Na vaških igrah najboljši meščani!

Vaške igre MahovciPodobno kot vsako leto so pomladni in poletni konci tednov namenjeni takšnim in drugačnim družabnim prireditvam in dogodkom. In tako tudi na skrajnjem severovzhodu države ne mine vikend, da se ne bi zgodilo na desetine tovrstnih zabavnih srečanj in druženj. Med slednjimi so bile tudi 2. vaške igre, ki so potekale na Športnem centru v Mahovcih v Apaški dolini, kjer je sodelovalo šest ekip, in sicer: Turistično društvo Brod (Sladki Vrh), Turistično društvo Čemaž Apaške doline iz Podgorja, Športno turistično društvo Nasova, Vas Lutverci, ekipa Kremenčkovi iz Gornje Radgone in domača ekipa Športno-turističnega društva Mahovci iz Mahovcev, ki je zadevo tudi pripravila.

Med šestimi ekipam v Mahovcih so slavili Radgončani

Bliža se IV. Družinski festival „Mačje mesto 2018"!

Mačje mesto V organizaciji občine Radenci bo v tamkajšnjem parku od 22. do 24. junija potekal IV. Družinski festival Mačje mesto. Nastanek Mačjega mesta je navdihnil častni občan in domačin Radencev, pokojni Kajetan Kovič, ki je ustvaril najbolj znanega slovenskega mačka, mačka Murija. Tridnevni festival želi z ustvarjalnimi delavnicami, kulturnimi vsebinami, športno-rekreativnimi aktivnostmi, kulinariko in drugimi spremljevalnimi dejavnostmi postaviti Radence na turistični zemljevid družinskih festivalov.

Kovičev maček Muri je navdušil Radenčane

Med ohranjanje kulturne dediščine in ljudskih običajev gotovo sodi tudi košnja z ročno košnjo

Kosci Norički VrhGlede na to, da z nenehnim tehnološkim razvojem, čedalje bolj izginjajo različna opravila in vse tisto, česar se spominjajo predvsem starejši ljudje, je dobro, da obstajajo takšna in drugačna društva ter organizacije, ki z različnimi prireditvami ohranjajo ljudske običaje in kulturno dediščino, med katero sodi tudi košnja po starem kot so to počeli naši predniki. In s takšno „etno košnjo" koristijo tudi posamezni lastniki hribovitega terena, ki nimajo ovac ali koz, da bo „pokosile" odvečno travo.

Ročna košnja v Noričkem Vrhu

Šmarski troti iz Litije najboljši v Prekmurju

Paprikaš PolanaV lepem in sončnem vremenu je konec minulega tedna, ob „Lovenjakovem dvoru", znani prekmurski gostilni, v Polani pri Murski Soboti, potekala tradicionalna in sedaj že jubilejna, 10. paprikašijada z zanimivim programom, ki ga je povezovala moderatorka Silva Vrbnjak. Ker je paprikaš zelo razširjena lokalna jed v Pomurju, so se „Lovenjakovi" organizatorji že pred desetletjem odločili vsako leto pripravljati tekmovanje v kuhanju paprikaša, udeleženci pa si lahko izberejo, ali bo to piščančji, svinjski, kunčji, gobov, ribji..., saj meso le delno prispeva k okusu same jedi. Strokovnjaki, ki so ocenjevali izdelke tekmovalnih ekip so namreč mnenja, da vse druge sestavine, predvsem mleta paprika, čebula, malo moke, kisla smetana in malo vina, dajo paprikašu pravi okus. In če je včasih organizatorjem malo ponagajalo vreme, je tokrat tekmovalcem bilo zelo vroče, saj je poleg sonca „žgal" tudi odprti ogenj z asfalta.

V Polani je desetič zadišalo po štirih (piščančji, prašičji, kunčji in gobov) vrstah paprikaša

Radijski poslušalci Snopa iz vse Slovenije so se srečali v Slovenskih Goricah

Slovo od SNOP-aNa Izletniško turistični kmetiji Žökš pri Mlinarjevih, na Zgornjih Žerjavcih pri Lenartu, je konec tedna potekalo zanimivo srečanje »Nočnih ptičev«, poslušalcev skupnega nočnega radijskega programa imenovanega Snop, v katerem je nekoč sodelovalo več kot ducat radijskih nekomercialnih postaj iz vse države. Ker je bil ob koncu lanskega leta program ukinjen, v njem so nazadnje sodelovali le še: Radio Velenje, Radio Slovenske gorice, Radio Ptuj, Radio Celje in Radio Murski val, so njegovi zvesti poslušalci pripravili slovesen pokop svojega snopa. Organizirala ga je Ana Maras-Pika iz Lenarta, ki je na srečanje povabila 48 zvestih poslušalcev snopa iz različnih krajev Slovenije. Snopu v spomin so pripravili tudi veliko »žalno«, črno obrobljeno torto z narobnim križem, ki je simbolizirala njegov grob. Kot se na »pogrebu« spodobi, je Snopu v slovo spregovoril njegov zvesti poslušalec Ludvik Kupšek iz Trbovelj.

Žalno slovo od Snopa s črno obrobo na torti

Šola več ne stoji, prijateljstva pa so ostala

Sošolci Spodnja ŠčavnicaNa Turistični kmetiji Hari v Spodnji Ščavnici je potekalo izjemno zanimivo, prijetno in veselo srečanje nekdanjih učencev in učiteljev OŠ Spodnja Ščavnica. Sami dedki in babice, kjer so tudi najmlajši stari okoli 70 let, so se srečali v prekrasnem okolju, kjer je prebujajoča narava ozelenila Ščavniško dolino, na katero seže pogled s Harijeve lepo urejene turistične postojanke. Zbrani učenke in učenci so se ob pogledu v dolino ozirali, da bi uzrli njihovo nekdanjo šolo, ki jim je dajala znanje za življenje. Zastonj! Kajti šole ni več, porušena je in na tem prostoru sedaj stoji mogočni stanovanjski blok, v katerem živi nova mladost.

Srečali so se babice in dedki, učenci nekdanje OŠ Spodnja Ščavnica

Za veselo vzdušje sta poskrbela sin in vnukinja!

Biserna poroka MagušaLe redkim zakonskim parom je dano, da bi dočakali 60 let skupnega zakonskega življenja, saj se eni že prej ločijo, drugi pa prej zapustijo ta svet. Ivanka in Rudi Maguša iz Grabonoša v občini Sv. Jurij ob Ščavnici, pa sta ta visoki jubilej – biserno poroko dočakala in proslavila skupaj z najbližjimi sorodniki in prijatelji. Slavje ob bisernem zakonskem jubileju Magušovih se je začel v farni cerkvi Sv. Jurija ob Ščavnici, kjer je zahvalno mašo, ob sodelovanju p. Lavrencija, daroval domači župnik Boštjan Ošlaj.

Zavidljivo biserno poroko sta praznovala Ivanka in Rudi Maguša iz Grabonoša

Moj kraj Radgona

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Dobrotniki in botri rešujejo zavržene konje

 

Kako je deklica Leni postala botrica najdeni kobili Lariji, za katero skrbi na daljavo in ji namenja svojo mesečno žepnino?

Regina in MiškoVseslovensko Društvo za zaščito konj Velenje, katerega predsednica je neutrudna Natalija Nedeljko, in ki deluje tudi preko rehabilitacijskega centra Petra v Orovi vasi pri Polzeli, gotovo sodi med najbolj dejavna tovrstna društva za zaščito živali sploh. Kljub finančnim težavam, glede na to, da je po vsej državi vedno več zavrženih in trpinčenih živali – tudi konj, društvo s pomočjo donatorjev in prijateljev, nesebično pomaga. In čeprav imajo veliko podpornikov in prijateljev, zaradi česar je bistveno lažje delovati, so veseli vsakega novega donatorja in botra, ki prevzame skrb za kakšno žival.

„Dejansko, Društvo za zaščito konj je takšna posebna in edinstvena prostovoljna ter neprofitna organizacija, ki se ukvarja z reševanjem pomoči potrebnih konj in ostalih živali, jih rehabilitira in nato tistim, ki so primerne, išče tudi nove domove. Društvo deluje izključno na prostovoljnih prispevkih in donacijah in ni financirano s strani države, zato je življenje živali še toliko bolj odvisno od dobrosrčnosti posameznikov in podjetij. Kljub vsemu trudu, pa v društvu vseeno ostajajo živali, ki zaradi svoje starosti, poškodb ali neprilagodljivosti, ne bodo mogle nikoli v posvojitev ali pa je zanje izredno težko najti primeren dom. Da društvo lahko skrbi in poskrbi zanje, jim iščemo botre, oz., posvojitelje na daljavo, ki s svojimi mesečnimi finančnimi prispevki pomagajo, da te živali lahko normalno živijo, da je zanje poskrbljeno, tako s hrano kot s potrebnimi veterinarskimi uslugami. Vsak konj v društvu lahko ima enega ali več botrov, pomembno je le, da se za žival mesečno zbere toliko denarja, da je žival preskrbljena. Botri imajo možnost, da za svoje dobro delo, obiščejo žival za katero darujejo, se z njo družijo, jo negujejo, gredo z njo na sprehod...", pojasnjuje predsednica Natalija Nedeljko
In ker so v društvu veseli vsakega novega botra, so se še posebej razveselili zadnje botrice kobili Lariji. Za njeno življenje so zbirali denar otroci in jo nato predali v varstvo društvu. Za še večje presenečenje v društvu pa je poskrbela mala drobcena deklica z imenom Leni. To malo dete se je namreč odločilo, da bo postala botrica rešeni Lariji in da bo zanjo vsak mesec prispevala 20 evrov od svoje žepnine. Seveda so v društvu želeli tudi potrditev s strani staršev, da ne bi prišlo do kakšnih zapletov, in je njena mamica povedala: „Leni ima odkar pomnim rada živali. Ko pa se je pri štirih letih prvič posedla na konja, je bila to ljubezen na prvi pogled. Pri šestih smo jo vpisali v jahalno šolo, kjer trenira še danes. Na kmetiji, kjer je Leni prevzela za nekaj mesecev oskrbo kobile Aby, ki je prav tako rešenka društva, je spoznala tudi Larijo. Tudi za njo je zelo rada poskrbela in ko se je Larija s pomočjo Natalije in društva izognila kruti usodi, se je Leni odločila, da bi želela na daljavo naprej skrbeti zanjo. Odrekla se je svoji žepnini in jo mesečno namenila Lariji. Starši in sorodniki jo pri tem popolnoma podpiramo, saj se bo tako naučila odgovornosti do živali. Tudi sama si želi nekoč imeti svojega konja in pomembno je, da prej spozna vso odgovornost in skrb, ki jo ta čudovita žival potrebuje." je povedala Lenijina mama.
V društvu pa poudarjajo, kako je mala Leni lahko vsem velik vzgled. Njeno drobceno srce je kljub vsemu široko odprto za živali, še sploh tiste, ki potrebujejo pomoč. Žal pa v društvu pomoč ne potrebuje samo Larija, tu je še kar nekaj ostarelih in poškodovanih konj, ki svojega stalnega doma ne bodo več našli ali pa le zelo težko. Tako iščejo botre še lipicanca Valdek in Samo, haflingerka Dora, kasačica Klara, mešanka Megy, pa arabca Dalay in Lord, posavka Prama, ponija Miško in Mrha. Tudi v Centru za konje s posebnimi potrebami je nastanjenih sedem konj društva, ki prav tako nujno potrebujejo pomoč in botre. „Ti konji dejansko v redno posvojitev ne morejo več, saj so jih njihovi lastniki poškodovali do te mere, da so invalidni. Tu je Trina, pa Alisa, Katla, in poniji Brina, Brena, Polux ter Zala. Vsak od njih ima za sabo svojo trpečo zgodbo, vsak od njih je bil rešen z namenom, da se mu pomaga, ga rehabilitira in nato išče nov, primeren dom. Oskrba teh konj je izredno draga, zato ti konji ne najdejo primernih domov. Čeprav so nekateri od njih še vedno primerni za sprehode in igranje na tleh, ne izpolnjujejo želja ljudi, ki konje vidijo predvsem kot objekt za jahanje. Ti konji so kljub svoji preteklosti tudi izredni psihični terapevti, vendar pa je ta del pri ljudeh premalo cenjen", pravi Natalija Nedeljko.
Po njenem prepričanju je mala deklica Leni pokazala, da lahko vsak, ki ima srce za živali, s svojim drobnim, malim dejanjem, polepša življenje živali, svoji duši pa zagotovi nek poseben mir, toplino in veselje ob dobrem dejanju. „K botrstvu konjem vabimo tudi podjetja, ki lahko s svojim plemenitim dejanjem pripomorejo, da bo življenje konj lepše. Mogoče bo Lenijina odločitev spodbudila tudi kakšen razred učencev, ki bo s skupnimi močmi postal boter kateremu od konj, ga kdaj obiskal in se podružil ter poigral z njim. Na spletni strani društva dzk.si, si lahko vsak izbere katerega od konj in zanj na TRR SI56 1010 0005 0589 375 prispevate kakšen minimalni znesek za njegovo oskrbo. Takšno odločitev sta sprejeli tudi Natalija Verboten, ki že več kot dve leti pokriva del mesečnih stroškov oskrbe za lipicanca Valdeka in pevka Regina, ki dve leti, s svojim prispevkom pomaga pokriti del oskrbe za ponija Miškota. Hvala vsem botrom, ljudem dobre volje, podjetjem in obrtnikom, ki ste ta korak že storili. Ste tista svetla luč in dokaz, da dobri ljudje in dobra podjetja še obstajajo in da tudi tisti, ki so bili rešeni iz konjskega odpada, niso pozabljeni", dodaja predsednica Društva za zaščito konj, Natalija Nedeljko.

Za prikaz gumbov, kot so "Všeč mi je", "Deli na FB", "Tweet", "G+" in komentarjev socialnih omrežij omogočite piškotke v nastavitvah, ki jih odprete na zavihku "Zasebnost" ob strani levo ali spodaj na gumbu "Dovoli piškotke"! Za pravilno delovanje novih nastavitev osvežite stran s pritiskom na tipko "F5".
Nahajate se: MKR Male živali Dobrotniki in botri rešujejo zavržene konje