kateremu so pomagali KZ Radgona, Občina in KSS Radgona, ob vaško gasilskem domu v Spodnji Ščavnici potekal, že 36. po vrsti, tradicionalni praznik žetve, ki iz leta v leto sicer potrjuje, da je tovrstno ohranjanje starih kmečkih običajev in opravil, vedno dobrodošlo, a žal se ga mlajši redko udeležujejo, da bi se česa naučili. In čeprav je v zadnjih letih vedno več takšnih in drugačnih prireditev povezanih z žetvijo, je tista v Spodnji Ščavnici nekaj posebnega, saj sodi med začetnike na tem področju, ob tem pa je to prireditev, ki vsako leto pritegne nekaj žanjic in koscev, zraven pa veliko več obiskovalcev.

Društvo podeželskih žena Gornja Radgona ohranja in obuja najpomembnejšo kmečko opravilo, ročno žetev pšenice

Milena Benko z maksimalnim številom točk

Naj kvašeni rogljičkiV okviru 36. dneva žetve v Spodnji Ščavnici sta Društvo podeželskih žena (DPŽ) Gornja Radgona in Zveza kmetic Slovenije (ZKS) pripravila I. državno razstavo in ocenjevanje kvašenih rogljičkov (kifelcev). Na prvem tovrstnem dogodku, ki ga lahko poimenujemo tudi državno prvenstvo, je strokovna komisija, katero je vodila predsednica Zveze kmetic Slovenije, Irena Ule (zraven sta bili še Nada Flegar in Celestina Strajnšek) z Biotehnične fakultete Univerze v Ljubljani, ocenila osem vzorcev te priljubljene sladice oz. sladkega prigrizka.

Pripravili so prvo državno razstavo in ocenjevanje kvašenih rogljičkov

Ob svečani otvoritvi prenovljenega ŠRC Nemčavci, tudi zanimiva nogometna tekma

ŠRC NemčavciV okviru praznovanja letošnjega občinskega praznika MO Murska Sobota, so posebno zadovoljstvo doživeli prebivalci primestne KS Nemčavci, kjer v 85 gospodinjstvih živi okoli 300 ljudi. V kompleksu vaško-gasilskega doma in ŠRC Nemčavci, tik ob regionalki, ki iz Murske Sobote vodi proti madžarski meji, je namreč potekala slovesna otvoritev Športno rekreacijske turistične točke Nemčavci. Gre za projekt, ki so ga pridobili iz programa LAS (Lokalna akcijska skupina) Goričko 2020 in ga financira Evropski kmetijski sklad za razvoj podeželja - Evropa investira v podeželje. S položitvijo umetne trave na bivšem teniškem igrišču so v Nemčavcih tako pridobili eno igrišče za tenis in večnamensko igrišče za košarko, rokomet, odbojko in mali nogomet. Prednost umetne trave pred opečno podlago, ki je bila prej na teniškem igrišču, je predvsem v vzdrževanju in možnosti uporabe skozi celo leto.

Nemčavci imajo čudovit športno-rekreacijski center

Moj kraj Radgona

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Nekoč skoraj izumrli sedaj pa naseljujejo Pomurje

 

Lovski revirni čuvaj LD Negova, Franc Veberič in ribič Roman Muhič, odkrila bivališči bobrov ob reki Ščavnici - vedno več jih je tudi ob Muri in mokriščih ob njej

BobriPred dnevi nas je nekdanji starešina LD Negova, danes pa lovec in lovski revirni čuvaj, Franc Veberič Iz Cerkvenjaka, povabil na ogled »gnezdišča« bobrov ob reki Ščavnici, ki ga je sam naključno odkril. Na njegovem področju teče reka Ščavnica, ki je vse od Spodnje Ščavnice do izliva v Muro pri Gibini, regulirana. Le na dveh odsekih je ohranjen del stare struge, in sicer v Očeslavcih do Tothovega mlina in v Žihlavi pri Sv. Juriju ob Ščavnici. Ohranjeni stari strugi sedaj napajajo z vodo s pomočjo zapornic, ki dvignejo vodostaj vode v regulirani strugi in tako omogočajo pretok vode v staro strugo reke Ščavnice.

Oba dela struge sta dragocena za živali v naravi, saj sta strugi poraščeni z grmovnem in drevjem, kjer se lahko skrijejo živali. Ker je nova struga Ščavnice več ali manj očiščena grmovja, v strugi in obrežju ni veliko možnosti za življenje živali. Zanimivo pa je, da so se na prostoru, kjer je zajezena struga Ščavnice pred kakimi štirimi leti pojavili bobri, katerih ne pomnijo niti najstarejši prebivalci, ki so poznali tudi staro strugo reke Ščavnice, katero so ob regulaciji v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja spremenili v kanal.
„Kot vidite, je tukaj bil na delu bober. To dokazujejo na sveže zglodana debla dreves. Ker sem na tem področju čuvaj pogosto obidem ta prostor. Prvič sem bobre na tej relaciji, se pravi med Spodnjimi Ivanjci - Okoslavci, opazil pred štirimi leti, ko sem prvič opazil podrta drevesa. Moram povedati, da jih še nisem videl. Videli pa so jih okoliški lastniki zemlje, ki so povedali, da jim bobri »podirajo« tudi koruzo. Podrta koruzna stebla, ki jih imajo za hrano, vlačijo v svoj brlog. Enemu izmed lastnikov, ki ima njivo ob njihovem teritoriju, so lansko jesen »spodsekali« več kot tisoč stebel koruze. Kot pravijo, so opazili štiri bobre, dva odrasla in dva mladiča. Ali jih je več, ni mogoče reči. Kot sem slišal, živi ena skupina bobrov na prav taki pregradi štiri kilometre nizvodno na Ščavnici na področju Slaptincev. Tudi tam bobri podirajo velike vrbe, ter uničujejo koruzo v svoji okolici. Koliko jih je tam ni znano. Bobri so se na reki Ščavnici naselili s prihodom od izliva Ščavnice v Muro pri Gibini. Kot je znano, živi nekaj bobrov ob reki Muri in njenih rokavih. Bobri so z zakonom zaščitene živali, saj jim je v Evropi grozilo iztrebljene", nam je o naselitvi bobrov na tem področju razlagal Franc Veberič.
Nikakor ne gre prezreti, da je evropski bober, ki se razlikuje od kanadskega, v 18. in 19. stoletju že povsem izumrl. Pri nas je bober veljal za izumrlega približno poldrugo stoletje, saj je v rajnki Avstriji, kamor smo takrat še spadali, izumrl leta 1869. Veliko hitreje so ga iztrebili v Italiji, že leta 1541, še hitrejši pa so bili Angleži, kjer je izginil že v dvanajstem stoletju. Pred tem je ozemlje Evrope naseljeval najmanj 14.000 let, vse od zadnjih ledenih dob pleistocena. Konec devetnajstega stoletja je v Evropi in Aziji skoraj povsem izginil: le na osmih izoliranih, najbolj nedostopnih območjih je preživelo kakšnih 1200 evrazijskih bobrov. Številne zahodnoevropske države so ga zato zaščitile že na začetku dvajsetega stoletja, mnoge, iz katerih je povsem izginil, pa so poleg zaščite bobre začele tudi ponovno naseljevati. Ker se je to v nekaterih državah, kot so Norveška, Finska in Švedska, dogajalo že pred pol stoletja ali več, so si bobri v teh državah številčno že toliko opomogli, da so spet postali normalen del naravnega okolja in ponekod znova tudi lov na divjad. Zdaj jih v Evropi in Aziji živi že najmanj 1,2 milijona, kar je tisočkrat več kot v obdobju, ko mu je šlo najslabše. Prav zato je kot živalska vrsta zaščiten. Lovci LD Negova in LD Videm ob Ščavnici, so ponosni, da imajo na svojem terenu redko žival, ki ji je grozilo popolno iztrebljenje, kar pa ne bi mogli reči za nekatere lastnike zemljišč in gozdov.
Tako nam je tudi dolgoletni ljubitelj narave in ribič, 86-letni Roman Muhič razlagal o tem, kako spremlja „delo bobrov" ob reki Ščavnici. Njegovo »bobrišče« se nahaja 6 km od prvega v Spodnjih Ivanjcih, nizvodno reke Ščavnice, v Slaptincih. Do bobrišča nas je popeljal ribič, ki na tej lokaciji uživa pri ribolovu, Roman Muhič, ki je najstarejši ribič član RD Gornja Radgona, TE Videm ob Ščavnici. Kljub letom je Muhič zelo razgledan, saj je deloval kot funkcionar v različnih društvih in organizacijah, zato je pravi zaklad podatkov in spominov. Kot ljubitelj narave, se je celo življenje posvetil kmetovanju. Sedaj, ko kmetujejo »ta mladi« ima več časa za svoje konjičke in je brez težav pokazal svoje bobrišče, ki je od njegovega doma, kmetije v Biserjanah, oddaljeno kake 4 km. Ogled se je začel pri prvem drevesu, ki ga je s svojimi zobmi »podiral« bober. Sveže treske so izdajale, da mu je bila tista noč, kajti aktiven je le ponoči, delavna. Presenečeni smo bili, kako debelega drevesa se je lotil. Ugotovili smo, da ga je želel podreti že kako leto prej. Vsaj tako je bilo videti po sledeh njegovega dela z zobmi na deblu drevesa. Pot iz vode kaže, da je za to delo opravil veliko pohodov iz vode. Prihajal pa je vedno po isti poti. Za primerjavo velikosti drevesa, smo Romana poprosili, da se postavi ob oglodanem drevesu. In kot smo ugotavljali, drevo še dolgo ne bo padlo. Razmišljali smo, morda pa si na njem krepi svoje sekalce, ki mu služijo za podiranje dreves, ki mu dajejo potrebno hrano, za kar po padcu drevesa uporabi sleherno vejico, ki si jo znosi v brlog.
Tudi naslednja obgrizena vrba je bila dokaj debela. Naleteli pa smo tudi na skupek mladih vrb, katere je po vrsti obgrizel in hitreje prišel do hrane. Roman Muhič sicer spremlja delo bobrov vsaj štiri leta, odkar je njihovo glodanje dreves prvič opazil, videl pa nikoli nobenega, zato nas je peljal tudi na staro strugo Ščavnice, ki je od nove struge oddaljena le nekaj deset metrov. Tam nam je pokazal štore in padla drevesa, ki jih je bober podiral pred leti. Točno kdaj so drevesa padala se ne spominja več. Bobri so sicer monogamne živali in par ostane skupaj vse življenje. Mladiči ostanejo s starši dve leti in vmes pomagajo pri skrbi za leto mlajše brate in sestre. Po dveh letih odidejo iz domačega bobrišča, si poiščejo nov primeren prostor ob vodi in se osamosvojijo. S podiranjem obvodnih dreves spreminjajo naravne pogoje in povečujejo število rastlinskih in živalskih vrst, ki lahko v tako izboljšanem okolju živijo. Tudi njihovi jezovi pripomorejo k večji raznovrstnosti rastlinskega in živalskega sveta.
Gozdarski inštitut Slovenije skupaj s projektnimi partnerji nadaljuje aktivnosti v sklopu projekta GoForMura, ki je sofinanciran iz Programa Finančnega mehanizma EGP 2009–2014. Del raziskav v projektu, ki je omejen na gozdna območja ob Muri - v Murski šumi in na Gornji Bistrici, je namenjen populaciji bobra, njegovem statusu in razvoju ter učinkom na kmetijske površine in gozdove. Pri tem sodelujočim pomaga tudi Duncan Halley iz Norveškega inštituta za naravno dediščino, ki se je ta teden tudi mudil ob Muri in delili izkušnje Norvežanov, ki jih imajo z bobrom.
Bober je zavarovan tako na mednarodni ravni kot tudi z domačo zakonodajo. Varuje ga habitatna direktiva in je kot evropsko pomembna vrsta vključen v območja Natura 2000. V Sloveniji je uvrščen na rdeči seznam ogroženih sesalcev z oznako Extinkt. To pomeni da je vrsta nekoč že živela pri nas, vendar je izumrla in je danes obravnavamo kot prizadeto vrsto. V okviru projekta GoForMura predvidevajo za izboljšanje habitata (življenjskega okolja) bobra gozdnogojitveni ukrep sadnja, saj se bo to pomlad sadilo sadike vrbe in topola z namenom povečevanja prehranskega habitata za bobra. Njihov glavni cilj bo torej načrtovanje upravljanja značilnih, a vedno bolj izginjajočih poplavnih hrastovo-jesenovo-brestovih gozdov in obrečnega vrbovja, jelševja in jesenovja. V sodelovanju z zainteresiranimi javnostmi pripravljajo tudi upravljavski načrt za dva tipa gozdov, v katerem bodo med drugim predvideni tudi ukrepi za izboljšanje stanja habitata bobra v luči varovanja vrste in zmanjševanja konfliktov zaradi bobrovega delovanja. Kmalu pripravljajo tudi srečanje z vsemi deležniki, med drugim lastniki gozdnih zemljišč, gozdarji in lovci.
Za zdaj znakov velike namnožitve bobra še ni, a strokovnjak in sodelavec norveškega inštituta za varstvo narave NINA Duncan Halley opozarja, da je treba ukrepati in načrtovati rast števila bobrov že zdaj, v zgodnejših fazah njegovega pojavljanja v Sloveniji. „Najti bo treba način upravljanja, ki bo upošteval lastnike zemljišč in bo hkrati v interesu ohranjanja narave," pravi norveški gost, ki je razložil zakaj je evrazijski bober konec devetnajstega in na začetku dvajsetega stoletja skoraj izumrl: „V preteklosti je bilo na Norveškem in v Evropi nasploh več lakote kot zdaj. Zato so ljudje lovili bobre za hrano. Poleg tega je bilo bobrovo krzno nekoč veliko bolj cenjeno kot danes, ko je skoraj brez vrednosti. Bobre pa so pogosto lovili tudi zaradi bobrovine, izločka njihove zadnjične žleze, ki so jo uporabljali v farmaciji in za proizvodnjo dišav. Zaradi vsega tega je bil bober v preteklosti veliko vreden. Na Norveškem je na primer v osemnajstem stoletju eden stal toliko, kot je znašala celoletna plača kmečkega delavca. Zato so v tistem obdobju skoraj izginili".
Drugi vzrok za izginjanje bobra v prejšnjih stoletjih pa ilustrira dogodek iz sedemnajstega stoletja z ozemlja sedanje Slovenije, ki ga v svoji diplomski nalogi omenja Saša Vochl z Gozdarskega inštituta Slovenije. Leta 1677 so namreč podložniki ubili grofa Güntherja Herbersteina zato, ker se je zavzemal za ohranjanje največje slovenske kolonije bobrov ob rokavih Drave in na lokah med Mariborom in Ptujem. V tistem času so lahko podložniki les za kurjavo dobivali samo iz manj vrednih obrečnih gozdov, v katerih pa so za svojo hrano in gradnjo jezov ter bobrišč drevesa podirali tudi bobri. Ti so bili torej pri pridobivanju lesa neposredna konkurenca tlačanom in lahko si mislimo, kaj se je zgodilo z njimi, če so bili zaradi tega pripravljeni najprej ubiti svojega gospodarja.
Bobri se k nam sploh ne bi vrnil, če bi bilo to odvisno od slovenskih oblasti. A se je brez njihove vednosti pritihotapil iz Hrvaške, kjer so jih v reko Lonjo pri Ivanič Gradu nekaj znova naselili leta 1996. Od tam so se začeli širiti po Hrvaški in tudi k nam, kjer so prva objedena in podrta obvodna drevesa odkrili leta 1998 na sotočju Krke in Radulje na Dolenjskem. Ker je bober pri iskanju najboljših življenjskih razmer sposoben ob vodotokih potovati zelo daleč, tudi po nekaj deset kilometrov ali več, se je torej v dveh desetletjih razširil ne samo po Hrvaški, ampak tudi po Sloveniji, kjer ga zdaj opažajo na Krki, Radulji, Dravi, Muri in vedno pogosteje tudi v pritokih teh rek... Nestrpnosti ali nasprotovanja bobrom za zdaj ni čutiti. Lastniki so do bobrov zelo strpni in v zadnjih nekaj letih so v območni enoti Zavoda za gozdove Murska Sobota prijavili le za dobra dva tisočaka škode, predvsem na drevju. Kako bomo zanimive in skoraj nikoli vidne vnovične prebivalce naših voda in obvodnih lok ter vrbišč sprejemali v prihodnje, bo torej odvisno predvsem od nas, ljudi, ki smo v naravnem okolju prav tako samo gostje, in ne vsemogočni gospodarji...

Za prikaz gumbov, kot so "Všeč mi je", "Deli na FB", "Tweet", "G+" in komentarjev socialnih omrežij omogočite piškotke v nastavitvah, ki jih odprete na zavihku "Zasebnost" ob strani levo ali spodaj na gumbu "Dovoli piškotke"! Za pravilno delovanje novih nastavitev osvežite stran s pritiskom na tipko "F5".
Nahajate se: MKR Male živali Nekoč skoraj izumrli sedaj pa naseljujejo Pomurje