Čeprav je po moževi nesreči (1976) ostala sama, je Kristina Pelcl do kruha spravila šest otrok, danes ima še enajst vnukov ter deset pravnukov

Kristina PelclČeprav niso imeli računalnikov, pametnih telefonov, različnih igric in podobnih reči, s katerimi se večinoma ukvarjajo današnji otroci in mladina, so se tudi naši predniki, dedki in babice v mladosti imeli fajn in so živeli zelo lepo. To seveda lahko potrdijo mnogi, ki danes preživljajo jesen življenja, enako tudi Kristina Pelcl (rojena Marič 6.10.1928 v Gradišču na levem bregu reke Mure) s čudovitega Janževega Vrha nad Radenci. Prav na svoj rojstni dan je na hribčku kjer je domovina znamenitega „Janževca", je z glasnim vriskom pozdravljala goste, ki so jih prišli voščit za visok življenjski jubilej.

Devetdesetletnica, ki z veselimi vriski pozdravlja obiskovalce

Radgončana Franc in Bojan do odličnega 3. mesta

Bujta repa MSNa parkirišču hotela Diana v Murski Soboti je potekal 9. Festival bujte repe, s tekmovanjem ekip v kuhanju te tradicionalne prekmurske jedi. Na tekmovanju, kjer je dišalo po tej tradicionalni jedi, je tokrat sodelovalo nekoliko manj (12) ekip, in sicer iz različnih društev, organizacij, turističnih podjetij in seveda tudi političnih strank, saj nas kmalu čakajo lokalne volitve. Kljub temu je bilo manj politikov, kot so nekateri pričakovali. Poleg ministrice Alenke Bratušek, državne sekretarke Olge Belec in soboškega župana Aleksandra Jevška, smo videli le še nekaj lokalnih strankarskih veljakov. Festival bujte repe je ena od večjih pomurskih kulinaričnih prireditev v jesensko-zimskem času, s katero si organizatorji prizadevajo za promocijo te tradicionalne prekmurske jedi, seveda pa tudi popestriti sobotno dogajanje v lokalnem okolju.

Na 9. festivalu bujte repe tekmovalo 12 ekip

Pripravili so 25. obrtniško-podjetniški gobarski piknik 2018, kjer so se družili, nabirali in jedli gobe

Gobe NegovaMedtem, ko iz večjega dela države poročajo, da je letošnja jesen zelo bogata z gobami, je na skrajnem severovzhodu Slovenije bera gozdnih lepotic, zlasti jurčkov in lisičk, zelo skromna. Kljub temu je tudi v pomurskih gozdovih možno srečati ljubitelje gobarjenja in gob, v kar smo se mnogi lahko prepričali tudi zadnjo soboto letošnjega septembra, ko so se v gozdove Negove in okolice podali številni udeleženci tradicionalnega, sedaj že 25. gobarskega piknika Območne obrtno podjetniške zbornice (OOZ) Gornja Radgona. Res je sicer, da so jurčkov in lisičk našli le za vzorec, zato pa je bilo veliko drugih gozdnih lepotic, saj je okoli 150 udeležencev, ki se je v lepem in sončnem vremenu pogumno odpravila v gozd, nabirala prav vse gobe, tako užitne, kot manj užitne in celo strupene. In čeprav so jih pozneje skoraj vse pojedli, nikomur ni bilo slabo, a kljub temu sami tega ne počnite in bodite sila previdni.

Obrtniki in podjetniki v negovskih gozdovih

Gasilci so trgali, prešali in se družili...

Gasilska trgatevPrav prijetno je minulo soboto bilo ob gasilskem domu PGD Janžev Vrh nad Radenci, torej natanko tam odkoder prihaja znameniti janževec. Medtem ko so vinogradniki po okoliških vinogradih pobirali še zadnje grozde letnika 2018, so namreč domači gasilci in gasilke na Janževem Vrhu, v društvu jih je nekaj nad 70, pripravili 7. gasilsko trgatev. Z natanko 52 trsov, predvsem brajd – jurke in izabele, so namreč natrgali precej grozdja, ki so ga nato tretali in stisnili dobrih 400 litrov sladkega mošta, katerega bodo došolali in z njim nazdravili ob različnih gasilskih akcijah, prireditvah in dogodkih.

PGD Janžev Vrh je menda edino gasilsko društvo z lastnim vinogradom

Angela Knaus de Groot je pred 55 leti odšla v Kanado, a še vedno rada obišče Pomurje

KlemenčičeviKamorkoli gremo, kjerkoli živimo, vrnitev v rojstni kraj, predvsem če je ta daleč, je vedno nepozabno doživetje, vezano na stare, drage spomine. Takrat se vrnemo desetletja nazaj, v svoje otroštvo in čas, ko smo svoj dom in domovino zapustili. Tega se še posebej zaveda Angela Knaus, ki je kot 11-letna deklica, davnega lata 1963 iz rojstnih Vidoncev na Goričkem, oz. Gornje Radgone, kjer je zadnjih pet „slovenskih" let preživela pri teti Mariji in stricu Milanu Klemenčiču, odletela čez veliko lužo, v kanadski Hamilton.

Lepo je obiskati rojstni kraj in srečati svoje drage

Ob svetovnem dnevu Alzheimerjeve bolezni so se sprehajali po parku

Sprehod za spominPodobno kot marsikje po državi, so se na topel septembrski dan tudi stanovalci Doma starejših občanov (DSO) Gornja Radgona, ki so oboleli za demenco, sprehodili po mestnem parku skupaj s svojci, prostovoljci in zaposlenimi. Ob svetovnem dnevu Alzheimerjeve bolezni se namreč po celotni Sloveniji organizirajo „Sprehodi za spomin", ki opozarjajo na bolezen, ki se neustavljivo širi. Demenca trenutno sodi med največje zdravstvene, socialne in finančne izzive sodobne družbe.

Sprehod za spomin, za bolnike z demenco

Moj kraj Radgona

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Pri 95 brez očal prebira Slovenske novice

 

Rozalija Lutar iz Črešnjevcev pri Gornji Radgoni obeležila lep življenjski jubilej

Zalika LutarOb zadnjih izdihljajih letošnjega poletja je lep življenjski jubilej, 95. rojstni dan praznovala Rozalija, vsi jo poznajo kot Zaliko, Lutar iz Črešnjevcev pri Gornji Radgoni. Vse dobro, predvsem pa še veliko zdravja, so ji voščili mnogi svojci, prijatelji, znanci, sosedje..., obiskala pa jo je tudi delegacija rdečega križa. Ob tej priložnosti je pravo slovesnost pripravila Zalikina prijazna vnukinja Olga, pri kateri preživlja jesen življenja, ter njen mož Janko Fekonja in pravnukinja Simona. Zaliki so čestitali predstavniki rdečega križa, predsednik Krajevnega odbora RK Črešnjevci –Zbigovci, Janko Auguštin, ki ji je v imenu RK izročil darilo, sekretarka Območnega združenja RK Gornja Radgona, Katja Makovec, ter poverjenika RK Tončka in Franc Breznik.

Kot nam je povedala, je bila obiska delegacije RK nadvse vesela, preko sekretarke sta jo pozdravila še predsednica OZ RK Gornja Radgona Silva Vračko in predsednik KS Črešnjevci-Zbigovci Ivan Zemljič, ki pa se zaradi drugih obveznosti nista mogla udeležiti tega načrtovanega obiska. Po čestitkah so se vsi usedli za obloženo mizo, nazdravili s slavljenko in se sproščeno pogovarjali. Ker je kljub svoji starosti še vedno zelo razgledana in z odličnim spominom, je bil klepet s slavljenko Zaliko nadvse zanimiv.
Rozalija se je rodila 23. avgusta 1922. leta v družini "gospočkega" viničarja v Policah, odkoder je 8 let obiskovala OŠ v Gornji Radgoni. Kot je povedala, je hodila v šolo 7 km peš. Najhujše je bilo pozimi, ko je zapadel sneg. Takrat sta oče in mati z ročnim plugom do bližnje glavne ceste naredila tir. Včasih so imeli otroci iz tega dela Polic srečo, da jih je v šolo na vozu peljal oče Anton Lutar, ki je bil konjar v KK Gornja Radgona. Že zgodaj je kot otrok morala pomagati staršem pri obdelavi vinograda, ki so ga obdelovali gospodarju, ki je živel v Avstriji. Bosa je v vinogradu nosila »škropilcu«, ki je škropil vinsko trto, z nahrbtno škropilnico, ki so ji rekli »püta«, galicijo. Škropivo so z namakanjem galicije in apna, pripravljali v velikih lesenih ali cementnih kadeh, vodo pa zajemali v mlakah, ki so bile v dolini in bližini vinogradov katere so, kot viničarji obdelovali. Gospodar je bil pošten, saj je vsako delo, ki so ga opravili v vinogradu pošteno plačal. Kot mladenka je bila tudi varuhinja otrok pri znanem krojaču Jošku Propstu v Gornji Radgoni.
Leta 1942 si je Zalika ustvarila družino z možem Antonom. Poročil ju je tedanji radgonski župnik Otto Glibe, civilna poroka pa se je odvijala v avstrijski Radgoni. Kot je povedala, v vojnem času, slavja ni bilo. S pričama so odšli le na kosilo v gostilno. »V tistih časih je bilo veliko siromaštvo. Živeli smo skromno, zato nismo poznali praznovanja. Poznali smo le delo. Ko sem se poročila sva z možem tri leta živela v Hafnerjevi hiši Podgradu kot najemnika. Sicer sem se doslej selila že osemkrat. Po poroki nisem bila deležna zakonskega življenja, kajti mož je bil takoj vpoklican v nemško vojsko, iz katere se je vrnil po štirih letih. V zakonu se nama je rodilo sedem otrok, štirje sinovi in tri hčerke, kateri so me obdarovali s številnimi vnuki in pravnuki, vsakih je več kot 20. Ko se je mož vrnil iz vojske, se je zaposlil v tedanjem Kmetijskem posestvu kot konjar. Bil je dober mož in sva praznovala tudi zlato poroko. Ker sem celo življenje gospodinjila in skrbela za družino, imam sedaj pokojnino po možu, ki je umrl leta 2001.«
Če jo ne bi izdajale noge, bi še rada delala na vrtu. Tako pa sedaj, če je potreba, le kaj stori v kuhinji, kjer je v pomoč gospodinji, vnukinji Olgi. Kratkočasi se z vsakodnevnim branjem Slovenskih novic. Posebno rada bere, bere še vedno brez očal, tudi lokalni štirinajstdnevnik Prepih, kjer najde novice iz domačega okolja. Z branjem, gledanjem televizije in poslušanjem radija je na tekočem z vsem dogodki, ki jih prinašajo mediji. Ker ima dober spomin si jih tudi zapomni. Je zelo vesele narave, saj je tudi med praznovanjem, kot iz rokava povedala kakšno šalo, kateri smo se od srca nasmejali. Rada je tudi pela. Spominja se, da je bilo nekoč veliko ljudskega petja. Po končanem delu na polju ali vinogradu je vedno zadonela pesem. Kot je dejala je bila to nekaka sprostitev po napornem delavnem dnevu. Rada je šla tudi v cerkev, kjer je pela na koru...

Save

Za prikaz gumbov, kot so "Všeč mi je", "Deli na FB", "Tweet", "G+" in komentarjev socialnih omrežij omogočite piškotke v nastavitvah, ki jih odprete na zavihku "Zasebnost" ob strani levo ali spodaj na gumbu "Dovoli piškotke"! Za pravilno delovanje novih nastavitev osvežite stran s pritiskom na tipko "F5".
Nahajate se: MKR Obletnice Pri 95 brez očal prebira Slovenske novice