V Lutvercih so pripravili razstavo perutnine, zajčkov, na ogled pa tudi pitoni
Sternišovi in sosedje ne potrebujejo budilke
Lani novembra je na radgonskem območju bilo ustanovljeno Društvo gojiteljev malih pasemskih živali Gornja Radgona, ki ima sedež na Aženskem Vrhu 15, in katerega predsednica je Andrejka Serdt. Eden izmed članov z največ živali je gotovo Viktor Sterniša iz Lutvercev 74 v Apaški dolini, ki je skupaj s partnerko Polono Potočnik minulo soboto pripravil svojo prvo razstavo, na kateri je skupaj s še enim članom omenjenega društva pripravil razstavo pasemskih kokoši, zajčkov in plazilcev; s slednjimi, šlo je za mladiče kraljevega pitona, se je predstavil Gal Pušnik iz Spodnjega Konjišča. Da se je Sterniša pravilno odločil za razstavo malih živali je potrdilo tudi dejstvo, da so si jo prišli ogledat prav vsi sosedje, skupaj jih je bilo skoraj 300, torej le nekoliko manj kot vas Lutverci premore prebivalcev. Vsi, ne le otroci, so si z veseljem ogledali razstavljeno perutnino, kjer so prevladovale kokoši, bilo je tudi nekaj prepelic, dva zajca in omenjeni pitoni.
„Vesel sem, da so tudi sosedje lepo sprejeli našo idejo o razstavi. Prav njim sem želel predstaviti svojo perutnino, brez katere sedaj več ne bi mogli živeti. Začeli smo z malim številom, sedaj pa je že več kot 100 različnih kokoši in druge perutnine, saj je sedaj že veliko mladine, kajti večina se je zvalila že februarja in marca", nam je povedal gospodar Viktor, ki dodaja, da, odkar imajo kokoške, pravzaprav peteline, sploh ne potrebujejo budilke, pa ne samo njihova družina, temveč tudi nekateri bližji sosedje, ki pa se nič ne jezijo, da kateri izmed petelinov začnejo s svojo glasbo že okoli četrte ure zjutraj.
Viktor Sterniša nam je tudi razložil, da je v njegovem "kürečjaku" kar nekaj različnih pasem, v ospredju pa so: Svilenke, kolumbijske Brahme, Pavlovske kokoši, Zlati fenix, Viandote, Italijanke, Aurokane ipd. Zanj so nekaj posebnega Pavlovska (ruska) kokoš, ki je redkost v Sloveniji in je odporna na mraz in zimo. Gostitelj nam je predstavil tudi nekatere svoje druge kure. Tako so svilnato kokoš ali svilenko križali z več azijskimi pritlikavimi pasmami, da so v začetku 20. stoletja dobili kokoš, ki jo poznamo dandanes, pravzaprav sploh ni videti kot kokoš, spominja bolj na pernato žogo, saj na prvi pogled skorajda ne bi mogli oceniti, kje ima glavo in kje ima rep. Njena prikupnost se je do danes samo povečevala, in se je ustalila tudi na naših tleh. Za takšno povpraševanje in zanimanje pa imamo več razlag: Prva je nedvomno njena prikupnost in nenavadnost. Sledi ji kopica karakternih lastnosti, mimo katerih preprosto ne moremo iti - kljub temu, da so njena jajca majhna, je ta pasma kokoši pridna nesnica, znese okoli 110 jajc/leto. Je zelo mirnega značaja in ni nagnjena k prekomerni hoji, zato jo bomo zlahka obvladovali. Pasma je idealna za popestritev vašega domačega vrta in okolice, zaradi svoje velikosti ne potrebuje prav veliko prostora. Njena barva je bela, črna, modra, samonikla, rumena, jerebičasta, srebrno-siva in rdeča. Teža je 600 g (petelin) in 500 g (kokoš), namen reje so jajca belo rožnate barve, in tudi okras.
Kokoši Marans so pasma, ki seže v leto 1895, iz francoskega mesta Maran, po katerem ima pasma tudi ime. Ker se mesto nahaja na območju s slabimi vremenskimi razmerami, imajo piščanci Marans pasme dobro odpornost na slabe pogoje. Maran kokoši so izjemno lepe ptice. Imajo različne barve od črno-tan na baker v srebrni in beli barvi. Najpogostejši predstavniki Marans piščancev so črne in bakrene barve. Piščanci te pasme imajo perje popolnoma črno z zlato verižico okoli vratu. Petelini so svetlo zlati s pikami na prsih, perje odzadaj je rdečkasto obarvano. Rep je črn z modrim odtenkom. Slednji je zelo cenjen med rejci kot ptica. Najbolj priljubljena barva perja je še vedno pšenična. Petelini so s svetlo zlatim perjem na vratu in prsih. Samice so prijetno rumeno ali zlato-rdeče barve, včasih tudi rjave. Letno lahko znesejo okoli 150 jajc, ki so zelo velika – 65 do 70 gramov, njihov okus pa je izjemen.
Plemenska Australorp kokoš izvira iz Avstralije v 20-ih letih 19. stoletja. Rejci naj bi dobili piščanca z lastnostmi visoke nesnosti jajc in odličnega mesa. Najprej Australorp ni bila znana in je bila poznana samo v ZDA in Avstraliji. Kmalu so postavili rekord pri proizvodnji jajc, v povprečju 309 jajc na kokoš brez uporabe umetnih svetlobnih in krmnih dodatkov. Kasneje so Evropejci izpopolnili pasmo, posledično pa se je povprečna teža piščanca zmanjšala za približno kilogram. Kokoši te pasme imajo uravnotežen značaj. Trup ima tržno vrednost zaradi dejstva, da je koža na piščancih bela, kljub črnemu perju. Osnova prehrana odraslih piščancev so: žita, koren-gomolji, meso in kostna moka, zelenice, zelenjava, otrobi, kvas...