Zakonca Jožefa in Mirko Gumilar sta obeležila 65 let skupnega življenja

Železna poroka GumilarČeprav je pri nas kar veliko zlatih, bisernih, smaragdnih in diamantnih zakonskih jubilejev, pa je le redkim dan izjemni zakonski jubilej, ki mu v večini pravijo železna poroka, ponekod pa tudi briljantna. Pred dnevi je namreč minilo šest desetletij in pol, odkar sta si v farni cerkvi Marijinega rojstva na Tišini večno zvestobo v dobrem in slabem ter ljubezen obljubila Jožefa, roj. Žemljič, in Mirko Gumilar, oba z bližnjih Petanjcev. Ob izteku letošnjega oktobra sta 65. obletnico s priložnostno slovesnostjo obeležila v domu Elizabeta pri Svetem Juriju na Goričkem, ki je enota Doma starejših Rakičan. Tam namreč slavljenka že poldrugo leto prebiva. Priči ob tovrstni izjemno redki obletnici poroke sta bila njuna hčerka Marjeta in sin Slavko, verski obred pa je v prostorih doma opravil matični župnik v župniji Tišina Boštjan Čeh.

Tudi pri devetdesetih se počutita odlično

Marija in Ivan Lorenčič sta obeležila biserno poroko

Biserna poroka LorenčičPred dnevi sta Marija in Ivan Lorenčič iz Maribora, v krogu domačih in prijateljev obeležila biserni zakonski jubilej. Svoje 60 - letno skupno zakonsko življenje sta potrdila v cerkvi sv. Ruperta v rojstni Voličini, kjer sta se poročila pred šestimi desetletji. Tokrat sta oba obreda, civilni in cerkveni, potekala v cerkvi. Civilni obred je opravil župan občine Lenart, mag. Janez Kramberger, ki je bisernoporočencema namenil nekaj lepih besed in jima izročil še eno listino, cerkvenega pa ob darovani sveti maši, ob asistenci domačega župnika Franca Muršeca in duhovnika Marka Veršiča, škof dr. Stanislav Lipovšek. Izrazil je veliko veselje nad zakoncema, ki sta zgled družine, »kakršna naj bi bila vrednota družbe. Hvala vama za vse, kar sta dobrega storila v Cerkvi. Vesel sem, da lahko potrdim vajin zakon tukaj v vajini rojstni župniji, kamor se rada vračata.«

Iz Maribora sta prišla v rojstno vas

Čeprav je po moževi nesreči (1976) ostala sama, je Kristina Pelcl do kruha spravila šest otrok, danes ima še enajst vnukov ter deset pravnukov

Kristina PelclČeprav niso imeli računalnikov, pametnih telefonov, različnih igric in podobnih reči, s katerimi se večinoma ukvarjajo današnji otroci in mladina, so se tudi naši predniki, dedki in babice v mladosti imeli fajn in so živeli zelo lepo. To seveda lahko potrdijo mnogi, ki danes preživljajo jesen življenja, enako tudi Kristina Pelcl (rojena Marič 6.10.1928 v Gradišču na levem bregu reke Mure) s čudovitega Janževega Vrha nad Radenci. Prav na svoj rojstni dan je na hribčku kjer je domovina znamenitega „Janževca", je z glasnim vriskom pozdravljala goste, ki so jih prišli voščit za visok življenjski jubilej.

Devetdesetletnica, ki z veselimi vriski pozdravlja obiskovalce

Radgončana Franc in Bojan do odličnega 3. mesta

Bujta repa MSNa parkirišču hotela Diana v Murski Soboti je potekal 9. Festival bujte repe, s tekmovanjem ekip v kuhanju te tradicionalne prekmurske jedi. Na tekmovanju, kjer je dišalo po tej tradicionalni jedi, je tokrat sodelovalo nekoliko manj (12) ekip, in sicer iz različnih društev, organizacij, turističnih podjetij in seveda tudi političnih strank, saj nas kmalu čakajo lokalne volitve. Kljub temu je bilo manj politikov, kot so nekateri pričakovali. Poleg ministrice Alenke Bratušek, državne sekretarke Olge Belec in soboškega župana Aleksandra Jevška, smo videli le še nekaj lokalnih strankarskih veljakov. Festival bujte repe je ena od večjih pomurskih kulinaričnih prireditev v jesensko-zimskem času, s katero si organizatorji prizadevajo za promocijo te tradicionalne prekmurske jedi, seveda pa tudi popestriti sobotno dogajanje v lokalnem okolju.

Na 9. festivalu bujte repe tekmovalo 12 ekip

Pripravili so 25. obrtniško-podjetniški gobarski piknik 2018, kjer so se družili, nabirali in jedli gobe

Gobe NegovaMedtem, ko iz večjega dela države poročajo, da je letošnja jesen zelo bogata z gobami, je na skrajnem severovzhodu Slovenije bera gozdnih lepotic, zlasti jurčkov in lisičk, zelo skromna. Kljub temu je tudi v pomurskih gozdovih možno srečati ljubitelje gobarjenja in gob, v kar smo se mnogi lahko prepričali tudi zadnjo soboto letošnjega septembra, ko so se v gozdove Negove in okolice podali številni udeleženci tradicionalnega, sedaj že 25. gobarskega piknika Območne obrtno podjetniške zbornice (OOZ) Gornja Radgona. Res je sicer, da so jurčkov in lisičk našli le za vzorec, zato pa je bilo veliko drugih gozdnih lepotic, saj je okoli 150 udeležencev, ki se je v lepem in sončnem vremenu pogumno odpravila v gozd, nabirala prav vse gobe, tako užitne, kot manj užitne in celo strupene. In čeprav so jih pozneje skoraj vse pojedli, nikomur ni bilo slabo, a kljub temu sami tega ne počnite in bodite sila previdni.

Obrtniki in podjetniki v negovskih gozdovih

Gasilci so trgali, prešali in se družili...

Gasilska trgatevPrav prijetno je minulo soboto bilo ob gasilskem domu PGD Janžev Vrh nad Radenci, torej natanko tam odkoder prihaja znameniti janževec. Medtem ko so vinogradniki po okoliških vinogradih pobirali še zadnje grozde letnika 2018, so namreč domači gasilci in gasilke na Janževem Vrhu, v društvu jih je nekaj nad 70, pripravili 7. gasilsko trgatev. Z natanko 52 trsov, predvsem brajd – jurke in izabele, so namreč natrgali precej grozdja, ki so ga nato tretali in stisnili dobrih 400 litrov sladkega mošta, katerega bodo došolali in z njim nazdravili ob različnih gasilskih akcijah, prireditvah in dogodkih.

PGD Janžev Vrh je menda edino gasilsko društvo z lastnim vinogradom

Moj kraj Radgona

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Tudi popolnoma slepa še vedno lušči fižol

 

Najstarejša slepa Slovenka, Marija Sukič iz Dankovcev na Goričkem, je obeležila 102. rojstni dan

Marija SukičPuconci – Dober streljaj iz prekmurske prestolnice v smeri Madžarske, v lepi vasici Dankovci v občini Puconci na Goričkem, je minuli teden spet bilo veselo in slovesno. Pri Sukičevih v Dankovcih 27 so namreč praznovali visok življenjski jubilej, 102. rojstni dan najstarejše slepe Slovenke, Marije Sukič, ki je slepa že 55 let, a kljub temu tudi danes postori marsikaj koristnega, saj ne more gledati televizije ali prebirati časopisov, med poslušanjem radia pa najraje lušči fižol in po občutku opravlja marsikatera druga dela.

V veliko zadovoljstvo ji je, da ima pridnega sina Vilija in njegovo ženo Ano, ter otroka Mateja in Simono, ki so najbolj zaslužni za njeno prijetno starost. Kljub popolni slepoti in nekoliko slabšemu sluhu pa se nam pohvali, da v minulih sto enih letih ni imela hujših zdravstvenih težav, in tudi danes ji zdravje ne nagaja. Ob visokem jubileju so prijetni in prijazni Mariji voščili mnogi najbližji sorodniki, sosedje, znanci in prijatelji, med drugimi tudi delegacija puconske občine z županom Ludvikom Novakom in predstavnikom vasi Dankovci.

Marija SukičOb častitljivem jubileju je Marija zarezala v rojstnodnevno torto, njen recept za dolgo življenje pa je zelo preprost: uživanje zdrave domače hrane, zmernost, poštenost, skromnost in zadovoljstvo. Kot sama pravi: „Zadovoljen moraš biti z vsem, kar ti prinese življenje, z ljudmi, s hrano, slabo moraš vzeti za dobro in delati“. Ob prijetnem klepetu s slavljenko sicer izvemo, da je kot Fujsova bila rojena 2.8.1910 v Otovcih na Goričkem. Njena oče Jože in Mama Ana sta imela devet otrok (štiri dekleta in pet sinov), sama je bila četrta. Živeli so skromno in z veliko težavami, predvsem z mlekom, jajci, krompirjem, fižolom, ajdovo proseno kašo, ter pšenično moko. „Bilo je to veliko siromaštvo, a smo s skromnostjo vse nadomestili. Vedno, tudi danes se zavedam, da moramo biti skromni in zadovoljni tudi z malim. To me drži po konci“, pove slavljenka, ki dodaja, da ji je ko je bila stara štiri leta oče odšel v 1. svetovno vojno, kjer je prebil naslednja štiri leta, ki so bila najtežja v njenem skromnem življenju. Že kot 16 letni deklič je začela hoditi na sezonsko delo, najprej v Slavonijo in Vojvodino, pozneje v Nemčijo in na koncu v Francijo, kjer je delala 13 let. Od tam se je vrnila po 2. svetovni vojni, leta 1947, dve leti pozneje pa se je poročila s Štefanom Sukičem iz Dankovcev.

Leta 1951 sta dobila prvega in edinega sina Vilija, že čez 11 let, torej leta 1962 pa je ostala sama s sinom, saj je mož Štefan umrl. Da je vse bilo še huje pa je že leta 1957 popolnoma oslepela, a sta se sinkom Vilijem le prebijala tudi ob pomoči prijaznih sosedov, saj Marija slovi kot ženska, ki se v življenju ni z nikomer skregala. Novo hudo obdobje je prišlo, ko je Vili moral v vojsko, saj je slepi ženski sami na kmetiji težko. Želel jo je poslati v dom starejših občanov, toda Marija je to odločno odklonila, in je naprej, čeprav slepa, skrbela za domačijo. Po občutku je prihajala do hleva, krmila živino in sploh skrbela za dom. Šele ko se je Vili vrnil iz vojske in se zaposlil v večjem podjetju, kjer je bil voznik je začelo prihajati več denarja, da so lahko zgradili novo, veliko hišo. Po njegovi poroki pa je vse skupaj bilo še veliko lažje. Ne glede na vse je Marija mnoga opravila izvajala tudi naprej, čeprav samo po občutku, saj sploh ničesar ne vidi. „To mi krajša čas in mi je v zadovoljstvo, da lahko kaj pomagam moji pridni družinici“, pove čila babica, ki ima vse življenje najraje stare domače jedi, predvsem na žlico. Alkohola sploh ne pozna, pove pa da je najbolj zdrava kar navadna voda. Danes je sicer zelo zdrava, a ima nekaj vremensko pogojenih težav, saj menda vedno čuti, kdaj bo prišlo do kakšne vremenske spremembe.

Za prikaz gumbov, kot so "Všeč mi je", "Deli na FB", "Tweet", "G+" in komentarjev socialnih omrežij omogočite piškotke v nastavitvah, ki jih odprete na zavihku "Zasebnost" ob strani levo ali spodaj na gumbu "Dovoli piškotke"! Za pravilno delovanje novih nastavitev osvežite stran s pritiskom na tipko "F5".
Nahajate se: MKR Obletnice Tudi popolnoma slepa še vedno lušči fižol