Prijazna mačja bratca iščeta dom
Najbolj ustrezna bi bila družina, ki ima rada živali in je brez psa, ker se jih mucka bojita
Zima je na pragu. Dnevi so vedno krajši, vedno bolj turobni, megleni in žalostni. Veveričke in vrane med listjem pobirajo še zadnje orehe, radijski valovi, še posebej pa termometri nam vsako jutro prinašajo nižjo temperaturo...
Vse živo se pripravlja na dolge in mrzle zimske noči, vse živo išče kaj za pod zob, še posebej pa toplo zavetje. Srečni so tisti, ki ga imajo, pa ne le ljudje temveč tudi številne živali, zlasti hišni prijatelji, ki jim usoda ni bila naklonjena. Nevestni „lastniki“ so dovolili nenadzorovano razmnoževanje, tako da številni kužki in muce ter tudi druge živalce, tavajo okrog in se borijo za vsakodnevno preživetje.
Med njima sta tudi lepa mačja bratca, ki tavata okrog in čeprav imata rada ljudi, še vedno nista posebej zaupljiva. Razumljivo, saj so jim prav ljudje gotovo povzročili veliko več gorja kot dobrega, ju obrcali, pregnali, jima namesto nekaj briketov, vrgli kamen ipd. Prav zato bi jima bili dobrodošli novi lastniki, ki bi si ju hitro prilagodili. Ljubitelji živali in aktivisti Društva za zaščito živali, ju hodijo krmit in tudi božat, a reveža nimata sreče, da bi jima kdo ponudil toplo zavetje in prijazen dom, kjer bi se počutila varno in jima ne bi treba nenehno spati z enim odprtim očesom. Zato, če se mogoče vidite v vlogi gospodarja in prijatelja teh dveh prijaznih muckov pokličite Tamaro (031/654-499).
„Vem, da je okrog nas veliko trpečih živali (na veliko žalost), ki nujno potrebujejo dom. Vseeno bi si topel dom še posebej potrebovala prijazna divjakca, ki sta sicer plašna, bojita se psov, a sta nadvse cartljiva. Ko ju pridem hranit, se mi mečeta pred nogami na tla in se ne moreta nehati božati. Ko odhajam od njiju, me vedno boli srce ker ju puščam tam v mrazu in sama. Pogosto tečeta za mano do ograje. Naredila sem jima skromno zavetje, hranim ju, a to le nista tipična, divja divjakca. Sta bratca, stara dve leti, drugače zdrava (edino pogosto sta ranjena), črno bela in prijazna do konca. Bojita se psov in zelo rada bi jima našla dom pri ljudeh, ki nimajo drugih živali, niso ob cesti in so zelo ljubeči. Rabita namreč posvojitelje, ki razumejo muce in so potrpežljivi. Verjetno ne bi ravno silila v hišo, saj je nista vajena. A če bi želela biti tudi notri, da bi jima to omogočili. Zunaj pa bi jima nudili urejeno zavetje“, nam pove Tamara, ki se skupaj s prijatelji z vsemi močmi bori, da bi lepima muckoma našla ustrezen dom.
Po njenem mnenju bili bilo najbolj prav, da bi za vedno ostala skupaj, saj sta večino časa zelo navezana en na drugega, že od rojstva. Skupaj hodita tako, da si prepleteta repke. „Res sta srčka in vedno, ko grem od njiju, me boli srce, ker ostaneta tam. Bi ju pa moral posvojiti res nekdo, ki razume muce in se mu ni težko ukvarjati z njima, saj nista dovolj socializirana. Poznata samo nas, ki ju hranimo in nam se pustita božati. Mlajše prijateljice, ki jih z mano hodi že nekaj časa hranit, sta se na začetku bala, a sta jo zelo hitro sprejela. Torej tudi bodoče lastnike bi sprejela...“, je v pričakovanju klica novih posvojiteljev, prepričana Tamara.
{jgototop}{/jgototop}