Rodila se je pred 80., poročila pa pred 60. leti

Diamantna poroka LončaričZa Marico Lončarič iz Lokavcev pri Negovi je 23. januar gotovo najbolj srečen datum v življenju. Kako tudi ne, ko pa se je natančno tega dne pred osmimi desetletji rodila, pred šestimi pa tudi poročila. Torej je letos, prav na dan, ko so se po kar nekaj meglenih in turobnih dneh, nad negovskim delom Slovenskih Goric, pojavili prijetni sončni žarki, imela pravi vzrok za dvojno praznovanje. Pravzaprav je s svojim življenjskim sopotnikom, možem Slavkom, brez posebnega pompa in razkošja, v domači hiši, kjer ima sedež tudi na daleč znano podjetje Montaža Lončarič, predvsem prejemala darila in čestitke, oba za visok skupni življenjski jubilej, ona sama pa še za okrogel osebni jubilej. Odločila sta se namreč, da bosta svoj jubilej obeležila v družbi svojih najdražjih, treh otrok, štirih vnukov in pravnukinje, ter še nekaj drugih svojcev, sorodnikov in prijateljev. Ob ganljivih čestitkah se je slavljencema tu in tam orosilo oko...

Marica in Slavko Lončarič obeležila diamantno poroko in njenih osemdeset

Dedek Mraz obiskal tudi otroke v Lutvercih

Dedek Mraz LutverciV našem gasilskem domu je bilo konec decembra spet veselo. Naše otroke je obiskal dedek Mraz. Že sedmo leto zapored se v našem društvu trudimo, da organiziramo prihod dedka Mraza. Tudi letos sta celotno organizacijo in priprave za ta projekt prevzeli naši članici društva, ki sta tudi v komisiji za mladino v društvu Zdenka Šuman in Tina Rojc. Seveda so na pomoč priskočile še ostale pridne roke: Sanja H. je pomagala pri pripravi kulturnega programa, Monika Š. in Sara R. pri pakiranju daril, fotografiranje Monika, aranžerka Blanka pri izdelavi scene, pa še vsi ostali, ki so pomagali pri pripravi prostora, ipd.

Dedek Mraz v Lutvercih

Verniki so se zahvalili svojemu župniku (in nekdanjemu nogometnemu sodniku) Janezu Ferencku iz Apač, ob njegovem življenjskem jubileju

Janez FerencekDa priljubljeni apaški župnik Janez Ferencek letos praznuje okrogel življenjski jubilej, 60. letnico življenja, smo izvedeli po naključju. Na dan, ko se je pred 60 leti rodil so župnijski dvorani domače cerkve, ki se nahaja ob župnišču in služi v zimskem času kot bogoslužni prostor, je namreč daroval večerno sv. Mašo. Slednjo je s petjem, ob spremljavi organistke Aleksandre Papež na elektronskih orglah, popestril Župnijski pevski zbor, ki je po končani maši svojemu priljubljenemu župniku zapel: »Vse najboljše, dragi župnik Janez...«, v slovenščini in tradicionalno iste verze tudi v angleščini. V tem času so moški že začeli pripravljati mize in klopi, kjer so skupaj s slavljencem ob obloženi mizi z dobrotami, ki so jih pripravile pevke, s slavljencem nazdravili.

»Vse najboljše, dragi župnik Janez...«

Marija in Štefan Čeh sta tik po novem letu obeležila zlati pir

Zlata poroka ČehKomaj so utihnila božična in novoletna praznovanja, že sta zakonca Marija in Štefan Čeh z Bišečkega Vrha v Slovenskih goricah praznovala nov pomemben dogodek. Že prvo soboto v letu 2020 sta namreč, v krogu najbližjih in prijateljev, v gostišču Štajerska hiša kulinarike v Gočovi, obhajala visok skupni življenjski jubilej – zlato poroko. Vse skupaj se je začela z obiskom cerkve Sv. Bolfenka v Trnovski vasi, kjer je župnik Franc Mlakar, pri darovani sv. maši, opravil cerkveni obred. Od tod so se številni svatje z zlatoporočencema odpravili v Gočovski dvorec, kjer je potekal civilni zlatoporočni obred, s katerim sta potrdila svojo 50 - letno zakonsko zvestobo.

Najprej v cerkev, nato v dvorec

Zofija in Anton Žavrlan iz Slovenskih goric sta obhajala zlato poroko

Zlata poroka ŽavrlanBrez velikega pompa, v družbi svojih najdražjih, sta tik pred iztekom leta 2019, zlato poroko obhajala Zofija in Anton Žavrlan z Zgornje Ščavnice v Slovenskih goricah. Prijetno praznovanje, ki je potekalo na njunem domu, je s svojim obiskom počastil tudi župan občine Sveta Ana, Silvo Slaček, ki jima je v imenu občine čestital in izročil spominsko darilo, umetniško sliko vinograda, na kateri se v ozadju vidi cerkev sv. Ane. Ob klepetu s slavljencema smo izvedeli marsikaj iz njunega zanimivega in pestrega skupnega življenja.

Župan jima je čestital kar na njunem domu

Delegacija OZ RKS je na Orehovskem Vrhu obiskala 90-letnico Veroniko Fajfar, ki se je razveselila obiska in čestitk

Veronika Fajfar jubilejPred dnevi je Veronika Fajfar, ki živi v Orehovskem Vrhu, dober streljaj iz Gornje Radgone, praznovala 90. rojstni dan in jo je z obiskom razveselila delegacija Rdečega križa. Na obisk je s poverjenicama Ido Šemrl in Marijo Vrbančič, prišel predsednik Krajevnega odbora RK Črešnjevci – Zbigovci, Janko Auguštin. Ob čestitkah in izročitvi daril, je bila opazna radost slavljenke, ki je izrazila veselje in zadovoljstvo, da so z obiskom počastili njen visoki življenjski jubilej.

Deset vnukov, 13 pravnukov in dva prapravnuka...

Priljubljena Prekmurca iz Apaške doline

Biserna poroka NovakKer sta se Amalija in Franc Novak iz Apač poročila 30. decembra 1959, sta tudi šestdeset let pozneje, biserno poroko obhajala tik pred iztekom leta. Prvič je poroka potekala v Murski Soboti, civilna na tedanjem matičnem uradu, cerkvena pa v cerkvi Sv. Nikolaja. In ker je bila Amalija učiteljica sta se cerkveno poročila ponoči v tajnosti. Tokrat sta svojo biserno poroko praznovala v krogu svoje družine in prijateljev v apaški cerkvi, sveto mašo pa je daroval župnik Janez Ferencek. Ob cerkvenem poročnem obredu jima je župnik Janez Ferencek namenil veliko lepih besed zahvale in jima izročil darilo.

Biserno poroko sta obhajala Amalija in Franc Novak iz Apač

Darila blagoslovil negovski župnik Marjan Rola

Božiček pri ŠenekarjuV Gostilni Šenekar, v Spodnjih Ivanjcih pri Negovi, je tik pred božičem, potekala tradicionalna prireditev, kjer je Božiček obdaril 60 otrok iz KS Spodnji Ivanjci, starih do 6 let. Že 27. tovrstno prireditev z obdarovanjem je tudi letos pripravilo Kulturno športno društvo (KŠD) Spodnji Ivanjci, s pomočjo sredstev Krajevne skupnosti Spodnji Ivanjci in dobrotnikov. Ob tej priliki so otroci iz KS Spodnji Ivanjci, pod vodstvom Simone Danko in Martine Vesenjak, pripravili kulturni program z božično vsebino.

Božiček obdaril 60 otrok

Moj kraj Radgona

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Torta za Ludwiga, ki je prestopil v četrto desetletje

 

V društvu za zaščito konj Slovenije so ponosni na enega najstarejših slovenskih konj, ki živi v njihovem zavetišču

Torta za LudvikaVseslovensko Društvo za zaščito konj Velenje, katerega predsednica je neutrudna Natalija Nedeljko, in ki deluje tudi preko rehabilitacijskega centra Petra v Orovi vasi pri Polzeli, gotovo sodi med najbolj dejavna tovrstna društva za zaščito živali sploh. Kljub finančnim težavam, glede na to, da je po vsej državi vedno več zavrženih in trpinčenih živali – tudi konj, društvo s pomočjo donatorjev in prijateljev, nesebično pomaga. In čeprav imajo veliko podpornikov in prijateljev, zaradi česar je bistveno lažje delovati, so veseli vsakega novega donatorja in botra, ki prevzame skrb za kakšno žival.

In med živalmi, ki so jih prevzeli donatorji je tudi najstarejši konj v društvu z imenom Ludwig, ki je te dni proslavil kar 30. rojstni dan, s tem pa gotovo sodi med najstarejše konje v Sloveniji. Po nekaterih neuradnih podatkih pa je celo najstarejši. Ob jubileju so mu ponudili tudi sadno-zelenjavno torto, Ludwig je sicer posvojen in nastanjen v društvu, o njem in njegovem življenju pa nam je pripovedovala njegova posvojiteljica Naja. Pokazala sta, kako skupaj dihata in delata kot eno bitje. Z Najo in Ludwigom ter ostalimi „starčki" v centru, ki imajo že krepko čez 20 let, se lahko obiskovalci odpravijo na sprehod, lahko jih pokrtačijo in jim zašepetajo kaj lepega na uho.
Preden je prišel v center je Ludwig bil v lasti ljubiteljice živali Vanje, ki ji ga je kupil oče. „Imela sem 18 let in Ludko okoli deset let. O ljudeh, ki so ga imeli in ravnali z njim grobo v nasprotju z mojimi načeli, ne želim govoriti, ker ne maram nikogar obsojati. Z očetom sva hodila na ježe in kmalu sem ugotovila, da je z ravnanjem s konji na tem ranču nekaj hudo narobe, ko sem Ludwigu in ostalim sotrpinom po ježah masirala preutrujene mišice, poskušala ublažiti nemir s krtačenjem, petjem pesmi in božanjem, pa seveda mazanjem hudo globokih ran od žuljev, ki so jih na hrbte zarisala sedla. Konji so se pod sedli dobesedno sesedali v imenu turistične ponudbe, velikokrat od izčrpanosti, bili so siljeni v podvige, za katere jih je bilo strah in posledično pridobivali različne poškodbe, za upravičen odpor in neposlušnost pa so bili tepeni, včasih hudo. Vsak konj si je iskal svojo pot za preživetje iz te muke in Ludko mi je neizmerno prirasel k srcu, ker je kmalu ugotovil, da vsaj meni ni vseeno za njih. Imel je stojišče s še dvema konjema, in po utrudljivih ježah je najprej pojedel oves obema levo in desno in potem še svojega, ker je bilo treba preživeti. Opazila sem, da je na nek svoj način poseben. Ko sem ga po kožuščku po ježah zmasirala s senom, namazala rane in pokrtačila, me je nežno stiskal ob zid, da naj še ostanem. Bil je zelo pogumen, pa vendar zelo nežen. Bela lisa, ki jo ima na hrbtu, je ostanek poškodbe, globokega žulja, ki ga imam še vedno živo pred očmi", razlaga Vanja.
Ludwig je na ježah dovolil, da je konj, ki je imel poškodovan vid na eni očki, lahko naslonil glavo na njegov zadnji del in mu ves čas ježe lahko sledil, on pa ga je na nek način vodil in ščitil. Postal je uporniški in lastnik ga ni maral, zato ga je tepel. Naučil se je zelo dobro otresti jahača na ježah, zdržal pa je veliko in zanj pretežke jezdece, zato je moral pogosto na večdnevne prenaporne ježe. „Prišel je čas, ko sem svoj notranji upor začela tudi jaz. Zato me lastnik ranča ni maral. Ludko je obstal v hlevu z močno poškodovano plečko, ker ga je pretežek jahač na ježi v eni od kotanj, v katere so silili konje, zabil. Močno je šepal in bil je na vrsti, da ga lastnik ubije. Tako je bilo s konji, ki mu niso več služili. Na tem ranču so bili zares lepi in žalostni konji. Nisem več zdržala, ježe so bile zame ena sama žalost, kjer sem lahko, sem mu olajšala to brezsrčno ravnanje in prosila sem očeta, da ga odpeljemo daleč stran. Oče je mojo željo izpolnil. Lastnik je komentiral, da gre Ludko v dobre roke in da mu ne bo hudega. In tako je bilo", je razpredala Ludwigova rešiteljica.
Sledil je čas rehabilitacije, s pravo ljubeznijo. Kmalu je bil zelo lep in poškodbe so se s počitkom in zmernim delom ter ljubeznijo kmalu zacelile. Na začetku je bil kar nemiren in včasih na ježah nevaren, ko pa so se preselili na obalo, se je počasi umiril. „Veliko sva preživela na mirnih ježah v naravi, kjer je dobil zaupanje v človeka in občutil svobodo in mir v srcu. Za mene so sledila težka leta glede najemniških hlevov, bilo je drago in povsod nekaj ni štimalo, kar smo se glede oskrbe dogovorili v času, ko mene ni bilo zraven. Bil je veliko z nami, otroki in mladimi in preživeli smo veliko lepega. Potem se mi je izpolnila želja in dobila sva zelo lep hlev, kjer je kar nekaj lepih in mirnih let preživel z dvema kobilama, ki ju je imel zelo rad. Tam je bilo vse tako, kot je treba. Vedno je imel rad otroke in je bil zanesljiv. Hode ima zanesljive in prijetne za ježo, zato je naučil veliko otrok na svojem hrbtu. Vedno je bil hudomušno prisrčen. Pa je prišel tudi za naju dan, ko sva svoj hlev zapustila, za nekaj let se je preselil v hlev moje prijateljice, kjer mu je bilo v večji čredi Angležinj zelo lepo in zanj so lepo poskrbeli. Ko sem bila v stiski in nisem več zmogla skrbeti za njega, sem vas prosila za pomoč. Vesela in hvaležna sem, da je Ludko lahko v centru, da ima Najo in da mu je lepo. To je bila edina moja srčna želja zanj. To je ostalo v moji duši in še zmeraj boli, ko se spomnim vsega, kaj lahko doživiš, ko ti za živali ni vseeno in jih čutiš. In za vedno ne maram brezčutnih slovenskih konjarjev, ki sem jih uspela spoznati na najini skupni poti. Ne glede na vse je bilo tudi veliko lepega, ki bo v Ludkovem srcu ostalo. Mi vsi smo ga imeli zelo radi in tudi Najina ljubezen do njega bo ostala večna", je dodala Vanja.
Njegova posvojiteljica Naja Šporn pa se še posebej spominja 6. avgusta 2013, ko se je v društvo za zaščito konj pripeljal Ludwig. „Sprva nisem vedela ničesar o njem in najprej sem videla njegovo črno ritko iz prikolice in me je nemudoma očaral, nato pa je pokukal ven in ko sem videla njegove velike rjave oči sem se do ušes zaljubila vanj. Takoj ko je stopil iz prikolice sem šla do Natalije in ji glasno povedala da bom jaz skrbela zanj. Prvi teden sem ga pustila pri miru,da se je navadil njegovega novega doma, potem pa sva začela graditi zaupanje. Prvi mesec ni bilo lahko, saj mi Ludwig sploh še ni zaupal, nato pa sem z njim začela delati trikce, ga peljala na sprehode in mi je zato vedno bolj zaupal. Vsak dan me je bolj presenečal in vedno bolj mi je priraščal k srcu, ker pa sem vedela da bo moral poiskati svoj večni dom sem si vsak dan zatirala resnico da se mu bom nekega dne morala odreči. Vendar ta dan nikoli ni prišel, saj je 22. marca napočil dan ko je Ludwig postal resnično in samo moj. Od tega trenutka dalje sem najsrečnejša deklica na svetu", pravi Naja.
Z Ludwigom sta se iz dneva v dan bolj navezala drug na drugega in postala nerazdružljiva. Odkar ga pozna se je Naji svet postavil na glavo in to na dobro. Med poukom samo čaka kdaj bo zazvonil zvonec, da lahko odhiti do njega in ga močno stisne k sebi. "Vsakič ko sem bila slabe volje ali je moj dan šel čisto narobe sem prišla do Ludwiga in že sem pozabila na vse druge stvari. Če samo pomislim nanj je svet videti lepši, ne mine dan, ko ne mislim nanj. Dovolj je, če samo vidim njegovo črno glavico z velikimi rjavimi očmi in liso na sredi čela pa imam nasmeh v očeh, toplino v srcu in moj dan postane lepši. Ludwig mi pomeni vse na svetu in ga ne zamenjam za nič. Mojega življenja si sploh ne morem predstavljati brez njega, saj je kot rožica ki razcveti moj celoten dan. Lahko bi poskušala pojasniti kako ga imam rada vendar moje ljubezni do njega ne morejo obrazložiti nobene besede. On je moj nasmeh, moja sreča, moj svet. On je moja sorodna duša in skupaj piševa najino zgodbo že 3 leta. Minilo je 983 dni in še vedno zaspim ob misli nanj", razlaga neizmerna ljubiteljica konj, zlasti Ludwiga, Naja Šporn.
Starost konj
Strokovnjaki si niso enotni koliko let lahko živi konj, a prevladuje mnenje, da različno do rase, velikosti ipd., nekje do 35 let. Konje, pri katerih ne moremo več brati let iz zobovja, imenujemo po navadi stare. Na graščinah in farmah v Angliji niso konji 25-30 letni nobena redkost. V Freiburgu v
Švici je menda okoli leta 1870, 35 let star konj še normalno delal na polju. V istem času naj bi živel blizu Genove jezdec, ki je štel s svojim konjem vred precej nad 100 let. Robin, arabskega porekla, izključno jezdni konj, je bil v svojem 30 letu še eleganten kočijni dirkač. Zdaj je star 33 let, ne dela več in dobiva krmo zastonj, videti je pa, kot bi hotel-živeti še 33 let. Na zidu vojaškega hleva v Edinburgu stoji na kamniti plošči napis, ki pripoveduje o nekem častniškem konju; ta je potoval 1. 1856. iz Škotske domovine v krimsko vojsko, po končani vojski je prišel nazaj v Edinburg, kjer je dočakal 56 let življenja, dokler ni poginil od starosti in bil zagreben za tamkajšnjo vojašnico...

Za prikaz gumbov, kot so "Všeč mi je", "Deli na FB", "Tweet", "G+" in komentarjev socialnih omrežij omogočite piškotke v nastavitvah, ki jih odprete na zavihku "Zasebnost" ob strani levo ali spodaj na gumbu "Dovoli piškotke"! Za pravilno delovanje novih nastavitev osvežite stran s pritiskom na tipko "F5".
Nahajate se: MKR Male živali Torta za Ludwiga, ki je prestopil v četrto desetletje