Čeprav je po moževi nesreči (1976) ostala sama, je Kristina Pelcl do kruha spravila šest otrok, danes ima še enajst vnukov ter deset pravnukov

Kristina PelclČeprav niso imeli računalnikov, pametnih telefonov, različnih igric in podobnih reči, s katerimi se večinoma ukvarjajo današnji otroci in mladina, so se tudi naši predniki, dedki in babice v mladosti imeli fajn in so živeli zelo lepo. To seveda lahko potrdijo mnogi, ki danes preživljajo jesen življenja, enako tudi Kristina Pelcl (rojena Marič 6.10.1928 v Gradišču na levem bregu reke Mure) s čudovitega Janževega Vrha nad Radenci. Prav na svoj rojstni dan je na hribčku kjer je domovina znamenitega „Janževca", je z glasnim vriskom pozdravljala goste, ki so jih prišli voščit za visok življenjski jubilej.

Devetdesetletnica, ki z veselimi vriski pozdravlja obiskovalce

Radgončana Franc in Bojan do odličnega 3. mesta

Bujta repa MSNa parkirišču hotela Diana v Murski Soboti je potekal 9. Festival bujte repe, s tekmovanjem ekip v kuhanju te tradicionalne prekmurske jedi. Na tekmovanju, kjer je dišalo po tej tradicionalni jedi, je tokrat sodelovalo nekoliko manj (12) ekip, in sicer iz različnih društev, organizacij, turističnih podjetij in seveda tudi političnih strank, saj nas kmalu čakajo lokalne volitve. Kljub temu je bilo manj politikov, kot so nekateri pričakovali. Poleg ministrice Alenke Bratušek, državne sekretarke Olge Belec in soboškega župana Aleksandra Jevška, smo videli le še nekaj lokalnih strankarskih veljakov. Festival bujte repe je ena od večjih pomurskih kulinaričnih prireditev v jesensko-zimskem času, s katero si organizatorji prizadevajo za promocijo te tradicionalne prekmurske jedi, seveda pa tudi popestriti sobotno dogajanje v lokalnem okolju.

Na 9. festivalu bujte repe tekmovalo 12 ekip

Pripravili so 25. obrtniško-podjetniški gobarski piknik 2018, kjer so se družili, nabirali in jedli gobe

Gobe NegovaMedtem, ko iz večjega dela države poročajo, da je letošnja jesen zelo bogata z gobami, je na skrajnem severovzhodu Slovenije bera gozdnih lepotic, zlasti jurčkov in lisičk, zelo skromna. Kljub temu je tudi v pomurskih gozdovih možno srečati ljubitelje gobarjenja in gob, v kar smo se mnogi lahko prepričali tudi zadnjo soboto letošnjega septembra, ko so se v gozdove Negove in okolice podali številni udeleženci tradicionalnega, sedaj že 25. gobarskega piknika Območne obrtno podjetniške zbornice (OOZ) Gornja Radgona. Res je sicer, da so jurčkov in lisičk našli le za vzorec, zato pa je bilo veliko drugih gozdnih lepotic, saj je okoli 150 udeležencev, ki se je v lepem in sončnem vremenu pogumno odpravila v gozd, nabirala prav vse gobe, tako užitne, kot manj užitne in celo strupene. In čeprav so jih pozneje skoraj vse pojedli, nikomur ni bilo slabo, a kljub temu sami tega ne počnite in bodite sila previdni.

Obrtniki in podjetniki v negovskih gozdovih

Gasilci so trgali, prešali in se družili...

Gasilska trgatevPrav prijetno je minulo soboto bilo ob gasilskem domu PGD Janžev Vrh nad Radenci, torej natanko tam odkoder prihaja znameniti janževec. Medtem ko so vinogradniki po okoliških vinogradih pobirali še zadnje grozde letnika 2018, so namreč domači gasilci in gasilke na Janževem Vrhu, v društvu jih je nekaj nad 70, pripravili 7. gasilsko trgatev. Z natanko 52 trsov, predvsem brajd – jurke in izabele, so namreč natrgali precej grozdja, ki so ga nato tretali in stisnili dobrih 400 litrov sladkega mošta, katerega bodo došolali in z njim nazdravili ob različnih gasilskih akcijah, prireditvah in dogodkih.

PGD Janžev Vrh je menda edino gasilsko društvo z lastnim vinogradom

Angela Knaus de Groot je pred 55 leti odšla v Kanado, a še vedno rada obišče Pomurje

KlemenčičeviKamorkoli gremo, kjerkoli živimo, vrnitev v rojstni kraj, predvsem če je ta daleč, je vedno nepozabno doživetje, vezano na stare, drage spomine. Takrat se vrnemo desetletja nazaj, v svoje otroštvo in čas, ko smo svoj dom in domovino zapustili. Tega se še posebej zaveda Angela Knaus, ki je kot 11-letna deklica, davnega lata 1963 iz rojstnih Vidoncev na Goričkem, oz. Gornje Radgone, kjer je zadnjih pet „slovenskih" let preživela pri teti Mariji in stricu Milanu Klemenčiču, odletela čez veliko lužo, v kanadski Hamilton.

Lepo je obiskati rojstni kraj in srečati svoje drage

Ob svetovnem dnevu Alzheimerjeve bolezni so se sprehajali po parku

Sprehod za spominPodobno kot marsikje po državi, so se na topel septembrski dan tudi stanovalci Doma starejših občanov (DSO) Gornja Radgona, ki so oboleli za demenco, sprehodili po mestnem parku skupaj s svojci, prostovoljci in zaposlenimi. Ob svetovnem dnevu Alzheimerjeve bolezni se namreč po celotni Sloveniji organizirajo „Sprehodi za spomin", ki opozarjajo na bolezen, ki se neustavljivo širi. Demenca trenutno sodi med največje zdravstvene, socialne in finančne izzive sodobne družbe.

Sprehod za spomin, za bolnike z demenco

Moj kraj Radgona

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Nekoč skoraj izumrli sedaj pa naseljujejo Pomurje

 

Lovski revirni čuvaj LD Negova, Franc Veberič in ribič Roman Muhič, odkrila bivališči bobrov ob reki Ščavnici - vedno več jih je tudi ob Muri in mokriščih ob njej

BobriPred dnevi nas je nekdanji starešina LD Negova, danes pa lovec in lovski revirni čuvaj, Franc Veberič Iz Cerkvenjaka, povabil na ogled »gnezdišča« bobrov ob reki Ščavnici, ki ga je sam naključno odkril. Na njegovem področju teče reka Ščavnica, ki je vse od Spodnje Ščavnice do izliva v Muro pri Gibini, regulirana. Le na dveh odsekih je ohranjen del stare struge, in sicer v Očeslavcih do Tothovega mlina in v Žihlavi pri Sv. Juriju ob Ščavnici. Ohranjeni stari strugi sedaj napajajo z vodo s pomočjo zapornic, ki dvignejo vodostaj vode v regulirani strugi in tako omogočajo pretok vode v staro strugo reke Ščavnice.

Oba dela struge sta dragocena za živali v naravi, saj sta strugi poraščeni z grmovnem in drevjem, kjer se lahko skrijejo živali. Ker je nova struga Ščavnice več ali manj očiščena grmovja, v strugi in obrežju ni veliko možnosti za življenje živali. Zanimivo pa je, da so se na prostoru, kjer je zajezena struga Ščavnice pred kakimi štirimi leti pojavili bobri, katerih ne pomnijo niti najstarejši prebivalci, ki so poznali tudi staro strugo reke Ščavnice, katero so ob regulaciji v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja spremenili v kanal.
„Kot vidite, je tukaj bil na delu bober. To dokazujejo na sveže zglodana debla dreves. Ker sem na tem področju čuvaj pogosto obidem ta prostor. Prvič sem bobre na tej relaciji, se pravi med Spodnjimi Ivanjci - Okoslavci, opazil pred štirimi leti, ko sem prvič opazil podrta drevesa. Moram povedati, da jih še nisem videl. Videli pa so jih okoliški lastniki zemlje, ki so povedali, da jim bobri »podirajo« tudi koruzo. Podrta koruzna stebla, ki jih imajo za hrano, vlačijo v svoj brlog. Enemu izmed lastnikov, ki ima njivo ob njihovem teritoriju, so lansko jesen »spodsekali« več kot tisoč stebel koruze. Kot pravijo, so opazili štiri bobre, dva odrasla in dva mladiča. Ali jih je več, ni mogoče reči. Kot sem slišal, živi ena skupina bobrov na prav taki pregradi štiri kilometre nizvodno na Ščavnici na področju Slaptincev. Tudi tam bobri podirajo velike vrbe, ter uničujejo koruzo v svoji okolici. Koliko jih je tam ni znano. Bobri so se na reki Ščavnici naselili s prihodom od izliva Ščavnice v Muro pri Gibini. Kot je znano, živi nekaj bobrov ob reki Muri in njenih rokavih. Bobri so z zakonom zaščitene živali, saj jim je v Evropi grozilo iztrebljene", nam je o naselitvi bobrov na tem področju razlagal Franc Veberič.
Nikakor ne gre prezreti, da je evropski bober, ki se razlikuje od kanadskega, v 18. in 19. stoletju že povsem izumrl. Pri nas je bober veljal za izumrlega približno poldrugo stoletje, saj je v rajnki Avstriji, kamor smo takrat še spadali, izumrl leta 1869. Veliko hitreje so ga iztrebili v Italiji, že leta 1541, še hitrejši pa so bili Angleži, kjer je izginil že v dvanajstem stoletju. Pred tem je ozemlje Evrope naseljeval najmanj 14.000 let, vse od zadnjih ledenih dob pleistocena. Konec devetnajstega stoletja je v Evropi in Aziji skoraj povsem izginil: le na osmih izoliranih, najbolj nedostopnih območjih je preživelo kakšnih 1200 evrazijskih bobrov. Številne zahodnoevropske države so ga zato zaščitile že na začetku dvajsetega stoletja, mnoge, iz katerih je povsem izginil, pa so poleg zaščite bobre začele tudi ponovno naseljevati. Ker se je to v nekaterih državah, kot so Norveška, Finska in Švedska, dogajalo že pred pol stoletja ali več, so si bobri v teh državah številčno že toliko opomogli, da so spet postali normalen del naravnega okolja in ponekod znova tudi lov na divjad. Zdaj jih v Evropi in Aziji živi že najmanj 1,2 milijona, kar je tisočkrat več kot v obdobju, ko mu je šlo najslabše. Prav zato je kot živalska vrsta zaščiten. Lovci LD Negova in LD Videm ob Ščavnici, so ponosni, da imajo na svojem terenu redko žival, ki ji je grozilo popolno iztrebljenje, kar pa ne bi mogli reči za nekatere lastnike zemljišč in gozdov.
Tako nam je tudi dolgoletni ljubitelj narave in ribič, 86-letni Roman Muhič razlagal o tem, kako spremlja „delo bobrov" ob reki Ščavnici. Njegovo »bobrišče« se nahaja 6 km od prvega v Spodnjih Ivanjcih, nizvodno reke Ščavnice, v Slaptincih. Do bobrišča nas je popeljal ribič, ki na tej lokaciji uživa pri ribolovu, Roman Muhič, ki je najstarejši ribič član RD Gornja Radgona, TE Videm ob Ščavnici. Kljub letom je Muhič zelo razgledan, saj je deloval kot funkcionar v različnih društvih in organizacijah, zato je pravi zaklad podatkov in spominov. Kot ljubitelj narave, se je celo življenje posvetil kmetovanju. Sedaj, ko kmetujejo »ta mladi« ima več časa za svoje konjičke in je brez težav pokazal svoje bobrišče, ki je od njegovega doma, kmetije v Biserjanah, oddaljeno kake 4 km. Ogled se je začel pri prvem drevesu, ki ga je s svojimi zobmi »podiral« bober. Sveže treske so izdajale, da mu je bila tista noč, kajti aktiven je le ponoči, delavna. Presenečeni smo bili, kako debelega drevesa se je lotil. Ugotovili smo, da ga je želel podreti že kako leto prej. Vsaj tako je bilo videti po sledeh njegovega dela z zobmi na deblu drevesa. Pot iz vode kaže, da je za to delo opravil veliko pohodov iz vode. Prihajal pa je vedno po isti poti. Za primerjavo velikosti drevesa, smo Romana poprosili, da se postavi ob oglodanem drevesu. In kot smo ugotavljali, drevo še dolgo ne bo padlo. Razmišljali smo, morda pa si na njem krepi svoje sekalce, ki mu služijo za podiranje dreves, ki mu dajejo potrebno hrano, za kar po padcu drevesa uporabi sleherno vejico, ki si jo znosi v brlog.
Tudi naslednja obgrizena vrba je bila dokaj debela. Naleteli pa smo tudi na skupek mladih vrb, katere je po vrsti obgrizel in hitreje prišel do hrane. Roman Muhič sicer spremlja delo bobrov vsaj štiri leta, odkar je njihovo glodanje dreves prvič opazil, videl pa nikoli nobenega, zato nas je peljal tudi na staro strugo Ščavnice, ki je od nove struge oddaljena le nekaj deset metrov. Tam nam je pokazal štore in padla drevesa, ki jih je bober podiral pred leti. Točno kdaj so drevesa padala se ne spominja več. Bobri so sicer monogamne živali in par ostane skupaj vse življenje. Mladiči ostanejo s starši dve leti in vmes pomagajo pri skrbi za leto mlajše brate in sestre. Po dveh letih odidejo iz domačega bobrišča, si poiščejo nov primeren prostor ob vodi in se osamosvojijo. S podiranjem obvodnih dreves spreminjajo naravne pogoje in povečujejo število rastlinskih in živalskih vrst, ki lahko v tako izboljšanem okolju živijo. Tudi njihovi jezovi pripomorejo k večji raznovrstnosti rastlinskega in živalskega sveta.
Gozdarski inštitut Slovenije skupaj s projektnimi partnerji nadaljuje aktivnosti v sklopu projekta GoForMura, ki je sofinanciran iz Programa Finančnega mehanizma EGP 2009–2014. Del raziskav v projektu, ki je omejen na gozdna območja ob Muri - v Murski šumi in na Gornji Bistrici, je namenjen populaciji bobra, njegovem statusu in razvoju ter učinkom na kmetijske površine in gozdove. Pri tem sodelujočim pomaga tudi Duncan Halley iz Norveškega inštituta za naravno dediščino, ki se je ta teden tudi mudil ob Muri in delili izkušnje Norvežanov, ki jih imajo z bobrom.
Bober je zavarovan tako na mednarodni ravni kot tudi z domačo zakonodajo. Varuje ga habitatna direktiva in je kot evropsko pomembna vrsta vključen v območja Natura 2000. V Sloveniji je uvrščen na rdeči seznam ogroženih sesalcev z oznako Extinkt. To pomeni da je vrsta nekoč že živela pri nas, vendar je izumrla in je danes obravnavamo kot prizadeto vrsto. V okviru projekta GoForMura predvidevajo za izboljšanje habitata (življenjskega okolja) bobra gozdnogojitveni ukrep sadnja, saj se bo to pomlad sadilo sadike vrbe in topola z namenom povečevanja prehranskega habitata za bobra. Njihov glavni cilj bo torej načrtovanje upravljanja značilnih, a vedno bolj izginjajočih poplavnih hrastovo-jesenovo-brestovih gozdov in obrečnega vrbovja, jelševja in jesenovja. V sodelovanju z zainteresiranimi javnostmi pripravljajo tudi upravljavski načrt za dva tipa gozdov, v katerem bodo med drugim predvideni tudi ukrepi za izboljšanje stanja habitata bobra v luči varovanja vrste in zmanjševanja konfliktov zaradi bobrovega delovanja. Kmalu pripravljajo tudi srečanje z vsemi deležniki, med drugim lastniki gozdnih zemljišč, gozdarji in lovci.
Za zdaj znakov velike namnožitve bobra še ni, a strokovnjak in sodelavec norveškega inštituta za varstvo narave NINA Duncan Halley opozarja, da je treba ukrepati in načrtovati rast števila bobrov že zdaj, v zgodnejših fazah njegovega pojavljanja v Sloveniji. „Najti bo treba način upravljanja, ki bo upošteval lastnike zemljišč in bo hkrati v interesu ohranjanja narave," pravi norveški gost, ki je razložil zakaj je evrazijski bober konec devetnajstega in na začetku dvajsetega stoletja skoraj izumrl: „V preteklosti je bilo na Norveškem in v Evropi nasploh več lakote kot zdaj. Zato so ljudje lovili bobre za hrano. Poleg tega je bilo bobrovo krzno nekoč veliko bolj cenjeno kot danes, ko je skoraj brez vrednosti. Bobre pa so pogosto lovili tudi zaradi bobrovine, izločka njihove zadnjične žleze, ki so jo uporabljali v farmaciji in za proizvodnjo dišav. Zaradi vsega tega je bil bober v preteklosti veliko vreden. Na Norveškem je na primer v osemnajstem stoletju eden stal toliko, kot je znašala celoletna plača kmečkega delavca. Zato so v tistem obdobju skoraj izginili".
Drugi vzrok za izginjanje bobra v prejšnjih stoletjih pa ilustrira dogodek iz sedemnajstega stoletja z ozemlja sedanje Slovenije, ki ga v svoji diplomski nalogi omenja Saša Vochl z Gozdarskega inštituta Slovenije. Leta 1677 so namreč podložniki ubili grofa Güntherja Herbersteina zato, ker se je zavzemal za ohranjanje največje slovenske kolonije bobrov ob rokavih Drave in na lokah med Mariborom in Ptujem. V tistem času so lahko podložniki les za kurjavo dobivali samo iz manj vrednih obrečnih gozdov, v katerih pa so za svojo hrano in gradnjo jezov ter bobrišč drevesa podirali tudi bobri. Ti so bili torej pri pridobivanju lesa neposredna konkurenca tlačanom in lahko si mislimo, kaj se je zgodilo z njimi, če so bili zaradi tega pripravljeni najprej ubiti svojega gospodarja.
Bobri se k nam sploh ne bi vrnil, če bi bilo to odvisno od slovenskih oblasti. A se je brez njihove vednosti pritihotapil iz Hrvaške, kjer so jih v reko Lonjo pri Ivanič Gradu nekaj znova naselili leta 1996. Od tam so se začeli širiti po Hrvaški in tudi k nam, kjer so prva objedena in podrta obvodna drevesa odkrili leta 1998 na sotočju Krke in Radulje na Dolenjskem. Ker je bober pri iskanju najboljših življenjskih razmer sposoben ob vodotokih potovati zelo daleč, tudi po nekaj deset kilometrov ali več, se je torej v dveh desetletjih razširil ne samo po Hrvaški, ampak tudi po Sloveniji, kjer ga zdaj opažajo na Krki, Radulji, Dravi, Muri in vedno pogosteje tudi v pritokih teh rek... Nestrpnosti ali nasprotovanja bobrom za zdaj ni čutiti. Lastniki so do bobrov zelo strpni in v zadnjih nekaj letih so v območni enoti Zavoda za gozdove Murska Sobota prijavili le za dobra dva tisočaka škode, predvsem na drevju. Kako bomo zanimive in skoraj nikoli vidne vnovične prebivalce naših voda in obvodnih lok ter vrbišč sprejemali v prihodnje, bo torej odvisno predvsem od nas, ljudi, ki smo v naravnem okolju prav tako samo gostje, in ne vsemogočni gospodarji...

Za prikaz gumbov, kot so "Všeč mi je", "Deli na FB", "Tweet", "G+" in komentarjev socialnih omrežij omogočite piškotke v nastavitvah, ki jih odprete na zavihku "Zasebnost" ob strani levo ali spodaj na gumbu "Dovoli piškotke"! Za pravilno delovanje novih nastavitev osvežite stran s pritiskom na tipko "F5".
Nahajate se: MKR Male živali Nekoč skoraj izumrli sedaj pa naseljujejo Pomurje