V štirih dneh je 10 prijateljev prehodilo 172 kilometra iz dolenjske Šmarjete do prekmurske Cankove - pridružilo se jim je še šest kolesarjev

Od Dolenjske do PrekmurjaMinulo nedeljo, ko so na Cankovi potekale tradicionalne vaške igre desetih vasi iz občine Cankova in njihovih gostov, se je zaključil 4. prekmursko-dolenjski dobrodelni "pohod prijateljstva 2017". Po štirih dnevih hoje in prehojenih 172 kilometrov, od Šmarjete do Cankove, je 11 udeležencev s ponosom dejalo, da jim je uspel veliki met, kajti ni mačji kašelj po takšni vročini, kot je vladala od četrtka do nedelje (običajno jim je ob koncu posameznih etap malo ponagajal tudi dež), prehoditi takšno pot.

Pomurci so pešačili za

Počitniški dnevi v družbi prijateljev

Radgončani na morjuV TA Dvoršak iz Lomanoš so se tudi letos potrudili in pripravili odlični poletni počitniški aranžma za vse tiste, ki so želeli z avtobusnim prevozom preživeti brezskrbne skupne počitniške dneve na morju in plaži mesta Novigrad ter Istrskih Toplicah na Hrvaškem. Že vrsto let, tradicionalno prvi teden v mesecu avgustu, se v TA Dvoršak zares potrudijo in pripravijo odlično počitnikovanje na obali Novigrada in Istrskih term. Tudi letos je bilo zanimanje za to ponudbo zelo veliko.

Skupaj so preživeli poletne počitnice

Na vaških igrah v Lutvercih jih je kar 38 streljajo s fračo

Vaške igre LutverciNa domačem nogometnem igrišču v Lutvercih je tamkajšnji vaški odbor, minuli konec tedna, pripravil 3. vaške igre ter streljanje s fračo. Zanimivih iger se je udeležilo šest ekip predvsem iz Apaške doline, a tudi njihovi prijatelji iz Šaleške doline, ter iz Benedikta. Ob tem se je v streljanju s fračo borilo kar 38 tekmovalcev, od tega 31 moških in sedem žensk. Številni gledalci pa so uživali v smehu, saj so duhovite, predvsem starinske igre, bile vesele in smešne, a ne tudi za tekmovalce, ki so pogosto bili mokri in so morali premagati mnoge ovire. Zanimivost je pripravila tudi 53-letna Ivanka Gregorič, ki se je v Lutverce, iz več kot 30 km oddaljenih Grabšincev, pripeljala kar s štirikolesnikom.

Domačini pred Apačami in Nasovo

Osmič so se pomerili v kuhanju znamenite prekmurske jedi – bujte repe

Bujta repaV okviru 22. Pomurskega poletnega festivala, ko so v Veliki Polani vrstijo številne prireditve, koncerti in dogodki, katerih ne doživimo vsak dan, je na prizorišču dogajanja potekalo tudi 8. tekmovanje v kuhanju tradicionalne prekmurske jedi – bujte repe. In nič nenavadnega ni, da v kuhanju omenjene jedi tekmujejo v Veliki Polani, kajti v deželi štorkelj so 10. avgusta 2013 postavili tudi Guinnessov rekord, saj so v kotlu skuhali rekordnih 1.089,50 kilogramov bujte repe, ta pa je po njihovem prepričanju del kulturne in zgodovinske dediščine. In v neuradni svetovni prestolnici bujte repe Veliki Polani je tokrat, poleg predvsem domačih ekip, drugič nastopila tudi ekipa Slovenskih novic, ki se je še drugič morala zadovoljiti z nehvaležnim 4. mestom.

Bacardi boys pred vinogradniki in upokojenci

Pri Sveti Ani se je 14 ekip pomerilo v kuhanju Štajerske kisle juhe, zmagala pa je ekipa Avtoservis Bauman - zbrana sredstva so namenili Vrtcu Lokavec

Kisla juha Sveta AnaV okviru obeleževanja občinskega praznika občine Sveta Ana v Slovenskih goricah - Aninega tedna 2017, je na dvorišču okrepčevalnice Šenk pri Sveti Ani potekalo tradicionalno, 7. tekmovanje v kuhanju Štajerske kisle juhe. Ob pomoči nekaterih drugih društev in organizacij, predvsem pa številnih sponzorjev in donatorjev, so zanimiv dogodek odlično pripravili Kulinarično društvo kisla juha Sveta Ana, Krajevni odbor Rdečega križa Lokavec in Okrepčevalnica Šenk, ki so na tekmovanje pritegnili več kot solidnih 14 ekip, čeprav so vročina in tudi številni dogodki v okolici, odvrnili še nekatere ekipe. Kljub vsemu je alfa in omega tekmovanja Lili Uroševič bila več kot zadovoljna s celotnim dogajanjem, enako tudi nastopajoči kuharji in kuharice. Petnajsta domača ekipa organizatorjev „Kulinarično društvo kisla juha" je skuhala še veliki pisker juhe, tako da te priljubljene jedi ni zmanjkalo.

Avtomehaniki pred kmeti in športniki

Društvo podeželskih žena Gornja Radgona ohranja in obuja najpomembnejšo kmečko opravilo, ročno žetev pšenice

Žetev Spodnja ŠčavnicaJulij je čas počitnic, dopustov, velike vročine, različnih prireditev in dogodkov, pa tudi čas žetve zlatega zrnja. Prav v tem času, v izjemno veliki vročini, je v organizaciji Društva podeželskih žena Gornja Radgona, kateremu so pomagali KZ Radgona, Občina in KSS Radgona, ob vaško gasilskem domu v Spodnji Ščavnici potekal, že 35. po vrsti, tradicionalni praznik žetve, ki iz leta v leto potrjuje, da je tovrstno ohranjanje starih kmečkih običajev in opravil vedno dobrodošlo.

Pokazali so kako se je nekoč želo in kosilo

S srpi in kosami nad zlato klasje!

Žetev Stara GoraV tem vročem poletnem času, ko je žetev pšenice na vrhuncu in ko so se pridelovalci, mlinarji in peki uspeli dogovoriti za odkupne cene, potekajo po državi različne prireditve povezane z žetvijo in košnjo zlatega klasja. Tako je tudi na Stari Gori pri Sv. Juriju ob Ščavnici potekala tradicionalna folklorno obarvana prireditev, že 23. žetev zlatega klasa, ki jo je, ob sodelovanju PGD Stara Gora, Kmetijsko svetovalne službe Gornja Radgona in TD Sv Jurij ob Ščavnici, pripravilo Društvo podeželskih žena Sveti Jurij. Prireditev, ki sta jo povezovali humoristki Fanika in Jessika, se je odvijala ob znamenitem mlinu na veter na Stari Gori. Zbirališče tekmovalk in tekmovalcev, tam se je pozneje odvijala tudi veselica, kjer je za zabavo poskrbel ansambel Klateži, je bilo pod stoletnimi drevesi ob gasilskem domu PGD Stara Gora.

Obiskovalci uživali na 23. žetvi zlatega klasa na Stari Gori

Moj kraj Radgona

Za prikaz vremena omogočite piškotke na zavihku "Zasebnost"!

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Nekoč skoraj izumrli sedaj pa naseljujejo Pomurje

 

Lovski revirni čuvaj LD Negova, Franc Veberič in ribič Roman Muhič, odkrila bivališči bobrov ob reki Ščavnici - vedno več jih je tudi ob Muri in mokriščih ob njej

BobriPred dnevi nas je nekdanji starešina LD Negova, danes pa lovec in lovski revirni čuvaj, Franc Veberič Iz Cerkvenjaka, povabil na ogled »gnezdišča« bobrov ob reki Ščavnici, ki ga je sam naključno odkril. Na njegovem področju teče reka Ščavnica, ki je vse od Spodnje Ščavnice do izliva v Muro pri Gibini, regulirana. Le na dveh odsekih je ohranjen del stare struge, in sicer v Očeslavcih do Tothovega mlina in v Žihlavi pri Sv. Juriju ob Ščavnici. Ohranjeni stari strugi sedaj napajajo z vodo s pomočjo zapornic, ki dvignejo vodostaj vode v regulirani strugi in tako omogočajo pretok vode v staro strugo reke Ščavnice.

Oba dela struge sta dragocena za živali v naravi, saj sta strugi poraščeni z grmovnem in drevjem, kjer se lahko skrijejo živali. Ker je nova struga Ščavnice več ali manj očiščena grmovja, v strugi in obrežju ni veliko možnosti za življenje živali. Zanimivo pa je, da so se na prostoru, kjer je zajezena struga Ščavnice pred kakimi štirimi leti pojavili bobri, katerih ne pomnijo niti najstarejši prebivalci, ki so poznali tudi staro strugo reke Ščavnice, katero so ob regulaciji v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja spremenili v kanal.
„Kot vidite, je tukaj bil na delu bober. To dokazujejo na sveže zglodana debla dreves. Ker sem na tem področju čuvaj pogosto obidem ta prostor. Prvič sem bobre na tej relaciji, se pravi med Spodnjimi Ivanjci - Okoslavci, opazil pred štirimi leti, ko sem prvič opazil podrta drevesa. Moram povedati, da jih še nisem videl. Videli pa so jih okoliški lastniki zemlje, ki so povedali, da jim bobri »podirajo« tudi koruzo. Podrta koruzna stebla, ki jih imajo za hrano, vlačijo v svoj brlog. Enemu izmed lastnikov, ki ima njivo ob njihovem teritoriju, so lansko jesen »spodsekali« več kot tisoč stebel koruze. Kot pravijo, so opazili štiri bobre, dva odrasla in dva mladiča. Ali jih je več, ni mogoče reči. Kot sem slišal, živi ena skupina bobrov na prav taki pregradi štiri kilometre nizvodno na Ščavnici na področju Slaptincev. Tudi tam bobri podirajo velike vrbe, ter uničujejo koruzo v svoji okolici. Koliko jih je tam ni znano. Bobri so se na reki Ščavnici naselili s prihodom od izliva Ščavnice v Muro pri Gibini. Kot je znano, živi nekaj bobrov ob reki Muri in njenih rokavih. Bobri so z zakonom zaščitene živali, saj jim je v Evropi grozilo iztrebljene", nam je o naselitvi bobrov na tem področju razlagal Franc Veberič.
Nikakor ne gre prezreti, da je evropski bober, ki se razlikuje od kanadskega, v 18. in 19. stoletju že povsem izumrl. Pri nas je bober veljal za izumrlega približno poldrugo stoletje, saj je v rajnki Avstriji, kamor smo takrat še spadali, izumrl leta 1869. Veliko hitreje so ga iztrebili v Italiji, že leta 1541, še hitrejši pa so bili Angleži, kjer je izginil že v dvanajstem stoletju. Pred tem je ozemlje Evrope naseljeval najmanj 14.000 let, vse od zadnjih ledenih dob pleistocena. Konec devetnajstega stoletja je v Evropi in Aziji skoraj povsem izginil: le na osmih izoliranih, najbolj nedostopnih območjih je preživelo kakšnih 1200 evrazijskih bobrov. Številne zahodnoevropske države so ga zato zaščitile že na začetku dvajsetega stoletja, mnoge, iz katerih je povsem izginil, pa so poleg zaščite bobre začele tudi ponovno naseljevati. Ker se je to v nekaterih državah, kot so Norveška, Finska in Švedska, dogajalo že pred pol stoletja ali več, so si bobri v teh državah številčno že toliko opomogli, da so spet postali normalen del naravnega okolja in ponekod znova tudi lov na divjad. Zdaj jih v Evropi in Aziji živi že najmanj 1,2 milijona, kar je tisočkrat več kot v obdobju, ko mu je šlo najslabše. Prav zato je kot živalska vrsta zaščiten. Lovci LD Negova in LD Videm ob Ščavnici, so ponosni, da imajo na svojem terenu redko žival, ki ji je grozilo popolno iztrebljenje, kar pa ne bi mogli reči za nekatere lastnike zemljišč in gozdov.
Tako nam je tudi dolgoletni ljubitelj narave in ribič, 86-letni Roman Muhič razlagal o tem, kako spremlja „delo bobrov" ob reki Ščavnici. Njegovo »bobrišče« se nahaja 6 km od prvega v Spodnjih Ivanjcih, nizvodno reke Ščavnice, v Slaptincih. Do bobrišča nas je popeljal ribič, ki na tej lokaciji uživa pri ribolovu, Roman Muhič, ki je najstarejši ribič član RD Gornja Radgona, TE Videm ob Ščavnici. Kljub letom je Muhič zelo razgledan, saj je deloval kot funkcionar v različnih društvih in organizacijah, zato je pravi zaklad podatkov in spominov. Kot ljubitelj narave, se je celo življenje posvetil kmetovanju. Sedaj, ko kmetujejo »ta mladi« ima več časa za svoje konjičke in je brez težav pokazal svoje bobrišče, ki je od njegovega doma, kmetije v Biserjanah, oddaljeno kake 4 km. Ogled se je začel pri prvem drevesu, ki ga je s svojimi zobmi »podiral« bober. Sveže treske so izdajale, da mu je bila tista noč, kajti aktiven je le ponoči, delavna. Presenečeni smo bili, kako debelega drevesa se je lotil. Ugotovili smo, da ga je želel podreti že kako leto prej. Vsaj tako je bilo videti po sledeh njegovega dela z zobmi na deblu drevesa. Pot iz vode kaže, da je za to delo opravil veliko pohodov iz vode. Prihajal pa je vedno po isti poti. Za primerjavo velikosti drevesa, smo Romana poprosili, da se postavi ob oglodanem drevesu. In kot smo ugotavljali, drevo še dolgo ne bo padlo. Razmišljali smo, morda pa si na njem krepi svoje sekalce, ki mu služijo za podiranje dreves, ki mu dajejo potrebno hrano, za kar po padcu drevesa uporabi sleherno vejico, ki si jo znosi v brlog.
Tudi naslednja obgrizena vrba je bila dokaj debela. Naleteli pa smo tudi na skupek mladih vrb, katere je po vrsti obgrizel in hitreje prišel do hrane. Roman Muhič sicer spremlja delo bobrov vsaj štiri leta, odkar je njihovo glodanje dreves prvič opazil, videl pa nikoli nobenega, zato nas je peljal tudi na staro strugo Ščavnice, ki je od nove struge oddaljena le nekaj deset metrov. Tam nam je pokazal štore in padla drevesa, ki jih je bober podiral pred leti. Točno kdaj so drevesa padala se ne spominja več. Bobri so sicer monogamne živali in par ostane skupaj vse življenje. Mladiči ostanejo s starši dve leti in vmes pomagajo pri skrbi za leto mlajše brate in sestre. Po dveh letih odidejo iz domačega bobrišča, si poiščejo nov primeren prostor ob vodi in se osamosvojijo. S podiranjem obvodnih dreves spreminjajo naravne pogoje in povečujejo število rastlinskih in živalskih vrst, ki lahko v tako izboljšanem okolju živijo. Tudi njihovi jezovi pripomorejo k večji raznovrstnosti rastlinskega in živalskega sveta.
Gozdarski inštitut Slovenije skupaj s projektnimi partnerji nadaljuje aktivnosti v sklopu projekta GoForMura, ki je sofinanciran iz Programa Finančnega mehanizma EGP 2009–2014. Del raziskav v projektu, ki je omejen na gozdna območja ob Muri - v Murski šumi in na Gornji Bistrici, je namenjen populaciji bobra, njegovem statusu in razvoju ter učinkom na kmetijske površine in gozdove. Pri tem sodelujočim pomaga tudi Duncan Halley iz Norveškega inštituta za naravno dediščino, ki se je ta teden tudi mudil ob Muri in delili izkušnje Norvežanov, ki jih imajo z bobrom.
Bober je zavarovan tako na mednarodni ravni kot tudi z domačo zakonodajo. Varuje ga habitatna direktiva in je kot evropsko pomembna vrsta vključen v območja Natura 2000. V Sloveniji je uvrščen na rdeči seznam ogroženih sesalcev z oznako Extinkt. To pomeni da je vrsta nekoč že živela pri nas, vendar je izumrla in je danes obravnavamo kot prizadeto vrsto. V okviru projekta GoForMura predvidevajo za izboljšanje habitata (življenjskega okolja) bobra gozdnogojitveni ukrep sadnja, saj se bo to pomlad sadilo sadike vrbe in topola z namenom povečevanja prehranskega habitata za bobra. Njihov glavni cilj bo torej načrtovanje upravljanja značilnih, a vedno bolj izginjajočih poplavnih hrastovo-jesenovo-brestovih gozdov in obrečnega vrbovja, jelševja in jesenovja. V sodelovanju z zainteresiranimi javnostmi pripravljajo tudi upravljavski načrt za dva tipa gozdov, v katerem bodo med drugim predvideni tudi ukrepi za izboljšanje stanja habitata bobra v luči varovanja vrste in zmanjševanja konfliktov zaradi bobrovega delovanja. Kmalu pripravljajo tudi srečanje z vsemi deležniki, med drugim lastniki gozdnih zemljišč, gozdarji in lovci.
Za zdaj znakov velike namnožitve bobra še ni, a strokovnjak in sodelavec norveškega inštituta za varstvo narave NINA Duncan Halley opozarja, da je treba ukrepati in načrtovati rast števila bobrov že zdaj, v zgodnejših fazah njegovega pojavljanja v Sloveniji. „Najti bo treba način upravljanja, ki bo upošteval lastnike zemljišč in bo hkrati v interesu ohranjanja narave," pravi norveški gost, ki je razložil zakaj je evrazijski bober konec devetnajstega in na začetku dvajsetega stoletja skoraj izumrl: „V preteklosti je bilo na Norveškem in v Evropi nasploh več lakote kot zdaj. Zato so ljudje lovili bobre za hrano. Poleg tega je bilo bobrovo krzno nekoč veliko bolj cenjeno kot danes, ko je skoraj brez vrednosti. Bobre pa so pogosto lovili tudi zaradi bobrovine, izločka njihove zadnjične žleze, ki so jo uporabljali v farmaciji in za proizvodnjo dišav. Zaradi vsega tega je bil bober v preteklosti veliko vreden. Na Norveškem je na primer v osemnajstem stoletju eden stal toliko, kot je znašala celoletna plača kmečkega delavca. Zato so v tistem obdobju skoraj izginili".
Drugi vzrok za izginjanje bobra v prejšnjih stoletjih pa ilustrira dogodek iz sedemnajstega stoletja z ozemlja sedanje Slovenije, ki ga v svoji diplomski nalogi omenja Saša Vochl z Gozdarskega inštituta Slovenije. Leta 1677 so namreč podložniki ubili grofa Güntherja Herbersteina zato, ker se je zavzemal za ohranjanje največje slovenske kolonije bobrov ob rokavih Drave in na lokah med Mariborom in Ptujem. V tistem času so lahko podložniki les za kurjavo dobivali samo iz manj vrednih obrečnih gozdov, v katerih pa so za svojo hrano in gradnjo jezov ter bobrišč drevesa podirali tudi bobri. Ti so bili torej pri pridobivanju lesa neposredna konkurenca tlačanom in lahko si mislimo, kaj se je zgodilo z njimi, če so bili zaradi tega pripravljeni najprej ubiti svojega gospodarja.
Bobri se k nam sploh ne bi vrnil, če bi bilo to odvisno od slovenskih oblasti. A se je brez njihove vednosti pritihotapil iz Hrvaške, kjer so jih v reko Lonjo pri Ivanič Gradu nekaj znova naselili leta 1996. Od tam so se začeli širiti po Hrvaški in tudi k nam, kjer so prva objedena in podrta obvodna drevesa odkrili leta 1998 na sotočju Krke in Radulje na Dolenjskem. Ker je bober pri iskanju najboljših življenjskih razmer sposoben ob vodotokih potovati zelo daleč, tudi po nekaj deset kilometrov ali več, se je torej v dveh desetletjih razširil ne samo po Hrvaški, ampak tudi po Sloveniji, kjer ga zdaj opažajo na Krki, Radulji, Dravi, Muri in vedno pogosteje tudi v pritokih teh rek... Nestrpnosti ali nasprotovanja bobrom za zdaj ni čutiti. Lastniki so do bobrov zelo strpni in v zadnjih nekaj letih so v območni enoti Zavoda za gozdove Murska Sobota prijavili le za dobra dva tisočaka škode, predvsem na drevju. Kako bomo zanimive in skoraj nikoli vidne vnovične prebivalce naših voda in obvodnih lok ter vrbišč sprejemali v prihodnje, bo torej odvisno predvsem od nas, ljudi, ki smo v naravnem okolju prav tako samo gostje, in ne vsemogočni gospodarji...

Za prikaz gumbov, kot so "Všeč mi je", "Deli na FB", "Tweet", "G+" in komentarjev socialnih omrežij omogočite piškotke v nastavitvah, ki jih odprete na zavihku "Zasebnost" ob strani levo ali spodaj na gumbu "Dovoli piškotke"! Za pravilno delovanje novih nastavitev osvežite stran s pritiskom na tipko "F5".
Nahajate se: MKR Male živali Nekoč skoraj izumrli sedaj pa naseljujejo Pomurje