Čeprav je po moževi nesreči (1976) ostala sama, je Kristina Pelcl do kruha spravila šest otrok, danes ima še enajst vnukov ter deset pravnukov

Kristina PelclČeprav niso imeli računalnikov, pametnih telefonov, različnih igric in podobnih reči, s katerimi se večinoma ukvarjajo današnji otroci in mladina, so se tudi naši predniki, dedki in babice v mladosti imeli fajn in so živeli zelo lepo. To seveda lahko potrdijo mnogi, ki danes preživljajo jesen življenja, enako tudi Kristina Pelcl (rojena Marič 6.10.1928 v Gradišču na levem bregu reke Mure) s čudovitega Janževega Vrha nad Radenci. Prav na svoj rojstni dan je na hribčku kjer je domovina znamenitega „Janževca", je z glasnim vriskom pozdravljala goste, ki so jih prišli voščit za visok življenjski jubilej.

Devetdesetletnica, ki z veselimi vriski pozdravlja obiskovalce

Radgončana Franc in Bojan do odličnega 3. mesta

Bujta repa MSNa parkirišču hotela Diana v Murski Soboti je potekal 9. Festival bujte repe, s tekmovanjem ekip v kuhanju te tradicionalne prekmurske jedi. Na tekmovanju, kjer je dišalo po tej tradicionalni jedi, je tokrat sodelovalo nekoliko manj (12) ekip, in sicer iz različnih društev, organizacij, turističnih podjetij in seveda tudi političnih strank, saj nas kmalu čakajo lokalne volitve. Kljub temu je bilo manj politikov, kot so nekateri pričakovali. Poleg ministrice Alenke Bratušek, državne sekretarke Olge Belec in soboškega župana Aleksandra Jevška, smo videli le še nekaj lokalnih strankarskih veljakov. Festival bujte repe je ena od večjih pomurskih kulinaričnih prireditev v jesensko-zimskem času, s katero si organizatorji prizadevajo za promocijo te tradicionalne prekmurske jedi, seveda pa tudi popestriti sobotno dogajanje v lokalnem okolju.

Na 9. festivalu bujte repe tekmovalo 12 ekip

Pripravili so 25. obrtniško-podjetniški gobarski piknik 2018, kjer so se družili, nabirali in jedli gobe

Gobe NegovaMedtem, ko iz večjega dela države poročajo, da je letošnja jesen zelo bogata z gobami, je na skrajnem severovzhodu Slovenije bera gozdnih lepotic, zlasti jurčkov in lisičk, zelo skromna. Kljub temu je tudi v pomurskih gozdovih možno srečati ljubitelje gobarjenja in gob, v kar smo se mnogi lahko prepričali tudi zadnjo soboto letošnjega septembra, ko so se v gozdove Negove in okolice podali številni udeleženci tradicionalnega, sedaj že 25. gobarskega piknika Območne obrtno podjetniške zbornice (OOZ) Gornja Radgona. Res je sicer, da so jurčkov in lisičk našli le za vzorec, zato pa je bilo veliko drugih gozdnih lepotic, saj je okoli 150 udeležencev, ki se je v lepem in sončnem vremenu pogumno odpravila v gozd, nabirala prav vse gobe, tako užitne, kot manj užitne in celo strupene. In čeprav so jih pozneje skoraj vse pojedli, nikomur ni bilo slabo, a kljub temu sami tega ne počnite in bodite sila previdni.

Obrtniki in podjetniki v negovskih gozdovih

Gasilci so trgali, prešali in se družili...

Gasilska trgatevPrav prijetno je minulo soboto bilo ob gasilskem domu PGD Janžev Vrh nad Radenci, torej natanko tam odkoder prihaja znameniti janževec. Medtem ko so vinogradniki po okoliških vinogradih pobirali še zadnje grozde letnika 2018, so namreč domači gasilci in gasilke na Janževem Vrhu, v društvu jih je nekaj nad 70, pripravili 7. gasilsko trgatev. Z natanko 52 trsov, predvsem brajd – jurke in izabele, so namreč natrgali precej grozdja, ki so ga nato tretali in stisnili dobrih 400 litrov sladkega mošta, katerega bodo došolali in z njim nazdravili ob različnih gasilskih akcijah, prireditvah in dogodkih.

PGD Janžev Vrh je menda edino gasilsko društvo z lastnim vinogradom

Angela Knaus de Groot je pred 55 leti odšla v Kanado, a še vedno rada obišče Pomurje

KlemenčičeviKamorkoli gremo, kjerkoli živimo, vrnitev v rojstni kraj, predvsem če je ta daleč, je vedno nepozabno doživetje, vezano na stare, drage spomine. Takrat se vrnemo desetletja nazaj, v svoje otroštvo in čas, ko smo svoj dom in domovino zapustili. Tega se še posebej zaveda Angela Knaus, ki je kot 11-letna deklica, davnega lata 1963 iz rojstnih Vidoncev na Goričkem, oz. Gornje Radgone, kjer je zadnjih pet „slovenskih" let preživela pri teti Mariji in stricu Milanu Klemenčiču, odletela čez veliko lužo, v kanadski Hamilton.

Lepo je obiskati rojstni kraj in srečati svoje drage

Ob svetovnem dnevu Alzheimerjeve bolezni so se sprehajali po parku

Sprehod za spominPodobno kot marsikje po državi, so se na topel septembrski dan tudi stanovalci Doma starejših občanov (DSO) Gornja Radgona, ki so oboleli za demenco, sprehodili po mestnem parku skupaj s svojci, prostovoljci in zaposlenimi. Ob svetovnem dnevu Alzheimerjeve bolezni se namreč po celotni Sloveniji organizirajo „Sprehodi za spomin", ki opozarjajo na bolezen, ki se neustavljivo širi. Demenca trenutno sodi med največje zdravstvene, socialne in finančne izzive sodobne družbe.

Sprehod za spomin, za bolnike z demenco

Moj kraj Radgona

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Biserno poroko sta obhajala Anica in Roman Muršec

 

Častitljivo je, če kdo praznuje 60 - letnico zakona

Anica in Roman MuršecV krogu številnih prijateljev, svojcev in sosedov, sta visok skupni življenjski jubilej, 60 – letnico poroke, tako civilni kot cerkveni, v domači cerkvi sv. Lenarta, obhajala Anica in Roman Muršec iz Lenarta v Slovenskih goricah, ki sta s svojo ljubeznijo potrdila, da ne držijo vse današnje „življenjske prvine“. Živimo namreč v času naglice, odtujenosti drug od drugega in se obremenjujemo z nepomembnimi stvarmi, ki nam komplicirajo in grenijo življenje. Tiste stvari, ki nam polepšajo in obogatijo življenje, so še vedno zastonj, in jih ni mogoče kupiti z denarjem. To, kar v življenju šteje, je otroški smeh, topel stisk roke, prijazen pogled, tolažilna beseda prijatelja v nesreči. In čeprav sta Anica in Roman okusila veliko ljubezni, je bilo težko, pa vendar jima je življenje le bilo naklonjeno. Oba še vedno širita pozitivno energijo, in vse težave premagujeta z dobro voljo in rada živita življenje.

 Anica in Roman sta se spoznala na družabni prireditvi in se tudi zaljubila ter se 25.5.1952 poročila. Nevestina mama jima je nudila stanovanje v mali hiši ob Mariborski cesti v Lenartu, kjer sta, od prvega dne poroke, živela samostojno življenje. Rodila sta se jima dva sinova – Roman leta 1953 in Janko 1954. leta. V desetletnem obdobju sta si na Jurovski cesti 7, na zemljišču, ki jima ga je podarila Aničina mama, zgradila hišo. Otroka sta odrasla in živita samostojno življenje, vsak v svoji družinski skupnosti. Imata dva vnuka in vnukinjo, ter tri pravnuke in tri pravnukinje, ki jima lepšajo jesen življenja.

Anica Muršec, rojena Senekovič, je na svet privekala 17.7.1925, in je hči Rudolfa in Marije, rojene Klobasa, posestnikov z Mariborske ulice v Lenartu. Odraščala je v družinski skupnosti s starši, bratom in sestrami. Leta 1936 se je brat Ivan, med služenjem vojaškega roka, pri skupinskem kopanju, utopil v reki Moravi v Srbiji. Družina je bila zelo prizadeta, ker je bil edini sin. Toda življenje je teklo svojo pot naprej. Leta 1938 je umrl oče, kar je še bolj otežilo njihovo življenje, saj ni bilo dohodka za preživljanje, razen iz posestva, ki pa je zahtevalo težko delo. Anica je končala OŠ in meščansko šolo. Ker je nemški jezik pasivno obvladala, je bila med vojno zaposlena na občini, kjer je delala v administraciji in pomagala pri razdeljevanju živilskih nakaznic. Septembra 1944 je bila prisilno dodeljena, preko zaposlitvenega urada in poslana v Rottenman v Avstriji, kjer je delala v tovarni, kot varilka, vse do konca vojne. Po vrnitvi domov je pomagala pri raznih delih v gospodinjstvu in na posestvu in se ponovno zaposlila na Občini Lenart, kot administratorka pri delitvi živilskih nakaznic. Zaradi političnih razmer, je ostala brez zaposlitve in se po določenem času zaposlila kot administratorka v Veterinarski ambulanti v Lenartu. Po dveh letih je bilo ponovno prosto delovno mesto na občini, zato se je zaposlila in oskrbovala občane z živilskimi nakaznicami, ter vršila administrativne posle. Na občini je delala skupaj 18 let. Pozneje se je zaposlila v upravi Mercatorja in se leta 1980 tudi upokojila. Anica je že od leta 1949 članica PGD Lenart, kjer je vrsto let delala kot referent za kulturo in prosveto.

Roman Muršec se je rodil 30.7.1926 v Spodnjih Žerjavcih, staršema Feliksu in Ivani, rojeni Kos. Otroštvo je preživljal z brati in sestrami. OŠ je končal v Lenartu, nato pa se je, pri mizarskemu mojstru Andreju Krambergerju v Lenartu, izučil za mizarja, ker ga je ta poklic zelo veselil. Obrtno šolo za mizarja je obiskoval v Mariboru leta 1943. Maja 1944 je bil nasilno mobiliziran v nemško vojsko, iz katere se je vrnil 9.8.1945. Ponovno se je zaposlil pri mizarju Krambergerju. Septembra 1946 je moral opraviti pomočniški izpit za mizarja - pomočnika. Marca 1948 je odšel za 20 mesecev v Beograd na služenje vojaškega roka, kjer je končal podoficirsko sanitetno vojaško šolo. Po vrnitvi se je decembra 1949 zaposlil v TAM Maribor, kjer je leta 1952 prevzel mizarski obrat in bil poslovodja do upokojitve 30.6.1984. Roman je od leta 1946 bil član PGD Lenart v katero je vlagal ves svoj prosti čas in v operativi delal polnih 52 let. V tem obdobju je bil 25 let poveljnik OGZ Lenart, sedaj je častni poveljnik Gasilske zveze Lenart. 15 let je bil tudi predsednik PGD Lenart, sedaj pa je častni predsednik omenjene zveze. Največje zadovoljstvo mu je, da smo v tem obdobju zgradili novi gasilski dom v Lenartu. Gradnja je potekala od leta 1989 do 1994. Roman je tudi višji gasilski častnik III. stopnje in nosilec najvišjih republiških gasilskih odlikovanj.

„Človekovo življenje je preplet radosti in bolečine, srečnih in žalostnih trenutkov. V različnih življenjskih obdobjih ga različno dojemamo. Otroštvo, čas neobremenjenosti in brezskrbnosti, mladost - čas šolanja, prvih ljubezni in okušanja resnosti življenja. Srednja leta, čas ustvarjalnosti, zrelosti, poklicne poti, spletanja družinskih vezi. Ob jubileju se človek zave, da je življenje dar, ki nam je časovno odmerjen, od nas pa je odvisno, kako ga bomo zaživeli, kakšno vsebino mu bomo dali. Seveda včasih naključja, usoda ali božja volja posežejo v naše načrte in življenje, ter nas popeljejo v težke trenutke, ali nam pripravijo prijetna presenečenja. Življenje v zakonski skupnosti je dar, je dajanje in sprejemanje, je spoštovanje svojega partnerja. Kjer je ljubezen, tam je življenje. Prepričan sem, da je vajino življenje bogato; ne v smislu, ki se da izmeriti z denarjem in drugimi materialnimi dobrinami, ampak je prepleteno z ljubeznijo, ki sta jo podarila svojim otrokom in vnukom, jih osrečila in jim dala najboljšo popotnico za življenje. Danes sta se zbrala z ljudmi, ki jih imata rada, ki so z vama povezani, njihove življenjske poti so tudi del vajine življenjske zgodbe. Vajina poroka, pred 60 leti, je bila vajin dar tukaj zbranim. Vajina medsebojna ljubezen in spoštovanje sta dokaz, da se zavedata, da kljub materialnemu bogastvu življenje obogatijo vrednote kot so družina, dom in otroci“, je pred sv. mašo, ki jo je podaril dekan in župnik Martin Bezgovešk, med drugim povedal lenarški župan, mag. Janez Kramberger, ki je dodal, kako mu je v čast, da sme slovesnost in visoki „jubilej deliti z vama, v družbi vajinih otrok, sorodnikov in prijateljev. Želim vama zdravje, srečo, razumevanje in prijetne trenutke v krogu vajinih najdražjih“.

Za prikaz gumbov, kot so "Všeč mi je", "Deli na FB", "Tweet", "G+" in komentarjev socialnih omrežij omogočite piškotke v nastavitvah, ki jih odprete na zavihku "Zasebnost" ob strani levo ali spodaj na gumbu "Dovoli piškotke"! Za pravilno delovanje novih nastavitev osvežite stran s pritiskom na tipko "F5".
Nahajate se: MKR Obletnice Biserno poroko sta obhajala Anica in Roman Muršec