Na območju Lenarta in sploh Slovenskih Goric, je očitno veliko uspešnih zakonov, saj nas pogosto obveščajo o praznovanju zlatih, bisernih, diamantnih in podobnih jubilejnih porok. In tako je bilo tudi v Spodnjem Porčiču, streljaj od Lenarta, kjer sta pred dnevi, srečna in zadovoljna v krogu domačih in prijateljev, zlati jubilej skupnega življenja praznovala Matilda in Konrad Rokavec. Svoje zaobljube drug drugemu, sta v krogu svojih najdražjih, svečano obnovila v cerkvi sv. Lenarta v Lenartu, kjer je civilni del obreda, ob predstavniku države – matičarju, opravil župan občine Lenart, mag. Janez Kramberger, cerkvenega pa ob zahvalni maši častni naddekan in lenarški župnik Martin Bezgovšek.
V teh lepih jesenskih vikendih, ko veliko slavimo darove narave, je bilo še posebej veselo pri Gorjupovih v okolici Lenarta. Tam sta zlati jubilej skupnega življenja praznovala Marija in Marjan Gorjup iz Zgornjih Žerjavcev v Slovenskih goricah. Svoje zaobljube drug drugemu, sta v krogu svojih najdražjih, svečano obnovila v cerkvi Sv. Lenarta v Lenartu, kjer je civilni del obreda opravil župan občine Lenart mag. Janez Kramberger, cerkvenega ob zahvalni maši pa častni naddekan in župnik Martin Bezgovšek. Zlatoporočenca Marija in Marjan Gorjup, mimogrede sta oba rojena leta 1949, sta se sicer civilno poročila 21.9.1968 in en teden kasneje tudi cerkveno v cerkvi Sv. Lenarta.
Pol stoletja delita dobro in zlo!
Zlatoporočenca Julijana in Henrik Fekonja pravita, da njun zakon temelji na ljubezni, spoštovanju in zaupanju, ter skrbi za družino
Zadnji konec tedna v letošnjem januarju je bilo sila slovesno in veselo pri Sv. Trojici v Slovenskih Goricah. V tamkajšnji cerkvi sv. Trojice, na hribčku nad Trojiškim jezerom, sta namreč, v družbi številnih svojcev, prijateljev, sosedov in znancev, zlato poroko obhajala ugledna domačina Julijana in Henrik Fekonja.
Številni svatje so dodobra napolnili lepo farno cerkev, kjer je potekal tako civilni kot cerkveni obred. Civilni obred je pred pričami, sinovoma zlatoporočencev Smiljanom in Robije, ter ob asistenci matičarke Barbare Cvetko, ki je predstavila njuni življenjski zgodbi, opravil župan občine Sv. Trojica Darko Fras.
Ob tej priliki je župan zakoncema čestital, po izročitvi priložnostnega darila, ter pred zdravljico s penino, pa je med drugim dejal: »Vajina skupna življenjska pot je trden dokaza medsebojnega razumevanja, spoštovanja drug drugega ob delitvi dobrega in slabega v obdobju 50 let zakonske zveze. Znala sta sprejemati trenutke radosti, sreče, veselja in žalosti, kar vama je ponujalo skupno življenje pri Sv. Trojici v Slovenskih Goricah. Beseda sreča, radost in veselje so sopotnice vajinega življenja, ki je bogato, nadvse uspešno in je dano redkim, da lahko skupaj s svojimi najbližjimi proslavijo tak visoki zakonski jubilej. Srečen sem da lahko kot župan potrdim vajin trden zakon. V času mojega županovanja je to tretja zlata poroka, ki jo na tak način praznujemo. Zakonska zveza je temelj tradicionalne družine, družina pa osnovna družbena skupnost, ki je ključnega pomena za razvoj naše skupnosti. Zakonska zveza v katero sta stopila iz ljubezni ne pomeni samo sreče in zadovoljstva ampak tudi dolžnosti in odgovornosti. Da sta jo lahko gojila in negovala je od vaju zahtevala tudi veliko potrpljenja in spoštovanja drug do drugega. Vse to je vama uspelo. Zato mi je v posebno čast in veselje, da lahko svečano obeležimo 50 let vajinega zakonskega stanu, saj s svojo medsebojno ljubeznijo in spoštovanjem tako dajeta svetel vzgled naši družbi, predvsem pa seveda mladi generaciji. Še naprej vama želim veliko zdravja in lepega upokojenskega življenja.«
Po civilnem delu poročnega obreda, se je slavje nadaljevalo z daritvijo zahvalne maše za zlatoporočenca, ki jo je ob pomoči patrov, ki so kot župniki delovali pri Sveti Trojici: patrov Lavrencija, Papeža in Jurija, daroval pater Franci Kopše, ki je prav tako deloval kot župnik pri Sv. Trojici. Pri obredu sta z branjem beril pri maši sodelovala tudi zlatoporočenčeva sina Smiljan in Robi, priprošnje pa so brale štiri vnukinje in vnuk. Pater Franci Kovše je ob pridigi poudarjal pomen tega praznovanja in se posebej posvetil zahvali zakoncema, da sta bila vedno pripravljena podpreti cerkev v svoji župniji, Sv. Trojici. Kot verna krščanska zakonca sta v tej veri vzgojila tudi svoja sinova.
»Vajino praznovanje zlate poroke je za župnijo velik dogodek, ko se lahko pri sveti maši Bogu zahvalimo za milost, ki vama jo je naklonil, da sta dočakala toliko skupnih let.« Besedo zahvale je izrekel tudi pater Papež, ki je bil župnik pred patrom Bernardom, ki je med drugim je dejal: »Zakoncema, zlatoporočencema bi se rad zahvalil za stalno podporo cerkvi. Vedno sta bila pripravljena cerkvi kaj darovati. Posebno podporo sta namenila kot botra pri nabavi velikega zvona in orgel. Ker sta zakonca vodila uspešno mesarijo, sta ob vsakokratnih delih za delavce in tudi za potrebe župnišča, prispevala dobrote iz svoje mesarije. Za vse to jima izrekam veliko zahvalo, ter jima želim, da bi še dolgo uživala skupno zakonsko življenje in zaslužen pokoj.« Cerkveno slavje je z igranjem na orglah popestril organist Andrej Dvoršak in Cerkveni pevski zbor. Po končanih obredih in sv. maši pa je župan Darko Fras vse navzoče povabil na pogostitev v klet Promocijskega centra Sv. Marina, ki se nahaja pod samostanom. Tam so za pogostitev poskrbele članice Društva kmečkih žena Sv. Trojica. Glede na to, da je bilo zunaj mrzlo so se lahko svatje in seveda zlata nevesta in ženin, okrepčali s kuhanim vinom ali čajem. Ker sta zlatoporočenca vinogradnika, je razumljivo da so bili postreženi tudi z njunim vinom.
Kdo pa sta pravzaprav zlatoporočenca od Svete Trojice v Slovenskih Goricah? Oba sta rojena v času 2. sv. bojne, leta 1942, ona 28.5., on 23.6. Julijana, rojena Kuhar, je rojena v družini, kjer so se ob njej rodile še Mimika, Trezika in Lojzka, v Lenartu. Henrik se je rodil v družini sedmih otrok, ob njih pa sta odraščala še dva rejenca, v Nadbišcu. Po osnovni šoli se je izučil za mesarja in vseskozi opravljal svoj poklic. Nekaj let je delal v tujini, nato pa leta 1976 v Rojkovi hiši pri Sv. Trojici v Slovenskih Goricah odprl mesarijo, katero je pozneje preselil v svojo hišo, ki sta jo ženo zgradila na Mariborski cesti, kjer tudi živita. S svojo kvaliteto je mesarija, v kateri je delala tudi žena, dosegel velik uglede med potrošniki. Kot sta nam povedala sta se spoznala na gostiji Julkine sestrične, kjer sta bila »svaterčjaka«, in sicer daljnega leta 1961 v Gočovi. V skupni zakon sta stopila 13. januarja 1962 leta v Voličini, nato pa sta si večno zvestobo še obljubila v farni cerkvi Sv. Ruperta 27. januarja 1962.
V zakonu sta se jima rodila sin Smiljan in Robi, ki sta si ustvarila družini, ter ju razveselila s štirimi vnukinjami in enim vnukom. Kljub zaslužnem pokoju ne mirujeta, saj jima je v veliko veselje vinograd, ki ga imata v Gočovi, tam sta tudi tudi živela do leta 1982. Kot pravita si tam nabirata novih moči za življenje. Julika, kot jo kličejo, je aktivna članica Društva kmečkih žena Sv. Trojica, Henrik pa je član Društva vinogradnikov Sv. Trojica. Slavje zlate poroke ob cerkvi in samostanu je z igranjem popestril Pihalni orkester MOL Lenart, katerega ustanovitelj in prvi predsednik je bil prav Henrik. Po končani pogostitvi v samostanski kleti, so se svatje odpeljali na zaključno slavje, ki je potekalo v Gočovskem dvorcu v Gočovi. Zlatoporočenca je s svojim bleščečim oldtimerjem Mercedesom na Gočovski dvorec odpeljal ustanovitelj in upokojeni direktor podjetja Letnik - Saubermacher Lenart, Anton Letnik.
Tukaj si lahko ogledate slike.
