Pomembno je tudi nedeljsko dopoldansko druženje

Bolšji sejem OrehovciOb gasilskem domu PGD Orehovci, tik ob regionalni cesti Gornja Radgona – Ptuj, že vrsto let deluje bolšji sejem, ki se ne glede na letni časi, odvija vsako prvo nedeljo v mesecu. Na sejmu svoje predmete, ne nove, pač pa stare, prodajajo tisti, ki jih niso odvrgli v smeti in se zavedajo, da bi jih lahko kdo še uporabil. Sejem je zanimiv tudi za zbiratelje starin, saj so mnogi predmeti stari, nekateri tudi več kot sto let. Kot so nam povedali organizatorji iz PGD Orehovci, je sejem namenjen tudi nedeljskemu dopoldanskemu druženju, ki ga je v zadnjem času, ko imamo vsi preveč obveznosti, vse manj. Za nekatere domačine in tudi sosede iz vasi v okolici in celo iz Gornje Radgone in Radencev, je prva nedelja v mesecu, ravno zaradi orehovskega sejma, postala pravi praznik.

Bolšji sejem v Orehovcih še deluje

Zlati medalji tudi v Kranj in Ljubljano

Antonovanje 2019V Jeruzalemsko – Ormoških vinorodnih goricah, natančneje na Kogu, vasici v ormoški občini ob hrvaški meji, so tudi letos ob godu sv. Antona puščavnika pripravili številne prireditve, ki so jih poimenovali „Antonovanje 2019". In čeprav se je v dobrem tednu (Antonov koncert MePZ Prosvetnega društva Ruda Sever Gorišnica; Kulinarični večer na Turistični kmetiji Hlebec; Prireditev „Čurke in vino 2019"; Antonovo kegljanje z lokalno ponudbo na stojnicah; pogovor na temo "Priložnosti podeželja in lokalnih ponudnikov"; Čurkarijada s kulinaričnim razvajanjem - Odprta kuhinja, pokušina čurk in vina, stojnice lokalnih ponudnikov, pester program, prihod slovenskega vinskega kraljestva, 11. razstava na temo reje prašičev...; Romanje k Sv. Antonu Puščavniku; sv. maša za žive in pokojne prašičerejce ter zdravje pri živini;10. srečanje vozil Steyr kluba Kog in starodobnikov, srečanje domačih ansamblov in folklornih skupin, lokalna ponudba na stojnicah...), je bilo v ospredju ocenjevanje čurk s strokovno komisijo in komisijo potrošnikov. Čeprav je vse dogajanje bilo zelo zanimivo posebej kaže omeniti tudi kulinarični dogodek na Turistični kmetiji Hlebec, kjer so obiskovalce počastili s šesthodnim menijem, v katerem so kraljevale kašnate klobase oz. čurke, kot jim pravijo domačini. Tradicionalni lokalni kuhinji so – kot to vedo pri Hlebcu – vnesli pridih sodobnosti.

„Antonovanje 2019

Pripravili so prvo izmenjevalnico otroških oblačil in igrač, ki je mnogim omogočila trajnostno in odgovorno posodobitev garderobe

Izmenjevalnica oblačil in igračPo decembrski izjemno uspešni „izmenjevalnici" oblačil in obutve za otroke in odrasle, je v sodelovanju radgonske Iniciative Rastišče, skupaj s soboško igralnico Mali ČuDo, ter Mensano, pripravila še „Izmenjevalnico otroških oblačil in igrač" in vsega ostalega. Z željo, da bi nekoliko omilili zapravljanje in razsipništvo, so v igralnico Mali ČuDo v prostorih Mensane v Murski Soboti aktivisti omenjenih organizacij pritegnili kakšno stotnijo otrok in njihovih mamic, očkov, dedkov in babic, ki so prinašali svoje reči, domov pa odnašali „nova" oblačila, obutev, igrače... Glede na to, da je šlo za prvo tovrstno izmenjevalnico, sta glavni organizatorici dogodka, Nika Škof (Rastišče) in Barbara Muhič (Mali ČuDo), zadovoljni z obiskom in tudi izmenjavo. Povesta tudi, da je izmenjevalnica otroških oblačil, igrač in vseh ostalih otroških potrebščin omogočala trajnostno in odgovorno posodobitev garderobe in igralnega parka otrok, ki je povrhu še zastonj.

Zamenjali so igrače, oblačila in obutev

Pred pol stoletja sta začela iz nič, a z veliko ljubezni

Zlata poroka DruzovičEnako, kot pred 50 leti, ko sta si pred matičarjem in pred oltarjem izrekla zvestobo Zofija in Karel Druzovič iz Gočove pri Sv. Trojici v Slovenskih Goricah, sta tudi tokrat svojo zakonsko zvestobo potrdila pred matičarjem in pred oltarjem. Takrat sta k civilni poroki odšla v Lenart, cerkveni pa v cerkev Sv. Trojice, kjer sta sedaj potekala oba obreda. Civilni obred zlate poroke je tokrat, ob matičarki Dragici Kramberger, prvič v vlogi župana opravil David Klobasa. Dragica je na drobno opisala življenje in delo zlatega para, župan pa jima je namenil nekaj prijaznih besed, ter jima izročil zlatoporočno spominsko listino, ter darilo občine.

Zlato poroko sta obhajala Zofija in Karel Druzovič iz Slovenskih goric

Po šestih desetletjih spet pred istim oltarjem

Biserna poroka SteyerV teh zimskih dneh, ko je največ praznikov in praznovanj, sta 60-letnico poroke, torej biserno poroko obeležila Marija in Ivan Steyer iz Črncev v Apaški dolini. Enako kot pred šestimi desetletji, sta se zakonca, tudi tokrat, skupaj s svojimi domačimi, sosedi in prijatelji, k bisernoporočnemu obredu podala v farno cerkev v Apačah. Pred cerkvijo ju je z igranjem pozdravila Pihalna godba Apače, pri kateri je nekoč igral tudi njun pokojni sin Ivan. Ko so njuni svatje v cerkvi postavili špalir, ju je župnik Janez Ferencek povabil v cerkev, k zahvalni maši in bisernoporočnemu obredu, ki je potekal med darovano sv. mašo.

Pred 60 leti sta se poročila Marija in Ivan Steyer iz Črncev

Najstarejši pomurski policist je pred sedmimi desetletji prišel iz Krškega

Policisti pri ŽabkarjuKo smo zemljani v ponedeljek, 31. decembra 2018 praznovali prihod novega leta 2019, je Jože Žabkar iz Moščancev v občini Puconci, imel dvojni razlog za praznovanje. Najstarejši živeči pomurski policist je namreč prav na silvestrovo praznoval tudi visok osebni jubilej - 98. rojstni dan. Dober teden po jubileju, ko smo mu mnogi voščili in zaželeli še veliko zdravih in zadovoljnih let, so Žabkarja, na njegovem domu obiskali in mu čestitali direktor Policijske uprave Murska Sobota, Damir Ivančić, skupaj s članoma kluba policijskih upokojencev Maksa Perca, Marjanom Horvatom (predsednik) in Romanom Verganom, ki je dolga leta bil Žabkarjev sodelavec, zraven pa je bila tudi tiskovna predstavnica PU Murska Sobota, Suzana Rauš.

Jože Žabkar je obeležil 98. rojstni dan

Nad 150 pohodnikov se je štirinajstič iz Gornje Radgone odpravilo do Rodmošcev

Trstenjakov pohodV spomin na svojega velikega soseda, velikega Prleka, Slovenca, na profesorja, teologa, psihologa, akademika in častnega občana Gornje Radgone, dr. Antona Trstenjaka, človeka svetovnega slovesa, ki je vse svoje življenje posvečal človeku, iskanju poti do njega, bitju prihodnosti, sta Planinsko društvo Gornja Radgona in Turistično društvo Majolka, že štirinajstič organizirali spominski pohod do rojstne akademikove hiše. V lepem in sončnem zimskem vremenu se je nad 150 pohodnikov iz cele Slovenije, odpravilo iz Aleje velikih v Gornji Radgoni, kjer je tudi Trstenjakovo spominsko obeležje, in vse jih je pot vodila po vinorodnih hribčkih do hiše, kjer je pred 113 leti (8.1.1906), akademik Trstenjak bil rojen. Tudi tokratni pohod, dolg 15 km, posvečen 113-letnici rojstva prleškega velikana, je poleg planincev iz domače regije pritegnil tudi ljubitelje narave iz širšega območja Slovenije.

Sprehodili so se v spomin na akademika Trstenjaka

Moj kraj Radgona

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Zofka Bernjak je botra vsaj 25 ljudem

 

Najstarejša občanka Benedikta obeležila 101. rojstni dan

Zofija BernjakMinuli konec tedna, v petek, 17.5. je bilo še posebej slovesno in veselo v Drvanji, streljaj od središča Benedikta v Slovenskih goricah. Domači župan Milan Gumzar je namreč s sodelavci obdaril in čestital najstarejši občanki omenjene občine Zofiji Bernjak, ki je obeležila visok življenjski jubilej, 101. rojstni dan. Le dva dni pred rojstnim dnevom pa je čila in vitalna Zofka, kot jo imenujejo, praznovala tudi god, tako da ji je župan s sodelavci ob obeh jubilejih čestital in zaželel še veliko zdravih let. Po obisku in krajšem klepetu, ki je slavljenko zelo razveselil, saj je vseskozi zelo družabna, smo v pogovoru z nadvse zanimivo gospo, izvedeli marsikaj zanimivega.

Zofija je dejansko zelo prijetna in zanimiva osebnost, ki je rojena le nekaj tednov po potopitvi Titanica, in zato pravi, da se je rodila, da bi ohranila ljudski rod. Sama sicer ni imela otrok, kar naj bi bilo njeno poslanstvo, zaradi mrtvih na Titaniku, a je kljub temu Zofija zelo priljubljena med malimi in velikimi otroki. Kljub visoki starosti je Zofka izjemno bistra in brihtna ženska, ob tem pa izjemno čila, vitalna in živahna. Sama živi v lepi hiški ob gozdičku v Drvanji, nekaj sto metrov od benediškega lovskega doma. Čeprav pravi, da več ni mlada, in da ne more več delati kot nekoč, pa še vedno doma dela vse sama, tako na vrtu kot v hiši, prinese si vodo, drva, peš hodi v 3 km oddaljeno cerkev, na pošto, v trgovino ipd. Če jo kdo povabi zavije tudi v gostilno. Najraje uživa samo domačo hrano, ki jo pridela na svojem vrtu, tudi čaj si pridela doma, le kavo mora kupiti, prav jutranja kava pa ji povrne moč. Kljub zrelim letom je aktivna tudi pri upokojencih, še posebej pa se z veseljem udeležuje različnih izletov, družabnih srečanj ter tudi pohodov in kolesarjenj, kar mnoge ob njeni starosti preseneča.

...nikoli se ni poročila in tega tudi ne obžaluje, le da bi sedaj potrebovala nekoga, ki bi ji ogrel noge...mož te hitro spravi v grob...

Sploh pa je botra Zofka, kot jo mnogi imenujejo, saj je birmanska ali krstna botra kar petindvajsetim ljudem, zelo zgovorna in klepet z njo je zelo prijeten in zanimiv. Ob »šilcu« domače žganice, ki je kot poudarja botra Zofka boljše zdravilo, kot »kemija iz lekarn«, smo slišali še marsikaj zanimivega od najstarejše občanke Benedikta. In tako kot ima vsak človek kakšno posebnost in je njegov življenjski vek nekaj posebnega, bi to lahko z gotovostjo zatrdili tudi za botro Zofko, kot jo poznajo mnogi prebivalci omenjenega dela Slovenskih goric. Rojena v najlepšem mesecu leta 1912, ko se je potopil znameniti Titanik, je tudi Zofka spoznala vse težave prve polovice prejšnjega stoletja, zlasti hudo je bilo v zgodnjem otroštvu, v času 1. svetovne vojne, pa v času medvojne gospodarske krize, in pozneje med 2. svetovno vojno. Najbrž je tudi vse to botrovalo, da se Zofka nikoli ni poročila, čeprav je bilo veliko takšnih in drugačnih »kandidatov«, ki bi jo z veseljem videlo kot svojo stalno življenjsko sopotnico, a ni želela, da bi jo kdo jezil. Pravi, da se nikakor ni mogla odločiti kateri bi bil najboljši, a danes ne obžaluje, da se ni poročila, saj „te moški, če ni pravi, hitro potisne v grob“.

...tudi danes se rada poveseli in zapleše...

Čeprav se nikoli ni poročila je bilo njeno življenje sila zanimivo in razgibano. Že kot mlajša ženska si ob gozdičku v Benediktu kupila majhno hiško, kjer se je osamosvojila in si ustvarila dejansko topli domek. Majhen vrt, malo zemlje, malo domačih živali, gobarjenje, »štera« – šivanje in tudi druga dela na okoliških kmetijah, bila je aktivna v dramski sekciji, kjer je nastopala v številnih igrah, na plesišču ji ni bilo para…, je sicer vse kar je počela, a kljub temu je imela sila zanimivo in razburljivo življenje. Posebej pa kaže ponoviti, da je bila krstna ali birmanska botra najmanj 25 ljudem, predvsem dekletom iz Benedikta, in ravno njeni birmanci ji vsako leto posebej popestrijo rojstni dan in god, ter pomembnejše praznike, seveda tudi ob 101. jubileju. Vedno je živela in živi skromno, z domačo hrano (zelje, fižol, repa, kisla juha, žganci, kislo mleko, veliko solat in sploh zelenjave…) in tudi kozarčkom rujnega, ter kot pravi vse kar teče. K zdravnikom nikoli ni hodila, razen ko so ji pred nekaj leti rešili vid, in tega tudi danes ne počne. Pravi, da je boljše zdravilo kot vse tabletke, "šilc" žganice. Ob tokratnem praznovanju 101. rojstnega dneva, obiskuje Zofijo, z darili, čestitkami in lepimi besedami, ob godu in visokem jubileju, veliko ljudi. In prav vsi ti ter tudi drugi, ki poznajo Zofijo Bernjak so najbolj presenečeni nad dejstvom, kako čila je 101 – letnica še vedno zelo bistra in razgledana, kako si je vse zapomnila in tudi sedaj pomni, mnoge preseneča, da se Zofka tudi danes pelje s kolesom, ali kako dobro vidi in solidno sliši, kako tudi danes kajj zašije enako kot pred osemdeset in več leti, ko je hodila na »štero« in šivala za ves kraj, in to vse kar je bilo potrebno. Prav vsem, ki so se v tistih letih pri Benediktu ženili, je Zofka zašila obleke, in za »nagrado« so jo povabili tudi na gostijo. V tistih časih se poročeni niso ločevali kot danes, in zato Zofka mladim predlaga, da naj prej razmislijo ali so za skupaj, predvsem pa, da bo več razumevanja in spoštovanja ter tolerance.

Mnogim sicer ni jasno, da Zofka tudi danes nabira gobe in da ji v gobarjenju ni tekmeca. Pravzaprav Zofka nikoli ni brez opravkov in ji ni nikoli dolgočas. Ima veliko obiskov svojih birmancev in njihovih otrok, prihajajo tudi otroci njenih bratov in sester (skupaj jih je bilo šest, danes živita ona, kot najstarejša in še en brat op.p.), rada se poveseli in zapleše skupaj z drugimi upokojenci, ter z domačim županom Milanom Gumzarjem… Sicer pa tudi sama veliko hodi, ne le vsako jutro po hribčku, temveč tudi na obiske, in kot v šali pravi, »se ustavi pri vsaki drugi hiši, tako da dan hitro mine. Tam tudi počaka, da bodo jedli, ker mi potem ni potrebno doma kuhati«. Ob njenem domeku se zaustavljajo tudi srne, divji zajci, fazani ter tudi lisice, ki Zofki včasih »ukradejo« kakšno kuro.

...vse življenje je šivala in tudi sedaj kaj pa kaj zašije...

»Najraje sem v življenju šivala in delala še marsikaj, v večernem času pa so prihajali fantje, a ker jih je bilo preveč se nisem mogla odločiti, da bi se s katerim poročila. Tega niti ne obžalujem, čeprav bi mi mogoče sedaj bil dobrodošel kakšen dedec, da bi mi v zimskih dneh nekoliko ogrel noge, sedaj pa moram iskati kakšen drugi način za ogrevanje nog. Če bi imela moža bi me najverjetneje živciral in sedaj ne bi več živela. Najhuje je sicer bilo med 2. svetovno vojno, ko so moški, torej tudi moji bratje, odšli v vojno. Takrat je bilo tudi več dela, saj smo vse morale postoriti ženske. Sicer pa je tukaj v naravi zelo lepo, kajti tukaj je svež zrak, vse je veselo, ptiči čivkajo, ljudje niso hinavski in prav veselje je živeti. A povsod je treba biti skromen in zmeren. Jaz sem s svojim življenjem izjemno zadovoljna«, nam je zadovoljna in nasmejana razlagala botra Zofka, ki pa kljub svoji skromnosti poudarja, da bi dočakala še kakšno leto, saj se ne bi rada „prehitro rešila zlate verižice, ki jo ji je podaril župan“. Pove tudi, da brez kave ne more začeti dneva, saj se je že od nekoč navadila, ko je še pila divko, projo ipd., namesto tablet in drugih zdravil pa šilček. Doda pa tudi, da je že smeh in veselje pol zdravja, zato se veselite...

...nikoli ne hodi zdravniku in namesto zdravil zvrne »šilc žganice« ali kozarec šmarnice...

»Na robu gozda hiška stoji, v njej draga botra Zofika živi. Kot dekle ste bila radoživa, a zapeljati se fantom niste pustila. Nikoli v zakona stan niste stopila. V sveti hram zahajate radi, to počeli ste že ko bili ste mladi. Takrat v cerkev ste z mnogimi dekleti stopili in jim roko, kot birmanska botra na ramo položili. V cerkvi najraje na kor ste stopili, tam boga z rajskim glasom in lepimi pesmimi, ste častili. To draga botra še danes počnete radi, čeprav štejete šele 101 pomladi. Zavidanja vredne so vaše roke, saj zašile, popravile in ustvarile marsikatero obleko so še. Opravil veliko še postorite, ena umetnij vaših so pirhi slikoviti. Nanje zlijete lepe želje, ki ganejo vsako srce. Vendar življenje ni samo lepo, pride tudi hudo in zlo. Huda vojna vam je brate vzela, njiju nikdar več objela. Starša sta vaša že pred leti odšla, z brati in sestro veselijo se med angeli. A vi ste visoka leta dočakali, glejte še več kot 101 jih čez leta z nami praznovali. Naj bog vas še leta živi in vino domače na naj telo in duha vam in nam še dolgo krepi", je ob praznovanju Zofkinega visokega jubileja, med drugim zapisala in prebrala ena izmed njenih birmank, tudi nad 80 let stara Majda Prosič.

Tukaj si lahko ogledate slike.

 

Za prikaz gumbov, kot so "Všeč mi je", "Deli na FB", "Tweet", "G+" in komentarjev socialnih omrežij omogočite piškotke v nastavitvah, ki jih odprete na zavihku "Zasebnost" ob strani levo ali spodaj na gumbu "Dovoli piškotke"! Za pravilno delovanje novih nastavitev osvežite stran s pritiskom na tipko "F5".
Nahajate se: MKR Obletnice Zofka Bernjak je botra vsaj 25 ljudem