Pred soboško Diano se vedno nekaj dogaja, saj so po bogračiadi sedaj pripravili 8. festival bujte repe - tokrat je nastopilo 15 ekip, zmagala pa je ekipa Mestnih četrti Murska Sobota

Bujta repaNa Slovenski ulici, pred hotelom Diana v Murski Soboti je konec tedna potekal 8. Festival bujte repe, s tekmovanjem ekip v kuhanju te tradicionalne prekmurske jedi. Na tekmovanju je tokrat sodelovalo nekoliko manj (15) ekip, in sicer iz različnih društev, organizacij, turističnih podjetij in seveda tudi političnih strank in posameznikov, saj bodo kmalu predsedniške volitve. Festival bujte repe je ena večjih pomurskih kulinaričnih prireditev v jesensko-zimskem času, s katero si organizatorji prizadevajo za promocijo te tradicionalne prekmurske jedi, seveda pa tudi popestriti sobotno dogajanje v lokalnem okolju. Strokovna komisija, katere predsednica je bila Zdenka Tompa, člana pa še dva vrhunska kuharska strokovnjaka, Janez Gjergjek in Branko Časar, je budno spremljala ves potek kuhanja, na koncu je ocenila tudi okus in vonj jedi.

Dišalo je po Prekmurski dobroti - bujti repi

Malčki med starostniki

DSO medgeneracijsko sodelovanjeDnevi ob izteku letošnjega poletja in pričetku jeseni so v Domu starejših občanov (DSO) Gornja Radgona minili v prijetnem vzdušju medgeneracijskega sodelovanja. Tako so se stanovalci DSO Gornja Radgona, z veseljem odzvali povabilu bližnjega Vrtca Manka Golarja, in se tako tudi letos udeležili njihove tradicionalne trgatve. Skupaj z otroci so polnili vedra in püte, iz preše pa je tekel sladki sok, s katerim so si ob druženju postregli. Ob zaključku so jih zaposleni in otroci vrtca pogostili še z domačim pecivom in namazanimi kruhki. Lepo je bilo in starostniki za drugo leto držijo ponovno pesti za dobro letino in čim manj toče.

Prijetno in poučno medgeneracijsko sodelovanje

Poleg koncerta tamburašev, še odprtje likovne razstave

DSO tamburašiV Domu starejših občanov (DSO) Gornja Radgona, pogosto, zlasti ob raznih priložnostih organizirajo pestre kulturne in družabne prireditve, ki so namenjene tako stanovalcem doma kakor tudi zunanjim obiskovalcem. Tako je, med drugim, številna publika, v polni dvorani DSO prisluhnila skladbam Tamburaške skupine KD Peter Dajnko iz Črešnjevcev. Poseben aplavz so si prislužili tudi zato, ker so bili pripravljeni nastopiti namesto skupine, ki je bila prvotno planirana, a je žal svoj nastop v zadnjem trenutku odpovedala.

Tamburice, slike, harmonika...v domu starejših

Nekateri se niso videli že desetletja!

Obletnica OŠ StogovciV tem jesenskem času, ko predvsem kmetovalci in ljubiteljski pridelovalci, s polj in vrtov, iz sadovnjakov in vinogradov, pospravljajo darove narave, se vrstijo tudi takšna in drugačna srečanja nekdanjih sošolcev. In tako se spet posebej potrjuje, da se šele ko se nam življenje prevesi v drugo polovico stoletja, torej ko smo že v »objemu« Abrahama, še posebej zavemo, kako pomembno je ohranjanje in poglabljanje prijateljstva iz mladosti. In to so potrdili tudi večinoma že babice in dedki iz Apaške doline, ki so natanko pred pol stoletja skupaj zapustili šolske klopi osemletke v Stogovcih. Obžalovali so sicer, da v omenjenem šolskem okolišu na zahodni strani Apaške doline ni več veliko otrok in je njihova nekdanja šola, sedaj podružnična šola v okviru OŠ Apače.

Po pol stoletja so se srečali šolarji, ki so osemletko končali na OŠ Stogovci

Tudi druženje je terapija za invalide

Invalidi GRPo podatkih Svetovne zdravstvene organizacije je na svetu dobrih 600 milijonov invalidov, v EU jih je 65 milijonov, v Sloveniji pa približno devet odstotkov populacije predstavljajo invalidi, saj je v naši državi registriranih skoraj 170 tisoč invalidov. In slednjim je poleg ustrezne zaposlitve ter rehabilitacije, potrebno priskrbeti tudi mnoge druge aktivnosti. Zato sta med najpomembnejšimi aktivnostmi, ki jih izvajajo invalidska društva, med katera sodi tudi Medobčinsko društvo invalidov (MDI) Gornja Radgona (predsednica: Alenka Husar), kjer je v treh aktivih: Gornja Radgona (Hedvika Weingerl), Kapela (Štefka Pučko) in Apače (Irena Primožič), včlanjenih 550 zlasti delovnih invalidov z območja občin Apače, Gornja Radgona, Radenci in Sveti Jurij ob Ščavnici, ekskurzije, druženja in družabna srečanja ob različnih priložnosti.

Radgonski invalidi so se srečali na Turistični kmetiji Benko

Zapeli so svojo himno, ki jo je spisal sošolec Dušan!

Gimnazija Ljutomer - obletnicaZelo čustveno, veselo in prisrčno je minilo srečanje šolarjev-maturantov, ki so davnega leta 1967, kot prva generacija sploh vpisanih dijakov, maturirali v ljutomerski gimnaziji. Že ob samem zbiranju in očitno novem spoznavanju, saj se nekateri niso videli skoraj pol stoletja, ko smo bili priče čustvenim objemom in tudi nekaterih solznih oči, je bilo jasno, kako je vsem prisotnim pomembno samo srečanje in poznejše druženje. Večina udeležencev srečanja, ki so se rodili le kakšno leto po 2. svetovni vojni, v gimnazijo pa so se vpisali ob njeni ustanovitvi, leta 1963, je sicer ostala v Prlekiji, drugi so se razpršili po Sloveniji in bivši Jugoslaviji, nekateri pa izven meja, tudi v čezoceanske države.

Srečali so se skoraj 70-letni dedki in babice, maturanti prve generacije Gimnazije Ljutomer

Opojne vonjave z dvorišča doma starejših občanov

DSO piknikV radgonskem domu starejših občanov (DSO) je pred dnevi spet bilo nadvse veselo. Za stanovalce in njihove svojce so namreč organizirali že drugi piknik v tem poletju. Dobro razpoloženim udeležencem se je pridružilo tudi nekaj zaposlenih. Ob lepem vremenu, dobrotah iz domske kuhinje ter prijetnih vonjavah po perutničkah, klobasicah in slanini z žara, se je prileglo hladno pivo in sadni sokovi. Tokrat sta na pomoč priskočili še osnovnošolki Brina in Zala, ki sta prijazno ponujali osvežujočo tekočino obiskovalcem drugega poletnega piknika.

Tradicionalni poletni piknik spet navdušil stanovalce radgonskega DSO

Moj kraj Radgona

Za prikaz vremena omogočite piškotke na zavihku "Zasebnost"!

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Zlato poroko sta slavila Marija in Ciril Rajter iz Slovenskih Goric

 

Soseda sta se zaljubila pred več kot pol stoletja!

Zlatoporočenca RajterTik pred začetkom prazničnega decembra, enako kot pred pol stoletja, ko sta se mlada soseda zaljubila in poročila, sta svojo zlato poroko obeležila Marija in Ciril Rajter iz Sp. Ročice pri Benediktu. In pri njiju popolnoma drži tisto, kar sta zapisala v povabilu na zlatoporočno slavje, in sicer „Poroka združi dve ločeni črti v eno; dvema življenjema brez smisla določi delo in podvoji moč posameznika, da ga lahko opravi; dvema osebama podeli razlog za življenje in nekaj, kar je vredno živeti". Zlato poroko sta Marija in Ciril praznovala v krogu domačih in prijateljev, na isti dan kot sta se pred petdesetimi leti poročila.. Svojo zvestobo sta tudi tokrat potrdila pred matičarjem, katerega je poosebljal župan občine Benedikta Milan Gumzer, in v farni cerkvi sv. Benedikta.

Zlatoporočni obred je, ob darovani maši, pri kateri sta somaševala domači župnik Marjan Rola in zlatomašnik Ivan Zajnkovič, opravil župnik župnije Cerkvenjak Janko Babič. Njuno življenjsko zgodbo pa je predstavila snaha Maja Rajter, ki živi na njunem domu. Oba zakonca sta se rodila v Sp. Ročici. Marija, rojena Rola, se je rodila v družini petih otrok leta 1939. Vse svoje življenje je posvetila delu na zemlji, domu in družini. Ko si je mož poiskal delo v Avstriji, da bi lahko gradili hišo, gospodarska poslopja in dokupovali zemljo, je Marija, s pomočjo sorodnikov in dobrih sosedov, doma obdelovala zemljo, ter tako prispevala velik delež za napredek kmetije. Kot je povedala, je tedaj z oddajo mleka zaslužila eno delavsko plačo. Ciril, ki se je rodil leta 1938, se je najprej zaposlil v Avstriji, kot fizični delavec. Tam je kopal vodnjake, ki so segali 60 metrov globoko. Ko sta z ženo zgradila novo hišo in gospodarska poslopja, se je zaposlil bliže doma v obratu Mariborske livarne v Lenartu. Ob tej zaposlitvi je lahko več pomagal ženi pri delu na kmetiji. V tem času sta si v Benediktu kupila parcelo in tudi tam postavila novo hišo. Živita pa v Spodnji Ročici 1, v Benediktu, pa si je družino ustvaril sin Roman. V zakonu sta se jima rodila otroka Milan in Roman, ki sta si ustvarila družini in ju sedaj razveseljujejo vnuki Urban, Simon, in Matej, ki jima z obiski naredijo veliko veselja, doma pa živita vnuka Žan in Eva, ki jima krajšata upokojenske dni in ju razveseljujeta vsak trenutek njunega življenja, saj z njima tudi zapojeta.
Kljub delu na kmetiji in skrbi za gospodinjstvo, sta vedno našla čas za družbene dejavnosti. Bila sta aktivna pri  napredku tedanje krajevne skupnosti Benedikt, tako pri napeljavi vodovoda, asfaltiranju cest in napeljave telefona. Oba sta podporna člana PGD Benedikt, ter tudi botra njihovemu gasilskemu vozilu. Dejavna sta bila in sta še, v krajevnih in občinskih organizacijah: Rdečemu križu, Društvu kmečkih žena, pri DU Benedikt in še kje. Marija pa se razdaja tudi pisanju pesmi s katerimi nastopa na raznih literarnih revijah... „Hvaležna sva Bogu za vse lepe in manj lepe trenutke, saj sva tako postala močna in pokončna, in na tak način premagala vse ovire, ki so naju spremljale na najini skupni zakonski poti", povesta zlatoporočenca Rajter.

Za prikaz gumbov, kot so "Všeč mi je", "Deli na FB", "Tweet", "G+" in komentarjev socialnih omrežij omogočite piškotke v nastavitvah, ki jih odprete na zavihku "Zasebnost" ob strani levo ali spodaj na gumbu "Dovoli piškotke"! Za pravilno delovanje novih nastavitev osvežite stran s pritiskom na tipko "F5".
Nahajate se: MKR Obletnice Zlato poroko sta slavila Marija in Ciril Rajter iz Slovenskih Goric