Pri Sveti Ani so tekmovali v kuhanju štajerske kisle juhe, zmagala pa je ekipa iz Apaške doline

Kisla juha Sv. AnaV okviru obeleževanja občinskega praznika občine Sveta Ana v Slovenskih goricah - Aninega tedna 2018, je na dvorišču okrepčevalnice Šenk pri Sveti Ani potekalo tradicionalno, 8. tekmovanje v kuhanju štajerske kisle juhe. Ob pomoči nekaterih drugih društev in organizacij, predvsem pa številnih sponzorjev in donatorjev, so zanimiv dogodek odlično pripravili Kulinarično društvo kisla juha Sveta Ana, KO RK Lokavec in Okrepčevalnica Šenk. Žal je letos udeležba bila skromna, saj so tekmovale le štiri (lani: 14) ekipe, kljub temu je vzdušje bilo enkratno, tako da je tudi alfa in omega prireditve Lili Uroševič bila zadovoljna s celotnim dogajanjem, enako tudi nastopajoči kuharji in kuharice. Peta domača ekipa organizatorjev „Kulinarično društvo kisla juha" je skuhala skoraj poln 300-litrski kotel juhe, tako da te priljubljene jedi ni zmanjkalo. Po razglasitvi rezultatov tekmovanja so tako lahko razdelili več kot 300 porcij zanimive jedi iz svinjskih nogic, želodcev, plečke, korenčka, krompirja, čebule...in različnih začimb.

Črnci pred Gospodinjami in Pogledom

Milena Benko z maksimalnim številom točk

Naj kvašeni rogljičkiV okviru 36. dneva žetve v Spodnji Ščavnici sta Društvo podeželskih žena (DPŽ) Gornja Radgona in Zveza kmetic Slovenije (ZKS) pripravila I. državno razstavo in ocenjevanje kvašenih rogljičkov (kifelcev). Na prvem tovrstnem dogodku, ki ga lahko poimenujemo tudi državno prvenstvo, je strokovna komisija, katero je vodila predsednica Zveze kmetic Slovenije, Irena Ule (zraven sta bili še Nada Flegar in Celestina Strajnšek) z Biotehnične fakultete Univerze v Ljubljani, ocenila osem vzorcev te priljubljene sladice oz. sladkega prigrizka.

Pripravili so prvo državno razstavo in ocenjevanje kvašenih rogljičkov

Ob svečani otvoritvi prenovljenega ŠRC Nemčavci, tudi zanimiva nogometna tekma

ŠRC NemčavciV okviru praznovanja letošnjega občinskega praznika MO Murska Sobota, so posebno zadovoljstvo doživeli prebivalci primestne KS Nemčavci, kjer v 85 gospodinjstvih živi okoli 300 ljudi. V kompleksu vaško-gasilskega doma in ŠRC Nemčavci, tik ob regionalki, ki iz Murske Sobote vodi proti madžarski meji, je namreč potekala slovesna otvoritev Športno rekreacijske turistične točke Nemčavci. Gre za projekt, ki so ga pridobili iz programa LAS (Lokalna akcijska skupina) Goričko 2020 in ga financira Evropski kmetijski sklad za razvoj podeželja - Evropa investira v podeželje. S položitvijo umetne trave na bivšem teniškem igrišču so v Nemčavcih tako pridobili eno igrišče za tenis in večnamensko igrišče za košarko, rokomet, odbojko in mali nogomet. Prednost umetne trave pred opečno podlago, ki je bila prej na teniškem igrišču, je predvsem v vzdrževanju in možnosti uporabe skozi celo leto.

Nemčavci imajo čudovit športno-rekreacijski center

Na 4. vaških igrah v Lutvercih je kar 41 dekletov in fantov streljajo s fračo

Vaške igre LutverciKrajevno vaški odbor Lutverci (Apaška dolina), ki ga vodi predsednik Viktor Sterniša, je konec minulega tedna, na domačem nogometnem igrišču v Lutvercih, pripravil 4. šaljive vaške igre ter streljanje s fračo, na katerih so v šestih zabavnih nalogah tekmovale štiri ekipe. Organizatorji so jih pričakovali nekoliko več, a tudi tako je bilo sila veselo in zabavno. Na igrah, ki so poleg nastopajočih, pritegnile veliko obiskovalcev iz Lutvercev in sosednjih vasi, so nastopili: PGD Lutverci (Jolanda Čerin, Tina Rojc, Patricija Flisar, Jana Kardinar, Tomas Slekovec, Danijel Kotnik, Niko Mulec), PGD Sveta Ana (Nejc Zorec, Matjaž Urošević, Domen Grajfoner, Sašo Zemljič, Valentina Konrad, Nataša Vodan), ekipa Kmetije 2017 (Sabina Mlakar, Maja Alič, Katja Poljanšek, Tomaž Begovič, Monika Košenina, Jan Klobasa, Mitja Roban) in "Dobrovoljčki" (Doris Sterniša, Jože Sterniša, Dani Sterniša, Anže Žnuderl, Milica Hozjan, Matjaž Soklič, Dejan Jaušovec, Doroteja Belna), katere člani prihajajo iz Prlekije. Posebni magnet za obiskovalce, zlasti tiste mlajše, so bili člani ekipe šova „Kmetija 2017", med katerimi je bil tudi domačin iz Gornje Radgone Jan Klobasa.

PGD Sveta Ana pred ekipo šova „Kmetija 2017

Otilija in Anton sta imela 10 otrok in skupno 572 potomcev

Rodbina SlodnjakDandanes, ko imamo vedno manj časa za takšna in drugačna srečanja ter druženja, so še posebej dobrodošla srečanja svojcev in sorodnikov. Zato niti ne preseneča, da je bilo izjemno prijetno, prisrčno, zabavno in celo ganljivo srečanje potomcev družine Otilije in Antona Slodnjak, ki sta bila rojena davnega leta 1880 v Rotmanu, v občini Juršinci v Slovenskih Goricah. Srečanje je ob pomoči drugih prizadevnih članov pripravljalnega odbora, organiziral Jože Slodnjak iz Maribora, ki nam je ob tem povedal: »To je bilo 7. srečanje potomcev naših prednikov Otilije in Antona Slodnjaka.

Na 7. srečanje rodbine Slodnjak je prišlo nad 250 sorodnikov

Abrahamovec je gostil pisano druščino

Žetev MulecNa domačiji Jerice in Srečka Muleca v Radvencih pri Negovi (nekoč Klolerjeva kmetija), je bilo konec minulega tedna nadvse veselo. Tam so se zbrali člani TD Negova-Spodnji Ivanjci, ter pripravili prikaz žetve in mlatitve pšenice po starem običaju. In ker je virt Srečko hkrati praznoval lep življenjski jubilej, srečanje z Abrahamom, je jasno, da je bilo na njivi in »gümli« še bolj razigrano in prijetno. V nadvse veselem razpoloženju, tako kot je bilo to včasih, je potekala: žetev, »delaje« snopov, povezanih s panti, mlatitev z mlatilnico, spravilo zrnja, postavljanje kopice iz slame...

Na negovskem koncu je potekalo veselo srečanje ob žetvi in mlačvi

Moj kraj Radgona

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Zofka Bernjak je botra vsaj 25 ljudem

 

Najstarejša občanka Benedikta obeležila 100. rojstni dan; Nikoli se ni poročila in tega tudi ne obžaluje, le da bi sedaj potrebovala nekoga, ki bi ji ogrel noge; Tudi danes se rada poveseli in zapleše; Vse življenje je šivala in tudi sedaj kaj pa kaj zašije; Nikoli ne hodi zdravniku in namesto zdravil zvrne »šilc žganice« ali kozarec šmarnice; Može te hitro spravi v grob...

Zofka Bernjak in župan Milan GumzarV četrtek (17.5.) je na sedežu občine Benedikt in v tamkajšnjem Penzionu Petelin bilo še posebej slovesno in veselo. Domači župan Milan Gumzar je namreč pripravil posebni sprejem za najstarejšo občanko omenjene občine Zofijo Bernjak iz bližnje Drvanje, ki je obeležila visok življenjski jubilej, 100. rojstni dan.

Le dva dni pred rojstnim dnevom pa je čila in vitalna stoletnica praznovala tudi god, tako da ji je župan s sodelavci čestital in zaželel še veliko zdravih let. Poleg lepega šopka pa ji je župan Gumzar, skupaj s sodelavko Sabino Šijanec, podaril tudi zlato verižico, katere se je Zofija zelo razveselila. Po sprejemu in krajšem klepetu na sedežu občine, so se vsi preselili v bližnji gostinski lokal „Penzion Petelin“, kjer se je slavje nadaljevalo, in kjer smo v pogovoru z nadvse zanimivo gospo, izvedeli marsikaj zanimivega.

Zofija je dejansko zelo prijetna in zanimiva osebnost, ki je rojena le nekaj tednov po potopitvi Titanica, in zato pravi, da se je rodila kako bi ohranila ljudski rod. Sama sicer ni imela otrok, kar naj bi bilo njeno poslanstvo, zaradi mrtvih na Titaniku, a je kljub temu Zofija zelo priljubljena med malimi in velikimi otroci. Kljub visoki starosti je Zofka izjemna bistro in brihtna ženska, ob tem pa izjemno čila, vitalna in živahna. Sama živi v lepi hiški ob gozdičku v Drvanji, nekaj sto metrov od benediškega lovskega doma. Čeprav pravi, da več ni mlada, in da ne more več delati kot nekoč, pa še vedno doma dela vse sama, tako na vrtu kot v hiši, prinese si vodo, drva, peš hodi v 3 km oddaljeno cerkev, na pošto, v trgovino ipd. Če jo kdo povabil zavije tudi v gostilno. Najraje uživa samo domačo hrano, ki jo pridela iz svojih vrtnin, tudi čaj si pridela doma, le kavo mora kupiti, prav jutranja kava pa ji povrne moč. Kljub zrelim letom je zelo aktivna tudi pri upokojencih, še posebej pa se z veseljem udeležuje različnih izletov, družabnih srečanj ter tudi pohodov in kolesarjenj, kar mnoge ob njeni starosti preseneča.

Sploh pa je botra Zofka, kot jo mnogi imenujejo, saj je birmanska ali krstna botra kar petindvajsetim ljudem, zelo zgovorna in klepet z njo je zelo prijeten in zanimiv. Ob »šilcu« domače žganice, ki je kot poudarja botra Zofka boljše zdravilo, kot »kemija iz lekarn«, smo slišali še marsikaj zanimivega od najstarejše občanke Benedikta. In tako kot ima vsak človek kakšno posebnost in je njegov življenjski vek nekaj posebnega, bi to lahko z gotovostjo zatrdili tudi za botro Zofko, kot jo poznajo mnogi prebivalci omenjenega dela Slovenskih goric. Rojena v najlepšem mesecu leta 1912, ko se je potopil znameniti Titanik, je tudi Zofka spoznala vse težave prve polovice prejšnjega stoletja, zlasti hudo je bilo v zgodnjem otroštvu, v času 1. svetovne vojne, pa v času medvojne gospodarske krize, in pozneje med 2. svetovno vojno. Najbrž je tudi vse to botrovalo, da se Zofka nikoli ni poročila, čeprav je bilo veliko takšnih in drugačnih »kandidatov«, ki bi jo z veseljem videlo kot svojo stalno življenjsko sopotnico, a ni želela, da bi jo kdo jezil. Pravi, da se nikakor ni mogla odločiti kateri bi bil najboljši, a danes ne obžaluje, da se ni poročila, saj „te moški, če ni pravi, hitro potisne v grob“

Čeprav se nikoli ni poročila je bilo njeno življenje sila zanimivo in razgibano. Že kot mlajša ženska si je ob gozdičku v Benediktu kupila majhno hiško, kjer se je osamosvojila in si ustvarila dejansko topli domek. Majhen vrt, malo zemlje, malo domačih živali, gobarjenje, »štera« – šivanje in tudi druga dela na okoliških kmetijah, bila je aktivna v dramski sekciji, kjer je nastopala v številnih igrah, na plesišču ji ni bilo para…, je sicer vse kar je počela, a kljub temu je imela sila zanimivo in razburljivo življenje. Posebej pa kaže ponoviti, da je bila krstna ali birmanska botra najmanj 25 ljudem, predvsem dekletom iz Benedikta, in ravno njeni birmanci ji vsako leto posebej popestrijo rojstni dan in god, ter pomembnejše praznike, seveda tudi ob 100. jubileju. Vedno je živela in živi skromno, z domačo hrano (zelje, fižol, repa, kisla juha, žganci, kislo mleko, veliko solat in sploh zelenjave…) in tudi kozarčkom rujnega, ter kot pravi vse kar teče. Zdravnikom nikoli ni hodila, razen ko so ji pred nekaj leti rešili vid, in tega tudi danes ne počne. Pravi, da je boljše zdravilo kot vse tabletke, "šilc" žganice. Ob tokratnem praznovanju 100. rojstnega dneva, obiskuje Zofijo, z darili, čestitkami in lepimi besedami, ob godu in visokem jubileju, veliko ljudi. In prav vsi oni ter tudi drugi, ki poznajo Zofijo Bernjak so najbolj presenečeni nad dejstvom, kako je čila 100 – letnica še vedno zelo bistra in razgledana, kako si je vse zapomnila in tudi sedaj pomni, mnoge preseneča, da se Zofka tudi danes pelje s kolesom, ali kako dobro vidi in solidno sliši, kako tudi danes kaj pa kaj zašije enako kot pred osemdesetimi in več leti, ko je hodila na »štero« in šivala za ves kraj in širše, in to vse kar je bilo potrebno. Prav vsem, ki so se v tistih letih pri Benediktu ženili, je Zofka zašila obleke, in za »nagrado« so jo povabili tudi na gostijo. V tistih časih se poročeni niso ločevali kot danes, in zato Zofka mladim predlaga, da naj prej razmislijo ali so za skupaj, predvsem pa, da bo več razumevanja in spoštovanja ter tolerance.

Mnogima sicer ni jasno, da Zofka tudi danes nabira gobe in da ji v gobarjenju ni tekmeca. Pravzaprav Zofka nikoli ni brezposelna, saj ji ni nikoli dolgočasno. Ima veliko obiskov svojih birmancev in njihovih otrok, prihajajo tudi otroci njenih bratov in sester (skupaj jih je bilo šest, danes živita ona, kot najstarejša in še en brat op.p.), rada se poveseli in zapleše skupaj z drugimi upokojenci, ter z domačim županom Milanom Gumzarjem… Sicer pa tudi sama veliko hodi, ne le vsako jutro po hribčku, temveč tudi na obiske, in kot v šali pravi, »se ustavi pri vsaki drugi hiši, tako da dan hitro mine. Tam tudi počaka, da bodo jedli, ker mi potem ni potrebno doma kuhati«. Ob njenem domeku se zaustavljajo tudi srne, divji zajci, fazani ter tudi lisice, ki Zofki včasih »ukradejo« kakšno kuro.

»Najraje sem v življenju šivala in delala še marsikaj, v večernem času pa so prihajali fantje, a ker jih je bilo preveč se nisem mogla odločiti, da bi se s katerim poročila. Tega niti ne obžalujem, čeprav bi mi mogoče sedaj dobrodošel kakšen dedec, da bi mi v zimskih dneh nekoliko ogrel noge, sedaj pa moram iskati kakšen drugi način za ogrevanje nog. Če bi imela moža bi me najverjetneje živciral in sedaj ne bi več živela. Najhuje je sicer bilo med 2. svetovno vojno, ko so moški, torej tudi moji bratje, odšli v vojno. Takrat je bilo tudi več dela, saj smo vse morale postorile ženske. Sicer pa je tukaj v naravi zelo lepo, kajti tukaj je svež zrak, vse je veselo, ptiči čivkajo, ljudje niso hinavski in prav veselje je živeti. A povsod je treba biti skromen in zmeren. Jaz sem s svojim življenjem izjemno zadovoljna«, nam je zadovoljna in nasmejana razlagala botra Zofka, ki pa kljub svoji skromnosti poudarja, da bi dočakala še kakšno leto, saj se ne bi rada „prehitro rešila zlate verižice, ki jo ji je podaril župan“. Pove tudi, da brez kave ne more začeti dneva, saj se je je že od nekoč navadila, ko je še pila divko, projo ipd., namesto tablet in drugih zdravil pa šilček. Doda pa tudi, da je že smeh in veselje pol zdravja, zato se veselite...

»Na robu gozda hiška stoji, v njej draga botra Zofika živi. Kot dekle ste bila radoživa, a zapeljati se fantom niste pustila. Nikoli v zakona stan niste stopila. V sveti hram zahajate radi, to počeli ste že ko bili ste mladi. Takrat v cerkev ste z mnogimi dekleti stopili in jim roko, kot birmanska botra na ramo položili. V cerkvi najraje na kor ste stopili, tam boga z rajskim glasom in lepimi pesmimi, ste častili. To draga botra še danes počnete radi, čeprav štejete šele 100 pomladi. Zavidanja vredne so vaše roke, saj zašile, popravile in ustvarile marsikatero obleko so še. Opravil veliko še postorite, ena umetnij vaših so pirhi slikoviti. Nanje zlijete lepe želje, ki ganejo vsako srce. Vendar življenje ni samo lepo, pride tudi hudo in zlo. Huda vojna vam je brate vzela, njiju nikdar več objela. Starša sta vaša že pred leti odšla, z brati in sestro veselijo se med angeli. A vi ste visoka leta dočakali, glejte še več kot 100 jih čez leta z nami praznovali. Naj bog vas še leta živi in vino domače na naj telo in duha vam in nam še dolgo krepi", je ob praznovanju Zofkinega visokega jubileja, med drugim zapisala in prebrala ena izmed njenih birmank, tudi nad 80 let stara Majda Prosič.

Tukaj si lahko ogledate slike.

Za prikaz gumbov, kot so "Všeč mi je", "Deli na FB", "Tweet", "G+" in komentarjev socialnih omrežij omogočite piškotke v nastavitvah, ki jih odprete na zavihku "Zasebnost" ob strani levo ali spodaj na gumbu "Dovoli piškotke"! Za pravilno delovanje novih nastavitev osvežite stran s pritiskom na tipko "F5".
Nahajate se: MKR Obletnice Zofka Bernjak je botra vsaj 25 ljudem