Čeprav je po moževi nesreči (1976) ostala sama, je Kristina Pelcl do kruha spravila šest otrok, danes ima še enajst vnukov ter deset pravnukov

Kristina PelclČeprav niso imeli računalnikov, pametnih telefonov, različnih igric in podobnih reči, s katerimi se večinoma ukvarjajo današnji otroci in mladina, so se tudi naši predniki, dedki in babice v mladosti imeli fajn in so živeli zelo lepo. To seveda lahko potrdijo mnogi, ki danes preživljajo jesen življenja, enako tudi Kristina Pelcl (rojena Marič 6.10.1928 v Gradišču na levem bregu reke Mure) s čudovitega Janževega Vrha nad Radenci. Prav na svoj rojstni dan je na hribčku kjer je domovina znamenitega „Janževca", je z glasnim vriskom pozdravljala goste, ki so jih prišli voščit za visok življenjski jubilej.

Devetdesetletnica, ki z veselimi vriski pozdravlja obiskovalce

Radgončana Franc in Bojan do odličnega 3. mesta

Bujta repa MSNa parkirišču hotela Diana v Murski Soboti je potekal 9. Festival bujte repe, s tekmovanjem ekip v kuhanju te tradicionalne prekmurske jedi. Na tekmovanju, kjer je dišalo po tej tradicionalni jedi, je tokrat sodelovalo nekoliko manj (12) ekip, in sicer iz različnih društev, organizacij, turističnih podjetij in seveda tudi političnih strank, saj nas kmalu čakajo lokalne volitve. Kljub temu je bilo manj politikov, kot so nekateri pričakovali. Poleg ministrice Alenke Bratušek, državne sekretarke Olge Belec in soboškega župana Aleksandra Jevška, smo videli le še nekaj lokalnih strankarskih veljakov. Festival bujte repe je ena od večjih pomurskih kulinaričnih prireditev v jesensko-zimskem času, s katero si organizatorji prizadevajo za promocijo te tradicionalne prekmurske jedi, seveda pa tudi popestriti sobotno dogajanje v lokalnem okolju.

Na 9. festivalu bujte repe tekmovalo 12 ekip

Pripravili so 25. obrtniško-podjetniški gobarski piknik 2018, kjer so se družili, nabirali in jedli gobe

Gobe NegovaMedtem, ko iz večjega dela države poročajo, da je letošnja jesen zelo bogata z gobami, je na skrajnem severovzhodu Slovenije bera gozdnih lepotic, zlasti jurčkov in lisičk, zelo skromna. Kljub temu je tudi v pomurskih gozdovih možno srečati ljubitelje gobarjenja in gob, v kar smo se mnogi lahko prepričali tudi zadnjo soboto letošnjega septembra, ko so se v gozdove Negove in okolice podali številni udeleženci tradicionalnega, sedaj že 25. gobarskega piknika Območne obrtno podjetniške zbornice (OOZ) Gornja Radgona. Res je sicer, da so jurčkov in lisičk našli le za vzorec, zato pa je bilo veliko drugih gozdnih lepotic, saj je okoli 150 udeležencev, ki se je v lepem in sončnem vremenu pogumno odpravila v gozd, nabirala prav vse gobe, tako užitne, kot manj užitne in celo strupene. In čeprav so jih pozneje skoraj vse pojedli, nikomur ni bilo slabo, a kljub temu sami tega ne počnite in bodite sila previdni.

Obrtniki in podjetniki v negovskih gozdovih

Gasilci so trgali, prešali in se družili...

Gasilska trgatevPrav prijetno je minulo soboto bilo ob gasilskem domu PGD Janžev Vrh nad Radenci, torej natanko tam odkoder prihaja znameniti janževec. Medtem ko so vinogradniki po okoliških vinogradih pobirali še zadnje grozde letnika 2018, so namreč domači gasilci in gasilke na Janževem Vrhu, v društvu jih je nekaj nad 70, pripravili 7. gasilsko trgatev. Z natanko 52 trsov, predvsem brajd – jurke in izabele, so namreč natrgali precej grozdja, ki so ga nato tretali in stisnili dobrih 400 litrov sladkega mošta, katerega bodo došolali in z njim nazdravili ob različnih gasilskih akcijah, prireditvah in dogodkih.

PGD Janžev Vrh je menda edino gasilsko društvo z lastnim vinogradom

Angela Knaus de Groot je pred 55 leti odšla v Kanado, a še vedno rada obišče Pomurje

KlemenčičeviKamorkoli gremo, kjerkoli živimo, vrnitev v rojstni kraj, predvsem če je ta daleč, je vedno nepozabno doživetje, vezano na stare, drage spomine. Takrat se vrnemo desetletja nazaj, v svoje otroštvo in čas, ko smo svoj dom in domovino zapustili. Tega se še posebej zaveda Angela Knaus, ki je kot 11-letna deklica, davnega lata 1963 iz rojstnih Vidoncev na Goričkem, oz. Gornje Radgone, kjer je zadnjih pet „slovenskih" let preživela pri teti Mariji in stricu Milanu Klemenčiču, odletela čez veliko lužo, v kanadski Hamilton.

Lepo je obiskati rojstni kraj in srečati svoje drage

Ob svetovnem dnevu Alzheimerjeve bolezni so se sprehajali po parku

Sprehod za spominPodobno kot marsikje po državi, so se na topel septembrski dan tudi stanovalci Doma starejših občanov (DSO) Gornja Radgona, ki so oboleli za demenco, sprehodili po mestnem parku skupaj s svojci, prostovoljci in zaposlenimi. Ob svetovnem dnevu Alzheimerjeve bolezni se namreč po celotni Sloveniji organizirajo „Sprehodi za spomin", ki opozarjajo na bolezen, ki se neustavljivo širi. Demenca trenutno sodi med največje zdravstvene, socialne in finančne izzive sodobne družbe.

Sprehod za spomin, za bolnike z demenco

Moj kraj Radgona

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Izpod Pohorja v Slovenske gorice

 

Župan in župnik sta jima skupaj zaželela še veliko zdravih let

Biserna porokaOčitno je leto 1952 bilo zelo srečno za sklepanje zakonov, saj se ne zgodi pogosto, da bi toliko parov prav v enem letu praznovalo biserno poroko, torej 60 let skupnega življenja.

In to sta v slogi in razumevanju dočakala tudi Milka in Stanko Špenga iz Benedikta v Slovenskih goricah, ki sta pred dnevi, v krogu svojcev, prijateljev, sosedov in lovcev, obeležila biserno poroko. Skupaj sta jo v veliki dvorani Kulturnega doma Benedikt, opravila župan Milan Gumzar in domači župnik Marjan Rola, ki je tako olajšal celotno zadevo, saj ima Milka težave s hojo in si pomaga z berglo. Vse skupaj pa je povezovala Saša Lovrenčič.

On znani gozdar in lovec, dolgoletni starešina LD Benedikt, ona pa še boljša kuharica lovskih dobrot, zlasti srninega golaža, zaradi katerega je znana in spoštovana med jagri in drugimi obiskovalci lovskega doma v Benediktu, sta vseskozi zelo priljubljena med vsemi, ki so ju poznali. Oba sta se rodila pod Pohorjem, nad Slovensko Bistrico, kjer sta se v kraju Trije Kralji, pred šestdesetimi leti tudi poročila. Večino življenja pa sta preživela v Slovenskih goricah, najprej nekaj časa v Lenartu, nato pa v Benediktu.

Milka se je rodila leta 1930, torej prav v času hude gospodarske krize in pozneje vojne vihre. Otroštvo in mladost je preživljala v kraju Modrič, nekaj vasi stran, v kraju Planina, pa se je slabe dve leti pozneje rodil še Stanko. Že pri svojih dvajsetih je koval načrte kako zapeljati mlado in lepo Juhartovo Milko. To mu je uspelo in sta že pomladi 1952 stopila pred oltar. Kmalu zatem se jima je pridružil prvorojenec Franci, tako da je njun prvi skupni dom na Planini 13 pri Slovenski Bistrici, že bil bolj poln.

Časi niso bili lahki, leta 1957 pa so si Špengejevi novo domovanje uredili v Lenartu, kamor je Stanka pripeljala služba. Veselje družine pa se je povečalo z rojstvom še hčerke Hermine, v mesecu decembru, le tri dni pred božičem leta 1962. Želja po domu na podeželju je zakonca napotila na pot, da sta si poiskala novo domovanje v Benediktu, kjer sta uredila posestvo in topel dom svoji družini. Otroka sta odraščala, si poiskala vsak svoj poklic in delo in počasi pričela tudi ustvarjati svoje družinice. Zakonca sta pomagala svojima otrokoma in jima stala ob strani, največje veselje pa je bilo, ko so v toplo zavetje naročja prihajali vnuki, Francijeva triperesna deteljica deklet: Lidija, Anita in Tanja in Herminin par Jasna in Mihael. S preselitvijo v Benedikt pa se jima je širil krog prijateljev, sosedov in znancev, s katerimi sta delila dni, tedne, mesece in leta. In tako so v tem času odrasli že tudi vnuki in v hišo pripeljali nove člane družine, kot tudi pravnuke, ki so v poseben ponos, to so Lidijina Žan in Jan, Tanjin Alen in Anitina Zala. Ni jima bilo lahko, majhno posestvo je bilo potrebno obdelovati pošteno, s pridnimi rokami, tu in tam še ob pomoči sorodnikov in sosedov, kasneje pa so že otroci s partnerji velikokrat priskočili na pomoč. Dan za dnem je Stanko odhajal na delo, kjer je v svoji vlogi gozdarja spoznal mnogo ljudi naokoli in ljudje ga cenijo in spoštujejo tudi danes, ko že uživa sadove svojega dolgoletnega dela.

Veliko časa je posvetil tudi delu v takratni krajevni skupnosti, kjer je bil zelo aktiven in je njegov doprinos obsežen k razvoju našega lepega kraja, kot tudi v lovski družini, kjer je kot član zelene bratovščine spoštovan in cenjen tovariš, bil pa je tudi starešina. S svojo ljubeznijo do narave in lovstva je navdušil tudi hčerko Hermino, ki je stopila v zelene vrste. Z ženo Milko uživata svoje dni ob domačem ognjišču, premagovala sta ovire in se veselila novih dni in trenutkov, tu in tam jima je kljubovala bolezen, a s trdno voljo in optimizmom sta prebrodila vse slabe stvari. In ob njima so bili vedno njuni najdražji.

Tukaj si lahko ogledate slike.

Za prikaz gumbov, kot so "Všeč mi je", "Deli na FB", "Tweet", "G+" in komentarjev socialnih omrežij omogočite piškotke v nastavitvah, ki jih odprete na zavihku "Zasebnost" ob strani levo ali spodaj na gumbu "Dovoli piškotke"! Za pravilno delovanje novih nastavitev osvežite stran s pritiskom na tipko "F5".
Nahajate se: MKR Obletnice Izpod Pohorja v Slovenske gorice