Pred soboško Diano se vedno nekaj dogaja, saj so po bogračiadi sedaj pripravili 8. festival bujte repe - tokrat je nastopilo 15 ekip, zmagala pa je ekipa Mestnih četrti Murska Sobota

Bujta repaNa Slovenski ulici, pred hotelom Diana v Murski Soboti je konec tedna potekal 8. Festival bujte repe, s tekmovanjem ekip v kuhanju te tradicionalne prekmurske jedi. Na tekmovanju je tokrat sodelovalo nekoliko manj (15) ekip, in sicer iz različnih društev, organizacij, turističnih podjetij in seveda tudi političnih strank in posameznikov, saj bodo kmalu predsedniške volitve. Festival bujte repe je ena večjih pomurskih kulinaričnih prireditev v jesensko-zimskem času, s katero si organizatorji prizadevajo za promocijo te tradicionalne prekmurske jedi, seveda pa tudi popestriti sobotno dogajanje v lokalnem okolju. Strokovna komisija, katere predsednica je bila Zdenka Tompa, člana pa še dva vrhunska kuharska strokovnjaka, Janez Gjergjek in Branko Časar, je budno spremljala ves potek kuhanja, na koncu je ocenila tudi okus in vonj jedi.

Dišalo je po Prekmurski dobroti - bujti repi

Malčki med starostniki

DSO medgeneracijsko sodelovanjeDnevi ob izteku letošnjega poletja in pričetku jeseni so v Domu starejših občanov (DSO) Gornja Radgona minili v prijetnem vzdušju medgeneracijskega sodelovanja. Tako so se stanovalci DSO Gornja Radgona, z veseljem odzvali povabilu bližnjega Vrtca Manka Golarja, in se tako tudi letos udeležili njihove tradicionalne trgatve. Skupaj z otroci so polnili vedra in püte, iz preše pa je tekel sladki sok, s katerim so si ob druženju postregli. Ob zaključku so jih zaposleni in otroci vrtca pogostili še z domačim pecivom in namazanimi kruhki. Lepo je bilo in starostniki za drugo leto držijo ponovno pesti za dobro letino in čim manj toče.

Prijetno in poučno medgeneracijsko sodelovanje

Poleg koncerta tamburašev, še odprtje likovne razstave

DSO tamburašiV Domu starejših občanov (DSO) Gornja Radgona, pogosto, zlasti ob raznih priložnostih organizirajo pestre kulturne in družabne prireditve, ki so namenjene tako stanovalcem doma kakor tudi zunanjim obiskovalcem. Tako je, med drugim, številna publika, v polni dvorani DSO prisluhnila skladbam Tamburaške skupine KD Peter Dajnko iz Črešnjevcev. Poseben aplavz so si prislužili tudi zato, ker so bili pripravljeni nastopiti namesto skupine, ki je bila prvotno planirana, a je žal svoj nastop v zadnjem trenutku odpovedala.

Tamburice, slike, harmonika...v domu starejših

Nekateri se niso videli že desetletja!

Obletnica OŠ StogovciV tem jesenskem času, ko predvsem kmetovalci in ljubiteljski pridelovalci, s polj in vrtov, iz sadovnjakov in vinogradov, pospravljajo darove narave, se vrstijo tudi takšna in drugačna srečanja nekdanjih sošolcev. In tako se spet posebej potrjuje, da se šele ko se nam življenje prevesi v drugo polovico stoletja, torej ko smo že v »objemu« Abrahama, še posebej zavemo, kako pomembno je ohranjanje in poglabljanje prijateljstva iz mladosti. In to so potrdili tudi večinoma že babice in dedki iz Apaške doline, ki so natanko pred pol stoletja skupaj zapustili šolske klopi osemletke v Stogovcih. Obžalovali so sicer, da v omenjenem šolskem okolišu na zahodni strani Apaške doline ni več veliko otrok in je njihova nekdanja šola, sedaj podružnična šola v okviru OŠ Apače.

Po pol stoletja so se srečali šolarji, ki so osemletko končali na OŠ Stogovci

Tudi druženje je terapija za invalide

Invalidi GRPo podatkih Svetovne zdravstvene organizacije je na svetu dobrih 600 milijonov invalidov, v EU jih je 65 milijonov, v Sloveniji pa približno devet odstotkov populacije predstavljajo invalidi, saj je v naši državi registriranih skoraj 170 tisoč invalidov. In slednjim je poleg ustrezne zaposlitve ter rehabilitacije, potrebno priskrbeti tudi mnoge druge aktivnosti. Zato sta med najpomembnejšimi aktivnostmi, ki jih izvajajo invalidska društva, med katera sodi tudi Medobčinsko društvo invalidov (MDI) Gornja Radgona (predsednica: Alenka Husar), kjer je v treh aktivih: Gornja Radgona (Hedvika Weingerl), Kapela (Štefka Pučko) in Apače (Irena Primožič), včlanjenih 550 zlasti delovnih invalidov z območja občin Apače, Gornja Radgona, Radenci in Sveti Jurij ob Ščavnici, ekskurzije, druženja in družabna srečanja ob različnih priložnosti.

Radgonski invalidi so se srečali na Turistični kmetiji Benko

Zapeli so svojo himno, ki jo je spisal sošolec Dušan!

Gimnazija Ljutomer - obletnicaZelo čustveno, veselo in prisrčno je minilo srečanje šolarjev-maturantov, ki so davnega leta 1967, kot prva generacija sploh vpisanih dijakov, maturirali v ljutomerski gimnaziji. Že ob samem zbiranju in očitno novem spoznavanju, saj se nekateri niso videli skoraj pol stoletja, ko smo bili priče čustvenim objemom in tudi nekaterih solznih oči, je bilo jasno, kako je vsem prisotnim pomembno samo srečanje in poznejše druženje. Večina udeležencev srečanja, ki so se rodili le kakšno leto po 2. svetovni vojni, v gimnazijo pa so se vpisali ob njeni ustanovitvi, leta 1963, je sicer ostala v Prlekiji, drugi so se razpršili po Sloveniji in bivši Jugoslaviji, nekateri pa izven meja, tudi v čezoceanske države.

Srečali so se skoraj 70-letni dedki in babice, maturanti prve generacije Gimnazije Ljutomer

Opojne vonjave z dvorišča doma starejših občanov

DSO piknikV radgonskem domu starejših občanov (DSO) je pred dnevi spet bilo nadvse veselo. Za stanovalce in njihove svojce so namreč organizirali že drugi piknik v tem poletju. Dobro razpoloženim udeležencem se je pridružilo tudi nekaj zaposlenih. Ob lepem vremenu, dobrotah iz domske kuhinje ter prijetnih vonjavah po perutničkah, klobasicah in slanini z žara, se je prileglo hladno pivo in sadni sokovi. Tokrat sta na pomoč priskočili še osnovnošolki Brina in Zala, ki sta prijazno ponujali osvežujočo tekočino obiskovalcem drugega poletnega piknika.

Tradicionalni poletni piknik spet navdušil stanovalce radgonskega DSO

Moj kraj Radgona

Za prikaz vremena omogočite piškotke na zavihku "Zasebnost"!

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Starosta pisane besede in fotografije Ludvik Kramberger je obeležil častitljivih 80 let

 

Godbeniki so Ludvika presenetili in zbudili ob pol noči!

Ludvik KrambergerO družini Kramberger, ki izvira iz Ženjaka pri Benediktu, je gotovo po vsej državi, pa tudi širše veliko znanega. Ne le zaradi očeta enajstih otrok Franca iz viničarske družine, ki je v tridesetih letih prejšnjega stoletja izdelal pravo letalo in se pognal v višave, in ki je bil za tiste čase pravi genij, saj je ob kolarstvu, katerega se je izučil, obvladal še več kot 20 rokodelskih poklicev in zato bil cenjen v okolici. Pa tudi ne le zaradi njegovega sina, dobrotnika iz Negove, Iveka, katerega so kot kandidata za predsednika države ustrelili v Jurovskem Dolu, temveč tudi zaradi devetega izmed 11 otrok, Ludvika, ki je najprej bil kovač, nato strojni tehnik, v zadnjega približno pol stoletja pa je, zlasti med starejšo in podeželsko populacijo, izjemno cenjen kot dopisnik in fotograf.

In ker je Ludvik, ki še danes "stoji na glavi", minuli konec tedna praznoval častitljivo 80-letnico življenja, so ga prav zaradi pisanja in fotografiranja, obiskali mnogi znani in manj znani, ki so mu želeli stisniti roko. Mnogi so ga ganili do solz, a je bil Ludvik upravičeno ponosen, da se ga je toliko ljudi spomnilo. Rojstni dan je sicer praznoval v soboto 19. avgusta, a že v noči na soboto, natanko ob polnoči, je njega in njegovo soprogo Marico, na njunem domu na Šlebingerjevem bregu v Gornji Radgoni, prebudila in močno presenetila Godba na pihala Sveti Jurij ob Ščavnici, katero je brez kakršnegakoli sporočila, v 16 km oddaljeno Gornjo Radgono, pripeljal jurijevški župan Miroslav Petrovič. Zraven pa sta bila tudi njegova najbližja sodelavca, podžupan Ivan Fras in direktorica občinske uprave Francka Lavrenčič.
„Natanko opolnoči, mi smo že spali, je godba zaigrala pod našim oknom. Kot je dejal župan, ko mi je čestital, so ta obisk z godbo namenili mojemu rojstnemu dnevu, ker sem v svoji dopisniški karieri veliko lepega napisal iz občine Sv. Jurij ob Ščavnici. Zame je bilo to veliko presenečenje, ki me je ganilo do solz. Darilo in čestitke mi je v imenu občine in godbenikov izročil župan Miroslav Petrovič. V času, ko smo sedeli za mizo, sta na skrivaj, zunaj ob ograji postavila dekoracijo nečaka Ivan Kramberger, in Boštjan Kramberger, oba gasilca PGD Gornja Radgona, ki je presenetila mene pa tudi godbenike. Da sta bila moža v noči nekakšna diverzanta, smo izvedeli šele naslednje dni, po našem ugibanju, kdo bi to lahko bil", nam je po končanem slavju, ki je trajalo več dni, povedal nekoliko utrujen Ludvik, ki je tudi v Novicah objavil več sto prispevkov in fotografij.
Nočno presenečenje pa za Ludvika ni bilo edino, kajti tudi v soboto popoldan, ne da bi karkoli vedel, se je pred njegovo hišo postavil še 17 članski Pihalni orkester Gornja Radgona, v imenu katerega mu je čestital in izročil darilo predsednik društva Andrej Šubašič. „Ni treba posebej poudarjati, da sem tudi takrat od sreče potočil kakšno solzo. Ravno tako kot iz Jürjoške godbe, tako je tudi Andrej dejal, da sem si to zaslužil s poročanjem o njihovem delu", je še dejal Ludvik, ki je dodal, da ga je prijetno presenetil tudi župan Gornje Radgone, Stanislav Rojko, ki ga je prav tako nenapovedano obiskal, ga obdaril in mu čestital. „Čestitke in pozornost si vsekakor zaslužiš, saj si kot novinarska legenda veliko poročal o delu in življenju v občini Gornja Radgona, kar bo za vedno ostalo zapisno", je takrat dejal Rojko, slavljenec Ludvik pa je bil vesel neštetih obiskov še drugih sosedov, znancev, prijateljev, še posebej pa hčerke Metke z možem Chrisom, sina Valentina z ženo Marjano, ter seveda vnukinjama Uno, Emmo in Iris. Ludvik se zahvaljuje tudi za številne telefonske, elektronske in „papirnate" čestitke.
Sicer pa, o Ludviku Krambergerju, čigar življenjska pot se je začela 19.8.1937, ko se je rodil, kot 9. otrok 11 članske viničarske družine v Ženjaku pri Benediktu in je izjemno zanimiv človek, bi lahko napisali celo knjigo. Usoda je hotela, da je rojen v svetovno znanem kraju Ženjaku, kjer so leta 1811, v gozdu posestnika Slačeka, našli 26 v depoju zloženih bronastih čelad, ki s svojimi napisi, ki so vtisnjeni v čelade, še danes zaposlujejo zgodovinarje. Rodil se je materi Jožefi Metljak, ki je v Ženjak »privandrala« kot begunka iz prve svetovne vojne iz Krasa, kraja Gorjansko pri Komnu, ter očetu Francu Krambergerju, ki je bil rojen v Ženjaku. Rodil se je v času, ko je oče Franc Kramberger, čeprav viničar in že s kopico otrok, izdeloval letalo s katerim bi se rad s svojo, se pravi človeško močjo, pognal v višave. Ta navdih je dobil, ko je kot kolarski vajenec pri odličnem kolarskem mojstru Potisku v Mariboru, obiskoval letališče na Teznem v Mariboru. Tedaj je pomagal v višave spravljati letala jadrilice. Sicer je bil njegov oče za tiste čase genij, saj je ob kolarstvu, katerega se je izučil, obvladal še več kot 20 rokodelskih poklicev in bil cenjen v okolici. Leta 1938 se je družina, tedaj še s 7 otroki, preselila v Negovo, kjer je do 16. leta starosti živel naš sogovornik Ludvik.
Ni čudno, da so del očetovih talentov podedovali tudi njegovi otroci, ki so tudi s pomočjo njega prišli do številnih poklicev. Tako je tudi Ludvik podedoval nekaj talenta po svojem očetu, za kar mu je nadvse hvaležen. Še preden se je šel učit za kovača, učil se je v letih 1953-1956 pri kovaškem mojstru Lovrencu Horvatu v Pernici pri Mariboru, se je pri očetu priučil za pokrivača slamnatih streh, pletarja košev iz šibja in slame, zidarja, pleskarja, vrvarja in sodarja. Teh spretnosti se je pri očetu, ki ga je jemal na štere, priučeval že od 12. leta starosti pa do časa, ko je šel v uk za kovaškega vajenca. Po treh letih učne dobe, pravzaprav skoraj štirih letih, kajti mojster ga ni takoj prijavil kot vajenca, pač pa ga je imel na črno, je prišel do kovaškega poklica. Ko se je izučil, je z lahkoto dobil delo v Tovarni železniških vozil Maribor. Zaposlil se je v tedanji kotlarni, ki je ni več. Tam so obnavljali in izdelovali parne kotle za tovarne, za lokomotive in lokomobile. Težko kovaško-kotlarsko delo, ga je pripravilo, da se je odločil za nadaljnje šolanje. Vpisal se je na Srednjo tehnično šolo za odrasle na Gosposvetski cesti v Mariboru in jo po treh letih končal. Zaposlen je bil marsikje po Sloveniji, tudi v Nemčiji, kamor ga je zaposlil znani brat Ivan. Pokojnino je dočakal v radgonskem Elradu, a že veliko pred upokojitvijo in tudi danes, Ludvik veliko piše in fotografira. Danes sicer nekoliko manj, a nikakor ne misli odnehati, še posebej ker ga ljudje kličejo, naj jih obišče. Poleg obveščanja javnosti, pa si Ludvik s pisanjem krajša čas in kot pravi tudi sam se „dodatno izobražuje", saj vedno doživlja nekaj novega, prijetnega in koristnega.
Strojni tehnik je, tedaj ko še ni bilo toliko izobraženega kadra, veljal toliko kot danes inženir. Kot strojni tehnik se je zaposlil na novem delovnem mestu in delal kot lanser proizvodnje, v obratu za izgradnjo novih tirnih vozil. Ker je takrat Tovarna železniških vozil izdelovala vagone, tovorne in hladilnike, za tuji trg, je bilo veliko sodelovanja s tujimi kontrolorji, s katerimi je bilo treba komunicirati v nemškem ali angleškem jeziku. Tega Ludvik, čeprav je hodil dve leti kot osnovnošolec, v nemško šolo, ni obvladal. Zato se je odločil, čeprav je doma že imel družino, ženo in otroka, da se odpravi na delo v Nemčijo, da se tam nauči jezika obenem pa kaj zasluži. Ob pomoči brata Ivana, ki je že delal v Nemčiji, se je zaposlil v Tovarni bakra v Duisburgu. Tam z učenjem jezika ni imel kakih posebnih uspehov. Računal je, da se bo v jezik uvedel s komuniciranjem z nemškimi delavci. Toda bil je dodeljen med tuje delavce: Špance, Turke, Italijane, Grke in seveda številne Jugoslovane, zato je tak način učenja jezika bil nemogoč. Obenem je stanoval skupaj z bratom Ivanom, kjer je tako in tako bil pogovorni jezik v materinščini. Toda Ludvik se ni vdal. Pridno se je učil nemščine z branjem časopisov in knjig, ki jih je jemal v tovarniški knjižnici. Bral je romane, ki so bili prevedeni od piscev iz tedanje Jugoslavije. Po enem letu in enem mesecu dela v Nemčiji, se je leta 1966 vrnil v domovino, k svoji družini, v Maribor. S prihranki iz dela v Nemčiji, sta si z ženo, ki je v času odsotnosti bila zaposlena v Tovarni železniških vozil Boris Kidrič kot elektrovarilka, v Kunovi pri Negovi kupila hišo in manjšo posest. Žena Marica je ostala doma in skrbela za dom, ki ga je bogatil tedaj 5-letni sin Zdravko, v letu 1971 pa še hčerka Metka.
Tu so redili po dve goveji živinčeti in prašiče. Po vrnitvi iz Nemčije se je zaposlil v podjetju Bodočnost v Mariboru, kjer je bil 5 let obratovodja tiskarne in papirnice. Zaradi naporne vsakodnevne vožnje, delalo se je tudi ob sobotah, je zapustil delo v Mariboru in v Kunovi, v novozgrajeni kovačnici odprl kovaško obrt. Ker je kovaštvo v tem času zamiralo, si je po petih letih kovaške obrti, našel delo v tovarni Elrad v Gornji Radgoni, kjer je delal kot skupinovodja, pomočnik obratovodje in se leta 1992. odpravil v zaslužen pokoj kot analitik proizvodnje. To je kratka kronologija našega sogovornika, ki se je leta 1972 iz Kunove, kjer je prodal 1,82 ha veliko posest in hišo, preselil v Gornjo Radgono. Tam, na Šlebingerjevem bregu, si je z družino postavil hišo, in tam živi še danes.
Moj sogovornik Ludvik pa je širši okolici znan kot dopisnik in fotograf. »To se je zgodilo čisto naključno. Zbolel sem na hrbtenici, bil operiran in se zdravil tudi v zdraviliščih. Tako sem bil leta 1971 v zdravilišču Laško. Tam je nastal moj prvi prispevek, ki sem ga objavil v tedanjem Nedeljskem dnevniku. Za rubriko Hopla, oprostite, sem poslal šaljivi prispevek, ki je bil objavljen in honoriran z 200 dinarji, kar je takrat predstavljalo plačilo 4 izvodov dnevnika Večera ali Dela. Naslednji prispevek je bil o raboti, ki smo jo izvajali v Kunovi. V Kunovi, ki je sodila v KS Negova, sem bil vaški odbornik, ki bi naj skrbel za vzdrževanje tedaj blatnih cest. Tedaj sem v Vestniku pohvalil krajane, da so vsi prišli na raboto. A sem se v prispevku hoteno zlagal. Zapisal sem, da so vsi prišli na raboto. To pa ni bilo res. To so bralci opazili in me na to opozorili. Pisanje članka in pohvala tudi tistih, ki niso bili na raboti, je bila moja taktika. Ob drugi raboti, ki je bila takrat nujna, saj denarja za plačilo teh opravil občina ni imela, je bil udeležba številčnejša. To je bi psihološki učinek mojega članka. S tem se je nadaljevalo oglašanje v časopisih. Objava vsakega prispevka v časopisih mi je bila spodbuda za nadaljnje pisanje. Za večji uspeh si dopisnik šteje, če pride v dnevnem časopisu s prispevkom na prvo stran. To mi je tudi uspelo, saj je Večer objavil na prvi strani vest »Elrad izvozil v Irak 4 milijone metrov TV kabla«. Ob pisanju sem tudi fotograf. Tako se je znašla na prvi strani Kmečkega glas tudi moja fotografija z žensko iz Slaptincev pri Sv. Jurij ob Ščavnici, kako nese mleko v zbiralnico. Največkrat so se na naslovni strani časopisa članki znašli na prvih straneh priljubljenega dnevnika Slovenske novice. Vse to in objavljanja prispevkov v številnih časopisih in revijah, me je spodbujalo, da sem se oglašal s svojimi prispevki. Veliko zaslug, da sem vztrajal v dopisovanju ima tudi znani, sedaj že pokojni, urednik tovarniškega glasila Elrad, ki ga je izdajala Tovarna anten, elektronike in profesionalne tehnike Elrad v Gornji Radgoni, Andrej Coklin, ki je v objavo sprejemal moje borne intervjuje. Spodbujal me je k pri pisanju, posebno intervjujev z zanimivimi osebami. V tem sem dosegal največje uspehe. Moji članki in intervjuji so bili objavljeni v številnih časopisih v Slovenskih novicah, Večeru, Delu, Ljubljanskem Dnevniku, Vestniku, Ptujskem Tedniku (danes je to Štajerski tednik), Celjskem Tedniku, Krajnskem glasu, Dolenjskem listu, Kmečkem glasu in Družini. Objavljale so jih revije: Stop, Obrtnik, Delavec, Čebelar, Jana, Naša žena, Gasilski vestnik, Čebelar, As, 7D, Vzajemnost in Vzajemna ter še mnoge druge. Pravzaprav v skoraj vseh časopisih in revijah, ki so v preteklosti izhajali v Sloveniji. Nikoli pa nisem pisal v časopisa Komunist in Glasilo Sindikatov, ker nisem bil na liniji, saj nisem pisal političnih člankov".
Po osamosvojitvi Slovenije, je Ludvik redno sodeloval tudi z novima časopisoma Slovenec in Republika, ki sta izhajala kot dnevnika. „Zveste bralce imam tudi v lokalnem časopisu Prepih, ki izhaja na področju UE Gornja Radgona. V vsaki številki Prepiha je bilo objavljenih po nekaj prispevkov, le v eni nobeden. To pa zato ker je urednik »pozabil« na moj članek. Doslej je izšlo 547 številk Prepiha, v katerem sem imel, ker si pišem statistiko, objavljenih 5054 prispevkov. Dolga leta sem bil stalni dopisnik priljubljenega časopisa Domače novice, ki jih je izdajal Romeo Štrakl za področje UE Lenart. Vesti sem pošiljal tudi na radie: Ljubljana, Maribor, Murski val, Maxi in Slovenske gorice Lenart. S svojimi prispevki se oglašam v občinskih glasilih občin Sv. Andraž, Cerkvenjak, Duplek, Juršinci, ter v mesečniku Ovtarjeve novice, ki pokriva UE Lenart. S pisanjem se oglašam, ker ljudje želijo. Pišem pa vedno manj iz dveh razlogov. Prvo tu so leta, ki človeka »polenijo«, se pravi mu umske in fizične moči pešajo. Drugo je, da časopisi ne objavljajo več toliko prispevkov amaterskih dopisnikov. Včasih se je s pisanjem dalo dobro zaslužiti. Sedaj pa večina za objavljene prispevke dobimo amaterski dopisniki honorirane v »Vatikanski valuti«, ta pa je »Bog lonej, nekateri rečejo »Bog plačaj«. Danes si s honorarji, jih prejmem za objavljene prispevke, ne krijem bencina. Pač pišem ker ljudje radi berejo moje prispevke. Imam pa iz tega eno anekdoto. Ko sem še pisal v tovarniški list Elrad, mi je prijatelj in sodelavec dejal, da mojih prispevkov ne bere. Vprašal sem ga zakaj, pa mi je dejal, da slabo pišem. Jaz pa sem ga modro vprašal: »Kako pa veš, da slabo pišem, ali jih ne bereš?«. Spravil sem ga v zadrego.
Vprašaš me kaj mi danes pomeni pisanje? »Moram povedati, da se kljub letom ne morem odreči temu konjičku. Pišem, ker me to veseli, ker je to sedaj del mojega življenja. Pišem zato, ker me ljudje kličejo, in mi na »dlani« prinesejo zgodbo. Ko me pokličejo ne morem reči ne. Priznam pa, da gre vse težje, kajti »baterije«, jaz bi rekel »glava«, se vse bolj praznijo. Znano je, da od dela še nobeden ni obogatel. Obogatel nisem tudi jaz. Lahko pa rečem, da se je dalo s honorarji polepšati življenje. Naj omenim zanimivost iz mojega pisanja. Najboljše honoriran stavek v mojem pisanju je glasil: »Najlepše so obuti tisti, ki se obuvajo na račun bosih!«. To je objavljen moj aforizem, ki je bil leta 1995 nagrajen na natečaju, kjer je sodelovalo 53 aforistov, med njimi tudi znana aforista Žarko Petan in Eugen Jurič, s prvo nagrado s tedanjimi 1.500 nemškimi markami. Če bi bili vsi stavki, ki sem jih napisal v 46 letih dopisovanja, plačani s takim honorarjem, bi bil verjetno tako bogat kot največji bogataš sveta. To se ni zgodilo. Zgodilo se pa je, da je Ludvik srečno, tudi zadovoljen, dočakal 80 let življenja.«
Po naključju je Ludvik postal tudi filmski igralec. »Neko jutro, bilo je 7. septembra 2005, me je poklical nekdanji sodelavec v Elradu Stanko Poljanec, ki je nastopal kot statist v filmu Henrya Dunnatna, ki so ga snemali, v koprodukciji Švicarji in Avstrijci, v Bad Radkersburgu in okolici. Vprašal me je, če bi bil pripravljen nastopati v filmu? Pravzaprav bi moral nastopat moj sosed Franjo Hojs, a je odpovedal sodelovanje. Privolil sem in se z njim podal na center na Glavnem trgu v Bad Radkersburgu, kjer so se zbirali statisti, ki so jih razporejali na posamezna področja snemanja filmskih scen. Ko sem se postavil pred tistega, ki je odrejal vloge statistov mi je na glavo podal duhovniško kapo in dejal: »Vi boste igrali duhovnika«. Dobil sem še ostale dele duhovniške obleke in bil cel dan v filmu kot župnik v farni cerkvi. Imel sem tudi kaplana, ki pa je bil mladi Avstrijec. V cerkvi so tedaj organizirali vojaško bolnišnico, kjer so operirali težko ranjene vojake. Kot župnik sem tolažil ranjence in spremljal operacije, ter bil priča, kako je zdravnik Henry Dunnant na belo platno s krvjo narisal »Rdeči križ«, ki je še danes simbol organizacije Rdečega križa po vsem svetu. Naslednje tri dni sem na polju pod...Fikšincih, to je še v Avstriji, v majhni dolinici brez elektrike in ob kolovoznih ilovnatih cestah, te so ustvarili umetno, tako da so na asfalt...".
Takšen je približno moj prijatelj Ludvik, ki je med drugim tudi zelo prijeten sogovornik. Ob visokem življenjskem jubileju mu lahko samo zaželim še mnogo prijetnih let, predvsem pa naj ga obkrožajo pravi prijatelji in naj ga spremlja dobro zdravje!

Save

Za prikaz gumbov, kot so "Všeč mi je", "Deli na FB", "Tweet", "G+" in komentarjev socialnih omrežij omogočite piškotke v nastavitvah, ki jih odprete na zavihku "Zasebnost" ob strani levo ali spodaj na gumbu "Dovoli piškotke"! Za pravilno delovanje novih nastavitev osvežite stran s pritiskom na tipko "F5".
Nahajate se: MKR Obletnice Starosta pisane besede in fotografije Ludvik Kramberger je obeležil častitljivih 80 let