Čeprav je po moževi nesreči (1976) ostala sama, je Kristina Pelcl do kruha spravila šest otrok, danes ima še enajst vnukov ter deset pravnukov

Kristina PelclČeprav niso imeli računalnikov, pametnih telefonov, različnih igric in podobnih reči, s katerimi se večinoma ukvarjajo današnji otroci in mladina, so se tudi naši predniki, dedki in babice v mladosti imeli fajn in so živeli zelo lepo. To seveda lahko potrdijo mnogi, ki danes preživljajo jesen življenja, enako tudi Kristina Pelcl (rojena Marič 6.10.1928 v Gradišču na levem bregu reke Mure) s čudovitega Janževega Vrha nad Radenci. Prav na svoj rojstni dan je na hribčku kjer je domovina znamenitega „Janževca", je z glasnim vriskom pozdravljala goste, ki so jih prišli voščit za visok življenjski jubilej.

Devetdesetletnica, ki z veselimi vriski pozdravlja obiskovalce

Radgončana Franc in Bojan do odličnega 3. mesta

Bujta repa MSNa parkirišču hotela Diana v Murski Soboti je potekal 9. Festival bujte repe, s tekmovanjem ekip v kuhanju te tradicionalne prekmurske jedi. Na tekmovanju, kjer je dišalo po tej tradicionalni jedi, je tokrat sodelovalo nekoliko manj (12) ekip, in sicer iz različnih društev, organizacij, turističnih podjetij in seveda tudi političnih strank, saj nas kmalu čakajo lokalne volitve. Kljub temu je bilo manj politikov, kot so nekateri pričakovali. Poleg ministrice Alenke Bratušek, državne sekretarke Olge Belec in soboškega župana Aleksandra Jevška, smo videli le še nekaj lokalnih strankarskih veljakov. Festival bujte repe je ena od večjih pomurskih kulinaričnih prireditev v jesensko-zimskem času, s katero si organizatorji prizadevajo za promocijo te tradicionalne prekmurske jedi, seveda pa tudi popestriti sobotno dogajanje v lokalnem okolju.

Na 9. festivalu bujte repe tekmovalo 12 ekip

Pripravili so 25. obrtniško-podjetniški gobarski piknik 2018, kjer so se družili, nabirali in jedli gobe

Gobe NegovaMedtem, ko iz večjega dela države poročajo, da je letošnja jesen zelo bogata z gobami, je na skrajnem severovzhodu Slovenije bera gozdnih lepotic, zlasti jurčkov in lisičk, zelo skromna. Kljub temu je tudi v pomurskih gozdovih možno srečati ljubitelje gobarjenja in gob, v kar smo se mnogi lahko prepričali tudi zadnjo soboto letošnjega septembra, ko so se v gozdove Negove in okolice podali številni udeleženci tradicionalnega, sedaj že 25. gobarskega piknika Območne obrtno podjetniške zbornice (OOZ) Gornja Radgona. Res je sicer, da so jurčkov in lisičk našli le za vzorec, zato pa je bilo veliko drugih gozdnih lepotic, saj je okoli 150 udeležencev, ki se je v lepem in sončnem vremenu pogumno odpravila v gozd, nabirala prav vse gobe, tako užitne, kot manj užitne in celo strupene. In čeprav so jih pozneje skoraj vse pojedli, nikomur ni bilo slabo, a kljub temu sami tega ne počnite in bodite sila previdni.

Obrtniki in podjetniki v negovskih gozdovih

Gasilci so trgali, prešali in se družili...

Gasilska trgatevPrav prijetno je minulo soboto bilo ob gasilskem domu PGD Janžev Vrh nad Radenci, torej natanko tam odkoder prihaja znameniti janževec. Medtem ko so vinogradniki po okoliških vinogradih pobirali še zadnje grozde letnika 2018, so namreč domači gasilci in gasilke na Janževem Vrhu, v društvu jih je nekaj nad 70, pripravili 7. gasilsko trgatev. Z natanko 52 trsov, predvsem brajd – jurke in izabele, so namreč natrgali precej grozdja, ki so ga nato tretali in stisnili dobrih 400 litrov sladkega mošta, katerega bodo došolali in z njim nazdravili ob različnih gasilskih akcijah, prireditvah in dogodkih.

PGD Janžev Vrh je menda edino gasilsko društvo z lastnim vinogradom

Angela Knaus de Groot je pred 55 leti odšla v Kanado, a še vedno rada obišče Pomurje

KlemenčičeviKamorkoli gremo, kjerkoli živimo, vrnitev v rojstni kraj, predvsem če je ta daleč, je vedno nepozabno doživetje, vezano na stare, drage spomine. Takrat se vrnemo desetletja nazaj, v svoje otroštvo in čas, ko smo svoj dom in domovino zapustili. Tega se še posebej zaveda Angela Knaus, ki je kot 11-letna deklica, davnega lata 1963 iz rojstnih Vidoncev na Goričkem, oz. Gornje Radgone, kjer je zadnjih pet „slovenskih" let preživela pri teti Mariji in stricu Milanu Klemenčiču, odletela čez veliko lužo, v kanadski Hamilton.

Lepo je obiskati rojstni kraj in srečati svoje drage

Ob svetovnem dnevu Alzheimerjeve bolezni so se sprehajali po parku

Sprehod za spominPodobno kot marsikje po državi, so se na topel septembrski dan tudi stanovalci Doma starejših občanov (DSO) Gornja Radgona, ki so oboleli za demenco, sprehodili po mestnem parku skupaj s svojci, prostovoljci in zaposlenimi. Ob svetovnem dnevu Alzheimerjeve bolezni se namreč po celotni Sloveniji organizirajo „Sprehodi za spomin", ki opozarjajo na bolezen, ki se neustavljivo širi. Demenca trenutno sodi med največje zdravstvene, socialne in finančne izzive sodobne družbe.

Sprehod za spomin, za bolnike z demenco

Moj kraj Radgona

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Torta za Ludwiga, ki je prestopil v četrto desetletje

 

V društvu za zaščito konj Slovenije so ponosni na enega najstarejših slovenskih konj, ki živi v njihovem zavetišču

Torta za LudvikaVseslovensko Društvo za zaščito konj Velenje, katerega predsednica je neutrudna Natalija Nedeljko, in ki deluje tudi preko rehabilitacijskega centra Petra v Orovi vasi pri Polzeli, gotovo sodi med najbolj dejavna tovrstna društva za zaščito živali sploh. Kljub finančnim težavam, glede na to, da je po vsej državi vedno več zavrženih in trpinčenih živali – tudi konj, društvo s pomočjo donatorjev in prijateljev, nesebično pomaga. In čeprav imajo veliko podpornikov in prijateljev, zaradi česar je bistveno lažje delovati, so veseli vsakega novega donatorja in botra, ki prevzame skrb za kakšno žival.

In med živalmi, ki so jih prevzeli donatorji je tudi najstarejši konj v društvu z imenom Ludwig, ki je te dni proslavil kar 30. rojstni dan, s tem pa gotovo sodi med najstarejše konje v Sloveniji. Po nekaterih neuradnih podatkih pa je celo najstarejši. Ob jubileju so mu ponudili tudi sadno-zelenjavno torto, Ludwig je sicer posvojen in nastanjen v društvu, o njem in njegovem življenju pa nam je pripovedovala njegova posvojiteljica Naja. Pokazala sta, kako skupaj dihata in delata kot eno bitje. Z Najo in Ludwigom ter ostalimi „starčki" v centru, ki imajo že krepko čez 20 let, se lahko obiskovalci odpravijo na sprehod, lahko jih pokrtačijo in jim zašepetajo kaj lepega na uho.
Preden je prišel v center je Ludwig bil v lasti ljubiteljice živali Vanje, ki ji ga je kupil oče. „Imela sem 18 let in Ludko okoli deset let. O ljudeh, ki so ga imeli in ravnali z njim grobo v nasprotju z mojimi načeli, ne želim govoriti, ker ne maram nikogar obsojati. Z očetom sva hodila na ježe in kmalu sem ugotovila, da je z ravnanjem s konji na tem ranču nekaj hudo narobe, ko sem Ludwigu in ostalim sotrpinom po ježah masirala preutrujene mišice, poskušala ublažiti nemir s krtačenjem, petjem pesmi in božanjem, pa seveda mazanjem hudo globokih ran od žuljev, ki so jih na hrbte zarisala sedla. Konji so se pod sedli dobesedno sesedali v imenu turistične ponudbe, velikokrat od izčrpanosti, bili so siljeni v podvige, za katere jih je bilo strah in posledično pridobivali različne poškodbe, za upravičen odpor in neposlušnost pa so bili tepeni, včasih hudo. Vsak konj si je iskal svojo pot za preživetje iz te muke in Ludko mi je neizmerno prirasel k srcu, ker je kmalu ugotovil, da vsaj meni ni vseeno za njih. Imel je stojišče s še dvema konjema, in po utrudljivih ježah je najprej pojedel oves obema levo in desno in potem še svojega, ker je bilo treba preživeti. Opazila sem, da je na nek svoj način poseben. Ko sem ga po kožuščku po ježah zmasirala s senom, namazala rane in pokrtačila, me je nežno stiskal ob zid, da naj še ostanem. Bil je zelo pogumen, pa vendar zelo nežen. Bela lisa, ki jo ima na hrbtu, je ostanek poškodbe, globokega žulja, ki ga imam še vedno živo pred očmi", razlaga Vanja.
Ludwig je na ježah dovolil, da je konj, ki je imel poškodovan vid na eni očki, lahko naslonil glavo na njegov zadnji del in mu ves čas ježe lahko sledil, on pa ga je na nek način vodil in ščitil. Postal je uporniški in lastnik ga ni maral, zato ga je tepel. Naučil se je zelo dobro otresti jahača na ježah, zdržal pa je veliko in zanj pretežke jezdece, zato je moral pogosto na večdnevne prenaporne ježe. „Prišel je čas, ko sem svoj notranji upor začela tudi jaz. Zato me lastnik ranča ni maral. Ludko je obstal v hlevu z močno poškodovano plečko, ker ga je pretežek jahač na ježi v eni od kotanj, v katere so silili konje, zabil. Močno je šepal in bil je na vrsti, da ga lastnik ubije. Tako je bilo s konji, ki mu niso več služili. Na tem ranču so bili zares lepi in žalostni konji. Nisem več zdržala, ježe so bile zame ena sama žalost, kjer sem lahko, sem mu olajšala to brezsrčno ravnanje in prosila sem očeta, da ga odpeljemo daleč stran. Oče je mojo željo izpolnil. Lastnik je komentiral, da gre Ludko v dobre roke in da mu ne bo hudega. In tako je bilo", je razpredala Ludwigova rešiteljica.
Sledil je čas rehabilitacije, s pravo ljubeznijo. Kmalu je bil zelo lep in poškodbe so se s počitkom in zmernim delom ter ljubeznijo kmalu zacelile. Na začetku je bil kar nemiren in včasih na ježah nevaren, ko pa so se preselili na obalo, se je počasi umiril. „Veliko sva preživela na mirnih ježah v naravi, kjer je dobil zaupanje v človeka in občutil svobodo in mir v srcu. Za mene so sledila težka leta glede najemniških hlevov, bilo je drago in povsod nekaj ni štimalo, kar smo se glede oskrbe dogovorili v času, ko mene ni bilo zraven. Bil je veliko z nami, otroki in mladimi in preživeli smo veliko lepega. Potem se mi je izpolnila želja in dobila sva zelo lep hlev, kjer je kar nekaj lepih in mirnih let preživel z dvema kobilama, ki ju je imel zelo rad. Tam je bilo vse tako, kot je treba. Vedno je imel rad otroke in je bil zanesljiv. Hode ima zanesljive in prijetne za ježo, zato je naučil veliko otrok na svojem hrbtu. Vedno je bil hudomušno prisrčen. Pa je prišel tudi za naju dan, ko sva svoj hlev zapustila, za nekaj let se je preselil v hlev moje prijateljice, kjer mu je bilo v večji čredi Angležinj zelo lepo in zanj so lepo poskrbeli. Ko sem bila v stiski in nisem več zmogla skrbeti za njega, sem vas prosila za pomoč. Vesela in hvaležna sem, da je Ludko lahko v centru, da ima Najo in da mu je lepo. To je bila edina moja srčna želja zanj. To je ostalo v moji duši in še zmeraj boli, ko se spomnim vsega, kaj lahko doživiš, ko ti za živali ni vseeno in jih čutiš. In za vedno ne maram brezčutnih slovenskih konjarjev, ki sem jih uspela spoznati na najini skupni poti. Ne glede na vse je bilo tudi veliko lepega, ki bo v Ludkovem srcu ostalo. Mi vsi smo ga imeli zelo radi in tudi Najina ljubezen do njega bo ostala večna", je dodala Vanja.
Njegova posvojiteljica Naja Šporn pa se še posebej spominja 6. avgusta 2013, ko se je v društvo za zaščito konj pripeljal Ludwig. „Sprva nisem vedela ničesar o njem in najprej sem videla njegovo črno ritko iz prikolice in me je nemudoma očaral, nato pa je pokukal ven in ko sem videla njegove velike rjave oči sem se do ušes zaljubila vanj. Takoj ko je stopil iz prikolice sem šla do Natalije in ji glasno povedala da bom jaz skrbela zanj. Prvi teden sem ga pustila pri miru,da se je navadil njegovega novega doma, potem pa sva začela graditi zaupanje. Prvi mesec ni bilo lahko, saj mi Ludwig sploh še ni zaupal, nato pa sem z njim začela delati trikce, ga peljala na sprehode in mi je zato vedno bolj zaupal. Vsak dan me je bolj presenečal in vedno bolj mi je priraščal k srcu, ker pa sem vedela da bo moral poiskati svoj večni dom sem si vsak dan zatirala resnico da se mu bom nekega dne morala odreči. Vendar ta dan nikoli ni prišel, saj je 22. marca napočil dan ko je Ludwig postal resnično in samo moj. Od tega trenutka dalje sem najsrečnejša deklica na svetu", pravi Naja.
Z Ludwigom sta se iz dneva v dan bolj navezala drug na drugega in postala nerazdružljiva. Odkar ga pozna se je Naji svet postavil na glavo in to na dobro. Med poukom samo čaka kdaj bo zazvonil zvonec, da lahko odhiti do njega in ga močno stisne k sebi. "Vsakič ko sem bila slabe volje ali je moj dan šel čisto narobe sem prišla do Ludwiga in že sem pozabila na vse druge stvari. Če samo pomislim nanj je svet videti lepši, ne mine dan, ko ne mislim nanj. Dovolj je, če samo vidim njegovo črno glavico z velikimi rjavimi očmi in liso na sredi čela pa imam nasmeh v očeh, toplino v srcu in moj dan postane lepši. Ludwig mi pomeni vse na svetu in ga ne zamenjam za nič. Mojega življenja si sploh ne morem predstavljati brez njega, saj je kot rožica ki razcveti moj celoten dan. Lahko bi poskušala pojasniti kako ga imam rada vendar moje ljubezni do njega ne morejo obrazložiti nobene besede. On je moj nasmeh, moja sreča, moj svet. On je moja sorodna duša in skupaj piševa najino zgodbo že 3 leta. Minilo je 983 dni in še vedno zaspim ob misli nanj", razlaga neizmerna ljubiteljica konj, zlasti Ludwiga, Naja Šporn.
Starost konj
Strokovnjaki si niso enotni koliko let lahko živi konj, a prevladuje mnenje, da različno do rase, velikosti ipd., nekje do 35 let. Konje, pri katerih ne moremo več brati let iz zobovja, imenujemo po navadi stare. Na graščinah in farmah v Angliji niso konji 25-30 letni nobena redkost. V Freiburgu v
Švici je menda okoli leta 1870, 35 let star konj še normalno delal na polju. V istem času naj bi živel blizu Genove jezdec, ki je štel s svojim konjem vred precej nad 100 let. Robin, arabskega porekla, izključno jezdni konj, je bil v svojem 30 letu še eleganten kočijni dirkač. Zdaj je star 33 let, ne dela več in dobiva krmo zastonj, videti je pa, kot bi hotel-živeti še 33 let. Na zidu vojaškega hleva v Edinburgu stoji na kamniti plošči napis, ki pripoveduje o nekem častniškem konju; ta je potoval 1. 1856. iz Škotske domovine v krimsko vojsko, po končani vojski je prišel nazaj v Edinburg, kjer je dočakal 56 let življenja, dokler ni poginil od starosti in bil zagreben za tamkajšnjo vojašnico...

Za prikaz gumbov, kot so "Všeč mi je", "Deli na FB", "Tweet", "G+" in komentarjev socialnih omrežij omogočite piškotke v nastavitvah, ki jih odprete na zavihku "Zasebnost" ob strani levo ali spodaj na gumbu "Dovoli piškotke"! Za pravilno delovanje novih nastavitev osvežite stran s pritiskom na tipko "F5".
Nahajate se: MKR Male živali Torta za Ludwiga, ki je prestopil v četrto desetletje