Adventni venec ob 400-letni modri kavčini

Advent CerkvenjakTuristično društvo Cerkvenjak, ki predvsem skrbi za promocijo kraja in omenjene občine v Slovenskih goricah, skozi vse leto izvaja številne aktivnosti ter pripravlja takšne in drugačne dogodke in prireditve. Med njimi je gotovo najodmevnejša košnja na stari način, svoje dejavnosti pa ob koncu leta zaključijo z izdelavo in postavitvijo adventnega venca v središču Cerkvenjaka, in postavitvijo božičnih jaslic ob cerkvi Sv. Antona. Adventni venec člani društva izdelujejo pri svojem predsedniku Alojzu Zorku in tako je bilo tudi letos.

Ob Johanezovi kapeli v Cerkvenjaku so prižgali prvo svečko

Pripravili so prvo izmenjevalnico oblačil, ki je mnogim omogočila trajnostno in odgovorno posodobitev garderobe

IzmenjevalnicaPrav v času, ko se je, ne le v ZDA temveč po vsem svetu in tudi pri nas, največ govorilo o „črnem petku" ter zapravljanju in razsipništvu, se je v Mladinskem centru Gornja Radgona odvijala nadvse koristna akcija, ki jo je pripravila Iniciativa za zelene ideje „Rastišče". Šlo je za prvo izmenjevalnico oblačil v tem delu države, na katero so številni Prleki, Prekmurci, Štajerci in drugi prinesli kose oblačil, modnih dodatkov ali obutve, ki jih ne nosijo več, ter si za domov izbrali druge, katerih več ne uporablja kdo drug.

Zamenjali so oblačila in obutev

Kmečke ženske v Hiši dišečega traminca

Kmečke ženske pri SteyerjuDruštvo Kmečkih žena Apače, ki ga vodi Ema Škrobar, in ki deluje že 29 let, vsa leta svojega obstoja, ob koncu leta, pripravlja novoletno-božično srečanje članic društva, s katerim se jim zahvalijo za njihovo delovanje v društvu skozi vso leto. To je pravzaprav prijetno druženje, katerega se članice rade udeležujejo. In tako je bilo tudi tokrat, ko se je srečanja v znameniti Hiši dišečega traminca, na posestvu Steyer v Plitvici, udeležilo 38 članic. Prisotne je najprej pozdravila predsednica društva Ema Škrobar, ki se je članicam zahvalila za celoletno delo v društvu. Izrazila je tudi zadovoljstvo, da so se tako množično udeležile srečanja, ki je ob občnem zboru, njihovo največje srečanje in druženje.

Članice DKŽ Apače so imele novoletno srečanje pri Steyerju

Otroci (in ne le oni) bodo vse do 2. januarja 2019 prišli na svoje v SikaluZOO pri Radencih

SikaluZOOPodobno, kot že vrsto let, ob bližajočih se božično-novoletnih praznikih, bodo tudi letos na posestvu SikaluZOO, ki ga decembra preimenujejo v „Lučkolandijo" v Boračevi, dober streljaj iz središča Radencev, pripravili božične jaslice z živimi živalmi. Na površini treh hektarjev v samem živalskem vrtu družine Mitev, si bodo lahko obiskovalci, kjer so v tem času v ospredju otroci, med sprehodom ogledali edinstveno pravljično deželo z velikim številom živali, svetlobnih podobic: angelčkov, božičkov, jelenčkov, zvezdic, božičkov grad, vlakec, božičkove sani, snežinke, zvončke, veliko število lučk, darilnih paketov..., ki si jih je najlepše ogledati v temi.

Lučkolandija – pravljična dežela za otroke odpira vrata

Zakonca Jožefa in Mirko Gumilar sta obeležila 65 let skupnega življenja

Železna poroka GumilarČeprav je pri nas kar veliko zlatih, bisernih, smaragdnih in diamantnih zakonskih jubilejev, pa je le redkim dan izjemni zakonski jubilej, ki mu v večini pravijo železna poroka, ponekod pa tudi briljantna. Pred dnevi je namreč minilo šest desetletij in pol, odkar sta si v farni cerkvi Marijinega rojstva na Tišini večno zvestobo v dobrem in slabem ter ljubezen obljubila Jožefa, roj. Žemljič, in Mirko Gumilar, oba z bližnjih Petanjcev. Ob izteku letošnjega oktobra sta 65. obletnico s priložnostno slovesnostjo obeležila v domu Elizabeta pri Svetem Juriju na Goričkem, ki je enota Doma starejših Rakičan. Tam namreč slavljenka že poldrugo leto prebiva. Priči ob tovrstni izjemno redki obletnici poroke sta bila njuna hčerka Marjeta in sin Slavko, verski obred pa je v prostorih doma opravil matični župnik v župniji Tišina Boštjan Čeh.

Tudi pri devetdesetih se počutita odlično

Marija in Ivan Lorenčič sta obeležila biserno poroko

Biserna poroka LorenčičPred dnevi sta Marija in Ivan Lorenčič iz Maribora, v krogu domačih in prijateljev obeležila biserni zakonski jubilej. Svoje 60 - letno skupno zakonsko življenje sta potrdila v cerkvi sv. Ruperta v rojstni Voličini, kjer sta se poročila pred šestimi desetletji. Tokrat sta oba obreda, civilni in cerkveni, potekala v cerkvi. Civilni obred je opravil župan občine Lenart, mag. Janez Kramberger, ki je bisernoporočencema namenil nekaj lepih besed in jima izročil še eno listino, cerkvenega pa ob darovani sveti maši, ob asistenci domačega župnika Franca Muršeca in duhovnika Marka Veršiča, škof dr. Stanislav Lipovšek. Izrazil je veliko veselje nad zakoncema, ki sta zgled družine, »kakršna naj bi bila vrednota družbe. Hvala vama za vse, kar sta dobrega storila v Cerkvi. Vesel sem, da lahko potrdim vajin zakon tukaj v vajini rojstni župniji, kamor se rada vračata.«

Iz Maribora sta prišla v rojstno vas

Čeprav je po moževi nesreči (1976) ostala sama, je Kristina Pelcl do kruha spravila šest otrok, danes ima še enajst vnukov ter deset pravnukov

Kristina PelclČeprav niso imeli računalnikov, pametnih telefonov, različnih igric in podobnih reči, s katerimi se večinoma ukvarjajo današnji otroci in mladina, so se tudi naši predniki, dedki in babice v mladosti imeli fajn in so živeli zelo lepo. To seveda lahko potrdijo mnogi, ki danes preživljajo jesen življenja, enako tudi Kristina Pelcl (rojena Marič 6.10.1928 v Gradišču na levem bregu reke Mure) s čudovitega Janževega Vrha nad Radenci. Prav na svoj rojstni dan je na hribčku kjer je domovina znamenitega „Janževca", je z glasnim vriskom pozdravljala goste, ki so jih prišli voščit za visok življenjski jubilej.

Devetdesetletnica, ki z veselimi vriski pozdravlja obiskovalce

Moj kraj Radgona

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Veberičev MAN se je srečal z Abrahamom

 

Franc Veberič iz Cenkove v Slovenskih goricah, zanimiv in vsestranski človek, od tovornjakarja, do vinogradnika, lovca..., je le 22 let starejši od svojega priljubljenega kamiona, s katerim si je zgradil kar tri hiše

Franc VeberičPovsod po naši majhni, a lepi in pisani deželici, kamor se obrneš, srečaš zanimivo in pestro pokrajino z veliko kulturnih in zgodovinskih znamenitosti, a tudi veliko zanimivih, veselih in prijaznih ljudi. In eden takšnih je gotovo 72 – letni Franc Veberič, ki danes s sopotnico Silvo Kozar živi na njenem domu v Cenkovi, streljaj od središča Cerkvenjaka (Sv. Antuna) v Slovenskih goricah. France se je rodil tik pred pričetkom 2. svetovne vojne na naših območjih, zelo mrzlega januarja leta 1941 v Spodnjih Ivanjcih.

Otroštvo in zgodnjo mladost je preživljal na veliki kmetiji v Spodnjih Ivanjcih, kjer se je rodilo precej otrok. Osnovnošolsko znanje si je nabiral v Negovi, kamor je štiri kilometre hodil peš, kot vsi otroci tedanjega časa. Življenje na kmetiji, ki jo je tudi prevzel, mu je dalo izredne delavne navade. Čeprav se je dobro učil, tedaj ni imel možnosti, da bi nadaljeval šolanje. Podobno kot mnogi mladi tistega časa je imel veliko željo, da postane šofer, kar mu je tudi uspelo.

Nekaj časa je bil celo "gospočki šofer", kot so tedaj rekli tistim, ki so vozili avtobus. Toda tudi ta poklic se mu ni zdel pravi za njega. Zato se je odpravil trebuhom za kruhom, na delo v Nemčijo, kjer si je kupil znamenitega tovornjaka MAN, ki nosi letnico izdelave 1963. Ta je še danes v voznem stanju, čeprav se je srečal z Abrahamom, torej je napolnil 50 let. „V tistem času doma ni bilo lahko priti do denarja. Plače so bile take, da si se lahko le borno preživljal. V 60. letih je bilo veliko priložnosti za dobre zaslužke v Nemčiji. Tako sem se tudi jaz kot mladenič odpravil v deželo, kjer je teklo mleko in med, kot se je takrat reklo. Res pa je, da sem imel srečo, da sem imel delo, kjer se je veliko delalo in tudi dobro zaslužilo. Čeprav sem bil mlad, si tam nisem privoščil razkošnega življenja. Trdo zaslužen denar sem nalagal na banki. Ves čas dela sem razmišljal, da bi se vrnil v domovino. Toda kako? Ob tako dobrem zaslužku bi bilo težko preiti na malo plačo, kakršne so bile tedaj v Jugoslaviji. Ko sem nabral denar, sem se odločil za nakup tovornjaka. Tedaj je imel veliko veljavo tovornjak prekucnik, ki je služil za prevoze sipkih materialov, predvsem za potrebe gradbeništva. Odločil sem se za znano znamko MAN, to je bil letnik 1963. Bil je rabljen, vendar dobro ohranjen. Ves srečen sem se z njim leta 1967 vrnil v domovino“, razlaga vsestranski Franc, ki ga danes najpogosteje srečamo v gozdu, kjer kot lovec skrbi za divjad, ter v vinogradu, saj je strastni vinogradnik in vinoljub.

Na vprašanje, zakaj se je odločil za nabavo tovrstnega tovornjaka, pa priljubljeni Franci odgovarja: „To je bil čas, ko še v Sloveniji ni bilo veliko zasebnih prevoznikov. Tako je bilo tudi v tedanji občini Gornja Radgona. Med najbolj znanimi prevozniki je bil tedaj Stanko Korošec. Bili pa so še nekateri, ki so imeli manjše tovornjake. Tedaj sva med prevoznike prišla dva z MAN-om. Podobnega si je namreč ob istem času kupil, tudi v Nemčiji, moj sosed Jože Vogrin iz Spodnjih Ivanjcev. Obrt avtoprevozništvo sem odprl leta 1967, s svojim tovornjakom, ki ga tudi danes hranim kot zgodovinsko vozilo, se pravi oldtimerja, sem prevozil več kot 2.600.000 kilometrov in odpeljal gore gramoza. Takrat vozniki, privatniki nismo poznali delavnega urnika. Ljudem smo pripeljali material kadar so ga potrebovali, tudi ponoči. Ker sem veliko delal, sem tudi dobro zaslužil. Lahko se pohvalim, da mi je MAN pomagal zgraditi tri hiše“.

Naš sogovornik je, kot rečeno bil priznan kot prevoznik, a je bil izjemno aktiven tudi na drugih področjih, kjer veliko naredi tudi danes. „Priznam, da sem zelo družaben človek, pa tudi delaven na različnih področjih. Prav zato sem vedno želel nekaj več. Že zgodaj sem se vključil v PGD Spodnji Ivanjci, kjer sem član že skoraj 60 let. Za delo v gasilskih vrstah sem prejel številna priznanja. Moj konjiček, je bilo in je še lovstvo. Izhajam iz kmetije, in sem bil navezan na živali. Tako letos praznujem 42 let članstva v LD Negova, kjer sem bil tudi starešina in čuvaj lovskega revirja. To mi je vedno veljalo tudi za sprostitev. Kot lovec sem sodeloval tudi v zboru Prleških rogistov. Za svoje delo v lovskih vrstah sem prav tako prejel mnogo priznanj“, pravi Franc, ki pri svojih več kot 70 letih zgleda kot mladenič. Pogovor z njim je pravo doživetje, saj je dober sogovornik in zna kronološko predstaviti mejnike svojega življenja. Za mejnike pa nam je naštel: star je 72 let, 57 let sem gasilec, 46 let je bil avtoprevoznik, 42 let lovec, in 32 let vinogradnik... „Ljubezen do vinogradništva in kletarstva, verjetno izvira iz časov, ko sta tudi moja starša imela vinograd. S tem sem začel kot amater, in sicer najprej z manjšim vinogradom. Danes imam v Stavešinskem Vrhu in na Cenkovi posajenih okrog 10.000 trsov. Kleti sem si zgradil v Stavešinskem Vrhu in na Cenkovi. Sprva sem kot rečeno v tej panogi bil čisti amater, brez znanja, toda z izobraževanjem in pridobivanjem prakse ob delu, sem prišel do dovolj znanja pa tudi izkušnje so prijahale. Pri tem so mi, in mi še, pomagajo mnogi strokovnjaki. Vina, ki jih pridelujeva s sopotnico Silvo Kozar, imamo različne sorte, tudi sloviti traminec, gredo dobro v prodajo. Nekaj ga namenim tudi za prijatelje in društva“, pravi naš sogovornik, o katerem bi lahko še veliko zanimivega zapisali, saj tudi v jeseni življenja ne miruje. Kot sam pravi, mu delo v vinogradu in kleti, zlasti sedaj, ko je v pokoju, krepi voljo do življenja. Dodatno je vesel, ko se kot lovec odpravi v potep po naravi, med živalmi, kjer človek dejansko lahko uživa...

Tukaj si lahko ogledate slike.

Za prikaz gumbov, kot so "Všeč mi je", "Deli na FB", "Tweet", "G+" in komentarjev socialnih omrežij omogočite piškotke v nastavitvah, ki jih odprete na zavihku "Zasebnost" ob strani levo ali spodaj na gumbu "Dovoli piškotke"! Za pravilno delovanje novih nastavitev osvežite stran s pritiskom na tipko "F5".
Nahajate se: MKR Obletnice Veberičev MAN se je srečal z Abrahamom