V prekmurski vasi Kupšinci se ne bojijo za prihodnost kraja, saj imajo veliko otrok

Miklavž v KupšincihKupšinci so gotovo ena lepših in naprednejših vasi v murskosoboški mestni občini, kjer skoraj štiristo krajanov živi v sožitju in brez kakršnihkoli zapletov. Skupaj z društvi, kot so gasilsko in športno, Krajevna skupnost Kupšinci skrbi za družabno in društveno življenje v vasi, vzporedno z regionalno cesto Murska Sobota – Gederovci. V ospredju dogajanja v kraju, kjer se običajno zberejo vsi krajani ne gleda na njihovo starost, je med drugim obisk sv. Miklavža, ki še posebej razveseli otroke. Teh je, v primerjavi z nekaterimi demografsko ogroženimi prekmurskimi kraji, v Kupšincih kar veliko, kar je potrdil tudi tokratni obisk dobrotnika sv. Miklavža in hudobneža parklja. V domačem vaško-gasilskem domu se je v spremstvu staršev, dedkov, babic ali koga drugega, zbralo 44 pridnih malčkov, ki jih je sv. Miklavž obdaril. In ker so mu obljubili, da bodo še naprej pridni, jim je bradati možakar obljubil, da se srečajo spet čez leto dni. Zanimivo, tokrat starši za lepa darila svojim malčkom niso morali posegati v lastni žep, saj je za darila in pogostitev poskrbela KS Kupšinci.

Pridni otroci so z veseljem počakali sv. Miklavža

Na 23. martinovanju v Gornji Radgoni veliko navdušenih vinoljubov, veseljakov in drugih gostov

Martinovanje 2017Ne glede na to, da v vinskih kleteh oz. v sodnih že nekaj časa vre, ko se sladki mošt nekoliko hitreje kot običajno spreminja, ali se je spremenil v vino, se to »uradno« dogaja šele v »Martinovem tednu«, ko po številnih, zlasti vinorodnih mestih in krajih pripravljajo tradicionalne »Martinove prireditve«. In ena takšnih, pravzaprav ena večjih na severovzhodu države, je znova bila v Gornji Radgoni, ki sodi med pomembnejša slovenska vinogradniško - vinarska območja, in kjer so ob Sv. Martinu, dnevu ko se je mošt tudi "uradno" spremenil v vino, ponovno pripravili enkratno (23. po vrsti) martinovanje, ki je v lepem in sončnem vremenu pritegnilo veliko veseljakov, vinoljubov in sploh gostov od blizu in daleč, največ seveda iz Pomurja ter Slovenskih goric in sosednje Avstrije..., kar nekaj pa jih je iz drugih delov države prispelo tudi z avtobusi.

In mošt se je (uradno) spremenil v vino

Pred soboško Diano se vedno nekaj dogaja, saj so po bogračiadi sedaj pripravili 8. festival bujte repe - tokrat je nastopilo 15 ekip, zmagala pa je ekipa Mestnih četrti Murska Sobota

Bujta repaNa Slovenski ulici, pred hotelom Diana v Murski Soboti je konec tedna potekal 8. Festival bujte repe, s tekmovanjem ekip v kuhanju te tradicionalne prekmurske jedi. Na tekmovanju je tokrat sodelovalo nekoliko manj (15) ekip, in sicer iz različnih društev, organizacij, turističnih podjetij in seveda tudi političnih strank in posameznikov, saj bodo kmalu predsedniške volitve. Festival bujte repe je ena večjih pomurskih kulinaričnih prireditev v jesensko-zimskem času, s katero si organizatorji prizadevajo za promocijo te tradicionalne prekmurske jedi, seveda pa tudi popestriti sobotno dogajanje v lokalnem okolju. Strokovna komisija, katere predsednica je bila Zdenka Tompa, člana pa še dva vrhunska kuharska strokovnjaka, Janez Gjergjek in Branko Časar, je budno spremljala ves potek kuhanja, na koncu je ocenila tudi okus in vonj jedi.

Dišalo je po Prekmurski dobroti - bujti repi

Malčki med starostniki

DSO medgeneracijsko sodelovanjeDnevi ob izteku letošnjega poletja in pričetku jeseni so v Domu starejših občanov (DSO) Gornja Radgona minili v prijetnem vzdušju medgeneracijskega sodelovanja. Tako so se stanovalci DSO Gornja Radgona, z veseljem odzvali povabilu bližnjega Vrtca Manka Golarja, in se tako tudi letos udeležili njihove tradicionalne trgatve. Skupaj z otroci so polnili vedra in püte, iz preše pa je tekel sladki sok, s katerim so si ob druženju postregli. Ob zaključku so jih zaposleni in otroci vrtca pogostili še z domačim pecivom in namazanimi kruhki. Lepo je bilo in starostniki za drugo leto držijo ponovno pesti za dobro letino in čim manj toče.

Prijetno in poučno medgeneracijsko sodelovanje

Poleg koncerta tamburašev, še odprtje likovne razstave

DSO tamburašiV Domu starejših občanov (DSO) Gornja Radgona, pogosto, zlasti ob raznih priložnostih organizirajo pestre kulturne in družabne prireditve, ki so namenjene tako stanovalcem doma kakor tudi zunanjim obiskovalcem. Tako je, med drugim, številna publika, v polni dvorani DSO prisluhnila skladbam Tamburaške skupine KD Peter Dajnko iz Črešnjevcev. Poseben aplavz so si prislužili tudi zato, ker so bili pripravljeni nastopiti namesto skupine, ki je bila prvotno planirana, a je žal svoj nastop v zadnjem trenutku odpovedala.

Tamburice, slike, harmonika...v domu starejših

Nekateri se niso videli že desetletja!

Obletnica OŠ StogovciV tem jesenskem času, ko predvsem kmetovalci in ljubiteljski pridelovalci, s polj in vrtov, iz sadovnjakov in vinogradov, pospravljajo darove narave, se vrstijo tudi takšna in drugačna srečanja nekdanjih sošolcev. In tako se spet posebej potrjuje, da se šele ko se nam življenje prevesi v drugo polovico stoletja, torej ko smo že v »objemu« Abrahama, še posebej zavemo, kako pomembno je ohranjanje in poglabljanje prijateljstva iz mladosti. In to so potrdili tudi večinoma že babice in dedki iz Apaške doline, ki so natanko pred pol stoletja skupaj zapustili šolske klopi osemletke v Stogovcih. Obžalovali so sicer, da v omenjenem šolskem okolišu na zahodni strani Apaške doline ni več veliko otrok in je njihova nekdanja šola, sedaj podružnična šola v okviru OŠ Apače.

Po pol stoletja so se srečali šolarji, ki so osemletko končali na OŠ Stogovci

Tudi druženje je terapija za invalide

Invalidi GRPo podatkih Svetovne zdravstvene organizacije je na svetu dobrih 600 milijonov invalidov, v EU jih je 65 milijonov, v Sloveniji pa približno devet odstotkov populacije predstavljajo invalidi, saj je v naši državi registriranih skoraj 170 tisoč invalidov. In slednjim je poleg ustrezne zaposlitve ter rehabilitacije, potrebno priskrbeti tudi mnoge druge aktivnosti. Zato sta med najpomembnejšimi aktivnostmi, ki jih izvajajo invalidska društva, med katera sodi tudi Medobčinsko društvo invalidov (MDI) Gornja Radgona (predsednica: Alenka Husar), kjer je v treh aktivih: Gornja Radgona (Hedvika Weingerl), Kapela (Štefka Pučko) in Apače (Irena Primožič), včlanjenih 550 zlasti delovnih invalidov z območja občin Apače, Gornja Radgona, Radenci in Sveti Jurij ob Ščavnici, ekskurzije, druženja in družabna srečanja ob različnih priložnosti.

Radgonski invalidi so se srečali na Turistični kmetiji Benko

Moj kraj Radgona

Za prikaz vremena omogočite piškotke na zavihku "Zasebnost"!

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Torta za Ludwiga, ki je prestopil v četrto desetletje

 

V društvu za zaščito konj Slovenije so ponosni na enega najstarejših slovenskih konj, ki živi v njihovem zavetišču

Torta za LudvikaVseslovensko Društvo za zaščito konj Velenje, katerega predsednica je neutrudna Natalija Nedeljko, in ki deluje tudi preko rehabilitacijskega centra Petra v Orovi vasi pri Polzeli, gotovo sodi med najbolj dejavna tovrstna društva za zaščito živali sploh. Kljub finančnim težavam, glede na to, da je po vsej državi vedno več zavrženih in trpinčenih živali – tudi konj, društvo s pomočjo donatorjev in prijateljev, nesebično pomaga. In čeprav imajo veliko podpornikov in prijateljev, zaradi česar je bistveno lažje delovati, so veseli vsakega novega donatorja in botra, ki prevzame skrb za kakšno žival.

In med živalmi, ki so jih prevzeli donatorji je tudi najstarejši konj v društvu z imenom Ludwig, ki je te dni proslavil kar 30. rojstni dan, s tem pa gotovo sodi med najstarejše konje v Sloveniji. Po nekaterih neuradnih podatkih pa je celo najstarejši. Ob jubileju so mu ponudili tudi sadno-zelenjavno torto, Ludwig je sicer posvojen in nastanjen v društvu, o njem in njegovem življenju pa nam je pripovedovala njegova posvojiteljica Naja. Pokazala sta, kako skupaj dihata in delata kot eno bitje. Z Najo in Ludwigom ter ostalimi „starčki" v centru, ki imajo že krepko čez 20 let, se lahko obiskovalci odpravijo na sprehod, lahko jih pokrtačijo in jim zašepetajo kaj lepega na uho.
Preden je prišel v center je Ludwig bil v lasti ljubiteljice živali Vanje, ki ji ga je kupil oče. „Imela sem 18 let in Ludko okoli deset let. O ljudeh, ki so ga imeli in ravnali z njim grobo v nasprotju z mojimi načeli, ne želim govoriti, ker ne maram nikogar obsojati. Z očetom sva hodila na ježe in kmalu sem ugotovila, da je z ravnanjem s konji na tem ranču nekaj hudo narobe, ko sem Ludwigu in ostalim sotrpinom po ježah masirala preutrujene mišice, poskušala ublažiti nemir s krtačenjem, petjem pesmi in božanjem, pa seveda mazanjem hudo globokih ran od žuljev, ki so jih na hrbte zarisala sedla. Konji so se pod sedli dobesedno sesedali v imenu turistične ponudbe, velikokrat od izčrpanosti, bili so siljeni v podvige, za katere jih je bilo strah in posledično pridobivali različne poškodbe, za upravičen odpor in neposlušnost pa so bili tepeni, včasih hudo. Vsak konj si je iskal svojo pot za preživetje iz te muke in Ludko mi je neizmerno prirasel k srcu, ker je kmalu ugotovil, da vsaj meni ni vseeno za njih. Imel je stojišče s še dvema konjema, in po utrudljivih ježah je najprej pojedel oves obema levo in desno in potem še svojega, ker je bilo treba preživeti. Opazila sem, da je na nek svoj način poseben. Ko sem ga po kožuščku po ježah zmasirala s senom, namazala rane in pokrtačila, me je nežno stiskal ob zid, da naj še ostanem. Bil je zelo pogumen, pa vendar zelo nežen. Bela lisa, ki jo ima na hrbtu, je ostanek poškodbe, globokega žulja, ki ga imam še vedno živo pred očmi", razlaga Vanja.
Ludwig je na ježah dovolil, da je konj, ki je imel poškodovan vid na eni očki, lahko naslonil glavo na njegov zadnji del in mu ves čas ježe lahko sledil, on pa ga je na nek način vodil in ščitil. Postal je uporniški in lastnik ga ni maral, zato ga je tepel. Naučil se je zelo dobro otresti jahača na ježah, zdržal pa je veliko in zanj pretežke jezdece, zato je moral pogosto na večdnevne prenaporne ježe. „Prišel je čas, ko sem svoj notranji upor začela tudi jaz. Zato me lastnik ranča ni maral. Ludko je obstal v hlevu z močno poškodovano plečko, ker ga je pretežek jahač na ježi v eni od kotanj, v katere so silili konje, zabil. Močno je šepal in bil je na vrsti, da ga lastnik ubije. Tako je bilo s konji, ki mu niso več služili. Na tem ranču so bili zares lepi in žalostni konji. Nisem več zdržala, ježe so bile zame ena sama žalost, kjer sem lahko, sem mu olajšala to brezsrčno ravnanje in prosila sem očeta, da ga odpeljemo daleč stran. Oče je mojo željo izpolnil. Lastnik je komentiral, da gre Ludko v dobre roke in da mu ne bo hudega. In tako je bilo", je razpredala Ludwigova rešiteljica.
Sledil je čas rehabilitacije, s pravo ljubeznijo. Kmalu je bil zelo lep in poškodbe so se s počitkom in zmernim delom ter ljubeznijo kmalu zacelile. Na začetku je bil kar nemiren in včasih na ježah nevaren, ko pa so se preselili na obalo, se je počasi umiril. „Veliko sva preživela na mirnih ježah v naravi, kjer je dobil zaupanje v človeka in občutil svobodo in mir v srcu. Za mene so sledila težka leta glede najemniških hlevov, bilo je drago in povsod nekaj ni štimalo, kar smo se glede oskrbe dogovorili v času, ko mene ni bilo zraven. Bil je veliko z nami, otroki in mladimi in preživeli smo veliko lepega. Potem se mi je izpolnila želja in dobila sva zelo lep hlev, kjer je kar nekaj lepih in mirnih let preživel z dvema kobilama, ki ju je imel zelo rad. Tam je bilo vse tako, kot je treba. Vedno je imel rad otroke in je bil zanesljiv. Hode ima zanesljive in prijetne za ježo, zato je naučil veliko otrok na svojem hrbtu. Vedno je bil hudomušno prisrčen. Pa je prišel tudi za naju dan, ko sva svoj hlev zapustila, za nekaj let se je preselil v hlev moje prijateljice, kjer mu je bilo v večji čredi Angležinj zelo lepo in zanj so lepo poskrbeli. Ko sem bila v stiski in nisem več zmogla skrbeti za njega, sem vas prosila za pomoč. Vesela in hvaležna sem, da je Ludko lahko v centru, da ima Najo in da mu je lepo. To je bila edina moja srčna želja zanj. To je ostalo v moji duši in še zmeraj boli, ko se spomnim vsega, kaj lahko doživiš, ko ti za živali ni vseeno in jih čutiš. In za vedno ne maram brezčutnih slovenskih konjarjev, ki sem jih uspela spoznati na najini skupni poti. Ne glede na vse je bilo tudi veliko lepega, ki bo v Ludkovem srcu ostalo. Mi vsi smo ga imeli zelo radi in tudi Najina ljubezen do njega bo ostala večna", je dodala Vanja.
Njegova posvojiteljica Naja Šporn pa se še posebej spominja 6. avgusta 2013, ko se je v društvo za zaščito konj pripeljal Ludwig. „Sprva nisem vedela ničesar o njem in najprej sem videla njegovo črno ritko iz prikolice in me je nemudoma očaral, nato pa je pokukal ven in ko sem videla njegove velike rjave oči sem se do ušes zaljubila vanj. Takoj ko je stopil iz prikolice sem šla do Natalije in ji glasno povedala da bom jaz skrbela zanj. Prvi teden sem ga pustila pri miru,da se je navadil njegovega novega doma, potem pa sva začela graditi zaupanje. Prvi mesec ni bilo lahko, saj mi Ludwig sploh še ni zaupal, nato pa sem z njim začela delati trikce, ga peljala na sprehode in mi je zato vedno bolj zaupal. Vsak dan me je bolj presenečal in vedno bolj mi je priraščal k srcu, ker pa sem vedela da bo moral poiskati svoj večni dom sem si vsak dan zatirala resnico da se mu bom nekega dne morala odreči. Vendar ta dan nikoli ni prišel, saj je 22. marca napočil dan ko je Ludwig postal resnično in samo moj. Od tega trenutka dalje sem najsrečnejša deklica na svetu", pravi Naja.
Z Ludwigom sta se iz dneva v dan bolj navezala drug na drugega in postala nerazdružljiva. Odkar ga pozna se je Naji svet postavil na glavo in to na dobro. Med poukom samo čaka kdaj bo zazvonil zvonec, da lahko odhiti do njega in ga močno stisne k sebi. "Vsakič ko sem bila slabe volje ali je moj dan šel čisto narobe sem prišla do Ludwiga in že sem pozabila na vse druge stvari. Če samo pomislim nanj je svet videti lepši, ne mine dan, ko ne mislim nanj. Dovolj je, če samo vidim njegovo črno glavico z velikimi rjavimi očmi in liso na sredi čela pa imam nasmeh v očeh, toplino v srcu in moj dan postane lepši. Ludwig mi pomeni vse na svetu in ga ne zamenjam za nič. Mojega življenja si sploh ne morem predstavljati brez njega, saj je kot rožica ki razcveti moj celoten dan. Lahko bi poskušala pojasniti kako ga imam rada vendar moje ljubezni do njega ne morejo obrazložiti nobene besede. On je moj nasmeh, moja sreča, moj svet. On je moja sorodna duša in skupaj piševa najino zgodbo že 3 leta. Minilo je 983 dni in še vedno zaspim ob misli nanj", razlaga neizmerna ljubiteljica konj, zlasti Ludwiga, Naja Šporn.
Starost konj
Strokovnjaki si niso enotni koliko let lahko živi konj, a prevladuje mnenje, da različno do rase, velikosti ipd., nekje do 35 let. Konje, pri katerih ne moremo več brati let iz zobovja, imenujemo po navadi stare. Na graščinah in farmah v Angliji niso konji 25-30 letni nobena redkost. V Freiburgu v
Švici je menda okoli leta 1870, 35 let star konj še normalno delal na polju. V istem času naj bi živel blizu Genove jezdec, ki je štel s svojim konjem vred precej nad 100 let. Robin, arabskega porekla, izključno jezdni konj, je bil v svojem 30 letu še eleganten kočijni dirkač. Zdaj je star 33 let, ne dela več in dobiva krmo zastonj, videti je pa, kot bi hotel-živeti še 33 let. Na zidu vojaškega hleva v Edinburgu stoji na kamniti plošči napis, ki pripoveduje o nekem častniškem konju; ta je potoval 1. 1856. iz Škotske domovine v krimsko vojsko, po končani vojski je prišel nazaj v Edinburg, kjer je dočakal 56 let življenja, dokler ni poginil od starosti in bil zagreben za tamkajšnjo vojašnico...

Za prikaz gumbov, kot so "Všeč mi je", "Deli na FB", "Tweet", "G+" in komentarjev socialnih omrežij omogočite piškotke v nastavitvah, ki jih odprete na zavihku "Zasebnost" ob strani levo ali spodaj na gumbu "Dovoli piškotke"! Za pravilno delovanje novih nastavitev osvežite stran s pritiskom na tipko "F5".
Nahajate se: MKR Male živali Torta za Ludwiga, ki je prestopil v četrto desetletje