Čeprav je po moževi nesreči (1976) ostala sama, je Kristina Pelcl do kruha spravila šest otrok, danes ima še enajst vnukov ter deset pravnukov

Kristina PelclČeprav niso imeli računalnikov, pametnih telefonov, različnih igric in podobnih reči, s katerimi se večinoma ukvarjajo današnji otroci in mladina, so se tudi naši predniki, dedki in babice v mladosti imeli fajn in so živeli zelo lepo. To seveda lahko potrdijo mnogi, ki danes preživljajo jesen življenja, enako tudi Kristina Pelcl (rojena Marič 6.10.1928 v Gradišču na levem bregu reke Mure) s čudovitega Janževega Vrha nad Radenci. Prav na svoj rojstni dan je na hribčku kjer je domovina znamenitega „Janževca", je z glasnim vriskom pozdravljala goste, ki so jih prišli voščit za visok življenjski jubilej.

Devetdesetletnica, ki z veselimi vriski pozdravlja obiskovalce

Radgončana Franc in Bojan do odličnega 3. mesta

Bujta repa MSNa parkirišču hotela Diana v Murski Soboti je potekal 9. Festival bujte repe, s tekmovanjem ekip v kuhanju te tradicionalne prekmurske jedi. Na tekmovanju, kjer je dišalo po tej tradicionalni jedi, je tokrat sodelovalo nekoliko manj (12) ekip, in sicer iz različnih društev, organizacij, turističnih podjetij in seveda tudi političnih strank, saj nas kmalu čakajo lokalne volitve. Kljub temu je bilo manj politikov, kot so nekateri pričakovali. Poleg ministrice Alenke Bratušek, državne sekretarke Olge Belec in soboškega župana Aleksandra Jevška, smo videli le še nekaj lokalnih strankarskih veljakov. Festival bujte repe je ena od večjih pomurskih kulinaričnih prireditev v jesensko-zimskem času, s katero si organizatorji prizadevajo za promocijo te tradicionalne prekmurske jedi, seveda pa tudi popestriti sobotno dogajanje v lokalnem okolju.

Na 9. festivalu bujte repe tekmovalo 12 ekip

Pripravili so 25. obrtniško-podjetniški gobarski piknik 2018, kjer so se družili, nabirali in jedli gobe

Gobe NegovaMedtem, ko iz večjega dela države poročajo, da je letošnja jesen zelo bogata z gobami, je na skrajnem severovzhodu Slovenije bera gozdnih lepotic, zlasti jurčkov in lisičk, zelo skromna. Kljub temu je tudi v pomurskih gozdovih možno srečati ljubitelje gobarjenja in gob, v kar smo se mnogi lahko prepričali tudi zadnjo soboto letošnjega septembra, ko so se v gozdove Negove in okolice podali številni udeleženci tradicionalnega, sedaj že 25. gobarskega piknika Območne obrtno podjetniške zbornice (OOZ) Gornja Radgona. Res je sicer, da so jurčkov in lisičk našli le za vzorec, zato pa je bilo veliko drugih gozdnih lepotic, saj je okoli 150 udeležencev, ki se je v lepem in sončnem vremenu pogumno odpravila v gozd, nabirala prav vse gobe, tako užitne, kot manj užitne in celo strupene. In čeprav so jih pozneje skoraj vse pojedli, nikomur ni bilo slabo, a kljub temu sami tega ne počnite in bodite sila previdni.

Obrtniki in podjetniki v negovskih gozdovih

Gasilci so trgali, prešali in se družili...

Gasilska trgatevPrav prijetno je minulo soboto bilo ob gasilskem domu PGD Janžev Vrh nad Radenci, torej natanko tam odkoder prihaja znameniti janževec. Medtem ko so vinogradniki po okoliških vinogradih pobirali še zadnje grozde letnika 2018, so namreč domači gasilci in gasilke na Janževem Vrhu, v društvu jih je nekaj nad 70, pripravili 7. gasilsko trgatev. Z natanko 52 trsov, predvsem brajd – jurke in izabele, so namreč natrgali precej grozdja, ki so ga nato tretali in stisnili dobrih 400 litrov sladkega mošta, katerega bodo došolali in z njim nazdravili ob različnih gasilskih akcijah, prireditvah in dogodkih.

PGD Janžev Vrh je menda edino gasilsko društvo z lastnim vinogradom

Angela Knaus de Groot je pred 55 leti odšla v Kanado, a še vedno rada obišče Pomurje

KlemenčičeviKamorkoli gremo, kjerkoli živimo, vrnitev v rojstni kraj, predvsem če je ta daleč, je vedno nepozabno doživetje, vezano na stare, drage spomine. Takrat se vrnemo desetletja nazaj, v svoje otroštvo in čas, ko smo svoj dom in domovino zapustili. Tega se še posebej zaveda Angela Knaus, ki je kot 11-letna deklica, davnega lata 1963 iz rojstnih Vidoncev na Goričkem, oz. Gornje Radgone, kjer je zadnjih pet „slovenskih" let preživela pri teti Mariji in stricu Milanu Klemenčiču, odletela čez veliko lužo, v kanadski Hamilton.

Lepo je obiskati rojstni kraj in srečati svoje drage

Ob svetovnem dnevu Alzheimerjeve bolezni so se sprehajali po parku

Sprehod za spominPodobno kot marsikje po državi, so se na topel septembrski dan tudi stanovalci Doma starejših občanov (DSO) Gornja Radgona, ki so oboleli za demenco, sprehodili po mestnem parku skupaj s svojci, prostovoljci in zaposlenimi. Ob svetovnem dnevu Alzheimerjeve bolezni se namreč po celotni Sloveniji organizirajo „Sprehodi za spomin", ki opozarjajo na bolezen, ki se neustavljivo širi. Demenca trenutno sodi med največje zdravstvene, socialne in finančne izzive sodobne družbe.

Sprehod za spomin, za bolnike z demenco

Moj kraj Radgona

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Zofka Bernjak je botra vsaj 25 ljudem

 

Najstarejša občanka Benedikta obeležila 100. rojstni dan; Nikoli se ni poročila in tega tudi ne obžaluje, le da bi sedaj potrebovala nekoga, ki bi ji ogrel noge; Tudi danes se rada poveseli in zapleše; Vse življenje je šivala in tudi sedaj kaj pa kaj zašije; Nikoli ne hodi zdravniku in namesto zdravil zvrne »šilc žganice« ali kozarec šmarnice; Može te hitro spravi v grob...

Zofka Bernjak in župan Milan GumzarV četrtek (17.5.) je na sedežu občine Benedikt in v tamkajšnjem Penzionu Petelin bilo še posebej slovesno in veselo. Domači župan Milan Gumzar je namreč pripravil posebni sprejem za najstarejšo občanko omenjene občine Zofijo Bernjak iz bližnje Drvanje, ki je obeležila visok življenjski jubilej, 100. rojstni dan.

Le dva dni pred rojstnim dnevom pa je čila in vitalna stoletnica praznovala tudi god, tako da ji je župan s sodelavci čestital in zaželel še veliko zdravih let. Poleg lepega šopka pa ji je župan Gumzar, skupaj s sodelavko Sabino Šijanec, podaril tudi zlato verižico, katere se je Zofija zelo razveselila. Po sprejemu in krajšem klepetu na sedežu občine, so se vsi preselili v bližnji gostinski lokal „Penzion Petelin“, kjer se je slavje nadaljevalo, in kjer smo v pogovoru z nadvse zanimivo gospo, izvedeli marsikaj zanimivega.

Zofija je dejansko zelo prijetna in zanimiva osebnost, ki je rojena le nekaj tednov po potopitvi Titanica, in zato pravi, da se je rodila kako bi ohranila ljudski rod. Sama sicer ni imela otrok, kar naj bi bilo njeno poslanstvo, zaradi mrtvih na Titaniku, a je kljub temu Zofija zelo priljubljena med malimi in velikimi otroci. Kljub visoki starosti je Zofka izjemna bistro in brihtna ženska, ob tem pa izjemno čila, vitalna in živahna. Sama živi v lepi hiški ob gozdičku v Drvanji, nekaj sto metrov od benediškega lovskega doma. Čeprav pravi, da več ni mlada, in da ne more več delati kot nekoč, pa še vedno doma dela vse sama, tako na vrtu kot v hiši, prinese si vodo, drva, peš hodi v 3 km oddaljeno cerkev, na pošto, v trgovino ipd. Če jo kdo povabil zavije tudi v gostilno. Najraje uživa samo domačo hrano, ki jo pridela iz svojih vrtnin, tudi čaj si pridela doma, le kavo mora kupiti, prav jutranja kava pa ji povrne moč. Kljub zrelim letom je zelo aktivna tudi pri upokojencih, še posebej pa se z veseljem udeležuje različnih izletov, družabnih srečanj ter tudi pohodov in kolesarjenj, kar mnoge ob njeni starosti preseneča.

Sploh pa je botra Zofka, kot jo mnogi imenujejo, saj je birmanska ali krstna botra kar petindvajsetim ljudem, zelo zgovorna in klepet z njo je zelo prijeten in zanimiv. Ob »šilcu« domače žganice, ki je kot poudarja botra Zofka boljše zdravilo, kot »kemija iz lekarn«, smo slišali še marsikaj zanimivega od najstarejše občanke Benedikta. In tako kot ima vsak človek kakšno posebnost in je njegov življenjski vek nekaj posebnega, bi to lahko z gotovostjo zatrdili tudi za botro Zofko, kot jo poznajo mnogi prebivalci omenjenega dela Slovenskih goric. Rojena v najlepšem mesecu leta 1912, ko se je potopil znameniti Titanik, je tudi Zofka spoznala vse težave prve polovice prejšnjega stoletja, zlasti hudo je bilo v zgodnjem otroštvu, v času 1. svetovne vojne, pa v času medvojne gospodarske krize, in pozneje med 2. svetovno vojno. Najbrž je tudi vse to botrovalo, da se Zofka nikoli ni poročila, čeprav je bilo veliko takšnih in drugačnih »kandidatov«, ki bi jo z veseljem videlo kot svojo stalno življenjsko sopotnico, a ni želela, da bi jo kdo jezil. Pravi, da se nikakor ni mogla odločiti kateri bi bil najboljši, a danes ne obžaluje, da se ni poročila, saj „te moški, če ni pravi, hitro potisne v grob“

Čeprav se nikoli ni poročila je bilo njeno življenje sila zanimivo in razgibano. Že kot mlajša ženska si je ob gozdičku v Benediktu kupila majhno hiško, kjer se je osamosvojila in si ustvarila dejansko topli domek. Majhen vrt, malo zemlje, malo domačih živali, gobarjenje, »štera« – šivanje in tudi druga dela na okoliških kmetijah, bila je aktivna v dramski sekciji, kjer je nastopala v številnih igrah, na plesišču ji ni bilo para…, je sicer vse kar je počela, a kljub temu je imela sila zanimivo in razburljivo življenje. Posebej pa kaže ponoviti, da je bila krstna ali birmanska botra najmanj 25 ljudem, predvsem dekletom iz Benedikta, in ravno njeni birmanci ji vsako leto posebej popestrijo rojstni dan in god, ter pomembnejše praznike, seveda tudi ob 100. jubileju. Vedno je živela in živi skromno, z domačo hrano (zelje, fižol, repa, kisla juha, žganci, kislo mleko, veliko solat in sploh zelenjave…) in tudi kozarčkom rujnega, ter kot pravi vse kar teče. Zdravnikom nikoli ni hodila, razen ko so ji pred nekaj leti rešili vid, in tega tudi danes ne počne. Pravi, da je boljše zdravilo kot vse tabletke, "šilc" žganice. Ob tokratnem praznovanju 100. rojstnega dneva, obiskuje Zofijo, z darili, čestitkami in lepimi besedami, ob godu in visokem jubileju, veliko ljudi. In prav vsi oni ter tudi drugi, ki poznajo Zofijo Bernjak so najbolj presenečeni nad dejstvom, kako je čila 100 – letnica še vedno zelo bistra in razgledana, kako si je vse zapomnila in tudi sedaj pomni, mnoge preseneča, da se Zofka tudi danes pelje s kolesom, ali kako dobro vidi in solidno sliši, kako tudi danes kaj pa kaj zašije enako kot pred osemdesetimi in več leti, ko je hodila na »štero« in šivala za ves kraj in širše, in to vse kar je bilo potrebno. Prav vsem, ki so se v tistih letih pri Benediktu ženili, je Zofka zašila obleke, in za »nagrado« so jo povabili tudi na gostijo. V tistih časih se poročeni niso ločevali kot danes, in zato Zofka mladim predlaga, da naj prej razmislijo ali so za skupaj, predvsem pa, da bo več razumevanja in spoštovanja ter tolerance.

Mnogima sicer ni jasno, da Zofka tudi danes nabira gobe in da ji v gobarjenju ni tekmeca. Pravzaprav Zofka nikoli ni brezposelna, saj ji ni nikoli dolgočasno. Ima veliko obiskov svojih birmancev in njihovih otrok, prihajajo tudi otroci njenih bratov in sester (skupaj jih je bilo šest, danes živita ona, kot najstarejša in še en brat op.p.), rada se poveseli in zapleše skupaj z drugimi upokojenci, ter z domačim županom Milanom Gumzarjem… Sicer pa tudi sama veliko hodi, ne le vsako jutro po hribčku, temveč tudi na obiske, in kot v šali pravi, »se ustavi pri vsaki drugi hiši, tako da dan hitro mine. Tam tudi počaka, da bodo jedli, ker mi potem ni potrebno doma kuhati«. Ob njenem domeku se zaustavljajo tudi srne, divji zajci, fazani ter tudi lisice, ki Zofki včasih »ukradejo« kakšno kuro.

»Najraje sem v življenju šivala in delala še marsikaj, v večernem času pa so prihajali fantje, a ker jih je bilo preveč se nisem mogla odločiti, da bi se s katerim poročila. Tega niti ne obžalujem, čeprav bi mi mogoče sedaj dobrodošel kakšen dedec, da bi mi v zimskih dneh nekoliko ogrel noge, sedaj pa moram iskati kakšen drugi način za ogrevanje nog. Če bi imela moža bi me najverjetneje živciral in sedaj ne bi več živela. Najhuje je sicer bilo med 2. svetovno vojno, ko so moški, torej tudi moji bratje, odšli v vojno. Takrat je bilo tudi več dela, saj smo vse morale postorile ženske. Sicer pa je tukaj v naravi zelo lepo, kajti tukaj je svež zrak, vse je veselo, ptiči čivkajo, ljudje niso hinavski in prav veselje je živeti. A povsod je treba biti skromen in zmeren. Jaz sem s svojim življenjem izjemno zadovoljna«, nam je zadovoljna in nasmejana razlagala botra Zofka, ki pa kljub svoji skromnosti poudarja, da bi dočakala še kakšno leto, saj se ne bi rada „prehitro rešila zlate verižice, ki jo ji je podaril župan“. Pove tudi, da brez kave ne more začeti dneva, saj se je je že od nekoč navadila, ko je še pila divko, projo ipd., namesto tablet in drugih zdravil pa šilček. Doda pa tudi, da je že smeh in veselje pol zdravja, zato se veselite...

»Na robu gozda hiška stoji, v njej draga botra Zofika živi. Kot dekle ste bila radoživa, a zapeljati se fantom niste pustila. Nikoli v zakona stan niste stopila. V sveti hram zahajate radi, to počeli ste že ko bili ste mladi. Takrat v cerkev ste z mnogimi dekleti stopili in jim roko, kot birmanska botra na ramo položili. V cerkvi najraje na kor ste stopili, tam boga z rajskim glasom in lepimi pesmimi, ste častili. To draga botra še danes počnete radi, čeprav štejete šele 100 pomladi. Zavidanja vredne so vaše roke, saj zašile, popravile in ustvarile marsikatero obleko so še. Opravil veliko še postorite, ena umetnij vaših so pirhi slikoviti. Nanje zlijete lepe želje, ki ganejo vsako srce. Vendar življenje ni samo lepo, pride tudi hudo in zlo. Huda vojna vam je brate vzela, njiju nikdar več objela. Starša sta vaša že pred leti odšla, z brati in sestro veselijo se med angeli. A vi ste visoka leta dočakali, glejte še več kot 100 jih čez leta z nami praznovali. Naj bog vas še leta živi in vino domače na naj telo in duha vam in nam še dolgo krepi", je ob praznovanju Zofkinega visokega jubileja, med drugim zapisala in prebrala ena izmed njenih birmank, tudi nad 80 let stara Majda Prosič.

Tukaj si lahko ogledate slike.

Za prikaz gumbov, kot so "Všeč mi je", "Deli na FB", "Tweet", "G+" in komentarjev socialnih omrežij omogočite piškotke v nastavitvah, ki jih odprete na zavihku "Zasebnost" ob strani levo ali spodaj na gumbu "Dovoli piškotke"! Za pravilno delovanje novih nastavitev osvežite stran s pritiskom na tipko "F5".
Nahajate se: MKR Obletnice Zofka Bernjak je botra vsaj 25 ljudem