Ne pozabimo se spominjati dogodkov izpred 70 let
88-letni Jože Kos opozarja, da spomin naj ne bo odvisen od pozabljanja!
Smo v letu 2015, ko mnoge izmed nas spomini vodijo k dogodkom izpred 70-ih let. Ne samo, da se je tedaj končala 2. svetovna vojna, ko so zavezniki končno ukrotili podivjane fašiste, naciste ter njihove sodelavce - izdajalce svojega naroda. Zato veteran, borec, upokojeni miličnik in aktivist, 88-letni Jože Kos iz Gornje Radgone, opozarja da naj nas spomin ne vodi le na štiriletno nesmiselno vojno, temveč se moramo spominjati dogodkov, ki so bili tragični v zadnjih mesecih pred koncem vojne leta 1945, torej prav v sedanji pomladni čas. Med temi niso le žrtve pobitih talcev, sodelavcev ali pristašev narodno osvobodilne vojne, temveč tudi tistih, ki so padli na raznih območjih sedanje Evropske unije, kjer so umrli po raznih taboriščih. Nekaj preživelih prič strahotnega ponižanja in mučenja je še vedno med nami.
„V današnjem nemirnem času, ko nas spremlja gospodarska kriza z veliko nezaposlenostjo, varčevalni ukrepi in svetovni terorizem, ne moremo mimo misli, ki spremlja veliko število generacij, predvsem pa starejše generacije državljanov Slovenije, da se ne bi spraševali: "Zakaj smo se borili"? Najbrž ne za to, da so zaradi nezaposlenosti primorani stati v vrsti pred humanitarnimi organizacijami in čakati na simbolično pomoč v prehrani ali denarju, za plačilo položnic. V borbo so odšli z domovinsko zavestjo, da je potrebno pregnati iz slovenskega ozemlja vse okupatorje in zgraditi družbo z razredno zavestjo delavstva, za zagotovitev socialnih in drugih pravic. Žal danes prevečkrat slišimo, kako so vse vrednote, za katere so se zavzemali, postale brezpredmetne in poskušajo posamezniki na razne načine spremeniti zgodovinska dejstva. Večina teh vrednot je danes temelj delovanja in življenja v evropski skupnosti", pravi Kos.
Sam je tudi osvežil zgodovinski spomin na nekaj konkretnih dogodkov in dejanj, ki so se zgodili na območju sedanje Upravne enote Gornja Radgona. S tem je predvsem želel, da se povojna generacija seznani z realno zgodovino, ki temelji na zanesljivih dejstvih in kronoloških zapisih ter jo sama oceni, brez vpliva lažne in zavajajoče propagande. „Res je med nami veliko mladih, ki jih to ne zanima, a bi jih moralo. Še posebej ob različnih izpadih in terorističnih dejanjih. Potreben je klic: "Nazaj k pozitivnim vrednotam" v naši prelepi domovini Sloveniji, ne pod vplivom strank in zaslepljenih posameznikov, temveč po lastni presoji in oceni, ki se odraža v domoljubnosti, tovarištvu, solidarnosti in medsebojnem spoštovanju ter, da se prebijemo iz obroča nasilja surovega kapitalizma, ki ljudi in našo domovino odriva na obrobje, v revščino, majhnost in nepomembnost. Vsemu temu naj nas vodi tudi spomin na osamosvojitveno vojno za samostojno Slovenijo v letu 1991 in zapisano misel: "Nikoli več" na spominskem obeležju na Maistrovem trgu pod cerkvijo Sv. Petra v Gornji Radgoni", pravi Kos, ki nam je nanizal tudi nekaj dogodkov ki so se na radgonskem območju pripetili med januarjem in majem 1945
Tako so Kozaki, 5.1.1945 napadli znano partizansko postojanko "Markovo" pri Križanu v Spodnji Ščavnici. Ob begu in streljanju so v naročju matere ubili njeno štiriletno hčerko Hildo. Dne 8.1.1945 je šestčlanska skupina partizanov prišla v zasedo četnikov pri Breznikovi hiši v Negovski vasi. Pri tem je padel poročnik Mirko Gams - Miško, po poklicu geometer, doma iz okolice Slovenj Gradca. Četniki so tedaj imeli bazo v Malečniku. Usmerjala jih je emigracija iz Avstrije, pod okriljem bivše kraljeve vojske, zato tudi naziv "Matjaževo gibanje". Dne 12.2.1945 je bil med 100 obešenimi Slovenci v Frankolovem tudi Štefan Obal, načelnik železniške postaje v Gornji Radgoni, rojen v Murski Soboti. Dne 20.2.1945 je bila na robu gozda v Črešnjevcih (last družine Hojs iz G. Radgone), po predhodnem mučenju, ubita mladinska aktivistka Marija Rožman, stara 22 let, doma iz Polic. Izdal jo je njen bivši sodelavec "Sine" iz sosednje vasi. Na kraju uboja stoji spomenik. Pokol so storili Kozaki, ki so sodelovali z okupatorjem. Bili so strah in trepet za takratno prebivalstvo in so storili več pobojev. V noči iz 28.2. na 1. 3. 1945 je skupina partizanov prišla v zasedo madžarskih orožnikov v kraju Bukovnica pri Lendavi. Ubit je bil partizan Jože Talany s Kapele, ki ima spominsko ploščo na zgradbi bivše pošte v Gornji Radgoni, kjer je pred tem družina živela. Dne 8. 3.1945 je bil, po mučenju s strani Kozakov, ob gozdu v Policah ustreljen partizanski kurir Franc Horvat – Berlan iz Spodnje Ščavnice. Na kraju uboja je postavljen spomenik. Dne 11.3.1945 je bil, zaradi izdaje partizanke "Mire", pri mlinu Toth v Očeslavcih ubit Janko Jurkovič - Jovo, doma iz Turjanec. Gospodar pa je bil odpeljan in aprila 1945 ustreljen v Radvanju. Na Tothovem mlinu je spominska plošča. Dne 2.4.1945 je bilo v kraju Mota ustreljenih več talcev. Deset jih je bilo iz območja Gornja Radgona, med njimi tudi Danica Klemenčič. Dne 3. 4. 1945 so Kozaki v gozdu Blaguš ubili 12 talcev, od tega jih je bilo 11 iz območja UE Gornja Radgona. Na kraju poboja je postavljen spomenik. Neugotovljenega dneva v aprilu 1945 je bila na svojem domu v Negovi umorjena tričlanska družina Bezjak, mati ter mladoletna hči in sin. Zakopani so bili v kleti. Čeprav so omenjeni v zgodovinskih knjigah, niso imeli nobenega spominskega zapisa. To ploščo z njihovimi imeni je Združenje radgonskih borcev dodalo k spominski plošči padlih iz območja Negove šele pred nekaj leti.
„Še veliko bi bilo posameznih dogodkov, a omenim naj še, da je v začetku maja 1945 je bila pri Lubecku potopljena ladja z večjim številom internirancev, med njimi je bil tudi znani radgonski zdravnik dr. Vinko Črešnik. Poleg že omenjenih je na območju UE Gornja Radgona še več spomenikov in spominskih obeležij. Za njihovo ureditev skrbijo posamezne Krajevne organizacije Zveze borcev, ki so v programu dela za leto 2015 pripravile spominske slovesnosti ob 70-obletnici. Veseli smo, da na nekaterih spominskih slovesnostih sodelujejo tudi učenci osnovnih šol. Pridružimo se na takih slovesnostih vsi zavedni prebivalci naše UE Gornja Radgona in obudimo spomin na te žalostne, a nikoli pozabljene dogodke", je še povedal Kos, ki se kljub visokim letom še vedno dobro drži.
VETERAN, MILIČNIK, USTVARJALEC...
Priča omenjenih zgodovinskih dogajanj, Jože Kos sodi med najstarejše in najbolj znane ter vsestranske prebivalce Gornje Radgone in okolice. Kot član borčevske organizacije, je v minulih letih bil predsednik tako krajevne kot območne organizacije Združenja borcev za vrednote NOB. Sam vseskozi časti dogajanje v polpretekli zgodovini, in si prizadeva, da bi mladi izvedeli čim več resnice zlasti o 2. svetovni vojni. Poleg praznikov povezanih z zgodovinskimi dejstvi, mu je eden osrednjih praznikov dan žena. Zato vsako leto vzgoji po eno čudovito lončnico – amarilis, ki jo podari svoji soprogi Sidoniji. Običajno že pred novim letom posadi čebulček in potem pred dnevom žena se lepa lončnica razsveti, večinoma ima tri, letošnja pa kar štiri, lepe in pisane, cvete...
Jože Kos je, kot eden izmed sedmih otrok, očetu trgovcu in mami gospodinji, bil rojen 10. februarja 1927 na Tišini, na območje nekdanjega okraja Gornja Radgona pa je prišel le nekaj mesecev po osvoboditvi, leta 1945. Skupaj s še 12 mladimi miličniki je bil premeščen iz Murske Sobote. Njegovo prvo delovno mesto pa je bila Postaja narodne milice (NM) Benedikt, ki je nekoč sodil pod radgonski okraj. Že po dobrega pol leta je bil premeščen na Postajo NM Negova, kjer je bil do julija 1947, nato pa je krajši čas delal na postajah NM Cerkvenjak in Radenci. Policijski starešina – vršilec dolžnosti komandirja Postaje NM Marija snežna (danes Trate), je prvič postal septembra 1947. Dobro leto pozneje je bil razrešen dolžnosti komandirja in premeščen na Okrajno upravo NM Gornja Radgona, kjer je bil miličnik – administrator. Marca 1951 je tam bil imenovan za sekretarja uprave, maja naslednje leto pa je Okraj Gornja Radgona bil ukinjen. Kos je najprej nekaj časa bil miličnik na Postaji NM Videm, avgusta 1953 pa je premeščen na Postajo NM Apače, kjer je bil v.d. komandirja. Naslednjih polnih 20 let je bil pomočnik oz. namestnik komandirja na Postaji milice Gornja Radgona, kjer je julija 1974 bil imenovan za komandirja. Omenjeno funkcijo je opravljal do 31. decembra 1977, ko je šel v zaslužen pokoj, katerega uživa že 38 let. Zanimivo je tudi, da je Kos, leta 1950 v Očeslavcih sodeloval pri prijetju takratnega „državnega sovražnika številka ena" Franca Rihtariča, ki je kot zadnji obsojenec v Sloveniji bil obsojen na smrt in tudi streljan...
Za svoje delo in požrtvovalnost je prejel številna priznanja in nagrade, med drugim tudi Zlati grb občine Gornja Radgona za življenjsko delo.
