Rozalija bere časopise brez očal!
Med leti 1944 in 1964 je rodila štiri hčere in štiri sine, ima pa tudi 11 vnukov in 12 pravnukov
Čeprav ji zlasti v otroštvu in mladosti, pa tudi v nadaljnjem življenju ni bilo postlano z rož'cami, Rozalija Senčar iz Kokoričev 19 v Prlekiji, nikoli ni tarnala. Vedno se je borila in življenje sprejemala takšno kot je, med delom na kmetiji in v gospodinjstvu, v slogi in razumevanju z možem Antonom, je rodila in do kruha spravila kar osem otrok. Predvsem je vedno bila zadovoljna in vesela, takšna pa je bila tudi te dni, ko ji je sedem še živečih otrok, skupaj z enajstimi vnuki in dvanajstimi pravnuki, na dvorišču domačega ognjišča v Kokoričih, pripravilo posebno slovesnost ob njenem visokem osebnem jubileju, 90. rojstnem dnevu.
Prišlo je tudi nekaj sosedov in prijateljev, tako da je bilo sila zanimivo in veselo. Ob posebnem programu, ki so ji ga pripravili predvsem vnuki in pravnuki, ter obdarovanju, čestitanju, nazdravljanju in dobri kulinariki, smo izvedeli marsikaj zanimivega iz življenja še vedno čile in predvsem zdrave jubilantke, ki sicer nekoliko težje hodi, a zato gleda televizijo in bere časopise brez očal, ob tem pa je še brihtna in razgledana, bolj kot mnogi izmed mlajših ljudi.
Tako smo izvedeli, da je Rozalija bila rojena v Kokoričih, kjer živi tudi danes, 19.8.1924. Imela je brata, ki je hitro umrl in sestro, katero so pokopali letos. Hitro je ostala tudi brez staršev, brez očeta že ko je bila stara dve leti, pozneje pa še brez mame. Zato se je morala prebijati skozi življenje v hudih časih ekonomske krize v štiridesetih letih prejšnjega stoletja, potem med 2. sv. vojno, pa med obnovo ipd. Med leti 1944 in 1964 je rodila osem otrok, najprej Jožico, nato pa po vrsti: Nado, ki edina več ne živi, Marijana, Gabrijelo, Bogomirja, Antona, Rozalijo in Stanislava. Slednji s svojimi družinami živijo od Prlekije (Cven, Kokoriči) čez Štajersko (Radenci, Gornja Radgona, Maribor, Celje), do obale (Koper). Njen prvi vnuk Valter in najmlajši sin Stanislav imata le deset mesecev razlike. Brez moža Antona je ostala pred osemnajstimi leti (1996), po katerem sedaj prejema skromno pokojnino. Jesen življenja preživlja vesela in zadovoljna, skupaj s sinom Bogomirjem, prvi sosed pa je še sin Stanislav z družino. Veseli se obiskov ostalih otrok, ter vnukov in pravnukov, dobro se razume s sosedi.
Že od nekoč se je navadila, da se dan začenja z dobrim zajtrkom in tako je tudi danes, ko najprej zaužije zajtrk, hkrati pa prebere jutranje časopise. Po zajtrku pripravi kosilo, malo pogleda okoli hiše, še kaj postori, po kosilu pa obvezno krajši počitek. Poleg časopisov rada prebere tudi kakšno knjigo, obvezno pa pogleda trojna televizijska poročila, pogosto pa tudi kakšno nadaljevanko-novelo... Ob svojem visokem jubileju, ko je na torti upihnila sveče, je samo ponovila kako ima zelo lepo življenje, in da ji kljub vsemu nikoli ni bilo težko. Želje ostalih prisotnih pa so bile predvsem, da bi se v takšni in še večji zasedbi, srečali čez deset let, ko bo mama, babica, prababica ter morebiti praprababica obeležila 100. življenjski jubilej.
