Adventni venec ob 400-letni modri kavčini

Advent CerkvenjakTuristično društvo Cerkvenjak, ki predvsem skrbi za promocijo kraja in omenjene občine v Slovenskih goricah, skozi vse leto izvaja številne aktivnosti ter pripravlja takšne in drugačne dogodke in prireditve. Med njimi je gotovo najodmevnejša košnja na stari način, svoje dejavnosti pa ob koncu leta zaključijo z izdelavo in postavitvijo adventnega venca v središču Cerkvenjaka, in postavitvijo božičnih jaslic ob cerkvi Sv. Antona. Adventni venec člani društva izdelujejo pri svojem predsedniku Alojzu Zorku in tako je bilo tudi letos.

Ob Johanezovi kapeli v Cerkvenjaku so prižgali prvo svečko

Pripravili so prvo izmenjevalnico oblačil, ki je mnogim omogočila trajnostno in odgovorno posodobitev garderobe

IzmenjevalnicaPrav v času, ko se je, ne le v ZDA temveč po vsem svetu in tudi pri nas, največ govorilo o „črnem petku" ter zapravljanju in razsipništvu, se je v Mladinskem centru Gornja Radgona odvijala nadvse koristna akcija, ki jo je pripravila Iniciativa za zelene ideje „Rastišče". Šlo je za prvo izmenjevalnico oblačil v tem delu države, na katero so številni Prleki, Prekmurci, Štajerci in drugi prinesli kose oblačil, modnih dodatkov ali obutve, ki jih ne nosijo več, ter si za domov izbrali druge, katerih več ne uporablja kdo drug.

Zamenjali so oblačila in obutev

Kmečke ženske v Hiši dišečega traminca

Kmečke ženske pri SteyerjuDruštvo Kmečkih žena Apače, ki ga vodi Ema Škrobar, in ki deluje že 29 let, vsa leta svojega obstoja, ob koncu leta, pripravlja novoletno-božično srečanje članic društva, s katerim se jim zahvalijo za njihovo delovanje v društvu skozi vso leto. To je pravzaprav prijetno druženje, katerega se članice rade udeležujejo. In tako je bilo tudi tokrat, ko se je srečanja v znameniti Hiši dišečega traminca, na posestvu Steyer v Plitvici, udeležilo 38 članic. Prisotne je najprej pozdravila predsednica društva Ema Škrobar, ki se je članicam zahvalila za celoletno delo v društvu. Izrazila je tudi zadovoljstvo, da so se tako množično udeležile srečanja, ki je ob občnem zboru, njihovo največje srečanje in druženje.

Članice DKŽ Apače so imele novoletno srečanje pri Steyerju

Otroci (in ne le oni) bodo vse do 2. januarja 2019 prišli na svoje v SikaluZOO pri Radencih

SikaluZOOPodobno, kot že vrsto let, ob bližajočih se božično-novoletnih praznikih, bodo tudi letos na posestvu SikaluZOO, ki ga decembra preimenujejo v „Lučkolandijo" v Boračevi, dober streljaj iz središča Radencev, pripravili božične jaslice z živimi živalmi. Na površini treh hektarjev v samem živalskem vrtu družine Mitev, si bodo lahko obiskovalci, kjer so v tem času v ospredju otroci, med sprehodom ogledali edinstveno pravljično deželo z velikim številom živali, svetlobnih podobic: angelčkov, božičkov, jelenčkov, zvezdic, božičkov grad, vlakec, božičkove sani, snežinke, zvončke, veliko število lučk, darilnih paketov..., ki si jih je najlepše ogledati v temi.

Lučkolandija – pravljična dežela za otroke odpira vrata

Zakonca Jožefa in Mirko Gumilar sta obeležila 65 let skupnega življenja

Železna poroka GumilarČeprav je pri nas kar veliko zlatih, bisernih, smaragdnih in diamantnih zakonskih jubilejev, pa je le redkim dan izjemni zakonski jubilej, ki mu v večini pravijo železna poroka, ponekod pa tudi briljantna. Pred dnevi je namreč minilo šest desetletij in pol, odkar sta si v farni cerkvi Marijinega rojstva na Tišini večno zvestobo v dobrem in slabem ter ljubezen obljubila Jožefa, roj. Žemljič, in Mirko Gumilar, oba z bližnjih Petanjcev. Ob izteku letošnjega oktobra sta 65. obletnico s priložnostno slovesnostjo obeležila v domu Elizabeta pri Svetem Juriju na Goričkem, ki je enota Doma starejših Rakičan. Tam namreč slavljenka že poldrugo leto prebiva. Priči ob tovrstni izjemno redki obletnici poroke sta bila njuna hčerka Marjeta in sin Slavko, verski obred pa je v prostorih doma opravil matični župnik v župniji Tišina Boštjan Čeh.

Tudi pri devetdesetih se počutita odlično

Marija in Ivan Lorenčič sta obeležila biserno poroko

Biserna poroka LorenčičPred dnevi sta Marija in Ivan Lorenčič iz Maribora, v krogu domačih in prijateljev obeležila biserni zakonski jubilej. Svoje 60 - letno skupno zakonsko življenje sta potrdila v cerkvi sv. Ruperta v rojstni Voličini, kjer sta se poročila pred šestimi desetletji. Tokrat sta oba obreda, civilni in cerkveni, potekala v cerkvi. Civilni obred je opravil župan občine Lenart, mag. Janez Kramberger, ki je bisernoporočencema namenil nekaj lepih besed in jima izročil še eno listino, cerkvenega pa ob darovani sveti maši, ob asistenci domačega župnika Franca Muršeca in duhovnika Marka Veršiča, škof dr. Stanislav Lipovšek. Izrazil je veliko veselje nad zakoncema, ki sta zgled družine, »kakršna naj bi bila vrednota družbe. Hvala vama za vse, kar sta dobrega storila v Cerkvi. Vesel sem, da lahko potrdim vajin zakon tukaj v vajini rojstni župniji, kamor se rada vračata.«

Iz Maribora sta prišla v rojstno vas

Čeprav je po moževi nesreči (1976) ostala sama, je Kristina Pelcl do kruha spravila šest otrok, danes ima še enajst vnukov ter deset pravnukov

Kristina PelclČeprav niso imeli računalnikov, pametnih telefonov, različnih igric in podobnih reči, s katerimi se večinoma ukvarjajo današnji otroci in mladina, so se tudi naši predniki, dedki in babice v mladosti imeli fajn in so živeli zelo lepo. To seveda lahko potrdijo mnogi, ki danes preživljajo jesen življenja, enako tudi Kristina Pelcl (rojena Marič 6.10.1928 v Gradišču na levem bregu reke Mure) s čudovitega Janževega Vrha nad Radenci. Prav na svoj rojstni dan je na hribčku kjer je domovina znamenitega „Janževca", je z glasnim vriskom pozdravljala goste, ki so jih prišli voščit za visok življenjski jubilej.

Devetdesetletnica, ki z veselimi vriski pozdravlja obiskovalce

Moj kraj Radgona

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Dobrotniki in botri rešujejo zavržene konje

 

Kako je deklica Leni postala botrica najdeni kobili Lariji, za katero skrbi na daljavo in ji namenja svojo mesečno žepnino?

Regina in MiškoVseslovensko Društvo za zaščito konj Velenje, katerega predsednica je neutrudna Natalija Nedeljko, in ki deluje tudi preko rehabilitacijskega centra Petra v Orovi vasi pri Polzeli, gotovo sodi med najbolj dejavna tovrstna društva za zaščito živali sploh. Kljub finančnim težavam, glede na to, da je po vsej državi vedno več zavrženih in trpinčenih živali – tudi konj, društvo s pomočjo donatorjev in prijateljev, nesebično pomaga. In čeprav imajo veliko podpornikov in prijateljev, zaradi česar je bistveno lažje delovati, so veseli vsakega novega donatorja in botra, ki prevzame skrb za kakšno žival.

„Dejansko, Društvo za zaščito konj je takšna posebna in edinstvena prostovoljna ter neprofitna organizacija, ki se ukvarja z reševanjem pomoči potrebnih konj in ostalih živali, jih rehabilitira in nato tistim, ki so primerne, išče tudi nove domove. Društvo deluje izključno na prostovoljnih prispevkih in donacijah in ni financirano s strani države, zato je življenje živali še toliko bolj odvisno od dobrosrčnosti posameznikov in podjetij. Kljub vsemu trudu, pa v društvu vseeno ostajajo živali, ki zaradi svoje starosti, poškodb ali neprilagodljivosti, ne bodo mogle nikoli v posvojitev ali pa je zanje izredno težko najti primeren dom. Da društvo lahko skrbi in poskrbi zanje, jim iščemo botre, oz., posvojitelje na daljavo, ki s svojimi mesečnimi finančnimi prispevki pomagajo, da te živali lahko normalno živijo, da je zanje poskrbljeno, tako s hrano kot s potrebnimi veterinarskimi uslugami. Vsak konj v društvu lahko ima enega ali več botrov, pomembno je le, da se za žival mesečno zbere toliko denarja, da je žival preskrbljena. Botri imajo možnost, da za svoje dobro delo, obiščejo žival za katero darujejo, se z njo družijo, jo negujejo, gredo z njo na sprehod...", pojasnjuje predsednica Natalija Nedeljko
In ker so v društvu veseli vsakega novega botra, so se še posebej razveselili zadnje botrice kobili Lariji. Za njeno življenje so zbirali denar otroci in jo nato predali v varstvo društvu. Za še večje presenečenje v društvu pa je poskrbela mala drobcena deklica z imenom Leni. To malo dete se je namreč odločilo, da bo postala botrica rešeni Lariji in da bo zanjo vsak mesec prispevala 20 evrov od svoje žepnine. Seveda so v društvu želeli tudi potrditev s strani staršev, da ne bi prišlo do kakšnih zapletov, in je njena mamica povedala: „Leni ima odkar pomnim rada živali. Ko pa se je pri štirih letih prvič posedla na konja, je bila to ljubezen na prvi pogled. Pri šestih smo jo vpisali v jahalno šolo, kjer trenira še danes. Na kmetiji, kjer je Leni prevzela za nekaj mesecev oskrbo kobile Aby, ki je prav tako rešenka društva, je spoznala tudi Larijo. Tudi za njo je zelo rada poskrbela in ko se je Larija s pomočjo Natalije in društva izognila kruti usodi, se je Leni odločila, da bi želela na daljavo naprej skrbeti zanjo. Odrekla se je svoji žepnini in jo mesečno namenila Lariji. Starši in sorodniki jo pri tem popolnoma podpiramo, saj se bo tako naučila odgovornosti do živali. Tudi sama si želi nekoč imeti svojega konja in pomembno je, da prej spozna vso odgovornost in skrb, ki jo ta čudovita žival potrebuje." je povedala Lenijina mama.
V društvu pa poudarjajo, kako je mala Leni lahko vsem velik vzgled. Njeno drobceno srce je kljub vsemu široko odprto za živali, še sploh tiste, ki potrebujejo pomoč. Žal pa v društvu pomoč ne potrebuje samo Larija, tu je še kar nekaj ostarelih in poškodovanih konj, ki svojega stalnega doma ne bodo več našli ali pa le zelo težko. Tako iščejo botre še lipicanca Valdek in Samo, haflingerka Dora, kasačica Klara, mešanka Megy, pa arabca Dalay in Lord, posavka Prama, ponija Miško in Mrha. Tudi v Centru za konje s posebnimi potrebami je nastanjenih sedem konj društva, ki prav tako nujno potrebujejo pomoč in botre. „Ti konji dejansko v redno posvojitev ne morejo več, saj so jih njihovi lastniki poškodovali do te mere, da so invalidni. Tu je Trina, pa Alisa, Katla, in poniji Brina, Brena, Polux ter Zala. Vsak od njih ima za sabo svojo trpečo zgodbo, vsak od njih je bil rešen z namenom, da se mu pomaga, ga rehabilitira in nato išče nov, primeren dom. Oskrba teh konj je izredno draga, zato ti konji ne najdejo primernih domov. Čeprav so nekateri od njih še vedno primerni za sprehode in igranje na tleh, ne izpolnjujejo želja ljudi, ki konje vidijo predvsem kot objekt za jahanje. Ti konji so kljub svoji preteklosti tudi izredni psihični terapevti, vendar pa je ta del pri ljudeh premalo cenjen", pravi Natalija Nedeljko.
Po njenem prepričanju je mala deklica Leni pokazala, da lahko vsak, ki ima srce za živali, s svojim drobnim, malim dejanjem, polepša življenje živali, svoji duši pa zagotovi nek poseben mir, toplino in veselje ob dobrem dejanju. „K botrstvu konjem vabimo tudi podjetja, ki lahko s svojim plemenitim dejanjem pripomorejo, da bo življenje konj lepše. Mogoče bo Lenijina odločitev spodbudila tudi kakšen razred učencev, ki bo s skupnimi močmi postal boter kateremu od konj, ga kdaj obiskal in se podružil ter poigral z njim. Na spletni strani društva dzk.si, si lahko vsak izbere katerega od konj in zanj na TRR SI56 1010 0005 0589 375 prispevate kakšen minimalni znesek za njegovo oskrbo. Takšno odločitev sta sprejeli tudi Natalija Verboten, ki že več kot dve leti pokriva del mesečnih stroškov oskrbe za lipicanca Valdeka in pevka Regina, ki dve leti, s svojim prispevkom pomaga pokriti del oskrbe za ponija Miškota. Hvala vsem botrom, ljudem dobre volje, podjetjem in obrtnikom, ki ste ta korak že storili. Ste tista svetla luč in dokaz, da dobri ljudje in dobra podjetja še obstajajo in da tudi tisti, ki so bili rešeni iz konjskega odpada, niso pozabljeni", dodaja predsednica Društva za zaščito konj, Natalija Nedeljko.

Za prikaz gumbov, kot so "Všeč mi je", "Deli na FB", "Tweet", "G+" in komentarjev socialnih omrežij omogočite piškotke v nastavitvah, ki jih odprete na zavihku "Zasebnost" ob strani levo ali spodaj na gumbu "Dovoli piškotke"! Za pravilno delovanje novih nastavitev osvežite stran s pritiskom na tipko "F5".
Nahajate se: MKR Male živali Dobrotniki in botri rešujejo zavržene konje