Čeprav je po moževi nesreči (1976) ostala sama, je Kristina Pelcl do kruha spravila šest otrok, danes ima še enajst vnukov ter deset pravnukov

Kristina PelclČeprav niso imeli računalnikov, pametnih telefonov, različnih igric in podobnih reči, s katerimi se večinoma ukvarjajo današnji otroci in mladina, so se tudi naši predniki, dedki in babice v mladosti imeli fajn in so živeli zelo lepo. To seveda lahko potrdijo mnogi, ki danes preživljajo jesen življenja, enako tudi Kristina Pelcl (rojena Marič 6.10.1928 v Gradišču na levem bregu reke Mure) s čudovitega Janževega Vrha nad Radenci. Prav na svoj rojstni dan je na hribčku kjer je domovina znamenitega „Janževca", je z glasnim vriskom pozdravljala goste, ki so jih prišli voščit za visok življenjski jubilej.

Devetdesetletnica, ki z veselimi vriski pozdravlja obiskovalce

Radgončana Franc in Bojan do odličnega 3. mesta

Bujta repa MSNa parkirišču hotela Diana v Murski Soboti je potekal 9. Festival bujte repe, s tekmovanjem ekip v kuhanju te tradicionalne prekmurske jedi. Na tekmovanju, kjer je dišalo po tej tradicionalni jedi, je tokrat sodelovalo nekoliko manj (12) ekip, in sicer iz različnih društev, organizacij, turističnih podjetij in seveda tudi političnih strank, saj nas kmalu čakajo lokalne volitve. Kljub temu je bilo manj politikov, kot so nekateri pričakovali. Poleg ministrice Alenke Bratušek, državne sekretarke Olge Belec in soboškega župana Aleksandra Jevška, smo videli le še nekaj lokalnih strankarskih veljakov. Festival bujte repe je ena od večjih pomurskih kulinaričnih prireditev v jesensko-zimskem času, s katero si organizatorji prizadevajo za promocijo te tradicionalne prekmurske jedi, seveda pa tudi popestriti sobotno dogajanje v lokalnem okolju.

Na 9. festivalu bujte repe tekmovalo 12 ekip

Pripravili so 25. obrtniško-podjetniški gobarski piknik 2018, kjer so se družili, nabirali in jedli gobe

Gobe NegovaMedtem, ko iz večjega dela države poročajo, da je letošnja jesen zelo bogata z gobami, je na skrajnem severovzhodu Slovenije bera gozdnih lepotic, zlasti jurčkov in lisičk, zelo skromna. Kljub temu je tudi v pomurskih gozdovih možno srečati ljubitelje gobarjenja in gob, v kar smo se mnogi lahko prepričali tudi zadnjo soboto letošnjega septembra, ko so se v gozdove Negove in okolice podali številni udeleženci tradicionalnega, sedaj že 25. gobarskega piknika Območne obrtno podjetniške zbornice (OOZ) Gornja Radgona. Res je sicer, da so jurčkov in lisičk našli le za vzorec, zato pa je bilo veliko drugih gozdnih lepotic, saj je okoli 150 udeležencev, ki se je v lepem in sončnem vremenu pogumno odpravila v gozd, nabirala prav vse gobe, tako užitne, kot manj užitne in celo strupene. In čeprav so jih pozneje skoraj vse pojedli, nikomur ni bilo slabo, a kljub temu sami tega ne počnite in bodite sila previdni.

Obrtniki in podjetniki v negovskih gozdovih

Gasilci so trgali, prešali in se družili...

Gasilska trgatevPrav prijetno je minulo soboto bilo ob gasilskem domu PGD Janžev Vrh nad Radenci, torej natanko tam odkoder prihaja znameniti janževec. Medtem ko so vinogradniki po okoliških vinogradih pobirali še zadnje grozde letnika 2018, so namreč domači gasilci in gasilke na Janževem Vrhu, v društvu jih je nekaj nad 70, pripravili 7. gasilsko trgatev. Z natanko 52 trsov, predvsem brajd – jurke in izabele, so namreč natrgali precej grozdja, ki so ga nato tretali in stisnili dobrih 400 litrov sladkega mošta, katerega bodo došolali in z njim nazdravili ob različnih gasilskih akcijah, prireditvah in dogodkih.

PGD Janžev Vrh je menda edino gasilsko društvo z lastnim vinogradom

Angela Knaus de Groot je pred 55 leti odšla v Kanado, a še vedno rada obišče Pomurje

KlemenčičeviKamorkoli gremo, kjerkoli živimo, vrnitev v rojstni kraj, predvsem če je ta daleč, je vedno nepozabno doživetje, vezano na stare, drage spomine. Takrat se vrnemo desetletja nazaj, v svoje otroštvo in čas, ko smo svoj dom in domovino zapustili. Tega se še posebej zaveda Angela Knaus, ki je kot 11-letna deklica, davnega lata 1963 iz rojstnih Vidoncev na Goričkem, oz. Gornje Radgone, kjer je zadnjih pet „slovenskih" let preživela pri teti Mariji in stricu Milanu Klemenčiču, odletela čez veliko lužo, v kanadski Hamilton.

Lepo je obiskati rojstni kraj in srečati svoje drage

Ob svetovnem dnevu Alzheimerjeve bolezni so se sprehajali po parku

Sprehod za spominPodobno kot marsikje po državi, so se na topel septembrski dan tudi stanovalci Doma starejših občanov (DSO) Gornja Radgona, ki so oboleli za demenco, sprehodili po mestnem parku skupaj s svojci, prostovoljci in zaposlenimi. Ob svetovnem dnevu Alzheimerjeve bolezni se namreč po celotni Sloveniji organizirajo „Sprehodi za spomin", ki opozarjajo na bolezen, ki se neustavljivo širi. Demenca trenutno sodi med največje zdravstvene, socialne in finančne izzive sodobne družbe.

Sprehod za spomin, za bolnike z demenco

Moj kraj Radgona

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Dobrotniki in botri rešujejo zavržene konje

 

Kako je deklica Leni postala botrica najdeni kobili Lariji, za katero skrbi na daljavo in ji namenja svojo mesečno žepnino?

Regina in MiškoVseslovensko Društvo za zaščito konj Velenje, katerega predsednica je neutrudna Natalija Nedeljko, in ki deluje tudi preko rehabilitacijskega centra Petra v Orovi vasi pri Polzeli, gotovo sodi med najbolj dejavna tovrstna društva za zaščito živali sploh. Kljub finančnim težavam, glede na to, da je po vsej državi vedno več zavrženih in trpinčenih živali – tudi konj, društvo s pomočjo donatorjev in prijateljev, nesebično pomaga. In čeprav imajo veliko podpornikov in prijateljev, zaradi česar je bistveno lažje delovati, so veseli vsakega novega donatorja in botra, ki prevzame skrb za kakšno žival.

„Dejansko, Društvo za zaščito konj je takšna posebna in edinstvena prostovoljna ter neprofitna organizacija, ki se ukvarja z reševanjem pomoči potrebnih konj in ostalih živali, jih rehabilitira in nato tistim, ki so primerne, išče tudi nove domove. Društvo deluje izključno na prostovoljnih prispevkih in donacijah in ni financirano s strani države, zato je življenje živali še toliko bolj odvisno od dobrosrčnosti posameznikov in podjetij. Kljub vsemu trudu, pa v društvu vseeno ostajajo živali, ki zaradi svoje starosti, poškodb ali neprilagodljivosti, ne bodo mogle nikoli v posvojitev ali pa je zanje izredno težko najti primeren dom. Da društvo lahko skrbi in poskrbi zanje, jim iščemo botre, oz., posvojitelje na daljavo, ki s svojimi mesečnimi finančnimi prispevki pomagajo, da te živali lahko normalno živijo, da je zanje poskrbljeno, tako s hrano kot s potrebnimi veterinarskimi uslugami. Vsak konj v društvu lahko ima enega ali več botrov, pomembno je le, da se za žival mesečno zbere toliko denarja, da je žival preskrbljena. Botri imajo možnost, da za svoje dobro delo, obiščejo žival za katero darujejo, se z njo družijo, jo negujejo, gredo z njo na sprehod...", pojasnjuje predsednica Natalija Nedeljko
In ker so v društvu veseli vsakega novega botra, so se še posebej razveselili zadnje botrice kobili Lariji. Za njeno življenje so zbirali denar otroci in jo nato predali v varstvo društvu. Za še večje presenečenje v društvu pa je poskrbela mala drobcena deklica z imenom Leni. To malo dete se je namreč odločilo, da bo postala botrica rešeni Lariji in da bo zanjo vsak mesec prispevala 20 evrov od svoje žepnine. Seveda so v društvu želeli tudi potrditev s strani staršev, da ne bi prišlo do kakšnih zapletov, in je njena mamica povedala: „Leni ima odkar pomnim rada živali. Ko pa se je pri štirih letih prvič posedla na konja, je bila to ljubezen na prvi pogled. Pri šestih smo jo vpisali v jahalno šolo, kjer trenira še danes. Na kmetiji, kjer je Leni prevzela za nekaj mesecev oskrbo kobile Aby, ki je prav tako rešenka društva, je spoznala tudi Larijo. Tudi za njo je zelo rada poskrbela in ko se je Larija s pomočjo Natalije in društva izognila kruti usodi, se je Leni odločila, da bi želela na daljavo naprej skrbeti zanjo. Odrekla se je svoji žepnini in jo mesečno namenila Lariji. Starši in sorodniki jo pri tem popolnoma podpiramo, saj se bo tako naučila odgovornosti do živali. Tudi sama si želi nekoč imeti svojega konja in pomembno je, da prej spozna vso odgovornost in skrb, ki jo ta čudovita žival potrebuje." je povedala Lenijina mama.
V društvu pa poudarjajo, kako je mala Leni lahko vsem velik vzgled. Njeno drobceno srce je kljub vsemu široko odprto za živali, še sploh tiste, ki potrebujejo pomoč. Žal pa v društvu pomoč ne potrebuje samo Larija, tu je še kar nekaj ostarelih in poškodovanih konj, ki svojega stalnega doma ne bodo več našli ali pa le zelo težko. Tako iščejo botre še lipicanca Valdek in Samo, haflingerka Dora, kasačica Klara, mešanka Megy, pa arabca Dalay in Lord, posavka Prama, ponija Miško in Mrha. Tudi v Centru za konje s posebnimi potrebami je nastanjenih sedem konj društva, ki prav tako nujno potrebujejo pomoč in botre. „Ti konji dejansko v redno posvojitev ne morejo več, saj so jih njihovi lastniki poškodovali do te mere, da so invalidni. Tu je Trina, pa Alisa, Katla, in poniji Brina, Brena, Polux ter Zala. Vsak od njih ima za sabo svojo trpečo zgodbo, vsak od njih je bil rešen z namenom, da se mu pomaga, ga rehabilitira in nato išče nov, primeren dom. Oskrba teh konj je izredno draga, zato ti konji ne najdejo primernih domov. Čeprav so nekateri od njih še vedno primerni za sprehode in igranje na tleh, ne izpolnjujejo želja ljudi, ki konje vidijo predvsem kot objekt za jahanje. Ti konji so kljub svoji preteklosti tudi izredni psihični terapevti, vendar pa je ta del pri ljudeh premalo cenjen", pravi Natalija Nedeljko.
Po njenem prepričanju je mala deklica Leni pokazala, da lahko vsak, ki ima srce za živali, s svojim drobnim, malim dejanjem, polepša življenje živali, svoji duši pa zagotovi nek poseben mir, toplino in veselje ob dobrem dejanju. „K botrstvu konjem vabimo tudi podjetja, ki lahko s svojim plemenitim dejanjem pripomorejo, da bo življenje konj lepše. Mogoče bo Lenijina odločitev spodbudila tudi kakšen razred učencev, ki bo s skupnimi močmi postal boter kateremu od konj, ga kdaj obiskal in se podružil ter poigral z njim. Na spletni strani društva dzk.si, si lahko vsak izbere katerega od konj in zanj na TRR SI56 1010 0005 0589 375 prispevate kakšen minimalni znesek za njegovo oskrbo. Takšno odločitev sta sprejeli tudi Natalija Verboten, ki že več kot dve leti pokriva del mesečnih stroškov oskrbe za lipicanca Valdeka in pevka Regina, ki dve leti, s svojim prispevkom pomaga pokriti del oskrbe za ponija Miškota. Hvala vsem botrom, ljudem dobre volje, podjetjem in obrtnikom, ki ste ta korak že storili. Ste tista svetla luč in dokaz, da dobri ljudje in dobra podjetja še obstajajo in da tudi tisti, ki so bili rešeni iz konjskega odpada, niso pozabljeni", dodaja predsednica Društva za zaščito konj, Natalija Nedeljko.

Za prikaz gumbov, kot so "Všeč mi je", "Deli na FB", "Tweet", "G+" in komentarjev socialnih omrežij omogočite piškotke v nastavitvah, ki jih odprete na zavihku "Zasebnost" ob strani levo ali spodaj na gumbu "Dovoli piškotke"! Za pravilno delovanje novih nastavitev osvežite stran s pritiskom na tipko "F5".
Nahajate se: MKR Male živali Dobrotniki in botri rešujejo zavržene konje