Vseh devet ekip z zlato medaljo

Kihača VogričevciV prleškem Društvu za ohranitev jedi naših babic – Kihača, se zavedajo, da med ohranjanje starih običajev in kulturne dediščine, kamor sodi tudi kulinarika naroda, gotovo sodijo tudi različne prireditve, kjer tekmujejo v kuhanju različnih starih in bolj kot ne pozabljenih jedi. In tovrstnih dogodkov, prikazov in tekmovanj je tudi na severovzhodu države, iz leta v leto več. Zato kuhanje jedi na žlico, katerih okus spominja na tistega izpred mnogih let, ko so vampe, kisle juhe, golaže, paprikaše, prežganke in podobne jedi, kuhale naše mame in babice, še ni pozabljeno. Okusi so še vedno zelo podobni tistim, starim. To so dokazale številne ekipe, ki so se udeležile kuhanja jedi na žlico v kotličku, ki ga je minulo nedeljo, v okviru krajevnega praznika v Vogričevcih pri Ljutomeru pripravilo omenjeno domače Društvo za ohranitev jedi naših babic – Kihača, katero vodi Igor Slokan. Tokrat so prav vse nastopajoče ekipe kuhale različne jedi „na žlico", žal je šest od 15 prijavljenih ekip, zaradi slabega vremena, nastop odpovedalo. Kljub temu je bilo tekmovanje zanimivo, skuhane jedi pa odlične.

Zmagovalec tekmovanja v kuhanju jedi „na žlico

Na 23. bogračiadi le 15 ekip z veliko predvolilnega naboja - Jevškovi in Židanovi SD na 2. mestu

Bogračiada MSMinulo soboto, ko je na dvorišču hotela Diana v središču prekmurske prestolnice Murske Sobote, že triindvajsetič močno dišalo po znameniti prekmurski jedi – bograču, katerega so poklicni in zlasti ljubiteljski kuharji pripravljali na tradicionalnem tekmovanju, je bilo zraven, med lepim številom obiskovalcev in gostov, tudi kar nekaj znanih osebnosti. To niti ne preseneča ob dejstvu, da se bližajo volitve v Evropski parlament in številni kandidati so se želeli predstaviti prekmurskim in prleškim volivcem. Bograč sicer ima v Prekmurju prav posebno mesto, saj je zasidran v tamkajšnjo kulturno-zgodovinsko dediščino, zlasti kulinariko, in kuharske prireditve vedno znova privabljajo kuharje in pokuševalce.

Najboljši bograč so skuhale „Sončnice

Drugič so se srečali rodbini Holc – Kolarič in spet je bilo prijetno, veselo in razigrano

Rodbina Holc - KolaričDandanes, ko vsi nekam hitimo, in nimam časa niti za najbližje, da ne govorimo o prijateljih, znancih in sosedih, je vsako srečanje med ljudmi lepo doživetje. Že v sami slovenski besedi »srečanje« se skriva besedica sreča. Da je temu tako, smo se lahko prepričali, ko smo obiskali udeležence 2. srečanja rodbine Holc iz Stare Gore pri Sv. Juriju ob Ščavnici in rodbine Kolarič z Noričkega Vrha pri Gornji Radgoni. Osrednji del dogodka je potekal na Stari Gori, začelo pa se je z zbiranjem na Negovskem gradu. Tam sta udeležence sprejela letošnja organizatorja Nada in Vincenc Holc iz Maribora. Skupaj z zaposlenimi sta na grajski zelenici pripravila mize in stole za sprejem gostov in prvo dobrodošlico. Po kratki pogostitvi s sladkimi dobrotami, ki so jih spekle posamezne udeleženke, se jih je večina podala v župnijsko cerkev Marijinega rojstva v Negovi k sveti maši. Ob duhovniku dr. Antonu Ožingerju jo je daroval župnik župnije Sv. Jurij ob Ščavnici Boštjan Ošlaj.

Holčevi z gore in Kolaričevi z vrha

Srečalo se je 70 pripadnikov rodbine Steyer z Apaškega polja

Srečanje SteyerVinogradniško posestvo Steyer ali Hišo dišečih tramincev iz Plitvice pri Gornji Radgoni je v preteklosti, predvsem zaradi vrhunskih vin in odlične kulinarike, obiskalo veliko, na stotine in tisoče zlasti ljubiteljev vrhunske kapljice, ne le iz Slovenije, temveč praktično z vseh celin, a gotovo nikoli pred minulo soboto, na čudovitem posestvu, hkrati ni bilo toliko pripadnikov rodbine Steyer. V organizaciji treh sorodnikov, gostitelja Danila Steyerja, apaškega župana, dr. Andreja Steyerja in Ericha Steyerja iz sosednje Avstrije, jih je namreč na 3. bienalno srečanje prišlo okoli 70, od blizu in daleč, največ iz Apaške doline, pa tudi iz Avstrije, Nemčije in Luksemburga. Med njimi je bila najstarejša Otilija (Steyer) Gungl, rojena 13.12.1928 in najmlajša Ana Stejer, rojena, 9.6.2016.

Steyerji živijo na vseh koncih sveta

Rekordnih 32 pohodnikov med Pincami in Hodošem

Pohod Pince - HodošRazdalja med Hodošem, na severu, in Pincami, na vzhodu Prekmurja, meri 45 km, in to pot vsako leto prehodi skupina pohodnikov, predvsem prebivalcev z Goričkega. Prvič so se na iniciativo zakoncev Abraham podali na pot leta 2015, odtlej pa jo vsako leto ponovijo. In letošnji pohod se je pričel minulo soboto v Pincah, in sicer že ob 5.30. Zbrane sta pred tamkajšnjim vaškim domom pred odhodom pogostili družini Jaklin in Feher.

Ob meji so prehodili kar 45 kilometrov

Med najstarejšim (91) in najmlajšim (8) udeležencem 82 let razlike

Medgeneracijsko srečanje Janžev VrhKljub nekoliko turobnemu in občasno deževnemu vremenu, so Krajevna organizacija RK Janžev Vrh (predsednica: Rija Albert), PGD Janžev Vrh (Anton Belna) in DU Grozdek Janžev Vrh (Jožef Vaupotič) uspešno organizirali 7. medgeneracijsko zdravstveno - športno – družabno srečanje krajanov Janževega in Melanjskega Vrha ter Žrnova, in tudi drugih občanov iz občin Radenci in Gornja Radgona. Skozi večurno druženje, ki se je začelo že ob 8. uri zjutraj, z različnimi aktivnostmi, se je prireditve udeležilo več kot 70 oseb različne starosti s tem, da je najmlajši udeleženec bil star osem, najstarejši kar 91 let.

Na 7. medgeneracijskem srečanju na Janževem Vrhu je bilo pestro

Nekoč „Metuljček", danes „Prestiž – caffe & grill"

Prestiž GederovciGotovo ni veliko Prekmurcev in gostov iz drugih delov Slovenije, ki so se kdaj peljali čez Avstrijo v Mursko Soboto, in se ne spomnijo Gostilne „Metuljček", tik ob kmetijski zadrugi in krožišču v Gederovcih. Kljub uspešnemu poslovanju je gostišče pred dobrim letom dni prenehalo poslovati, kar je za mnoge ljubitelje dobre kulinarike in tudi hladne pijače, bil pravi mali šok. Toda pred nedavnim se je vse skupaj znova spremenilo na boljše. Sedaj v prijetni prekmurski vasi Gederovci, sredi prečudovitega naravnega okolja na obrobju meje z Avstrijo, ponovno deluje prijeten gostinski lokal, ki se sedaj imenuje „Prestiž – caffe & grill", ki je po mnenju obiskovalcev po kakovosti že prehitel svojega predhodnika. Lokal, ki se nahaja na čudoviti lokaciji, 9 km oddaljeni od Murske Sobote, ter po 5 km od Radencev, Gornje in avstrijske Radgone, je odprl mladi podjetnik Gregor Šavor, ki ga mnogi poznajo tudi kot glasbenika, člana skupine „Prestiž" po kateri je tudi gostilna, znana po prijetnem ambientu, prijaznem osebju in izvrstni ponudbi najrazličnejših jedi, dobila ime.

V Gederovcih deluje novo gostišče z odlično hrano in pijačo

Moj kraj Radgona

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Anton Vratuša obeležil 100. rojstni dan

 

Veliki Prekmurec, Slovenec, Jugoslovan in Evropljan, dr. Anton Vratuša, slavist, politik in borec NOB V „Klubu 100"

Anton VratušaPrekmurje in sploh skrajnji severovzhod države je Sloveniji in tudi svetu dal nešteto znanih in uspešnih posameznikov, ki so na takšnem ali drugačnem življenjskem področju zaznamovali svoje obdobje. In med slednjimi je gotovo tudi akademik dr. Anton Vratuša, slovenski politik, diplomat, borec NOB in slavist, ki te dni obeležuje visok življenjski jubilej, torej svojo 100-letnico, saj se je rodil 21. februarja 1915 v Dolnjih Slavečih v občini Grad na goričkem delu Prekmurja. Ob tej priložnosti se v Prekmurju ter tudi drugje po državi vrstijo takšne in drugačne prireditve, kjer velikemu Prekmurcu, ki je že pred 2. sv. vojno doktoriral z disertacijo Levec in Ljubljanski zvon, voščijo in izražajo priznanja.

Takoj po okupaciji Slovenije se je vključil v NOB in do aretacije leta 1942 deloval v Ljubljani.. Italijanski okupator ga je najprej interniral v taborišče Gonars, nato v Treviso in Padovo, od tam pa na otok Rab, kjer je bil med organizatorji osvobajanja taborišča in Rabske brigade po kapitulaciji Italije. Zatem je do konca leta 1944 deloval med italijanskimi partizani v severni Italiji ter bil vezni člen med jugoslovanskim in italijanskim partizanskim gibanjem.
Anton Vratuša, ki je kot rečeno rojen 21. februarja 1915 v Dolnjih Slavečih, je diplomiral na Oddelku za slavistiko FF v Ljubljani 1941, istega leta dosegel doktorat znanosti z disertacijo Levec in Ljubljanski zvon. Po vojni, leta 1950 je ob delu končal tretjo stopnjo študija iz družbenih ved na Visoki politični šoli v Beogradu. Sodeloval v NOB od 1941. Od februarja 1942 do septembra 1943 v internaciji v italijanskih koncentracijskih taboriščih Gonars, Treviso, Padova, Rab. Od septembra 1943 do konca vojne na raznih vojaških in političnih dolžnostih: namestnik komandanta Rabske brigade, predstavnik predsedstva OF pri Komiteju za nacionalno osvoboditev za severno Italijo (CLINAI) ter Glavnega štaba NOV in PO Slovenije pri komandi garibaldincev in Korpusu dobrovoljcev svobode v Milanu, oseba za zvezo med CK KPS in CK KPI za severno Italijo. Po 1945 opravljal številne dolžnosti v zveznih organih SFRJ, Beograd, in v SR Sloveniji. Leta 1953 je prešel v rezervo kot polkovnik JLA. Državni podsekretar in šef kabineta podpredsednika Zveznega izvršnega sveta Edvarda Kardelja (1953–1965). Direktor Inštituta za družbene vede v Beogradu (1965–1967), ambasador, stalni predstavnik SFRJ pri Organizaciji združenih narodov v New Yorku (1967–1969). Namestnik zveznega sekretarja za zunanje zadeve (1969–1971), podpredsednik zveznega izvršnega sveta (1971–1978), predsednik Izvršnega sveta skupščine SRS (1978–1980), predsednik zveznega zbora skupščine SFRJ (1982).
Bil je redni profesor na Visoki politični šoli (1956–1967) in na Univerzi v Beogradu od 1969, na Univerzi v Ljubljani od 1974 in na Mednarodnem centru za promocijo podjetij v Ljubljani od 2004. Ustanovitelj Mednarodnega centra za upravljanje javnih podjetij v deželah v razvoju (ICPE) v Ljubljani (1974). Predsednik upravnega sveta te ustanove do 1982, potem pa častni predsednik sveta te medvladne ustanove, ki jo skupno upravljajo države članice. Trajna dolžnost v ICPE: oblikovanje znanstvenoraziskovalnega in izobraževalnega programa. Predsednik programskega sveta Ustanove dr. Šiftarjeva fundacija (1996–2006) in častni član Zbora ustanoviteljev te ustanove (2006). Torišči Vratuševega znanstvenega in publicističnega delovanja v obdobju 1938–1941 sta bila slovenski jezik in literarna zgodovina. Po 1945 njegova znanstvena, družbenopolitična in pedagoška dejavnost zajema zlasti področja razvoja samoupravljanja in participacije v Jugoslaviji in komunalni sistem ter zunanjo politiko SFRJ. Na področju mednarodnih odnosov zlasti izstopajo prispevki o Organizaciji združenih narodov, procesu dekolonizacije, gibanju neuvrščenosti in o deželah v razvoju. Vprašanja narodnih manjšin, človekovih pravic in trajnostnega razvoja so dolgoletna tema Vratuševih raziskav.
Med pomembnejšimi znanstvenoraziskovalnimi projekti, ki jih je organiziral sam ali skupaj z drugimi sodelavci, velja omeniti zlasti: Organizacija jugoslovanske komune in odnosi v njej (Inštitut za družbene vede, 1963–1965); Odnosi v večnacionalnih skupnostih (Inštitut za družbene vede, 1966); Vrednosti v politiki, mednarodna primerjalna raziskava ob sodelovanju znanstvenikov iz Indije, Jugoslavije, Poljske in ZDA (1965–1969), knjiga je objavljena v University Press Philadelphia, ZDA, 1969); Razvoj teorije in prakse samoupravnega prava v Jugoslaviji (1984–1987); Narodnosti in narodne manjšine; Živeti z mejo (1965). O tej problematiki je od 1991 objavljenih devet zbornikov, najnovejši: Panonski prostor in ljudje med dvema tromejama (2007). Celostno upravljanje z obalnim območjem za trajnostni razvoj (ICPE, 1992–), Integrated Management of Protected Areas: Nature Parc Goričko (2010–).
Objavil je več kot tristo petdeset razprav in člankov v domačih in tujih znanstvenih ter strokovnih časopisih. Samostojna dela: Levec in Ljubljanski zvon (doktorska disertacija 1941), Profili neuvrščenosti (1980), Ten years of ICPE (1984), Iz verig v svobodo. Rabska brigada (1998), Piran, a green coastal community in the Northern Adriatic (2002), Vrt spominov in tovarištva (Ustanova dr. Šiftarjeva fundacija na Petanjcih (2004).
Bil je podpredsednik predsedstva Zveze združenj za družbene vede Jugoslavije in član sveta Mednarodnega združenja za politične vede (IPSA) (1996–1990), član upravnega odbora inštituta OZN za raziskovanje in izobraževanje (UNITAR) (1969–1990), član uprave Mednarodnega inštituta za oceane na Malti (IOI) (1972–2002). Izredni član SAZU od 23. marca 1978, redni član od 23. maja 1985. Predsednik odbora SAZU za preučevanje narodnih manjšin (1988–2002). Član odbora SAZU za trajnostni razvoj, dr. h. c. Univerze v Ljubljani in Univerze v Mariboru. Anton Vratuša je nosilec partizanske spomenice 1941 in drugih državnih odlikovanj in družbenih priznanj.
Gotovo bodo mnogi pritrdili misli dr. Antona Vratuše: »Vrednote NOB niso prazne parole. To je humanistični odnos do življenja. Tega nam danes manjka.« In o tem bo gotovo tekla beseda tudi na osrednji proslavi njegovega 100. rojstnega dneva, ki bo to sredo, 25. februarja 2015, ob 17.00, v Grajski dvorani v Murski Soboti. Tam do slavnostni nagovor imela prof. dr. Gabi Čačinovič Vogrinčič, s svojimi nagovori pa se bodo čestitkam pridružili še: mag. Aleksander Jevšek, župan MO Murska Sobota, Cvetka Ficko, županja občine Grad, Franc Horvat, župan občine Tišina ter Ernest Ebenšpanger, predsednik Ustanove dr. Šiftarjeva fundacija. V kulturnem programu bodo nastopili učenci OŠ Grad ter Černelavski ljudski godci.

Za prikaz gumbov, kot so "Všeč mi je", "Deli na FB", "Tweet", "G+" in komentarjev socialnih omrežij omogočite piškotke v nastavitvah, ki jih odprete na zavihku "Zasebnost" ob strani levo ali spodaj na gumbu "Dovoli piškotke"! Za pravilno delovanje novih nastavitev osvežite stran s pritiskom na tipko "F5".

Komentarji  

 
0 #1 Ranko Spalević 12:02 27-04-2015
Veliki čovjek, humanista i antifašista. Legenda za života. Bez njega bi svi normalni ljudi bilo znatno siromašniji duhovno, ljudski.
Citat
 
Nahajate se: MKR Obletnice Anton Vratuša obeležil 100. rojstni dan