Čeprav je po moževi nesreči (1976) ostala sama, je Kristina Pelcl do kruha spravila šest otrok, danes ima še enajst vnukov ter deset pravnukov

Kristina PelclČeprav niso imeli računalnikov, pametnih telefonov, različnih igric in podobnih reči, s katerimi se večinoma ukvarjajo današnji otroci in mladina, so se tudi naši predniki, dedki in babice v mladosti imeli fajn in so živeli zelo lepo. To seveda lahko potrdijo mnogi, ki danes preživljajo jesen življenja, enako tudi Kristina Pelcl (rojena Marič 6.10.1928 v Gradišču na levem bregu reke Mure) s čudovitega Janževega Vrha nad Radenci. Prav na svoj rojstni dan je na hribčku kjer je domovina znamenitega „Janževca", je z glasnim vriskom pozdravljala goste, ki so jih prišli voščit za visok življenjski jubilej.

Devetdesetletnica, ki z veselimi vriski pozdravlja obiskovalce

Radgončana Franc in Bojan do odličnega 3. mesta

Bujta repa MSNa parkirišču hotela Diana v Murski Soboti je potekal 9. Festival bujte repe, s tekmovanjem ekip v kuhanju te tradicionalne prekmurske jedi. Na tekmovanju, kjer je dišalo po tej tradicionalni jedi, je tokrat sodelovalo nekoliko manj (12) ekip, in sicer iz različnih društev, organizacij, turističnih podjetij in seveda tudi političnih strank, saj nas kmalu čakajo lokalne volitve. Kljub temu je bilo manj politikov, kot so nekateri pričakovali. Poleg ministrice Alenke Bratušek, državne sekretarke Olge Belec in soboškega župana Aleksandra Jevška, smo videli le še nekaj lokalnih strankarskih veljakov. Festival bujte repe je ena od večjih pomurskih kulinaričnih prireditev v jesensko-zimskem času, s katero si organizatorji prizadevajo za promocijo te tradicionalne prekmurske jedi, seveda pa tudi popestriti sobotno dogajanje v lokalnem okolju.

Na 9. festivalu bujte repe tekmovalo 12 ekip

Pripravili so 25. obrtniško-podjetniški gobarski piknik 2018, kjer so se družili, nabirali in jedli gobe

Gobe NegovaMedtem, ko iz večjega dela države poročajo, da je letošnja jesen zelo bogata z gobami, je na skrajnem severovzhodu Slovenije bera gozdnih lepotic, zlasti jurčkov in lisičk, zelo skromna. Kljub temu je tudi v pomurskih gozdovih možno srečati ljubitelje gobarjenja in gob, v kar smo se mnogi lahko prepričali tudi zadnjo soboto letošnjega septembra, ko so se v gozdove Negove in okolice podali številni udeleženci tradicionalnega, sedaj že 25. gobarskega piknika Območne obrtno podjetniške zbornice (OOZ) Gornja Radgona. Res je sicer, da so jurčkov in lisičk našli le za vzorec, zato pa je bilo veliko drugih gozdnih lepotic, saj je okoli 150 udeležencev, ki se je v lepem in sončnem vremenu pogumno odpravila v gozd, nabirala prav vse gobe, tako užitne, kot manj užitne in celo strupene. In čeprav so jih pozneje skoraj vse pojedli, nikomur ni bilo slabo, a kljub temu sami tega ne počnite in bodite sila previdni.

Obrtniki in podjetniki v negovskih gozdovih

Gasilci so trgali, prešali in se družili...

Gasilska trgatevPrav prijetno je minulo soboto bilo ob gasilskem domu PGD Janžev Vrh nad Radenci, torej natanko tam odkoder prihaja znameniti janževec. Medtem ko so vinogradniki po okoliških vinogradih pobirali še zadnje grozde letnika 2018, so namreč domači gasilci in gasilke na Janževem Vrhu, v društvu jih je nekaj nad 70, pripravili 7. gasilsko trgatev. Z natanko 52 trsov, predvsem brajd – jurke in izabele, so namreč natrgali precej grozdja, ki so ga nato tretali in stisnili dobrih 400 litrov sladkega mošta, katerega bodo došolali in z njim nazdravili ob različnih gasilskih akcijah, prireditvah in dogodkih.

PGD Janžev Vrh je menda edino gasilsko društvo z lastnim vinogradom

Angela Knaus de Groot je pred 55 leti odšla v Kanado, a še vedno rada obišče Pomurje

KlemenčičeviKamorkoli gremo, kjerkoli živimo, vrnitev v rojstni kraj, predvsem če je ta daleč, je vedno nepozabno doživetje, vezano na stare, drage spomine. Takrat se vrnemo desetletja nazaj, v svoje otroštvo in čas, ko smo svoj dom in domovino zapustili. Tega se še posebej zaveda Angela Knaus, ki je kot 11-letna deklica, davnega lata 1963 iz rojstnih Vidoncev na Goričkem, oz. Gornje Radgone, kjer je zadnjih pet „slovenskih" let preživela pri teti Mariji in stricu Milanu Klemenčiču, odletela čez veliko lužo, v kanadski Hamilton.

Lepo je obiskati rojstni kraj in srečati svoje drage

Ob svetovnem dnevu Alzheimerjeve bolezni so se sprehajali po parku

Sprehod za spominPodobno kot marsikje po državi, so se na topel septembrski dan tudi stanovalci Doma starejših občanov (DSO) Gornja Radgona, ki so oboleli za demenco, sprehodili po mestnem parku skupaj s svojci, prostovoljci in zaposlenimi. Ob svetovnem dnevu Alzheimerjeve bolezni se namreč po celotni Sloveniji organizirajo „Sprehodi za spomin", ki opozarjajo na bolezen, ki se neustavljivo širi. Demenca trenutno sodi med največje zdravstvene, socialne in finančne izzive sodobne družbe.

Sprehod za spomin, za bolnike z demenco

Moj kraj Radgona

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Želel je postati mehanik in voznik, a postal je mizar!

 

Franc Fridau iz Lutvercev, odličen mizar, ki je svoje znanje uveljavljal v Nemčiji, obeležil lep življenjski jubilej 

Franc FridauV današnjem času, ko se življenjska doba ljudi nenehno daljša, je osemdeset let Franca Fridaua iz Lutvercev v Apaški dolini, navkljub temu častitljiv življenjski praznik.  Ob tej priložnosti so ga obiskali predsednica in člana Krajevnega odbora RK Lutverci - Plitvica Eveline Petrovič ter Franc Šibrat in Majda Kotnik, sekretarka Območnega združenja Rdečega križa Gornja Radgona Katja Makovec, in župan občine Apače Franc Pižmoht. Po izrečenih voščilih in lepih željah ter izročenih darilih, sta gostitelja Marija in Franc vse obiskovalce povabila k bogato obloženi mizi, za katero sta poskrbeli gospodinja Marija in njena svakinja Ana iz Maribora. Ob tako obloženi mizi, je župan Pižmoht, dejal, da bil lahko pri njih ostali kar nekaj dni.

Obiska je bil nadvse vesel sam slavljenec Franc, ki nam je dejal, da je kar ganjen, ko ga je obiskala takšna delegacija, posebno zato, ker ni domačin, saj sta se z ženo v kraj za vedno priselila šele ob upokojitvi, leta 1989. Slavljenec nam je povedal, da se je staršema Mariji in Leopoldu Fridau, rodil 21. februarja 1933 v Zbigovcih pri Gornji Radgoni. Ob njem so se rodili še brata Vinko in Janez ter sestra Ivanka. Osnovno šolo je obiskoval v Gornji Radgoni, po kateri se je šel učit za mizarja. „Moja želja je bila, da bi bil avtomehanik in šofer. Ker je bil oče mizar, me je na silo poslal za vajenca v tedanjo Okrajno mizarstvo v Črncih pri Apačah. Na delo iz Zbigovcev sem prihajal peš. Najhuje je bilo pozimi, zlasti, ko je zapadel debel sneg. Zdržal sem in prišel do poklica. Do poklica pa ne bi prišel, če se ne bi udeležil tedaj za vajence obveznih delovnih akcij. V brigado sem bil vpoklican dvakrat. Prvič sem bil poslan v brigado na progi Šamac-Sarajevo. Tam sem bil le en dan, kajti ugotovili so, da sem prešibek za delo in so me poslali domov. Toda po letu dni sem bil ponovno poslan na delovno akcijo in to na izgradnjo avtoceste Zagreb-Beograd. Iz dokumenta, ki ga hranim, je razvidno, da sem prišel v brigado 23. septembra, iz nje pa bil odpuščen 10. novembra 1949. Za brigado, je med 15 vajenci, 7 udeležencev izbral direktor Franc Žabota. Brigadirji vajenci, smo se priključili Prekmurski brigadi, ki je štela 80 udeležencev. Naše delovišče je bilo med Spačvo in Vinkovci na Hrvaškem. Ob odhodu iz Radgone so nam obljubljali, da nas bo ob prihodu domov pričakala godba, a nas nihče iz okraja ni pričakal. Mene je pričakala moja mama, ki se je prestrašila, kako izčrpan sem prišel iz brigade. Obljubljali so nam tudi, da se bo štela udeležba v brigadi v vajensko dobo. Pa tudi te obljube niso držali, kajti za toliko dni kolikor smo bili v brigadi so nam podaljšali vajensko dobo“, je razlagal Franc Fridau, ki je z željo, da bi se lahko srečal s vsemi generacijami svojih sorodnikov, pripravil tudi dodatno slavje, katerega se je udeležilo več deset prijateljev, svojcev in sosedov. Posebno praznovanje lepega življenjskega jubileja je potekalo na Turistični kmetiji Urška v Plitvici, kjer sta z ženo Marijo, ob obloženih mizah, in glasbeni spremljavi Tibora Jaušovca, tudi zaplesala.

O brigadirskem delu bi lahko Franc razlagal še veliko, a je bilo tudi ostalo življenje sila zanimivo in pestro. Kot mizarski pomočnik je še naprej delal, tam kjer se je izučil, delo v podjetju pa je bilo zelo naporno. „Že kot vajenci smo bili maltretirani, saj je bila vojaška disciplina. Kot pomočnika so me silili v partijo, da bi imel boljši položaj. Nisem se vdal. V tem času sem si z Marijo, rojeno Irgolič, ki je bila doma v Rodmošcih, ustvaril družino, v kateri sta se nama rodila sinova Branko in Milan, ki sta si ustvarila družini in naju obdarila s petimi vnuki. Imela sva velike težave s pridobitvijo stanovanja. Kar šestkrat sva se selila z družino. Nekoč sem dal prošnjo za stanovanje v bloku, pa mi je tajnica, ki je bila v podjetje poslana od Udbe, rekla, če grem v partijo bom dobil ključe od stanovanja. Ker sem rekel da ne grem, ker izhajam iz verne družine, je pred mano raztrgala prošnjo in s stanovanjem ni bilo nič. Vsega mi je bilo dovolj, zato sem se leta 1966 odpravil na delo v Nemčijo. Delal sem v veliki mizarski delavnici v Münchnu. Ker sem obvladal vsa mizarska dela, znal sem tudi nemško, so me dodelili k izdelavi sobnega pohištva po posebnem naročilu in po meri. Bil sem dobro plačan, delo pa je dobila tudi žena. V tem podjetju sva z ženo delala vse do upokojitve leta 1989“, je dejal Fridau, ki je v času bivanja v Nemčiji, v Lutvercih, skupaj z ženo zgradil dom, v katerem preživljata jesen življenja.

Zanimivo je tudi, da sta Marija in Franc bila rojena na isti dan in isti mesec. Razlika je le v tem, da je žena rojena dve leti prej (1931).

Tukaj si lahko ogledate slike.

Za prikaz gumbov, kot so "Všeč mi je", "Deli na FB", "Tweet", "G+" in komentarjev socialnih omrežij omogočite piškotke v nastavitvah, ki jih odprete na zavihku "Zasebnost" ob strani levo ali spodaj na gumbu "Dovoli piškotke"! Za pravilno delovanje novih nastavitev osvežite stran s pritiskom na tipko "F5".
Nahajate se: MKR Obletnice Želel je postati mehanik in voznik, a postal je mizar!