V Gasilskem domu Zbigovci se je trlo otrok in njihovih spremljevalcev

Majolkin MiklavžPodobno kot vsako leto, ko se začne veseli december z obiskom prvega dobrega moža Miklavža, so zraven tudi letos bili aktivisti Turističnega društva Majolka. V sodelovanju s PGD Zbigovci so namreč spet pripravili lep dogodek za najmlajše iz Zbigovcev in okolice. Tokrat se je prireditve z obiskom sv. Miklavža in obdaritvijo udeležilo kar 105 otrok, ki so v prostore domačega gasilskega doma prišli s svojimi starši, dedki, babicami...

„Majolkin

Med srčnimi bolniki skrajnega severovzhoda države je dišalo po pečenem kostanju

Koronarci KonjiščeKoronarno društvo Radenci, ki združuje okrog 140 članic in članov (srčno – žilnih bolnikov) iz širšega območja severovzhodne Slovenije, predvsem, iz Pomurja in Slovenskih goric, s številnimi dejavnostmi, nenehno skrbi za boljše počutje članstva in sploh društva. Tako kot celo leto, se številne aktivnosti, kot so strokovna predavanja, na katerih članstvo in vse druge seznanjajo o različnih temah povezanih s srčnimi in žilnimi obolenji, delavnice, predstavitve, telovadba, vaje, izleti, hoje..., vrstijo tudi v teh jesenskih dnevih.

Koronarcem druženje veliko pomeni

Župnik ji je doma ob obhajilu podelil sveto hostijo

Terezija Kocbek - jubilejŽe nekoč, ko še ni bilo avtomobilov in drugih prevoznih sredstev, ko ljudje niso toliko hodili od hiše do hiše, saj so morali hoditi peš, so se mnogi bolj kot danes veselili obiskov. A tudi tokratnega obiska, ko so se številni pripeljali z avtomobili, se je še posebej razveselila 90 - letna slavljenka Terezija Kocbek, ki živi na Orehovskem Vrhu, dober streljaj iz Gornje Radgone, z ene in iz Radencev z druge strani. Ob njenem lepem življenjskem jubileju, sta jo namreč obiskali delegaciji Rdečega križa in župnijskega Karitasa, ki so ji prišli voščit za njen 90. rojstni dan, ki ga je praznovala v družbi svojih najbližjih. Delegacijo KO RK Črešnjevci - Zbigovci sta predstavljala predsednik Janko Avguštin in Dragica Vrbančič, delegacijo Karitasa pa: Cvetka Kurnik, Mira Hamler in Ana Rauter, ter radgonski župnik Franc Hozjan. Po izrečenih čestitkah in izročitvi priložnostnih daril, je župnik Hozjan slavljenko povabil k sv. obhajilu in ji podelil sv. hostijo. Šele po vseh opravljenih formalnostih, so bili vsi povabljeni k bogato obloženi mizi, ki sta jo pripravila »stara« gospodarja posesti Dragica in Franc Kocbek.

Terezija Kocbek z Orehovskega Vrha obeležila visok življenjski jubilej

Negovski gasilci ob njegovem visokem jubileju obiskali tovariša Maksa Lončariča

Maks Lončarič jubilejTe dni, ko praznuje Maks Lončarič lep okrogel jubilej – 80. rojstni dan, so ga med drugimi obiskali tudi gasilski tovariši. Na njegovem domu v Negovi, natančneje v zaselku Negovska vas, kjer živi, je prijaznega Maksa obiskala močna gasilska delegacija PGD Negova, kjer je tudi sam član že več kot 60 let, na čelu z aktualnim predsednikom Štefanom Puckom. Po opravljenih čestitkah in izročenem darilu, so obiskovalci in gostje zasedli bogato obloženo mizo, za kar sta poskrbeli hčerka Jožica in slavljenčeva žena Pepika. Potem, ko so ob napitnici »Kolko kapljic tolko let...«, nazdravili s penino, kot se za tak jubilej spodobi, je stekel prijazen pogovor s slavljencem. Ob tem so obujali tudi spomine na Maksovo prehojeno pot v gasilkah vrstah PGD Negova.

Če je nekdo član gasilske druščine več kot 60 let...

Puconci so gostili tradicionalni prireditvi Dödolijada (zmaga v Pečerovce) in Zlata kijanca (zmaga v Bodonce)

DödolijadaKulturno-turistično društvo (KTD) Puconci, je na igriščih ob puconski osnovni šoli pripravilo svoji tradicionalni prireditvi, 16. Dödolijado in 21. Zlata kijanco, prvič pa tudi biciklijado. Ob zanimivem kulinaričnem tekmovanju v pripravi priljubljene prekmurske jedi – dödolov, je potekala tudi kulinarična razstava domačih jedi, ob vseh teh dobrotah pa so se marsikomu pocedile sline, mnogi rekreativci pa so se podali na daljše ali krajše kolesarske potepe. Pod žgočim soncem in odprtim ognjem, kar za tekmovalke in tekmovalce, ni bilo ravno prijetno, se je zbralo več kot 30 ekip, sestavljenih iz članov iz društev in vasi, ki so na svojevrsten način prikazali tradicionalno jed naših dedkov in babic.

Prijetne dišave po dödolih so pritegnile množice

V praksi potrjujejo „demenci prijazno točko"

Sprehod DSO GRPodobno kot že nekaj let so v Domu starejših občanov (DSO) Gornja Radgona svetovni dan Alzheimerjeve bolezni obeležili s pohodom ali sprehodom v bližnji mestni park. Že zjutraj je na enoti za stanovalce z demenco, vladalo posebno vzdušje. Po zajtrku so se namreč stanovalci ob pomoči domskega osebja uredili, oblekli, nekateri so si pripravili invalidske vozičke in »hojice« ter se že pred napovedano uro zbrali v avli doma. Kot prostovoljci so se jim pridružili še nekateri iz bivalne enote in nekaj zaposlenih ter direktor DSO, mag. Marjan Žula. Kmalu je povorka počasi krenila proti bližnjemu mestnemu parku.

Sprehod za spomin ob svetovnem dnevu Alzheimerjeve bolezni

Srečali so se maturanti generacije 1953/54, med njimi tudi upokojeni nadškof in številne druge znane osebnosti

Maturantje Prve gimnazije MBPoletje je med drugim tudi čas, ko se srečujejo nekdanji sošolci ob takšnih in drugačnih obletnicah mature. In takšna srečanja, druženja in obujanje spominov na mlada, osnovnošolska ali srednješolska leta, so vedno prijetna in vesela. Toliko bolj, če se srečajo dedki in babice, ki so maturirali pred častitljivimi 65 leti. Prav takšno srečanje je pred dnevi potekalo v Mariboru in posredno v Slovenskih goricah, saj od tam prihaja veliko maturantov. Polde Matjašič iz Lenarta je namreč poskrbel za nepozabno srečanje in druženje maturantov generacije 1953/54 nekdanje realke/prve gimnazije Maribor.

Maturirali so pred davnimi 65 leti

Moj kraj Radgona

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Bobri zgradili jez na Blaguškem potoku

 

Nekoč skoraj izumrli, sedaj pa »zasedajo« Pomurje - ob rekah in potokih na severovzhodu Slovenije vedno več zaščitenih glodavcev

Bobri na BlagušuČeprav se niti najstarejši domačini ne spomnijo, da bi se kdaj govorilo o bobrih ob reki Ščavnici in sploh v Pomurju, je sedaj več kot jasno, da so se simpatični glodavci, poleg ob reki Muri, naselili v Ščavniško dolino in celo v Negovsko jezero. Že pred časom nas je do prvega bobrišča v Spodnjih Ivanjcih, pripeljal lovski čuvaj Franc Veberič, ki je na svojem revirju LD Negova prvi »odkril« bobrišče na reki Ščavnici. Takoj zatem nas je poklical še ribič Roman Muhič iz Biserjan pri Sv. Juriju ob Ščavnici, in nam pokazal še eno bobrišče, in sicer na reki Ščavnici v Slaptincih.

Obe odkritji sta nedvomno potrdili, da gre za naselitev bobrov, kar je, čeprav jih nihče ni videl v živo, velika popestritev živalskega sveta doline reke Ščavnice. Tokrat pa so se bobri očitno naselili tudi v Blaguškem potoku. Nedaleč od jezu Blaguškega jezera, ki so ga nekoč zgradili kot zadrževalnik vode, kateri bi v sušnem obdobju služil za namakanje polj v Ščavniški dolini, a projekt nikoli ni zaživel, so na Blaguškem potoku, ki se izliva iz jezera, bobri zgradili pravi majhen (zadrževalnik) jez.
Z njim so zajezili potok in si ustvarili domovanje, pravzaprav bobrišče, ki ga je odkril domači Ivek Ketiš. Do novega bobrišča na severovzhodu države nas je popeljal omenjeni Roman Muhič, ki zelo obožuje naravo, letos pa bo praznoval 90 let življenja. Posebnost tega bobrišča na Blaguškem potoku je, da je jez zgrajen iz debel in vej v oklici, od bobra podrtega drevja in grmovja, v višino kakega metra in pol. Utrdil ga je tako, da se je za jezom dvignila vodna gladina v višino, kolikor segajo brežine potoka, tako, da se voda že razliva po okolici potoka. Ljubitelje narave in živali so še posebej veseli, da se je bober tako množično naselil ob rekah in potokih na severovzhodu države (drugače ni niti drugje, zlasti na vzhodu in jugovzhodu Slovenije op.p.). In po znanih podatkih se bobrišča že nahajajo v Spodnjih Ivanjcih, Slaptincih, Lastomercih, v Negovskem jezeru, sedaj še na Blaguškem potoku ter tudi v Plitvici v Apaški dolini, ob potoku Plitvica. Zanimivo je, da večino bobrišč odkrijejo lovci, ribiči in sprehajalci. Tako nas je o bobrišču v potoku Plitvica, ki se v Podgradu pri Gornji Radgoni vliva v Muro, obvestil lovec, sicer poslovodja Kmetijske zadruge v Gornji Radgoni, Srečko Ploj. Kot je dejal, so bobri zgradili visok jez, a so ga delavci, ki so s stroji čistili strugo potoka Plitvica »pokosili« in tako odstranili. Povedal nam je še, da je videti tudi kar nekaj bobrišč ob strugi reke Mure.
Sicer pa se je populacija bobrov v Sloveniji v zadnjih 18 letih z nič povečala na približno 75 družin z od 350 do 500 osebki. Poznavalci pričakujejo, da bo še naraščala, s čimer se bo verjetno povečevala tudi možnost konfliktov med lastniki gozdov in naravovarstveniki, zato bo prihodnost te avtohtone in staroselske vodne živalske vrste odvisna od odnosa ljudi do nje. Bober, ki je bil že nekdaj razširjen po vsej Sloveniji, se bo verjetno tudi zdaj še naprej širil, če bo le našel ugodne življenjske razmere in če bo zaradi svoje okornosti na kopnem lahko prišel do primernega habitata. Kot poudarjajo strokovnjaki iz Prirodoslovnega muzeja Slovenije, obrežna vegetacija naših rek in potokov vse bolj peša. Bober v naši kulturni krajini pa nima naravnih sovražnikov, kar pomeni, da se hito razmnožujejo in je velika verjetnost, da bodo konflikti z njimi. Ker njive pogosto segajo do brežin, se bobri lotijo tudi poljščin, a škoda je za zdaj praviloma zanemarljiva. Najučinkovitejši način omejevanja škode pa je ohranjanje od pet- do 15-metrskega vegetacijskega pasu na brežinah, kar določa tudi zakon o vodah. Kot so nam potrdili na Zavodu za gozdove Republike Slovenije in Lovski zvezi Slovenije, je prijavljenih škod za zdaj malo, kar pa ni vzrok, da ne bi k upravljanju populacije pristopili aktivno. Lovci so prepričani, da je regulacija populacije samo vprašanje časa.
Ko govorimo o bobrih ne gre prezreti, da je evropski bober, ki se razlikuje od kanadskega, v 18. in 19. stoletju že povsem izumrl. Pri nas je bober veljal za izumrlega približno poldrugo stoletje, saj je v rajnki Avstriji, kamor smo takrat še spadali, izumrl leta 1869. Veliko hitreje so ga iztrebili v Italiji, že leta 1541, še hitrejši pa so bili Angleži, kjer je izginil že v dvanajstem stoletju. Pred tem je ozemlje Evrope naseljeval najmanj 14.000 let, vse od zadnjih ledenih dob pleistocena. Konec devetnajstega stoletja je v Evropi in Aziji skoraj povsem izginil: le na osmih izoliranih, najbolj nedostopnih območjih je preživelo kakšnih 1200 evrazijskih bobrov. Številne zahodnoevropske države so ga zato zaščitile že na začetku dvajsetega stoletja, mnoge, iz katerih je povsem izginil, pa so poleg zaščite bobre začele tudi ponovno naseljevati. Ker se je to v nekaterih državah, kot so Norveška, Finska in Švedska, dogajalo že pred pol stoletja ali več, so si bobri v teh državah številčno že toliko opomogli, da so spet postali normalen del naravnega okolja in ponekod znova tudi lov na divjad. Zdaj jih v Evropi in Aziji živi že najmanj 1,2 milijona, kar je tisočkrat več kot v obdobju, ko mu je šlo najslabše. Prav zato je kot živalska vrsta zaščiten. Lovci z območja ob Ščavnici in Muri, so ponosni, da imajo na svojem terenu redko žival, ki ji je grozilo popolno iztrebljenje, kar pa ne bi mogli reči za nekatere lastnike zemljišč in gozdov. Kljub vsemu velike nestrpnosti ali nasprotovanja bobrom za zdaj ni čutiti. Lastniki so do bobrov strpni in v zadnjih nekaj letih so v območni enoti Zavoda za gozdove Murska Sobota prijavili le za nekaj tisočakov škode, predvsem na drevju. Kako bomo zanimive in skoraj nikoli vidne vnovične prebivalce naših voda in obvodnih lok ter vrbišč sprejemali v prihodnje, bo torej odvisno predvsem od nas, ljudi, ki smo v naravnem okolju prav tako samo gostje, in ne vsemogočni gospodarji...
V Slovenijo so se bobri priselili z juga!
Bobri se k nam sploh ne bi vrnili, če bi bilo to odvisno od slovenskih oblasti. A se je brez njihove vednosti pritihotapil iz Hrvaške, kjer so jih v reko Lonjo pri Ivanič Gradu nekaj znova naselili leta 1996. Od tam so se začeli širiti po Hrvaški in tudi k nam, kjer so prva objedena in podrta obvodna drevesa odkrili leta 1998 na sotočju Krke in Radulje na Dolenjskem. Ker je bober pri iskanju najboljših življenjskih razmer sposoben ob vodotokih potovati zelo daleč, tudi po nekaj deset kilometrov ali več, se je torej v dobrih dveh desetletjih razširil ne samo po Hrvaški, ampak tudi po Sloveniji, kjer ga zdaj opažajo na Krki, Radulji, Dravi, Muri, Ščavnici, Plitvici in vedno pogosteje tudi v pritokih teh rek, ter tudi v nekaterih naravnih jezerih in celo gramoznicah.

Za prikaz gumbov, kot so "Všeč mi je", "Deli na FB", "Tweet", "G+" in komentarjev socialnih omrežij omogočite piškotke v nastavitvah, ki jih odprete na zavihku "Zasebnost" ob strani levo ali spodaj na gumbu "Dovoli piškotke"! Za pravilno delovanje novih nastavitev osvežite stran s pritiskom na tipko "F5".
Nahajate se: MKR Male živali Bobri zgradili jez na Blaguškem potoku