V prekmurski vasi Kupšinci se ne bojijo za prihodnost kraja, saj imajo veliko otrok

Miklavž v KupšincihKupšinci so gotovo ena lepših in naprednejših vasi v murskosoboški mestni občini, kjer skoraj štiristo krajanov živi v sožitju in brez kakršnihkoli zapletov. Skupaj z društvi, kot so gasilsko in športno, Krajevna skupnost Kupšinci skrbi za družabno in društveno življenje v vasi, vzporedno z regionalno cesto Murska Sobota – Gederovci. V ospredju dogajanja v kraju, kjer se običajno zberejo vsi krajani ne gleda na njihovo starost, je med drugim obisk sv. Miklavža, ki še posebej razveseli otroke. Teh je, v primerjavi z nekaterimi demografsko ogroženimi prekmurskimi kraji, v Kupšincih kar veliko, kar je potrdil tudi tokratni obisk dobrotnika sv. Miklavža in hudobneža parklja. V domačem vaško-gasilskem domu se je v spremstvu staršev, dedkov, babic ali koga drugega, zbralo 44 pridnih malčkov, ki jih je sv. Miklavž obdaril. In ker so mu obljubili, da bodo še naprej pridni, jim je bradati možakar obljubil, da se srečajo spet čez leto dni. Zanimivo, tokrat starši za lepa darila svojim malčkom niso morali posegati v lastni žep, saj je za darila in pogostitev poskrbela KS Kupšinci.

Pridni otroci so z veseljem počakali sv. Miklavža

Na 23. martinovanju v Gornji Radgoni veliko navdušenih vinoljubov, veseljakov in drugih gostov

Martinovanje 2017Ne glede na to, da v vinskih kleteh oz. v sodnih že nekaj časa vre, ko se sladki mošt nekoliko hitreje kot običajno spreminja, ali se je spremenil v vino, se to »uradno« dogaja šele v »Martinovem tednu«, ko po številnih, zlasti vinorodnih mestih in krajih pripravljajo tradicionalne »Martinove prireditve«. In ena takšnih, pravzaprav ena večjih na severovzhodu države, je znova bila v Gornji Radgoni, ki sodi med pomembnejša slovenska vinogradniško - vinarska območja, in kjer so ob Sv. Martinu, dnevu ko se je mošt tudi "uradno" spremenil v vino, ponovno pripravili enkratno (23. po vrsti) martinovanje, ki je v lepem in sončnem vremenu pritegnilo veliko veseljakov, vinoljubov in sploh gostov od blizu in daleč, največ seveda iz Pomurja ter Slovenskih goric in sosednje Avstrije..., kar nekaj pa jih je iz drugih delov države prispelo tudi z avtobusi.

In mošt se je (uradno) spremenil v vino

Pred soboško Diano se vedno nekaj dogaja, saj so po bogračiadi sedaj pripravili 8. festival bujte repe - tokrat je nastopilo 15 ekip, zmagala pa je ekipa Mestnih četrti Murska Sobota

Bujta repaNa Slovenski ulici, pred hotelom Diana v Murski Soboti je konec tedna potekal 8. Festival bujte repe, s tekmovanjem ekip v kuhanju te tradicionalne prekmurske jedi. Na tekmovanju je tokrat sodelovalo nekoliko manj (15) ekip, in sicer iz različnih društev, organizacij, turističnih podjetij in seveda tudi političnih strank in posameznikov, saj bodo kmalu predsedniške volitve. Festival bujte repe je ena večjih pomurskih kulinaričnih prireditev v jesensko-zimskem času, s katero si organizatorji prizadevajo za promocijo te tradicionalne prekmurske jedi, seveda pa tudi popestriti sobotno dogajanje v lokalnem okolju. Strokovna komisija, katere predsednica je bila Zdenka Tompa, člana pa še dva vrhunska kuharska strokovnjaka, Janez Gjergjek in Branko Časar, je budno spremljala ves potek kuhanja, na koncu je ocenila tudi okus in vonj jedi.

Dišalo je po Prekmurski dobroti - bujti repi

Malčki med starostniki

DSO medgeneracijsko sodelovanjeDnevi ob izteku letošnjega poletja in pričetku jeseni so v Domu starejših občanov (DSO) Gornja Radgona minili v prijetnem vzdušju medgeneracijskega sodelovanja. Tako so se stanovalci DSO Gornja Radgona, z veseljem odzvali povabilu bližnjega Vrtca Manka Golarja, in se tako tudi letos udeležili njihove tradicionalne trgatve. Skupaj z otroci so polnili vedra in püte, iz preše pa je tekel sladki sok, s katerim so si ob druženju postregli. Ob zaključku so jih zaposleni in otroci vrtca pogostili še z domačim pecivom in namazanimi kruhki. Lepo je bilo in starostniki za drugo leto držijo ponovno pesti za dobro letino in čim manj toče.

Prijetno in poučno medgeneracijsko sodelovanje

Poleg koncerta tamburašev, še odprtje likovne razstave

DSO tamburašiV Domu starejših občanov (DSO) Gornja Radgona, pogosto, zlasti ob raznih priložnostih organizirajo pestre kulturne in družabne prireditve, ki so namenjene tako stanovalcem doma kakor tudi zunanjim obiskovalcem. Tako je, med drugim, številna publika, v polni dvorani DSO prisluhnila skladbam Tamburaške skupine KD Peter Dajnko iz Črešnjevcev. Poseben aplavz so si prislužili tudi zato, ker so bili pripravljeni nastopiti namesto skupine, ki je bila prvotno planirana, a je žal svoj nastop v zadnjem trenutku odpovedala.

Tamburice, slike, harmonika...v domu starejših

Nekateri se niso videli že desetletja!

Obletnica OŠ StogovciV tem jesenskem času, ko predvsem kmetovalci in ljubiteljski pridelovalci, s polj in vrtov, iz sadovnjakov in vinogradov, pospravljajo darove narave, se vrstijo tudi takšna in drugačna srečanja nekdanjih sošolcev. In tako se spet posebej potrjuje, da se šele ko se nam življenje prevesi v drugo polovico stoletja, torej ko smo že v »objemu« Abrahama, še posebej zavemo, kako pomembno je ohranjanje in poglabljanje prijateljstva iz mladosti. In to so potrdili tudi večinoma že babice in dedki iz Apaške doline, ki so natanko pred pol stoletja skupaj zapustili šolske klopi osemletke v Stogovcih. Obžalovali so sicer, da v omenjenem šolskem okolišu na zahodni strani Apaške doline ni več veliko otrok in je njihova nekdanja šola, sedaj podružnična šola v okviru OŠ Apače.

Po pol stoletja so se srečali šolarji, ki so osemletko končali na OŠ Stogovci

Tudi druženje je terapija za invalide

Invalidi GRPo podatkih Svetovne zdravstvene organizacije je na svetu dobrih 600 milijonov invalidov, v EU jih je 65 milijonov, v Sloveniji pa približno devet odstotkov populacije predstavljajo invalidi, saj je v naši državi registriranih skoraj 170 tisoč invalidov. In slednjim je poleg ustrezne zaposlitve ter rehabilitacije, potrebno priskrbeti tudi mnoge druge aktivnosti. Zato sta med najpomembnejšimi aktivnostmi, ki jih izvajajo invalidska društva, med katera sodi tudi Medobčinsko društvo invalidov (MDI) Gornja Radgona (predsednica: Alenka Husar), kjer je v treh aktivih: Gornja Radgona (Hedvika Weingerl), Kapela (Štefka Pučko) in Apače (Irena Primožič), včlanjenih 550 zlasti delovnih invalidov z območja občin Apače, Gornja Radgona, Radenci in Sveti Jurij ob Ščavnici, ekskurzije, druženja in družabna srečanja ob različnih priložnosti.

Radgonski invalidi so se srečali na Turistični kmetiji Benko

Moj kraj Radgona

Za prikaz vremena omogočite piškotke na zavihku "Zasebnost"!

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Biserno poroko sta obhajala Anica in Roman Muršec

 

Častitljivo je, če kdo praznuje 60 - letnico zakona

Anica in Roman MuršecV krogu številnih prijateljev, svojcev in sosedov, sta visok skupni življenjski jubilej, 60 – letnico poroke, tako civilni kot cerkveni, v domači cerkvi sv. Lenarta, obhajala Anica in Roman Muršec iz Lenarta v Slovenskih goricah, ki sta s svojo ljubeznijo potrdila, da ne držijo vse današnje „življenjske prvine“. Živimo namreč v času naglice, odtujenosti drug od drugega in se obremenjujemo z nepomembnimi stvarmi, ki nam komplicirajo in grenijo življenje. Tiste stvari, ki nam polepšajo in obogatijo življenje, so še vedno zastonj, in jih ni mogoče kupiti z denarjem. To, kar v življenju šteje, je otroški smeh, topel stisk roke, prijazen pogled, tolažilna beseda prijatelja v nesreči. In čeprav sta Anica in Roman okusila veliko ljubezni, je bilo težko, pa vendar jima je življenje le bilo naklonjeno. Oba še vedno širita pozitivno energijo, in vse težave premagujeta z dobro voljo in rada živita življenje.

 Anica in Roman sta se spoznala na družabni prireditvi in se tudi zaljubila ter se 25.5.1952 poročila. Nevestina mama jima je nudila stanovanje v mali hiši ob Mariborski cesti v Lenartu, kjer sta, od prvega dne poroke, živela samostojno življenje. Rodila sta se jima dva sinova – Roman leta 1953 in Janko 1954. leta. V desetletnem obdobju sta si na Jurovski cesti 7, na zemljišču, ki jima ga je podarila Aničina mama, zgradila hišo. Otroka sta odrasla in živita samostojno življenje, vsak v svoji družinski skupnosti. Imata dva vnuka in vnukinjo, ter tri pravnuke in tri pravnukinje, ki jima lepšajo jesen življenja.

Anica Muršec, rojena Senekovič, je na svet privekala 17.7.1925, in je hči Rudolfa in Marije, rojene Klobasa, posestnikov z Mariborske ulice v Lenartu. Odraščala je v družinski skupnosti s starši, bratom in sestrami. Leta 1936 se je brat Ivan, med služenjem vojaškega roka, pri skupinskem kopanju, utopil v reki Moravi v Srbiji. Družina je bila zelo prizadeta, ker je bil edini sin. Toda življenje je teklo svojo pot naprej. Leta 1938 je umrl oče, kar je še bolj otežilo njihovo življenje, saj ni bilo dohodka za preživljanje, razen iz posestva, ki pa je zahtevalo težko delo. Anica je končala OŠ in meščansko šolo. Ker je nemški jezik pasivno obvladala, je bila med vojno zaposlena na občini, kjer je delala v administraciji in pomagala pri razdeljevanju živilskih nakaznic. Septembra 1944 je bila prisilno dodeljena, preko zaposlitvenega urada in poslana v Rottenman v Avstriji, kjer je delala v tovarni, kot varilka, vse do konca vojne. Po vrnitvi domov je pomagala pri raznih delih v gospodinjstvu in na posestvu in se ponovno zaposlila na Občini Lenart, kot administratorka pri delitvi živilskih nakaznic. Zaradi političnih razmer, je ostala brez zaposlitve in se po določenem času zaposlila kot administratorka v Veterinarski ambulanti v Lenartu. Po dveh letih je bilo ponovno prosto delovno mesto na občini, zato se je zaposlila in oskrbovala občane z živilskimi nakaznicami, ter vršila administrativne posle. Na občini je delala skupaj 18 let. Pozneje se je zaposlila v upravi Mercatorja in se leta 1980 tudi upokojila. Anica je že od leta 1949 članica PGD Lenart, kjer je vrsto let delala kot referent za kulturo in prosveto.

Roman Muršec se je rodil 30.7.1926 v Spodnjih Žerjavcih, staršema Feliksu in Ivani, rojeni Kos. Otroštvo je preživljal z brati in sestrami. OŠ je končal v Lenartu, nato pa se je, pri mizarskemu mojstru Andreju Krambergerju v Lenartu, izučil za mizarja, ker ga je ta poklic zelo veselil. Obrtno šolo za mizarja je obiskoval v Mariboru leta 1943. Maja 1944 je bil nasilno mobiliziran v nemško vojsko, iz katere se je vrnil 9.8.1945. Ponovno se je zaposlil pri mizarju Krambergerju. Septembra 1946 je moral opraviti pomočniški izpit za mizarja - pomočnika. Marca 1948 je odšel za 20 mesecev v Beograd na služenje vojaškega roka, kjer je končal podoficirsko sanitetno vojaško šolo. Po vrnitvi se je decembra 1949 zaposlil v TAM Maribor, kjer je leta 1952 prevzel mizarski obrat in bil poslovodja do upokojitve 30.6.1984. Roman je od leta 1946 bil član PGD Lenart v katero je vlagal ves svoj prosti čas in v operativi delal polnih 52 let. V tem obdobju je bil 25 let poveljnik OGZ Lenart, sedaj je častni poveljnik Gasilske zveze Lenart. 15 let je bil tudi predsednik PGD Lenart, sedaj pa je častni predsednik omenjene zveze. Največje zadovoljstvo mu je, da smo v tem obdobju zgradili novi gasilski dom v Lenartu. Gradnja je potekala od leta 1989 do 1994. Roman je tudi višji gasilski častnik III. stopnje in nosilec najvišjih republiških gasilskih odlikovanj.

„Človekovo življenje je preplet radosti in bolečine, srečnih in žalostnih trenutkov. V različnih življenjskih obdobjih ga različno dojemamo. Otroštvo, čas neobremenjenosti in brezskrbnosti, mladost - čas šolanja, prvih ljubezni in okušanja resnosti življenja. Srednja leta, čas ustvarjalnosti, zrelosti, poklicne poti, spletanja družinskih vezi. Ob jubileju se človek zave, da je življenje dar, ki nam je časovno odmerjen, od nas pa je odvisno, kako ga bomo zaživeli, kakšno vsebino mu bomo dali. Seveda včasih naključja, usoda ali božja volja posežejo v naše načrte in življenje, ter nas popeljejo v težke trenutke, ali nam pripravijo prijetna presenečenja. Življenje v zakonski skupnosti je dar, je dajanje in sprejemanje, je spoštovanje svojega partnerja. Kjer je ljubezen, tam je življenje. Prepričan sem, da je vajino življenje bogato; ne v smislu, ki se da izmeriti z denarjem in drugimi materialnimi dobrinami, ampak je prepleteno z ljubeznijo, ki sta jo podarila svojim otrokom in vnukom, jih osrečila in jim dala najboljšo popotnico za življenje. Danes sta se zbrala z ljudmi, ki jih imata rada, ki so z vama povezani, njihove življenjske poti so tudi del vajine življenjske zgodbe. Vajina poroka, pred 60 leti, je bila vajin dar tukaj zbranim. Vajina medsebojna ljubezen in spoštovanje sta dokaz, da se zavedata, da kljub materialnemu bogastvu življenje obogatijo vrednote kot so družina, dom in otroci“, je pred sv. mašo, ki jo je podaril dekan in župnik Martin Bezgovešk, med drugim povedal lenarški župan, mag. Janez Kramberger, ki je dodal, kako mu je v čast, da sme slovesnost in visoki „jubilej deliti z vama, v družbi vajinih otrok, sorodnikov in prijateljev. Želim vama zdravje, srečo, razumevanje in prijetne trenutke v krogu vajinih najdražjih“.

Za prikaz gumbov, kot so "Všeč mi je", "Deli na FB", "Tweet", "G+" in komentarjev socialnih omrežij omogočite piškotke v nastavitvah, ki jih odprete na zavihku "Zasebnost" ob strani levo ali spodaj na gumbu "Dovoli piškotke"! Za pravilno delovanje novih nastavitev osvežite stran s pritiskom na tipko "F5".
Nahajate se: MKR Obletnice Biserno poroko sta obhajala Anica in Roman Muršec