V tem prvem tromesečju letošnjega leta, se po gasilskih domovih izvajajo redni letni občni zbori Prostovoljnih gasilskih društev, kjer se pregleda minulo delo ter se obenem snujejo novi načrti in cilji za tekoče aktivno leto. Ob tej priložnosti se tudi podeljujejo najrazličnejše zahvale, priznanja, odlikovanja, povišanja, obletnice ter nazivi. Tudi na občnem zboru Prostovoljnega društva Orehovci so ob koncu podelili pisano paleto priznanj in zahval. Med njimi pa je najbolj izstopala listina za naziv »častni poveljnik«, ki jo je prejel starosta PGD Orehovci Franc Domajnko.
V Domu starejših občanov (DSO) Gornja Radgona, kjer se vedno nekaj dogaja, so se pred kratkim stanovalci tri dni zapored veselili in plesali. Med drugim so pripravili tudi tradicionalno druženje z Valentinovim srčkovim plesom. Že pred začetkom plesa so zaposleni izdelali verižice s srčki, ki so jih razdelili stanovalcem in tako poskrbeli za pravo vzdušje ob tem prazniku. Zato se je že ob zbiranju navzočih v avli opazilo prijetno vzdušje ob pričakovanju ponovnega druženja.
V Domu starejših občanov (DSO) Gornja Radgona, kjer praznujejo prvih deset let obstoja in delovanja, pogosto poskrbijo, da so praznični dnevi nepozabni. In tako je bilo v letošnjem februarju, ko je najprej bil kulturni dan, nato pust, pa Valentinovo... Ob letošnjem pustu so tako organizirali pravo »mini pustno rajanje« na katerem so sodelovale vse generacije. Dom so namreč na dan pustovanja obiskali najprej otroci iz sosednjega Vrtca Manka Golarja, ki so stanovalcem pripravili mimohod v pustnih maskah. Na obraze prisotnih v avli so pričarali široke nasmehe in dobra volja se je nenadoma razlila kar po celem DSO. Otroci in prijazne vzgojiteljice, ki so bile tudi lepo našemljene, so se razveselili ocvrtih »mišk« in soka, saj jih je direktor DSO-GR d.o.o., mag. Marjan Žula, povabil na druženje po uspešnem mimohodu in se hkrati zahvalil za »obisk maškar«.
Na območju Slovenske Bistrice je Pohodniška sekcija ŠD Elektro Maribor pripravila 4. Nejčev spominski pohod, s katerim so udeleženci počastili spomin na mladega sodelavca-električarja, Nejca Mesariča. Kot je znano je pred štirimi leti, v pričetku februarja, Slovenijo zajela izjemna naravna ujma. Pri odpravljanju posledic, ki jih je povzročil žled, in pri ponovnem vzpostavljanju oskrbe prebivalstva z električno energijo, je življenje tragično izgubil mlad fant Nejc Mesarič. V spomin nanj in na njegov pogum je letos tako organiziran že četrti pohod in spominska slovesnost, ki so se je, že tradicionalno, udeležili tudi predstavniki Hrvaškega elektrogospodarstva (Hrvatske elektroprivrede), ki so pred leti z odlično usposobljenimi ekipami priskočili na pomoč slovenskim elektromonterjem pri odpravljanju zahtevnih posledic vremenske ujme.Želel je postati mehanik in voznik, a postal je mizar!
Franc Fridau iz Lutvercev, odličen mizar, ki je svoje znanje uveljavljal v Nemčiji, obeležil lep življenjski jubilej
V današnjem času, ko se življenjska doba ljudi nenehno daljša, je osemdeset let Franca Fridaua iz Lutvercev v Apaški dolini, navkljub temu častitljiv življenjski praznik. Ob tej priložnosti so ga obiskali predsednica in člana Krajevnega odbora RK Lutverci - Plitvica Eveline Petrovič ter Franc Šibrat in Majda Kotnik, sekretarka Območnega združenja Rdečega križa Gornja Radgona Katja Makovec, in župan občine Apače Franc Pižmoht. Po izrečenih voščilih in lepih željah ter izročenih darilih, sta gostitelja Marija in Franc vse obiskovalce povabila k bogato obloženi mizi, za katero sta poskrbeli gospodinja Marija in njena svakinja Ana iz Maribora. Ob tako obloženi mizi, je župan Pižmoht, dejal, da bil lahko pri njih ostali kar nekaj dni.
Obiska je bil nadvse vesel sam slavljenec Franc, ki nam je dejal, da je kar ganjen, ko ga je obiskala takšna delegacija, posebno zato, ker ni domačin, saj sta se z ženo v kraj za vedno priselila šele ob upokojitvi, leta 1989. Slavljenec nam je povedal, da se je staršema Mariji in Leopoldu Fridau, rodil 21. februarja 1933 v Zbigovcih pri Gornji Radgoni. Ob njem so se rodili še brata Vinko in Janez ter sestra Ivanka. Osnovno šolo je obiskoval v Gornji Radgoni, po kateri se je šel učit za mizarja. „Moja želja je bila, da bi bil avtomehanik in šofer. Ker je bil oče mizar, me je na silo poslal za vajenca v tedanjo Okrajno mizarstvo v Črncih pri Apačah. Na delo iz Zbigovcev sem prihajal peš. Najhuje je bilo pozimi, zlasti, ko je zapadel debel sneg. Zdržal sem in prišel do poklica. Do poklica pa ne bi prišel, če se ne bi udeležil tedaj za vajence obveznih delovnih akcij. V brigado sem bil vpoklican dvakrat. Prvič sem bil poslan v brigado na progi Šamac-Sarajevo. Tam sem bil le en dan, kajti ugotovili so, da sem prešibek za delo in so me poslali domov. Toda po letu dni sem bil ponovno poslan na delovno akcijo in to na izgradnjo avtoceste Zagreb-Beograd. Iz dokumenta, ki ga hranim, je razvidno, da sem prišel v brigado 23. septembra, iz nje pa bil odpuščen 10. novembra 1949. Za brigado, je med 15 vajenci, 7 udeležencev izbral direktor Franc Žabota. Brigadirji vajenci, smo se priključili Prekmurski brigadi, ki je štela 80 udeležencev. Naše delovišče je bilo med Spačvo in Vinkovci na Hrvaškem. Ob odhodu iz Radgone so nam obljubljali, da nas bo ob prihodu domov pričakala godba, a nas nihče iz okraja ni pričakal. Mene je pričakala moja mama, ki se je prestrašila, kako izčrpan sem prišel iz brigade. Obljubljali so nam tudi, da se bo štela udeležba v brigadi v vajensko dobo. Pa tudi te obljube niso držali, kajti za toliko dni kolikor smo bili v brigadi so nam podaljšali vajensko dobo“, je razlagal Franc Fridau, ki je z željo, da bi se lahko srečal s vsemi generacijami svojih sorodnikov, pripravil tudi dodatno slavje, katerega se je udeležilo več deset prijateljev, svojcev in sosedov. Posebno praznovanje lepega življenjskega jubileja je potekalo na Turistični kmetiji Urška v Plitvici, kjer sta z ženo Marijo, ob obloženih mizah, in glasbeni spremljavi Tibora Jaušovca, tudi zaplesala.
O brigadirskem delu bi lahko Franc razlagal še veliko, a je bilo tudi ostalo življenje sila zanimivo in pestro. Kot mizarski pomočnik je še naprej delal, tam kjer se je izučil, delo v podjetju pa je bilo zelo naporno. „Že kot vajenci smo bili maltretirani, saj je bila vojaška disciplina. Kot pomočnika so me silili v partijo, da bi imel boljši položaj. Nisem se vdal. V tem času sem si z Marijo, rojeno Irgolič, ki je bila doma v Rodmošcih, ustvaril družino, v kateri sta se nama rodila sinova Branko in Milan, ki sta si ustvarila družini in naju obdarila s petimi vnuki. Imela sva velike težave s pridobitvijo stanovanja. Kar šestkrat sva se selila z družino. Nekoč sem dal prošnjo za stanovanje v bloku, pa mi je tajnica, ki je bila v podjetje poslana od Udbe, rekla, če grem v partijo bom dobil ključe od stanovanja. Ker sem rekel da ne grem, ker izhajam iz verne družine, je pred mano raztrgala prošnjo in s stanovanjem ni bilo nič. Vsega mi je bilo dovolj, zato sem se leta 1966 odpravil na delo v Nemčijo. Delal sem v veliki mizarski delavnici v Münchnu. Ker sem obvladal vsa mizarska dela, znal sem tudi nemško, so me dodelili k izdelavi sobnega pohištva po posebnem naročilu in po meri. Bil sem dobro plačan, delo pa je dobila tudi žena. V tem podjetju sva z ženo delala vse do upokojitve leta 1989“, je dejal Fridau, ki je v času bivanja v Nemčiji, v Lutvercih, skupaj z ženo zgradil dom, v katerem preživljata jesen življenja.
Zanimivo je tudi, da sta Marija in Franc bila rojena na isti dan in isti mesec. Razlika je le v tem, da je žena rojena dve leti prej (1931).
Tukaj si lahko ogledate slike.
