Pomembno je tudi nedeljsko dopoldansko druženje

Bolšji sejem OrehovciOb gasilskem domu PGD Orehovci, tik ob regionalni cesti Gornja Radgona – Ptuj, že vrsto let deluje bolšji sejem, ki se ne glede na letni časi, odvija vsako prvo nedeljo v mesecu. Na sejmu svoje predmete, ne nove, pač pa stare, prodajajo tisti, ki jih niso odvrgli v smeti in se zavedajo, da bi jih lahko kdo še uporabil. Sejem je zanimiv tudi za zbiratelje starin, saj so mnogi predmeti stari, nekateri tudi več kot sto let. Kot so nam povedali organizatorji iz PGD Orehovci, je sejem namenjen tudi nedeljskemu dopoldanskemu druženju, ki ga je v zadnjem času, ko imamo vsi preveč obveznosti, vse manj. Za nekatere domačine in tudi sosede iz vasi v okolici in celo iz Gornje Radgone in Radencev, je prva nedelja v mesecu, ravno zaradi orehovskega sejma, postala pravi praznik.

Bolšji sejem v Orehovcih še deluje

Zlati medalji tudi v Kranj in Ljubljano

Antonovanje 2019V Jeruzalemsko – Ormoških vinorodnih goricah, natančneje na Kogu, vasici v ormoški občini ob hrvaški meji, so tudi letos ob godu sv. Antona puščavnika pripravili številne prireditve, ki so jih poimenovali „Antonovanje 2019". In čeprav se je v dobrem tednu (Antonov koncert MePZ Prosvetnega društva Ruda Sever Gorišnica; Kulinarični večer na Turistični kmetiji Hlebec; Prireditev „Čurke in vino 2019"; Antonovo kegljanje z lokalno ponudbo na stojnicah; pogovor na temo "Priložnosti podeželja in lokalnih ponudnikov"; Čurkarijada s kulinaričnim razvajanjem - Odprta kuhinja, pokušina čurk in vina, stojnice lokalnih ponudnikov, pester program, prihod slovenskega vinskega kraljestva, 11. razstava na temo reje prašičev...; Romanje k Sv. Antonu Puščavniku; sv. maša za žive in pokojne prašičerejce ter zdravje pri živini;10. srečanje vozil Steyr kluba Kog in starodobnikov, srečanje domačih ansamblov in folklornih skupin, lokalna ponudba na stojnicah...), je bilo v ospredju ocenjevanje čurk s strokovno komisijo in komisijo potrošnikov. Čeprav je vse dogajanje bilo zelo zanimivo posebej kaže omeniti tudi kulinarični dogodek na Turistični kmetiji Hlebec, kjer so obiskovalce počastili s šesthodnim menijem, v katerem so kraljevale kašnate klobase oz. čurke, kot jim pravijo domačini. Tradicionalni lokalni kuhinji so – kot to vedo pri Hlebcu – vnesli pridih sodobnosti.

„Antonovanje 2019

Pripravili so prvo izmenjevalnico otroških oblačil in igrač, ki je mnogim omogočila trajnostno in odgovorno posodobitev garderobe

Izmenjevalnica oblačil in igračPo decembrski izjemno uspešni „izmenjevalnici" oblačil in obutve za otroke in odrasle, je v sodelovanju radgonske Iniciative Rastišče, skupaj s soboško igralnico Mali ČuDo, ter Mensano, pripravila še „Izmenjevalnico otroških oblačil in igrač" in vsega ostalega. Z željo, da bi nekoliko omilili zapravljanje in razsipništvo, so v igralnico Mali ČuDo v prostorih Mensane v Murski Soboti aktivisti omenjenih organizacij pritegnili kakšno stotnijo otrok in njihovih mamic, očkov, dedkov in babic, ki so prinašali svoje reči, domov pa odnašali „nova" oblačila, obutev, igrače... Glede na to, da je šlo za prvo tovrstno izmenjevalnico, sta glavni organizatorici dogodka, Nika Škof (Rastišče) in Barbara Muhič (Mali ČuDo), zadovoljni z obiskom in tudi izmenjavo. Povesta tudi, da je izmenjevalnica otroških oblačil, igrač in vseh ostalih otroških potrebščin omogočala trajnostno in odgovorno posodobitev garderobe in igralnega parka otrok, ki je povrhu še zastonj.

Zamenjali so igrače, oblačila in obutev

Pred pol stoletja sta začela iz nič, a z veliko ljubezni

Zlata poroka DruzovičEnako, kot pred 50 leti, ko sta si pred matičarjem in pred oltarjem izrekla zvestobo Zofija in Karel Druzovič iz Gočove pri Sv. Trojici v Slovenskih Goricah, sta tudi tokrat svojo zakonsko zvestobo potrdila pred matičarjem in pred oltarjem. Takrat sta k civilni poroki odšla v Lenart, cerkveni pa v cerkev Sv. Trojice, kjer sta sedaj potekala oba obreda. Civilni obred zlate poroke je tokrat, ob matičarki Dragici Kramberger, prvič v vlogi župana opravil David Klobasa. Dragica je na drobno opisala življenje in delo zlatega para, župan pa jima je namenil nekaj prijaznih besed, ter jima izročil zlatoporočno spominsko listino, ter darilo občine.

Zlato poroko sta obhajala Zofija in Karel Druzovič iz Slovenskih goric

Po šestih desetletjih spet pred istim oltarjem

Biserna poroka SteyerV teh zimskih dneh, ko je največ praznikov in praznovanj, sta 60-letnico poroke, torej biserno poroko obeležila Marija in Ivan Steyer iz Črncev v Apaški dolini. Enako kot pred šestimi desetletji, sta se zakonca, tudi tokrat, skupaj s svojimi domačimi, sosedi in prijatelji, k bisernoporočnemu obredu podala v farno cerkev v Apačah. Pred cerkvijo ju je z igranjem pozdravila Pihalna godba Apače, pri kateri je nekoč igral tudi njun pokojni sin Ivan. Ko so njuni svatje v cerkvi postavili špalir, ju je župnik Janez Ferencek povabil v cerkev, k zahvalni maši in bisernoporočnemu obredu, ki je potekal med darovano sv. mašo.

Pred 60 leti sta se poročila Marija in Ivan Steyer iz Črncev

Najstarejši pomurski policist je pred sedmimi desetletji prišel iz Krškega

Policisti pri ŽabkarjuKo smo zemljani v ponedeljek, 31. decembra 2018 praznovali prihod novega leta 2019, je Jože Žabkar iz Moščancev v občini Puconci, imel dvojni razlog za praznovanje. Najstarejši živeči pomurski policist je namreč prav na silvestrovo praznoval tudi visok osebni jubilej - 98. rojstni dan. Dober teden po jubileju, ko smo mu mnogi voščili in zaželeli še veliko zdravih in zadovoljnih let, so Žabkarja, na njegovem domu obiskali in mu čestitali direktor Policijske uprave Murska Sobota, Damir Ivančić, skupaj s članoma kluba policijskih upokojencev Maksa Perca, Marjanom Horvatom (predsednik) in Romanom Verganom, ki je dolga leta bil Žabkarjev sodelavec, zraven pa je bila tudi tiskovna predstavnica PU Murska Sobota, Suzana Rauš.

Jože Žabkar je obeležil 98. rojstni dan

Nad 150 pohodnikov se je štirinajstič iz Gornje Radgone odpravilo do Rodmošcev

Trstenjakov pohodV spomin na svojega velikega soseda, velikega Prleka, Slovenca, na profesorja, teologa, psihologa, akademika in častnega občana Gornje Radgone, dr. Antona Trstenjaka, človeka svetovnega slovesa, ki je vse svoje življenje posvečal človeku, iskanju poti do njega, bitju prihodnosti, sta Planinsko društvo Gornja Radgona in Turistično društvo Majolka, že štirinajstič organizirali spominski pohod do rojstne akademikove hiše. V lepem in sončnem zimskem vremenu se je nad 150 pohodnikov iz cele Slovenije, odpravilo iz Aleje velikih v Gornji Radgoni, kjer je tudi Trstenjakovo spominsko obeležje, in vse jih je pot vodila po vinorodnih hribčkih do hiše, kjer je pred 113 leti (8.1.1906), akademik Trstenjak bil rojen. Tudi tokratni pohod, dolg 15 km, posvečen 113-letnici rojstva prleškega velikana, je poleg planincev iz domače regije pritegnil tudi ljubitelje narave iz širšega območja Slovenije.

Sprehodili so se v spomin na akademika Trstenjaka

Moj kraj Radgona

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Starosta pisane besede in fotografije Ludvik Kramberger je obeležil častitljivih 80 let

 

Godbeniki so Ludvika presenetili in zbudili ob pol noči!

Ludvik KrambergerO družini Kramberger, ki izvira iz Ženjaka pri Benediktu, je gotovo po vsej državi, pa tudi širše veliko znanega. Ne le zaradi očeta enajstih otrok Franca iz viničarske družine, ki je v tridesetih letih prejšnjega stoletja izdelal pravo letalo in se pognal v višave, in ki je bil za tiste čase pravi genij, saj je ob kolarstvu, katerega se je izučil, obvladal še več kot 20 rokodelskih poklicev in zato bil cenjen v okolici. Pa tudi ne le zaradi njegovega sina, dobrotnika iz Negove, Iveka, katerega so kot kandidata za predsednika države ustrelili v Jurovskem Dolu, temveč tudi zaradi devetega izmed 11 otrok, Ludvika, ki je najprej bil kovač, nato strojni tehnik, v zadnjega približno pol stoletja pa je, zlasti med starejšo in podeželsko populacijo, izjemno cenjen kot dopisnik in fotograf.

In ker je Ludvik, ki še danes "stoji na glavi", minuli konec tedna praznoval častitljivo 80-letnico življenja, so ga prav zaradi pisanja in fotografiranja, obiskali mnogi znani in manj znani, ki so mu želeli stisniti roko. Mnogi so ga ganili do solz, a je bil Ludvik upravičeno ponosen, da se ga je toliko ljudi spomnilo. Rojstni dan je sicer praznoval v soboto 19. avgusta, a že v noči na soboto, natanko ob polnoči, je njega in njegovo soprogo Marico, na njunem domu na Šlebingerjevem bregu v Gornji Radgoni, prebudila in močno presenetila Godba na pihala Sveti Jurij ob Ščavnici, katero je brez kakršnegakoli sporočila, v 16 km oddaljeno Gornjo Radgono, pripeljal jurijevški župan Miroslav Petrovič. Zraven pa sta bila tudi njegova najbližja sodelavca, podžupan Ivan Fras in direktorica občinske uprave Francka Lavrenčič.
„Natanko opolnoči, mi smo že spali, je godba zaigrala pod našim oknom. Kot je dejal župan, ko mi je čestital, so ta obisk z godbo namenili mojemu rojstnemu dnevu, ker sem v svoji dopisniški karieri veliko lepega napisal iz občine Sv. Jurij ob Ščavnici. Zame je bilo to veliko presenečenje, ki me je ganilo do solz. Darilo in čestitke mi je v imenu občine in godbenikov izročil župan Miroslav Petrovič. V času, ko smo sedeli za mizo, sta na skrivaj, zunaj ob ograji postavila dekoracijo nečaka Ivan Kramberger, in Boštjan Kramberger, oba gasilca PGD Gornja Radgona, ki je presenetila mene pa tudi godbenike. Da sta bila moža v noči nekakšna diverzanta, smo izvedeli šele naslednje dni, po našem ugibanju, kdo bi to lahko bil", nam je po končanem slavju, ki je trajalo več dni, povedal nekoliko utrujen Ludvik, ki je tudi v Novicah objavil več sto prispevkov in fotografij.
Nočno presenečenje pa za Ludvika ni bilo edino, kajti tudi v soboto popoldan, ne da bi karkoli vedel, se je pred njegovo hišo postavil še 17 članski Pihalni orkester Gornja Radgona, v imenu katerega mu je čestital in izročil darilo predsednik društva Andrej Šubašič. „Ni treba posebej poudarjati, da sem tudi takrat od sreče potočil kakšno solzo. Ravno tako kot iz Jürjoške godbe, tako je tudi Andrej dejal, da sem si to zaslužil s poročanjem o njihovem delu", je še dejal Ludvik, ki je dodal, da ga je prijetno presenetil tudi župan Gornje Radgone, Stanislav Rojko, ki ga je prav tako nenapovedano obiskal, ga obdaril in mu čestital. „Čestitke in pozornost si vsekakor zaslužiš, saj si kot novinarska legenda veliko poročal o delu in življenju v občini Gornja Radgona, kar bo za vedno ostalo zapisno", je takrat dejal Rojko, slavljenec Ludvik pa je bil vesel neštetih obiskov še drugih sosedov, znancev, prijateljev, še posebej pa hčerke Metke z možem Chrisom, sina Valentina z ženo Marjano, ter seveda vnukinjama Uno, Emmo in Iris. Ludvik se zahvaljuje tudi za številne telefonske, elektronske in „papirnate" čestitke.
Sicer pa, o Ludviku Krambergerju, čigar življenjska pot se je začela 19.8.1937, ko se je rodil, kot 9. otrok 11 članske viničarske družine v Ženjaku pri Benediktu in je izjemno zanimiv človek, bi lahko napisali celo knjigo. Usoda je hotela, da je rojen v svetovno znanem kraju Ženjaku, kjer so leta 1811, v gozdu posestnika Slačeka, našli 26 v depoju zloženih bronastih čelad, ki s svojimi napisi, ki so vtisnjeni v čelade, še danes zaposlujejo zgodovinarje. Rodil se je materi Jožefi Metljak, ki je v Ženjak »privandrala« kot begunka iz prve svetovne vojne iz Krasa, kraja Gorjansko pri Komnu, ter očetu Francu Krambergerju, ki je bil rojen v Ženjaku. Rodil se je v času, ko je oče Franc Kramberger, čeprav viničar in že s kopico otrok, izdeloval letalo s katerim bi se rad s svojo, se pravi človeško močjo, pognal v višave. Ta navdih je dobil, ko je kot kolarski vajenec pri odličnem kolarskem mojstru Potisku v Mariboru, obiskoval letališče na Teznem v Mariboru. Tedaj je pomagal v višave spravljati letala jadrilice. Sicer je bil njegov oče za tiste čase genij, saj je ob kolarstvu, katerega se je izučil, obvladal še več kot 20 rokodelskih poklicev in bil cenjen v okolici. Leta 1938 se je družina, tedaj še s 7 otroki, preselila v Negovo, kjer je do 16. leta starosti živel naš sogovornik Ludvik.
Ni čudno, da so del očetovih talentov podedovali tudi njegovi otroci, ki so tudi s pomočjo njega prišli do številnih poklicev. Tako je tudi Ludvik podedoval nekaj talenta po svojem očetu, za kar mu je nadvse hvaležen. Še preden se je šel učit za kovača, učil se je v letih 1953-1956 pri kovaškem mojstru Lovrencu Horvatu v Pernici pri Mariboru, se je pri očetu priučil za pokrivača slamnatih streh, pletarja košev iz šibja in slame, zidarja, pleskarja, vrvarja in sodarja. Teh spretnosti se je pri očetu, ki ga je jemal na štere, priučeval že od 12. leta starosti pa do časa, ko je šel v uk za kovaškega vajenca. Po treh letih učne dobe, pravzaprav skoraj štirih letih, kajti mojster ga ni takoj prijavil kot vajenca, pač pa ga je imel na črno, je prišel do kovaškega poklica. Ko se je izučil, je z lahkoto dobil delo v Tovarni železniških vozil Maribor. Zaposlil se je v tedanji kotlarni, ki je ni več. Tam so obnavljali in izdelovali parne kotle za tovarne, za lokomotive in lokomobile. Težko kovaško-kotlarsko delo, ga je pripravilo, da se je odločil za nadaljnje šolanje. Vpisal se je na Srednjo tehnično šolo za odrasle na Gosposvetski cesti v Mariboru in jo po treh letih končal. Zaposlen je bil marsikje po Sloveniji, tudi v Nemčiji, kamor ga je zaposlil znani brat Ivan. Pokojnino je dočakal v radgonskem Elradu, a že veliko pred upokojitvijo in tudi danes, Ludvik veliko piše in fotografira. Danes sicer nekoliko manj, a nikakor ne misli odnehati, še posebej ker ga ljudje kličejo, naj jih obišče. Poleg obveščanja javnosti, pa si Ludvik s pisanjem krajša čas in kot pravi tudi sam se „dodatno izobražuje", saj vedno doživlja nekaj novega, prijetnega in koristnega.
Strojni tehnik je, tedaj ko še ni bilo toliko izobraženega kadra, veljal toliko kot danes inženir. Kot strojni tehnik se je zaposlil na novem delovnem mestu in delal kot lanser proizvodnje, v obratu za izgradnjo novih tirnih vozil. Ker je takrat Tovarna železniških vozil izdelovala vagone, tovorne in hladilnike, za tuji trg, je bilo veliko sodelovanja s tujimi kontrolorji, s katerimi je bilo treba komunicirati v nemškem ali angleškem jeziku. Tega Ludvik, čeprav je hodil dve leti kot osnovnošolec, v nemško šolo, ni obvladal. Zato se je odločil, čeprav je doma že imel družino, ženo in otroka, da se odpravi na delo v Nemčijo, da se tam nauči jezika obenem pa kaj zasluži. Ob pomoči brata Ivana, ki je že delal v Nemčiji, se je zaposlil v Tovarni bakra v Duisburgu. Tam z učenjem jezika ni imel kakih posebnih uspehov. Računal je, da se bo v jezik uvedel s komuniciranjem z nemškimi delavci. Toda bil je dodeljen med tuje delavce: Špance, Turke, Italijane, Grke in seveda številne Jugoslovane, zato je tak način učenja jezika bil nemogoč. Obenem je stanoval skupaj z bratom Ivanom, kjer je tako in tako bil pogovorni jezik v materinščini. Toda Ludvik se ni vdal. Pridno se je učil nemščine z branjem časopisov in knjig, ki jih je jemal v tovarniški knjižnici. Bral je romane, ki so bili prevedeni od piscev iz tedanje Jugoslavije. Po enem letu in enem mesecu dela v Nemčiji, se je leta 1966 vrnil v domovino, k svoji družini, v Maribor. S prihranki iz dela v Nemčiji, sta si z ženo, ki je v času odsotnosti bila zaposlena v Tovarni železniških vozil Boris Kidrič kot elektrovarilka, v Kunovi pri Negovi kupila hišo in manjšo posest. Žena Marica je ostala doma in skrbela za dom, ki ga je bogatil tedaj 5-letni sin Zdravko, v letu 1971 pa še hčerka Metka.
Tu so redili po dve goveji živinčeti in prašiče. Po vrnitvi iz Nemčije se je zaposlil v podjetju Bodočnost v Mariboru, kjer je bil 5 let obratovodja tiskarne in papirnice. Zaradi naporne vsakodnevne vožnje, delalo se je tudi ob sobotah, je zapustil delo v Mariboru in v Kunovi, v novozgrajeni kovačnici odprl kovaško obrt. Ker je kovaštvo v tem času zamiralo, si je po petih letih kovaške obrti, našel delo v tovarni Elrad v Gornji Radgoni, kjer je delal kot skupinovodja, pomočnik obratovodje in se leta 1992. odpravil v zaslužen pokoj kot analitik proizvodnje. To je kratka kronologija našega sogovornika, ki se je leta 1972 iz Kunove, kjer je prodal 1,82 ha veliko posest in hišo, preselil v Gornjo Radgono. Tam, na Šlebingerjevem bregu, si je z družino postavil hišo, in tam živi še danes.
Moj sogovornik Ludvik pa je širši okolici znan kot dopisnik in fotograf. »To se je zgodilo čisto naključno. Zbolel sem na hrbtenici, bil operiran in se zdravil tudi v zdraviliščih. Tako sem bil leta 1971 v zdravilišču Laško. Tam je nastal moj prvi prispevek, ki sem ga objavil v tedanjem Nedeljskem dnevniku. Za rubriko Hopla, oprostite, sem poslal šaljivi prispevek, ki je bil objavljen in honoriran z 200 dinarji, kar je takrat predstavljalo plačilo 4 izvodov dnevnika Večera ali Dela. Naslednji prispevek je bil o raboti, ki smo jo izvajali v Kunovi. V Kunovi, ki je sodila v KS Negova, sem bil vaški odbornik, ki bi naj skrbel za vzdrževanje tedaj blatnih cest. Tedaj sem v Vestniku pohvalil krajane, da so vsi prišli na raboto. A sem se v prispevku hoteno zlagal. Zapisal sem, da so vsi prišli na raboto. To pa ni bilo res. To so bralci opazili in me na to opozorili. Pisanje članka in pohvala tudi tistih, ki niso bili na raboti, je bila moja taktika. Ob drugi raboti, ki je bila takrat nujna, saj denarja za plačilo teh opravil občina ni imela, je bil udeležba številčnejša. To je bi psihološki učinek mojega članka. S tem se je nadaljevalo oglašanje v časopisih. Objava vsakega prispevka v časopisih mi je bila spodbuda za nadaljnje pisanje. Za večji uspeh si dopisnik šteje, če pride v dnevnem časopisu s prispevkom na prvo stran. To mi je tudi uspelo, saj je Večer objavil na prvi strani vest »Elrad izvozil v Irak 4 milijone metrov TV kabla«. Ob pisanju sem tudi fotograf. Tako se je znašla na prvi strani Kmečkega glas tudi moja fotografija z žensko iz Slaptincev pri Sv. Jurij ob Ščavnici, kako nese mleko v zbiralnico. Največkrat so se na naslovni strani časopisa članki znašli na prvih straneh priljubljenega dnevnika Slovenske novice. Vse to in objavljanja prispevkov v številnih časopisih in revijah, me je spodbujalo, da sem se oglašal s svojimi prispevki. Veliko zaslug, da sem vztrajal v dopisovanju ima tudi znani, sedaj že pokojni, urednik tovarniškega glasila Elrad, ki ga je izdajala Tovarna anten, elektronike in profesionalne tehnike Elrad v Gornji Radgoni, Andrej Coklin, ki je v objavo sprejemal moje borne intervjuje. Spodbujal me je k pri pisanju, posebno intervjujev z zanimivimi osebami. V tem sem dosegal največje uspehe. Moji članki in intervjuji so bili objavljeni v številnih časopisih v Slovenskih novicah, Večeru, Delu, Ljubljanskem Dnevniku, Vestniku, Ptujskem Tedniku (danes je to Štajerski tednik), Celjskem Tedniku, Krajnskem glasu, Dolenjskem listu, Kmečkem glasu in Družini. Objavljale so jih revije: Stop, Obrtnik, Delavec, Čebelar, Jana, Naša žena, Gasilski vestnik, Čebelar, As, 7D, Vzajemnost in Vzajemna ter še mnoge druge. Pravzaprav v skoraj vseh časopisih in revijah, ki so v preteklosti izhajali v Sloveniji. Nikoli pa nisem pisal v časopisa Komunist in Glasilo Sindikatov, ker nisem bil na liniji, saj nisem pisal političnih člankov".
Po osamosvojitvi Slovenije, je Ludvik redno sodeloval tudi z novima časopisoma Slovenec in Republika, ki sta izhajala kot dnevnika. „Zveste bralce imam tudi v lokalnem časopisu Prepih, ki izhaja na področju UE Gornja Radgona. V vsaki številki Prepiha je bilo objavljenih po nekaj prispevkov, le v eni nobeden. To pa zato ker je urednik »pozabil« na moj članek. Doslej je izšlo 547 številk Prepiha, v katerem sem imel, ker si pišem statistiko, objavljenih 5054 prispevkov. Dolga leta sem bil stalni dopisnik priljubljenega časopisa Domače novice, ki jih je izdajal Romeo Štrakl za področje UE Lenart. Vesti sem pošiljal tudi na radie: Ljubljana, Maribor, Murski val, Maxi in Slovenske gorice Lenart. S svojimi prispevki se oglašam v občinskih glasilih občin Sv. Andraž, Cerkvenjak, Duplek, Juršinci, ter v mesečniku Ovtarjeve novice, ki pokriva UE Lenart. S pisanjem se oglašam, ker ljudje želijo. Pišem pa vedno manj iz dveh razlogov. Prvo tu so leta, ki človeka »polenijo«, se pravi mu umske in fizične moči pešajo. Drugo je, da časopisi ne objavljajo več toliko prispevkov amaterskih dopisnikov. Včasih se je s pisanjem dalo dobro zaslužiti. Sedaj pa večina za objavljene prispevke dobimo amaterski dopisniki honorirane v »Vatikanski valuti«, ta pa je »Bog lonej, nekateri rečejo »Bog plačaj«. Danes si s honorarji, jih prejmem za objavljene prispevke, ne krijem bencina. Pač pišem ker ljudje radi berejo moje prispevke. Imam pa iz tega eno anekdoto. Ko sem še pisal v tovarniški list Elrad, mi je prijatelj in sodelavec dejal, da mojih prispevkov ne bere. Vprašal sem ga zakaj, pa mi je dejal, da slabo pišem. Jaz pa sem ga modro vprašal: »Kako pa veš, da slabo pišem, ali jih ne bereš?«. Spravil sem ga v zadrego.
Vprašaš me kaj mi danes pomeni pisanje? »Moram povedati, da se kljub letom ne morem odreči temu konjičku. Pišem, ker me to veseli, ker je to sedaj del mojega življenja. Pišem zato, ker me ljudje kličejo, in mi na »dlani« prinesejo zgodbo. Ko me pokličejo ne morem reči ne. Priznam pa, da gre vse težje, kajti »baterije«, jaz bi rekel »glava«, se vse bolj praznijo. Znano je, da od dela še nobeden ni obogatel. Obogatel nisem tudi jaz. Lahko pa rečem, da se je dalo s honorarji polepšati življenje. Naj omenim zanimivost iz mojega pisanja. Najboljše honoriran stavek v mojem pisanju je glasil: »Najlepše so obuti tisti, ki se obuvajo na račun bosih!«. To je objavljen moj aforizem, ki je bil leta 1995 nagrajen na natečaju, kjer je sodelovalo 53 aforistov, med njimi tudi znana aforista Žarko Petan in Eugen Jurič, s prvo nagrado s tedanjimi 1.500 nemškimi markami. Če bi bili vsi stavki, ki sem jih napisal v 46 letih dopisovanja, plačani s takim honorarjem, bi bil verjetno tako bogat kot največji bogataš sveta. To se ni zgodilo. Zgodilo se pa je, da je Ludvik srečno, tudi zadovoljen, dočakal 80 let življenja.«
Po naključju je Ludvik postal tudi filmski igralec. »Neko jutro, bilo je 7. septembra 2005, me je poklical nekdanji sodelavec v Elradu Stanko Poljanec, ki je nastopal kot statist v filmu Henrya Dunnatna, ki so ga snemali, v koprodukciji Švicarji in Avstrijci, v Bad Radkersburgu in okolici. Vprašal me je, če bi bil pripravljen nastopati v filmu? Pravzaprav bi moral nastopat moj sosed Franjo Hojs, a je odpovedal sodelovanje. Privolil sem in se z njim podal na center na Glavnem trgu v Bad Radkersburgu, kjer so se zbirali statisti, ki so jih razporejali na posamezna področja snemanja filmskih scen. Ko sem se postavil pred tistega, ki je odrejal vloge statistov mi je na glavo podal duhovniško kapo in dejal: »Vi boste igrali duhovnika«. Dobil sem še ostale dele duhovniške obleke in bil cel dan v filmu kot župnik v farni cerkvi. Imel sem tudi kaplana, ki pa je bil mladi Avstrijec. V cerkvi so tedaj organizirali vojaško bolnišnico, kjer so operirali težko ranjene vojake. Kot župnik sem tolažil ranjence in spremljal operacije, ter bil priča, kako je zdravnik Henry Dunnant na belo platno s krvjo narisal »Rdeči križ«, ki je še danes simbol organizacije Rdečega križa po vsem svetu. Naslednje tri dni sem na polju pod...Fikšincih, to je še v Avstriji, v majhni dolinici brez elektrike in ob kolovoznih ilovnatih cestah, te so ustvarili umetno, tako da so na asfalt...".
Takšen je približno moj prijatelj Ludvik, ki je med drugim tudi zelo prijeten sogovornik. Ob visokem življenjskem jubileju mu lahko samo zaželim še mnogo prijetnih let, predvsem pa naj ga obkrožajo pravi prijatelji in naj ga spremlja dobro zdravje!

Save

Za prikaz gumbov, kot so "Všeč mi je", "Deli na FB", "Tweet", "G+" in komentarjev socialnih omrežij omogočite piškotke v nastavitvah, ki jih odprete na zavihku "Zasebnost" ob strani levo ali spodaj na gumbu "Dovoli piškotke"! Za pravilno delovanje novih nastavitev osvežite stran s pritiskom na tipko "F5".
Nahajate se: MKR Obletnice Starosta pisane besede in fotografije Ludvik Kramberger je obeležil častitljivih 80 let