Na območju Lenarta in sploh Slovenskih Goric, je očitno veliko uspešnih zakonov, saj nas pogosto obveščajo o praznovanju zlatih, bisernih, diamantnih in podobnih jubilejnih porok. In tako je bilo tudi v Spodnjem Porčiču, streljaj od Lenarta, kjer sta pred dnevi, srečna in zadovoljna v krogu domačih in prijateljev, zlati jubilej skupnega življenja praznovala Matilda in Konrad Rokavec. Svoje zaobljube drug drugemu, sta v krogu svojih najdražjih, svečano obnovila v cerkvi sv. Lenarta v Lenartu, kjer je civilni del obreda, ob predstavniku države – matičarju, opravil župan občine Lenart, mag. Janez Kramberger, cerkvenega pa ob zahvalni maši častni naddekan in lenarški župnik Martin Bezgovšek.
V teh lepih jesenskih vikendih, ko veliko slavimo darove narave, je bilo še posebej veselo pri Gorjupovih v okolici Lenarta. Tam sta zlati jubilej skupnega življenja praznovala Marija in Marjan Gorjup iz Zgornjih Žerjavcev v Slovenskih goricah. Svoje zaobljube drug drugemu, sta v krogu svojih najdražjih, svečano obnovila v cerkvi Sv. Lenarta v Lenartu, kjer je civilni del obreda opravil župan občine Lenart mag. Janez Kramberger, cerkvenega ob zahvalni maši pa častni naddekan in župnik Martin Bezgovšek. Zlatoporočenca Marija in Marjan Gorjup, mimogrede sta oba rojena leta 1949, sta se sicer civilno poročila 21.9.1968 in en teden kasneje tudi cerkveno v cerkvi Sv. Lenarta.
Srečali so se po petdesetih letih!
Izjemno prisrčno je bilo srečanje učencev, ki so v šolskem letu 1961/62 končali radgonsko osemletko, danes pa so stari 65 let
Nadvse veselo in prijetno je bilo v radgonskem gradu, v OŠ Gornja Radgona, ter v gostišču Nada v Šratovcih, kjer so se srečali nekdanji osmošolci, ki so šolske klopi zapustili davnega leta 1962, sami pa so izvirali s širšega območja nekdanje velike občine Gornja Radgona in tudi od drugod.
Srečanja, ki ga je pripravil posebni organizacijski odbor (Metka, Deja, Zdenka, Milica, Lojzek, Miha in Brane), se je od 66, kolikor jih je v dveh oddelkih v omenjeni generaciji končalo osnovno šolo, udeležilo 41 učencev. Kar osem nekdanjih sošolcev in sošolk, ni več med živimi, in tudi slednjih so se ob tej priložnosti spomnili, ter jim na grobovih prižgali sveče in položili cvetje. Razen tega žalostnega trenutka je tokratno srečanje v celoti bilo nadvse prisrčno, saj se mnogi niso videli veliko let, nekateri menda že kar pet desetletij. In ker so se nekateri med njimi srečali prvič po dolgem času, je bilo srečanje namenjeno tudi spoznavanju in obujanju spominov med nekdanjimi sošolci. Ob tem pa je kanila marsikatera solza.
Organizatorji so sicer za udeležence srečanja pripravili pisan in zanimiv program, saj so se zbrali na dvorišču radgonskega gradu, kjer so med leti 1954 in 1962 greli šolske klopi. Tam jih je po pozdravu Branka Kluna in Miha Straha, ter pesmice o mladosti katero so pod vodstvom predsednice MePZ Radenska, njihove sošolke, Zdenke Koren Filipič, družno zapeli, pozdravil tudi upravljavec radgonskega gradu - graščak Milan Hercog. Potem ko sta tovarišici, edini prisotni učiteljici Vanda Jošt in Jelka Kraner preverili prisotnost učenk in učencev 8A in 8B razreda, so se prisotni sprehodili po grajskih sobanah, nekdanjih učilnicah. Po obisku radgonskega pokopališča, kjer so na grobovih pokojnih sošolcev prižgali sveče in položili cvetje, so nekdanji sošolci obiskali tudi sedanjo stavbo OŠ Gornja Radgona, kjer jih je sprejel ravnatelj Dušan Zagorc, ki je dedkom in babicam, ob kavici, predstavil šolo.
Še posebej prisrčno je bilo na zaključku srečanja, ki je potekalo v gostišču „Nada“ v Šratovcih, kjer so jim postregli z izbranimi jedmi in odlično kapljico, zlasti zanimiva pa je bila izmenjava izkušenj in obujanje spominov. Vsak posameznik pa je spregovoril tudi nekaj o svojem življenju, tako da so se znova še bolj spoznali, ob tem je Zdenka Koren Filipič predstavila tudi kronologijo. Mimogrede, na srečanje so prišli udeleženci iz cele Slovenije, ter tudi iz tujine, kjer pač preživljajo svojo zaslužno pokojnino. S pesmico: Kam le čas beži, kam se mu mudi..., so nekdanji učenci izročili šopka tovarišicama Vandi Jošt in Jelki Kraner, s čem so se jima zahvalili za prisotnost na tokratnem srečanju, ki ni bilo zadnje. „Edino, kar velja in je vredno, je srečanje s prijatelji, sošolci iz otroštva. Čeprav živimo v norem in hitrem času, smo dokazali, kako smo imeli prav, da smo pripravili to srečanje, kjer smo se imeli lepo, smo o marsičem pokramljali, obujali spomine, se znova spoznavali. Eni se srečujemo pogosteje, drugi redko, a tokrat smo bili vsi skupaj. Zdravi in veseli smo šli s spomini na preteklost in z veselimi pogledi zrli v prihodnost! Z dobro voljo smo dejansko preživeli lep in nepozaben večer, poln presenečenj, smeha in klepeta“, nam je povedal eden izmed organizatorjev srečanja Branko Klun.
Tukaj si lahko ogledate slike.
