V Gasilskem domu Zbigovci se je trlo otrok in njihovih spremljevalcev

Majolkin MiklavžPodobno kot vsako leto, ko se začne veseli december z obiskom prvega dobrega moža Miklavža, so zraven tudi letos bili aktivisti Turističnega društva Majolka. V sodelovanju s PGD Zbigovci so namreč spet pripravili lep dogodek za najmlajše iz Zbigovcev in okolice. Tokrat se je prireditve z obiskom sv. Miklavža in obdaritvijo udeležilo kar 105 otrok, ki so v prostore domačega gasilskega doma prišli s svojimi starši, dedki, babicami...

„Majolkin

Med srčnimi bolniki skrajnega severovzhoda države je dišalo po pečenem kostanju

Koronarci KonjiščeKoronarno društvo Radenci, ki združuje okrog 140 članic in članov (srčno – žilnih bolnikov) iz širšega območja severovzhodne Slovenije, predvsem, iz Pomurja in Slovenskih goric, s številnimi dejavnostmi, nenehno skrbi za boljše počutje članstva in sploh društva. Tako kot celo leto, se številne aktivnosti, kot so strokovna predavanja, na katerih članstvo in vse druge seznanjajo o različnih temah povezanih s srčnimi in žilnimi obolenji, delavnice, predstavitve, telovadba, vaje, izleti, hoje..., vrstijo tudi v teh jesenskih dnevih.

Koronarcem druženje veliko pomeni

Župnik ji je doma ob obhajilu podelil sveto hostijo

Terezija Kocbek - jubilejŽe nekoč, ko še ni bilo avtomobilov in drugih prevoznih sredstev, ko ljudje niso toliko hodili od hiše do hiše, saj so morali hoditi peš, so se mnogi bolj kot danes veselili obiskov. A tudi tokratnega obiska, ko so se številni pripeljali z avtomobili, se je še posebej razveselila 90 - letna slavljenka Terezija Kocbek, ki živi na Orehovskem Vrhu, dober streljaj iz Gornje Radgone, z ene in iz Radencev z druge strani. Ob njenem lepem življenjskem jubileju, sta jo namreč obiskali delegaciji Rdečega križa in župnijskega Karitasa, ki so ji prišli voščit za njen 90. rojstni dan, ki ga je praznovala v družbi svojih najbližjih. Delegacijo KO RK Črešnjevci - Zbigovci sta predstavljala predsednik Janko Avguštin in Dragica Vrbančič, delegacijo Karitasa pa: Cvetka Kurnik, Mira Hamler in Ana Rauter, ter radgonski župnik Franc Hozjan. Po izrečenih čestitkah in izročitvi priložnostnih daril, je župnik Hozjan slavljenko povabil k sv. obhajilu in ji podelil sv. hostijo. Šele po vseh opravljenih formalnostih, so bili vsi povabljeni k bogato obloženi mizi, ki sta jo pripravila »stara« gospodarja posesti Dragica in Franc Kocbek.

Terezija Kocbek z Orehovskega Vrha obeležila visok življenjski jubilej

Negovski gasilci ob njegovem visokem jubileju obiskali tovariša Maksa Lončariča

Maks Lončarič jubilejTe dni, ko praznuje Maks Lončarič lep okrogel jubilej – 80. rojstni dan, so ga med drugimi obiskali tudi gasilski tovariši. Na njegovem domu v Negovi, natančneje v zaselku Negovska vas, kjer živi, je prijaznega Maksa obiskala močna gasilska delegacija PGD Negova, kjer je tudi sam član že več kot 60 let, na čelu z aktualnim predsednikom Štefanom Puckom. Po opravljenih čestitkah in izročenem darilu, so obiskovalci in gostje zasedli bogato obloženo mizo, za kar sta poskrbeli hčerka Jožica in slavljenčeva žena Pepika. Potem, ko so ob napitnici »Kolko kapljic tolko let...«, nazdravili s penino, kot se za tak jubilej spodobi, je stekel prijazen pogovor s slavljencem. Ob tem so obujali tudi spomine na Maksovo prehojeno pot v gasilkah vrstah PGD Negova.

Če je nekdo član gasilske druščine več kot 60 let...

Puconci so gostili tradicionalni prireditvi Dödolijada (zmaga v Pečerovce) in Zlata kijanca (zmaga v Bodonce)

DödolijadaKulturno-turistično društvo (KTD) Puconci, je na igriščih ob puconski osnovni šoli pripravilo svoji tradicionalni prireditvi, 16. Dödolijado in 21. Zlata kijanco, prvič pa tudi biciklijado. Ob zanimivem kulinaričnem tekmovanju v pripravi priljubljene prekmurske jedi – dödolov, je potekala tudi kulinarična razstava domačih jedi, ob vseh teh dobrotah pa so se marsikomu pocedile sline, mnogi rekreativci pa so se podali na daljše ali krajše kolesarske potepe. Pod žgočim soncem in odprtim ognjem, kar za tekmovalke in tekmovalce, ni bilo ravno prijetno, se je zbralo več kot 30 ekip, sestavljenih iz članov iz društev in vasi, ki so na svojevrsten način prikazali tradicionalno jed naših dedkov in babic.

Prijetne dišave po dödolih so pritegnile množice

V praksi potrjujejo „demenci prijazno točko"

Sprehod DSO GRPodobno kot že nekaj let so v Domu starejših občanov (DSO) Gornja Radgona svetovni dan Alzheimerjeve bolezni obeležili s pohodom ali sprehodom v bližnji mestni park. Že zjutraj je na enoti za stanovalce z demenco, vladalo posebno vzdušje. Po zajtrku so se namreč stanovalci ob pomoči domskega osebja uredili, oblekli, nekateri so si pripravili invalidske vozičke in »hojice« ter se že pred napovedano uro zbrali v avli doma. Kot prostovoljci so se jim pridružili še nekateri iz bivalne enote in nekaj zaposlenih ter direktor DSO, mag. Marjan Žula. Kmalu je povorka počasi krenila proti bližnjemu mestnemu parku.

Sprehod za spomin ob svetovnem dnevu Alzheimerjeve bolezni

Srečali so se maturanti generacije 1953/54, med njimi tudi upokojeni nadškof in številne druge znane osebnosti

Maturantje Prve gimnazije MBPoletje je med drugim tudi čas, ko se srečujejo nekdanji sošolci ob takšnih in drugačnih obletnicah mature. In takšna srečanja, druženja in obujanje spominov na mlada, osnovnošolska ali srednješolska leta, so vedno prijetna in vesela. Toliko bolj, če se srečajo dedki in babice, ki so maturirali pred častitljivimi 65 leti. Prav takšno srečanje je pred dnevi potekalo v Mariboru in posredno v Slovenskih goricah, saj od tam prihaja veliko maturantov. Polde Matjašič iz Lenarta je namreč poskrbel za nepozabno srečanje in druženje maturantov generacije 1953/54 nekdanje realke/prve gimnazije Maribor.

Maturirali so pred davnimi 65 leti

Moj kraj Radgona

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Torta za Ludwiga, ki je prestopil v četrto desetletje

 

V društvu za zaščito konj Slovenije so ponosni na enega najstarejših slovenskih konj, ki živi v njihovem zavetišču

Torta za LudvikaVseslovensko Društvo za zaščito konj Velenje, katerega predsednica je neutrudna Natalija Nedeljko, in ki deluje tudi preko rehabilitacijskega centra Petra v Orovi vasi pri Polzeli, gotovo sodi med najbolj dejavna tovrstna društva za zaščito živali sploh. Kljub finančnim težavam, glede na to, da je po vsej državi vedno več zavrženih in trpinčenih živali – tudi konj, društvo s pomočjo donatorjev in prijateljev, nesebično pomaga. In čeprav imajo veliko podpornikov in prijateljev, zaradi česar je bistveno lažje delovati, so veseli vsakega novega donatorja in botra, ki prevzame skrb za kakšno žival.

In med živalmi, ki so jih prevzeli donatorji je tudi najstarejši konj v društvu z imenom Ludwig, ki je te dni proslavil kar 30. rojstni dan, s tem pa gotovo sodi med najstarejše konje v Sloveniji. Po nekaterih neuradnih podatkih pa je celo najstarejši. Ob jubileju so mu ponudili tudi sadno-zelenjavno torto, Ludwig je sicer posvojen in nastanjen v društvu, o njem in njegovem življenju pa nam je pripovedovala njegova posvojiteljica Naja. Pokazala sta, kako skupaj dihata in delata kot eno bitje. Z Najo in Ludwigom ter ostalimi „starčki" v centru, ki imajo že krepko čez 20 let, se lahko obiskovalci odpravijo na sprehod, lahko jih pokrtačijo in jim zašepetajo kaj lepega na uho.
Preden je prišel v center je Ludwig bil v lasti ljubiteljice živali Vanje, ki ji ga je kupil oče. „Imela sem 18 let in Ludko okoli deset let. O ljudeh, ki so ga imeli in ravnali z njim grobo v nasprotju z mojimi načeli, ne želim govoriti, ker ne maram nikogar obsojati. Z očetom sva hodila na ježe in kmalu sem ugotovila, da je z ravnanjem s konji na tem ranču nekaj hudo narobe, ko sem Ludwigu in ostalim sotrpinom po ježah masirala preutrujene mišice, poskušala ublažiti nemir s krtačenjem, petjem pesmi in božanjem, pa seveda mazanjem hudo globokih ran od žuljev, ki so jih na hrbte zarisala sedla. Konji so se pod sedli dobesedno sesedali v imenu turistične ponudbe, velikokrat od izčrpanosti, bili so siljeni v podvige, za katere jih je bilo strah in posledično pridobivali različne poškodbe, za upravičen odpor in neposlušnost pa so bili tepeni, včasih hudo. Vsak konj si je iskal svojo pot za preživetje iz te muke in Ludko mi je neizmerno prirasel k srcu, ker je kmalu ugotovil, da vsaj meni ni vseeno za njih. Imel je stojišče s še dvema konjema, in po utrudljivih ježah je najprej pojedel oves obema levo in desno in potem še svojega, ker je bilo treba preživeti. Opazila sem, da je na nek svoj način poseben. Ko sem ga po kožuščku po ježah zmasirala s senom, namazala rane in pokrtačila, me je nežno stiskal ob zid, da naj še ostanem. Bil je zelo pogumen, pa vendar zelo nežen. Bela lisa, ki jo ima na hrbtu, je ostanek poškodbe, globokega žulja, ki ga imam še vedno živo pred očmi", razlaga Vanja.
Ludwig je na ježah dovolil, da je konj, ki je imel poškodovan vid na eni očki, lahko naslonil glavo na njegov zadnji del in mu ves čas ježe lahko sledil, on pa ga je na nek način vodil in ščitil. Postal je uporniški in lastnik ga ni maral, zato ga je tepel. Naučil se je zelo dobro otresti jahača na ježah, zdržal pa je veliko in zanj pretežke jezdece, zato je moral pogosto na večdnevne prenaporne ježe. „Prišel je čas, ko sem svoj notranji upor začela tudi jaz. Zato me lastnik ranča ni maral. Ludko je obstal v hlevu z močno poškodovano plečko, ker ga je pretežek jahač na ježi v eni od kotanj, v katere so silili konje, zabil. Močno je šepal in bil je na vrsti, da ga lastnik ubije. Tako je bilo s konji, ki mu niso več služili. Na tem ranču so bili zares lepi in žalostni konji. Nisem več zdržala, ježe so bile zame ena sama žalost, kjer sem lahko, sem mu olajšala to brezsrčno ravnanje in prosila sem očeta, da ga odpeljemo daleč stran. Oče je mojo željo izpolnil. Lastnik je komentiral, da gre Ludko v dobre roke in da mu ne bo hudega. In tako je bilo", je razpredala Ludwigova rešiteljica.
Sledil je čas rehabilitacije, s pravo ljubeznijo. Kmalu je bil zelo lep in poškodbe so se s počitkom in zmernim delom ter ljubeznijo kmalu zacelile. Na začetku je bil kar nemiren in včasih na ježah nevaren, ko pa so se preselili na obalo, se je počasi umiril. „Veliko sva preživela na mirnih ježah v naravi, kjer je dobil zaupanje v človeka in občutil svobodo in mir v srcu. Za mene so sledila težka leta glede najemniških hlevov, bilo je drago in povsod nekaj ni štimalo, kar smo se glede oskrbe dogovorili v času, ko mene ni bilo zraven. Bil je veliko z nami, otroki in mladimi in preživeli smo veliko lepega. Potem se mi je izpolnila želja in dobila sva zelo lep hlev, kjer je kar nekaj lepih in mirnih let preživel z dvema kobilama, ki ju je imel zelo rad. Tam je bilo vse tako, kot je treba. Vedno je imel rad otroke in je bil zanesljiv. Hode ima zanesljive in prijetne za ježo, zato je naučil veliko otrok na svojem hrbtu. Vedno je bil hudomušno prisrčen. Pa je prišel tudi za naju dan, ko sva svoj hlev zapustila, za nekaj let se je preselil v hlev moje prijateljice, kjer mu je bilo v večji čredi Angležinj zelo lepo in zanj so lepo poskrbeli. Ko sem bila v stiski in nisem več zmogla skrbeti za njega, sem vas prosila za pomoč. Vesela in hvaležna sem, da je Ludko lahko v centru, da ima Najo in da mu je lepo. To je bila edina moja srčna želja zanj. To je ostalo v moji duši in še zmeraj boli, ko se spomnim vsega, kaj lahko doživiš, ko ti za živali ni vseeno in jih čutiš. In za vedno ne maram brezčutnih slovenskih konjarjev, ki sem jih uspela spoznati na najini skupni poti. Ne glede na vse je bilo tudi veliko lepega, ki bo v Ludkovem srcu ostalo. Mi vsi smo ga imeli zelo radi in tudi Najina ljubezen do njega bo ostala večna", je dodala Vanja.
Njegova posvojiteljica Naja Šporn pa se še posebej spominja 6. avgusta 2013, ko se je v društvo za zaščito konj pripeljal Ludwig. „Sprva nisem vedela ničesar o njem in najprej sem videla njegovo črno ritko iz prikolice in me je nemudoma očaral, nato pa je pokukal ven in ko sem videla njegove velike rjave oči sem se do ušes zaljubila vanj. Takoj ko je stopil iz prikolice sem šla do Natalije in ji glasno povedala da bom jaz skrbela zanj. Prvi teden sem ga pustila pri miru,da se je navadil njegovega novega doma, potem pa sva začela graditi zaupanje. Prvi mesec ni bilo lahko, saj mi Ludwig sploh še ni zaupal, nato pa sem z njim začela delati trikce, ga peljala na sprehode in mi je zato vedno bolj zaupal. Vsak dan me je bolj presenečal in vedno bolj mi je priraščal k srcu, ker pa sem vedela da bo moral poiskati svoj večni dom sem si vsak dan zatirala resnico da se mu bom nekega dne morala odreči. Vendar ta dan nikoli ni prišel, saj je 22. marca napočil dan ko je Ludwig postal resnično in samo moj. Od tega trenutka dalje sem najsrečnejša deklica na svetu", pravi Naja.
Z Ludwigom sta se iz dneva v dan bolj navezala drug na drugega in postala nerazdružljiva. Odkar ga pozna se je Naji svet postavil na glavo in to na dobro. Med poukom samo čaka kdaj bo zazvonil zvonec, da lahko odhiti do njega in ga močno stisne k sebi. "Vsakič ko sem bila slabe volje ali je moj dan šel čisto narobe sem prišla do Ludwiga in že sem pozabila na vse druge stvari. Če samo pomislim nanj je svet videti lepši, ne mine dan, ko ne mislim nanj. Dovolj je, če samo vidim njegovo črno glavico z velikimi rjavimi očmi in liso na sredi čela pa imam nasmeh v očeh, toplino v srcu in moj dan postane lepši. Ludwig mi pomeni vse na svetu in ga ne zamenjam za nič. Mojega življenja si sploh ne morem predstavljati brez njega, saj je kot rožica ki razcveti moj celoten dan. Lahko bi poskušala pojasniti kako ga imam rada vendar moje ljubezni do njega ne morejo obrazložiti nobene besede. On je moj nasmeh, moja sreča, moj svet. On je moja sorodna duša in skupaj piševa najino zgodbo že 3 leta. Minilo je 983 dni in še vedno zaspim ob misli nanj", razlaga neizmerna ljubiteljica konj, zlasti Ludwiga, Naja Šporn.
Starost konj
Strokovnjaki si niso enotni koliko let lahko živi konj, a prevladuje mnenje, da različno do rase, velikosti ipd., nekje do 35 let. Konje, pri katerih ne moremo več brati let iz zobovja, imenujemo po navadi stare. Na graščinah in farmah v Angliji niso konji 25-30 letni nobena redkost. V Freiburgu v
Švici je menda okoli leta 1870, 35 let star konj še normalno delal na polju. V istem času naj bi živel blizu Genove jezdec, ki je štel s svojim konjem vred precej nad 100 let. Robin, arabskega porekla, izključno jezdni konj, je bil v svojem 30 letu še eleganten kočijni dirkač. Zdaj je star 33 let, ne dela več in dobiva krmo zastonj, videti je pa, kot bi hotel-živeti še 33 let. Na zidu vojaškega hleva v Edinburgu stoji na kamniti plošči napis, ki pripoveduje o nekem častniškem konju; ta je potoval 1. 1856. iz Škotske domovine v krimsko vojsko, po končani vojski je prišel nazaj v Edinburg, kjer je dočakal 56 let življenja, dokler ni poginil od starosti in bil zagreben za tamkajšnjo vojašnico...

Za prikaz gumbov, kot so "Všeč mi je", "Deli na FB", "Tweet", "G+" in komentarjev socialnih omrežij omogočite piškotke v nastavitvah, ki jih odprete na zavihku "Zasebnost" ob strani levo ali spodaj na gumbu "Dovoli piškotke"! Za pravilno delovanje novih nastavitev osvežite stran s pritiskom na tipko "F5".
Nahajate se: MKR Male živali Torta za Ludwiga, ki je prestopil v četrto desetletje