Pomembno je tudi nedeljsko dopoldansko druženje

Bolšji sejem OrehovciOb gasilskem domu PGD Orehovci, tik ob regionalni cesti Gornja Radgona – Ptuj, že vrsto let deluje bolšji sejem, ki se ne glede na letni časi, odvija vsako prvo nedeljo v mesecu. Na sejmu svoje predmete, ne nove, pač pa stare, prodajajo tisti, ki jih niso odvrgli v smeti in se zavedajo, da bi jih lahko kdo še uporabil. Sejem je zanimiv tudi za zbiratelje starin, saj so mnogi predmeti stari, nekateri tudi več kot sto let. Kot so nam povedali organizatorji iz PGD Orehovci, je sejem namenjen tudi nedeljskemu dopoldanskemu druženju, ki ga je v zadnjem času, ko imamo vsi preveč obveznosti, vse manj. Za nekatere domačine in tudi sosede iz vasi v okolici in celo iz Gornje Radgone in Radencev, je prva nedelja v mesecu, ravno zaradi orehovskega sejma, postala pravi praznik.

Bolšji sejem v Orehovcih še deluje

Zlati medalji tudi v Kranj in Ljubljano

Antonovanje 2019V Jeruzalemsko – Ormoških vinorodnih goricah, natančneje na Kogu, vasici v ormoški občini ob hrvaški meji, so tudi letos ob godu sv. Antona puščavnika pripravili številne prireditve, ki so jih poimenovali „Antonovanje 2019". In čeprav se je v dobrem tednu (Antonov koncert MePZ Prosvetnega društva Ruda Sever Gorišnica; Kulinarični večer na Turistični kmetiji Hlebec; Prireditev „Čurke in vino 2019"; Antonovo kegljanje z lokalno ponudbo na stojnicah; pogovor na temo "Priložnosti podeželja in lokalnih ponudnikov"; Čurkarijada s kulinaričnim razvajanjem - Odprta kuhinja, pokušina čurk in vina, stojnice lokalnih ponudnikov, pester program, prihod slovenskega vinskega kraljestva, 11. razstava na temo reje prašičev...; Romanje k Sv. Antonu Puščavniku; sv. maša za žive in pokojne prašičerejce ter zdravje pri živini;10. srečanje vozil Steyr kluba Kog in starodobnikov, srečanje domačih ansamblov in folklornih skupin, lokalna ponudba na stojnicah...), je bilo v ospredju ocenjevanje čurk s strokovno komisijo in komisijo potrošnikov. Čeprav je vse dogajanje bilo zelo zanimivo posebej kaže omeniti tudi kulinarični dogodek na Turistični kmetiji Hlebec, kjer so obiskovalce počastili s šesthodnim menijem, v katerem so kraljevale kašnate klobase oz. čurke, kot jim pravijo domačini. Tradicionalni lokalni kuhinji so – kot to vedo pri Hlebcu – vnesli pridih sodobnosti.

„Antonovanje 2019

Pripravili so prvo izmenjevalnico otroških oblačil in igrač, ki je mnogim omogočila trajnostno in odgovorno posodobitev garderobe

Izmenjevalnica oblačil in igračPo decembrski izjemno uspešni „izmenjevalnici" oblačil in obutve za otroke in odrasle, je v sodelovanju radgonske Iniciative Rastišče, skupaj s soboško igralnico Mali ČuDo, ter Mensano, pripravila še „Izmenjevalnico otroških oblačil in igrač" in vsega ostalega. Z željo, da bi nekoliko omilili zapravljanje in razsipništvo, so v igralnico Mali ČuDo v prostorih Mensane v Murski Soboti aktivisti omenjenih organizacij pritegnili kakšno stotnijo otrok in njihovih mamic, očkov, dedkov in babic, ki so prinašali svoje reči, domov pa odnašali „nova" oblačila, obutev, igrače... Glede na to, da je šlo za prvo tovrstno izmenjevalnico, sta glavni organizatorici dogodka, Nika Škof (Rastišče) in Barbara Muhič (Mali ČuDo), zadovoljni z obiskom in tudi izmenjavo. Povesta tudi, da je izmenjevalnica otroških oblačil, igrač in vseh ostalih otroških potrebščin omogočala trajnostno in odgovorno posodobitev garderobe in igralnega parka otrok, ki je povrhu še zastonj.

Zamenjali so igrače, oblačila in obutev

Pred pol stoletja sta začela iz nič, a z veliko ljubezni

Zlata poroka DruzovičEnako, kot pred 50 leti, ko sta si pred matičarjem in pred oltarjem izrekla zvestobo Zofija in Karel Druzovič iz Gočove pri Sv. Trojici v Slovenskih Goricah, sta tudi tokrat svojo zakonsko zvestobo potrdila pred matičarjem in pred oltarjem. Takrat sta k civilni poroki odšla v Lenart, cerkveni pa v cerkev Sv. Trojice, kjer sta sedaj potekala oba obreda. Civilni obred zlate poroke je tokrat, ob matičarki Dragici Kramberger, prvič v vlogi župana opravil David Klobasa. Dragica je na drobno opisala življenje in delo zlatega para, župan pa jima je namenil nekaj prijaznih besed, ter jima izročil zlatoporočno spominsko listino, ter darilo občine.

Zlato poroko sta obhajala Zofija in Karel Druzovič iz Slovenskih goric

Po šestih desetletjih spet pred istim oltarjem

Biserna poroka SteyerV teh zimskih dneh, ko je največ praznikov in praznovanj, sta 60-letnico poroke, torej biserno poroko obeležila Marija in Ivan Steyer iz Črncev v Apaški dolini. Enako kot pred šestimi desetletji, sta se zakonca, tudi tokrat, skupaj s svojimi domačimi, sosedi in prijatelji, k bisernoporočnemu obredu podala v farno cerkev v Apačah. Pred cerkvijo ju je z igranjem pozdravila Pihalna godba Apače, pri kateri je nekoč igral tudi njun pokojni sin Ivan. Ko so njuni svatje v cerkvi postavili špalir, ju je župnik Janez Ferencek povabil v cerkev, k zahvalni maši in bisernoporočnemu obredu, ki je potekal med darovano sv. mašo.

Pred 60 leti sta se poročila Marija in Ivan Steyer iz Črncev

Najstarejši pomurski policist je pred sedmimi desetletji prišel iz Krškega

Policisti pri ŽabkarjuKo smo zemljani v ponedeljek, 31. decembra 2018 praznovali prihod novega leta 2019, je Jože Žabkar iz Moščancev v občini Puconci, imel dvojni razlog za praznovanje. Najstarejši živeči pomurski policist je namreč prav na silvestrovo praznoval tudi visok osebni jubilej - 98. rojstni dan. Dober teden po jubileju, ko smo mu mnogi voščili in zaželeli še veliko zdravih in zadovoljnih let, so Žabkarja, na njegovem domu obiskali in mu čestitali direktor Policijske uprave Murska Sobota, Damir Ivančić, skupaj s članoma kluba policijskih upokojencev Maksa Perca, Marjanom Horvatom (predsednik) in Romanom Verganom, ki je dolga leta bil Žabkarjev sodelavec, zraven pa je bila tudi tiskovna predstavnica PU Murska Sobota, Suzana Rauš.

Jože Žabkar je obeležil 98. rojstni dan

Nad 150 pohodnikov se je štirinajstič iz Gornje Radgone odpravilo do Rodmošcev

Trstenjakov pohodV spomin na svojega velikega soseda, velikega Prleka, Slovenca, na profesorja, teologa, psihologa, akademika in častnega občana Gornje Radgone, dr. Antona Trstenjaka, človeka svetovnega slovesa, ki je vse svoje življenje posvečal človeku, iskanju poti do njega, bitju prihodnosti, sta Planinsko društvo Gornja Radgona in Turistično društvo Majolka, že štirinajstič organizirali spominski pohod do rojstne akademikove hiše. V lepem in sončnem zimskem vremenu se je nad 150 pohodnikov iz cele Slovenije, odpravilo iz Aleje velikih v Gornji Radgoni, kjer je tudi Trstenjakovo spominsko obeležje, in vse jih je pot vodila po vinorodnih hribčkih do hiše, kjer je pred 113 leti (8.1.1906), akademik Trstenjak bil rojen. Tudi tokratni pohod, dolg 15 km, posvečen 113-letnici rojstva prleškega velikana, je poleg planincev iz domače regije pritegnil tudi ljubitelje narave iz širšega območja Slovenije.

Sprehodili so se v spomin na akademika Trstenjaka

Moj kraj Radgona

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Bobri zgradili jez na Blaguškem potoku

 

Nekoč skoraj izumrli, sedaj pa »zasedajo« Pomurje - ob rekah in potokih na severovzhodu Slovenije vedno več zaščitenih glodavcev

Bobri na BlagušuČeprav se niti najstarejši domačini ne spomnijo, da bi se kdaj govorilo o bobrih ob reki Ščavnici in sploh v Pomurju, je sedaj več kot jasno, da so se simpatični glodavci, poleg ob reki Muri, naselili v Ščavniško dolino in celo v Negovsko jezero. Že pred časom nas je do prvega bobrišča v Spodnjih Ivanjcih, pripeljal lovski čuvaj Franc Veberič, ki je na svojem revirju LD Negova prvi »odkril« bobrišče na reki Ščavnici. Takoj zatem nas je poklical še ribič Roman Muhič iz Biserjan pri Sv. Juriju ob Ščavnici, in nam pokazal še eno bobrišče, in sicer na reki Ščavnici v Slaptincih.

Obe odkritji sta nedvomno potrdili, da gre za naselitev bobrov, kar je, čeprav jih nihče ni videl v živo, velika popestritev živalskega sveta doline reke Ščavnice. Tokrat pa so se bobri očitno naselili tudi v Blaguškem potoku. Nedaleč od jezu Blaguškega jezera, ki so ga nekoč zgradili kot zadrževalnik vode, kateri bi v sušnem obdobju služil za namakanje polj v Ščavniški dolini, a projekt nikoli ni zaživel, so na Blaguškem potoku, ki se izliva iz jezera, bobri zgradili pravi majhen (zadrževalnik) jez.
Z njim so zajezili potok in si ustvarili domovanje, pravzaprav bobrišče, ki ga je odkril domači Ivek Ketiš. Do novega bobrišča na severovzhodu države nas je popeljal omenjeni Roman Muhič, ki zelo obožuje naravo, letos pa bo praznoval 90 let življenja. Posebnost tega bobrišča na Blaguškem potoku je, da je jez zgrajen iz debel in vej v oklici, od bobra podrtega drevja in grmovja, v višino kakega metra in pol. Utrdil ga je tako, da se je za jezom dvignila vodna gladina v višino, kolikor segajo brežine potoka, tako, da se voda že razliva po okolici potoka. Ljubitelje narave in živali so še posebej veseli, da se je bober tako množično naselil ob rekah in potokih na severovzhodu države (drugače ni niti drugje, zlasti na vzhodu in jugovzhodu Slovenije op.p.). In po znanih podatkih se bobrišča že nahajajo v Spodnjih Ivanjcih, Slaptincih, Lastomercih, v Negovskem jezeru, sedaj še na Blaguškem potoku ter tudi v Plitvici v Apaški dolini, ob potoku Plitvica. Zanimivo je, da večino bobrišč odkrijejo lovci, ribiči in sprehajalci. Tako nas je o bobrišču v potoku Plitvica, ki se v Podgradu pri Gornji Radgoni vliva v Muro, obvestil lovec, sicer poslovodja Kmetijske zadruge v Gornji Radgoni, Srečko Ploj. Kot je dejal, so bobri zgradili visok jez, a so ga delavci, ki so s stroji čistili strugo potoka Plitvica »pokosili« in tako odstranili. Povedal nam je še, da je videti tudi kar nekaj bobrišč ob strugi reke Mure.
Sicer pa se je populacija bobrov v Sloveniji v zadnjih 18 letih z nič povečala na približno 75 družin z od 350 do 500 osebki. Poznavalci pričakujejo, da bo še naraščala, s čimer se bo verjetno povečevala tudi možnost konfliktov med lastniki gozdov in naravovarstveniki, zato bo prihodnost te avtohtone in staroselske vodne živalske vrste odvisna od odnosa ljudi do nje. Bober, ki je bil že nekdaj razširjen po vsej Sloveniji, se bo verjetno tudi zdaj še naprej širil, če bo le našel ugodne življenjske razmere in če bo zaradi svoje okornosti na kopnem lahko prišel do primernega habitata. Kot poudarjajo strokovnjaki iz Prirodoslovnega muzeja Slovenije, obrežna vegetacija naših rek in potokov vse bolj peša. Bober v naši kulturni krajini pa nima naravnih sovražnikov, kar pomeni, da se hito razmnožujejo in je velika verjetnost, da bodo konflikti z njimi. Ker njive pogosto segajo do brežin, se bobri lotijo tudi poljščin, a škoda je za zdaj praviloma zanemarljiva. Najučinkovitejši način omejevanja škode pa je ohranjanje od pet- do 15-metrskega vegetacijskega pasu na brežinah, kar določa tudi zakon o vodah. Kot so nam potrdili na Zavodu za gozdove Republike Slovenije in Lovski zvezi Slovenije, je prijavljenih škod za zdaj malo, kar pa ni vzrok, da ne bi k upravljanju populacije pristopili aktivno. Lovci so prepričani, da je regulacija populacije samo vprašanje časa.
Ko govorimo o bobrih ne gre prezreti, da je evropski bober, ki se razlikuje od kanadskega, v 18. in 19. stoletju že povsem izumrl. Pri nas je bober veljal za izumrlega približno poldrugo stoletje, saj je v rajnki Avstriji, kamor smo takrat še spadali, izumrl leta 1869. Veliko hitreje so ga iztrebili v Italiji, že leta 1541, še hitrejši pa so bili Angleži, kjer je izginil že v dvanajstem stoletju. Pred tem je ozemlje Evrope naseljeval najmanj 14.000 let, vse od zadnjih ledenih dob pleistocena. Konec devetnajstega stoletja je v Evropi in Aziji skoraj povsem izginil: le na osmih izoliranih, najbolj nedostopnih območjih je preživelo kakšnih 1200 evrazijskih bobrov. Številne zahodnoevropske države so ga zato zaščitile že na začetku dvajsetega stoletja, mnoge, iz katerih je povsem izginil, pa so poleg zaščite bobre začele tudi ponovno naseljevati. Ker se je to v nekaterih državah, kot so Norveška, Finska in Švedska, dogajalo že pred pol stoletja ali več, so si bobri v teh državah številčno že toliko opomogli, da so spet postali normalen del naravnega okolja in ponekod znova tudi lov na divjad. Zdaj jih v Evropi in Aziji živi že najmanj 1,2 milijona, kar je tisočkrat več kot v obdobju, ko mu je šlo najslabše. Prav zato je kot živalska vrsta zaščiten. Lovci z območja ob Ščavnici in Muri, so ponosni, da imajo na svojem terenu redko žival, ki ji je grozilo popolno iztrebljenje, kar pa ne bi mogli reči za nekatere lastnike zemljišč in gozdov. Kljub vsemu velike nestrpnosti ali nasprotovanja bobrom za zdaj ni čutiti. Lastniki so do bobrov strpni in v zadnjih nekaj letih so v območni enoti Zavoda za gozdove Murska Sobota prijavili le za nekaj tisočakov škode, predvsem na drevju. Kako bomo zanimive in skoraj nikoli vidne vnovične prebivalce naših voda in obvodnih lok ter vrbišč sprejemali v prihodnje, bo torej odvisno predvsem od nas, ljudi, ki smo v naravnem okolju prav tako samo gostje, in ne vsemogočni gospodarji...
V Slovenijo so se bobri priselili z juga!
Bobri se k nam sploh ne bi vrnili, če bi bilo to odvisno od slovenskih oblasti. A se je brez njihove vednosti pritihotapil iz Hrvaške, kjer so jih v reko Lonjo pri Ivanič Gradu nekaj znova naselili leta 1996. Od tam so se začeli širiti po Hrvaški in tudi k nam, kjer so prva objedena in podrta obvodna drevesa odkrili leta 1998 na sotočju Krke in Radulje na Dolenjskem. Ker je bober pri iskanju najboljših življenjskih razmer sposoben ob vodotokih potovati zelo daleč, tudi po nekaj deset kilometrov ali več, se je torej v dobrih dveh desetletjih razširil ne samo po Hrvaški, ampak tudi po Sloveniji, kjer ga zdaj opažajo na Krki, Radulji, Dravi, Muri, Ščavnici, Plitvici in vedno pogosteje tudi v pritokih teh rek, ter tudi v nekaterih naravnih jezerih in celo gramoznicah.

Za prikaz gumbov, kot so "Všeč mi je", "Deli na FB", "Tweet", "G+" in komentarjev socialnih omrežij omogočite piškotke v nastavitvah, ki jih odprete na zavihku "Zasebnost" ob strani levo ali spodaj na gumbu "Dovoli piškotke"! Za pravilno delovanje novih nastavitev osvežite stran s pritiskom na tipko "F5".
Nahajate se: MKR Male živali Bobri zgradili jez na Blaguškem potoku