Otilija in Anton sta imela 10 otrok in skupno 572 potomcev

Rodbina SlodnjakDandanes, ko imamo vedno manj časa za takšna in drugačna srečanja ter druženja, so še posebej dobrodošla srečanja svojcev in sorodnikov. Zato niti ne preseneča, da je bilo izjemno prijetno, prisrčno, zabavno in celo ganljivo srečanje potomcev družine Otilije in Antona Slodnjak, ki sta bila rojena davnega leta 1880 v Rotmanu, v občini Juršinci v Slovenskih Goricah. Srečanje je ob pomoči drugih prizadevnih članov pripravljalnega odbora, organiziral Jože Slodnjak iz Maribora, ki nam je ob tem povedal: »To je bilo 7. srečanje potomcev naših prednikov Otilije in Antona Slodnjaka.

Na 7. srečanje rodbine Slodnjak je prišlo nad 250 sorodnikov

Abrahamovec je gostil pisano druščino

Žetev MulecNa domačiji Jerice in Srečka Muleca v Radvencih pri Negovi (nekoč Klolerjeva kmetija), je bilo konec minulega tedna nadvse veselo. Tam so se zbrali člani TD Negova-Spodnji Ivanjci, ter pripravili prikaz žetve in mlatitve pšenice po starem običaju. In ker je virt Srečko hkrati praznoval lep življenjski jubilej, srečanje z Abrahamom, je jasno, da je bilo na njivi in »gümli« še bolj razigrano in prijetno. V nadvse veselem razpoloženju, tako kot je bilo to včasih, je potekala: žetev, »delaje« snopov, povezanih s panti, mlatitev z mlatilnico, spravilo zrnja, postavljanje kopice iz slame...

Na negovskem koncu je potekalo veselo srečanje ob žetvi in mlačvi

Slovenci in Avstrijci med Weitersfeldu in Sladkim Vrhom složno skočili v Muro

Mura Veliki skokLetošnjemu Velikemu skoku/Big Jump so se blizu broda na Muri med Trnovim ob Muri (Weitersfeldu) in Sladkim Vrhom pridružili tako Avstrijci kot Slovenci. Tako so se natanko ob 15.00  pridružili tisočim Evropejcem, ki so skočili v vse večje reke in jezera, da bi tako opozorili na njihovo veliko bogastvo. Veliki skok je tokrat že drugič potekal na tem mestu in je signal Evropi, ki nas opominja na potrebo po zaščiti naših voda, hkrati pa opozarja na čiste reke. Obenem pa je bil še en poziv, da mora Mura na tem delu in v celotni Sloveniji teče brez ovir. Koordinator kampanje Rešimo Muro Stojan Habjanič je ob tem povedal: "Tudi danes je tukaj očitno, da reke ne damo. Reka je del življenja, ljudje so se preselili k reki, jo znova vzljubili, tako kot je bilo to nekoč blizu njihovih življenj in tako življenje si predstavljamo tudi v prihodnje tako ob mejni reki kot vzdolž celotne reke v Sloveniji."

Z Velikim skokom so opozorili na pomen reke Mure

Najmlajši Luka z osmimi, najstarejših Ivan s 73 leti!

Harmonikarji KonjiščeKljub veliki vročini, ki je pritiskala je minuli konec tedna znova bilo veselo in razigrano v idiličnem turistično rekreacijskem centru (TRC) Zgornje Konjišče. V organizaciji Turističnega društva Čemaž – Apaške doline je namreč v sencah potekal 11. „Veseli popoldan s harmonikarji", ko so številni, predvsem mladi ljubiteljski harmonikarji raztegnili meh. Tokrat je v Zgornje Konjišče prišlo 11 mladih glasbenikov iz širšega območja skrajnjega severovzhoda Slovenije, iz Štajerske in Pomurja. Med udeleženci kaže omeniti predvsem najmlajšega udeleženca Luko Kaučiča iz bližnjega Podgorja in 73-letnega Ivana Pompergerja iz Sladkega Vrha, njuna razlika v letih pa je znašala kar 65 let. V okviru prireditve, na kateri se je zbralo tudi veliko število obiskovalcev in gostov od blizu in daleč, tudi z druge strani reke Mure, iz sosednje Avstrije, so se mnogi razveselili z bogatimi dobitki na srečelovu, ki so ga med drugim pripravili.

Harmonikarji so enajstič raztegnili meh v Zgornjem Konjišču

MK Lisjak, ki velja za enega bolj dejavnih na tem območju, pripravil 15. srečanje motoristov

Motoristi KonjiščeVišje temperature in sončno vreme so na ceste že od marca in aprila naprej privabile mnogo motoristov, med katerimi so tudi člani Motorističnega kluba Lisjak iz Apaške doline (MK Lisjak), ki po svoji aktivnosti in angažiranosti, zlasti pri prometni varnosti, velja za enega bolj dejavnih motorističnih klubov pri nas. Ena njihovih osrednjih aktivnosti je organizacija tradicionalnega motorističnega srečanja, ki je tudi letos potekalo ob izteku šolskega leta in meseca junija, v Zgornjem Konjišču. Letošnje, že kar 15. srečanje zapovrstjo, je torej tudi letos potekalo na območju občine Apače, natančneje na lokaciji ribiškega doma v Zgornjem Konjišču, a se veseljaki na enoslednih kolesih niso zadovoljili samo s tem, temveč so imeli več aktivnosti.

Motoristi so se srečali v Zgornjem Konjišču

Tjaša pred Anejem in Renejem

Otročki dan MahovciŠportno-turistično društvo Mahovci, ki je nekakšen nosilec družabnega življenja v domači vasi v Apaški dolini, je tudi letos pripravilo tradicionalni otroški dan. Na športnem centru v Mahovcih so za male in nekoliko večje otroke pripravili dve otroški igrali in sicer, gasilka in fusbal na štangi. Prav tako so organizirali dejavnosti za otroke, in sicer tekmo med dvema vodnima balonoma, ki je bila najbolj priljubljena med otroci, ki so prišli iz širšega območja Apaške doline. Na koncu so trije najboljši (1. Tjaša Horvat, 2. Anej Dresler, 3. Rene Leopold) udeleženci dobili priznanje za dosežena mesta in pa majhne praktične nagrade.

Malčki so se zabavali na „otroškem dnevu

Moj kraj Radgona

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Srečali so se skoraj 70-letni dedki in babice, maturanti prve generacije Gimnazije Ljutomer

 

Zapeli so svojo himno, ki jo je spisal sošolec Dušan!

Gimnazija Ljutomer - obletnicaZelo čustveno, veselo in prisrčno je minilo srečanje šolarjev-maturantov, ki so davnega leta 1967, kot prva generacija sploh vpisanih dijakov, maturirali v ljutomerski gimnaziji. Že ob samem zbiranju in očitno novem spoznavanju, saj se nekateri niso videli skoraj pol stoletja, ko smo bili priče čustvenim objemom in tudi nekaterih solznih oči, je bilo jasno, kako je vsem prisotnim pomembno samo srečanje in poznejše druženje. Večina udeležencev srečanja, ki so se rodili le kakšno leto po 2. svetovni vojni, v gimnazijo pa so se vpisali ob njeni ustanovitvi, leta 1963, je sicer ostala v Prlekiji, drugi so se razpršili po Sloveniji in bivši Jugoslaviji, nekateri pa izven meja, tudi v čezoceanske države.

Zato je bilo kar nekaj težav z zbiranjem podatkov in pošiljanju povabil na srečanje, nekaterih menda niso niti našli. Večina takratnih maturantov je sicer tudi doštudirala, nekateri so delali na visokih položajih v gospodarstvu in politiki, nekateri so celo postali doktorji znanosti, a na srečanju razlik ni bilo. Vsi so si bili enotni, da so tovrstna srečanja koristna.
Od skupaj vpisanih več kot 40 (v dveh oddelkih) gimnazijcev, maturiralo jih je 43, se je srečanja v Ljutomeru in okolici udeležilo 22 maturantov (10 iz A, in 12 iz B oddelka) in dva njihova profesorja-razrednika Boris Zrelec (Bi – Ke) in Ivan Lasbaher (Ne - Ang). Sprejel jih je aktualni ravnatelj Gimnazije Franca Miklošiča Ljutomer (GFML), Zvonko Kustec, ki je predstavil današnje stanje te ugledne izobraževalne ustanove. Nekdanji maturanti, večina jih je z ljutomerskega in radgonskega območja, so se sprehodili po šoli, v sodobno opremljeni računalniški učilnici, kjer vsaki dijak dela na svoji tablici, pa so jim nekateri aktualni profesorji predstavili sedanje poučevanje, ki je daleč pred tistim, ki je veljal v njihovem času. Najbolj zanimiv del je sledil v učilnici 3. Prvi gimnazijci so sedli v šolske klopi in se prelevili v dijake. Profesorji Danilo Obal, Irena Štuhec, Saša Pergar in Mateja Godec so jim postavljali vprašanja ter predstavili razlike v načinu poučevanja pred 50 leti in danes. Tako je generacija prvih maturantov med drugim spoznala še poučevanje s pomočjo tabličnih računalnikov, kar je bilo za njihovo obdobje pred pol stoletja nepojmljivo. Kljub zrelim letom pa so tudi bivši maturanti pokazali, da so še sedaj brihtni in da niso veliko pozabili. Tudi spomini še vedno niso zbledeli. Ničesar ni pozabil niti prvi zaposleni profesor ljutomerske gimnazije, 84-letni Boris Zrelec, ki je najprej poučeval biologijo in kemijo, nato je bil tudi ravnatelj. Kar iz glave je spregovoril o nekaj dogodkih izpred pol stoletja in več, zlasti o ekskurziji v Zagreb. Zanimiv je tudi primer dr. Ivana Rihtariča, ki je bil dijak prve generacije ljutomerske gimnazije, pozneje je bil dobrih 20 let tam profesor, na koncu pa še v dveh mandatih tudi ravnatelj. Sam je razložil, da so se mladi z območja Gornje Radgone, ki so nekoč imeli možnost vpisa v gimnazijo v Mariboru ali Murski Soboti, odločali za Ljutomer, tudi zaradi tega, ker je takrat med Radgono in Ljutomerom vozil vlak.
Še pred odhodom na Turizem na podeželju Tompa, na Stari Cesti, kjer je potekalo prijetno druženje, klepet in obujanje spominov, so maturanti zapeli novo himno, ki jo je prav za srečanje prve generacije maturantov GFML napisal takratni maturnat Dušan Žižek iz Radencev. Prav Žižek je vmes tudi pozdravil svoje nekdanje sošolce, ter spregovoril nekaj besed o šolanju in poznejšejm času: "Drage sošolke, dragi sošolci! Nič ni hitrejše od let, je nekoč, pred 2000 leti dejal Pontius Ovidius Naso. A nedaleč nazaj, skoraj včeraj, pa je Albert Einstein zapisal: »Nič ni hitrejšega od svetlobe!« Zato bi vas rad samo spomnil, da ne pozabite, da se je tudi naša gimnazija, GFML, bliskovito razvila in v zadnjem času celo dosegla občudovanja vredne in zavidljive rezultate! Razvoj in razvojno pot GFML vidim kot tekočo reko, ki ima na svojem izviru bolj malo vode, mogoče v nekaterih primerih le nekaj kapljic. Za njenim izvirom je v začetku množina njene vode še vedno torej mala, se pa nato povečuje vse do izliva v morje. Mi, dijaki prve generacije, smo bili leta 1963 tak izvir. Zato se zamislimo in z resno oceno danes presodimo, kdo in kaj smo sedaj, kakšni smo in kje smo sedaj. In ne pozabimo, da smo nekoč bili na začetku nečesa, čeprav ne vsega. Nekoč pred 1960 letom je nekdo začel pisati knjigo o začetku vseh začetkov in ta knjiga je po njegovem načrtu bila namenjena kot sporočilo vsem ljudem, in bila bi naj kot veselo oznanilo, zato je v prvo vrstico prvega poglavja zapisal: »V začetku je bila beseda.« Če danes razmišljamo o tem, katera bi naj bila ta beseda, ki je bila prva med prvimi, se nam ob tem poraja marsikaj. Toda odločiti se ne moremo dokončno. Jo med milijoni besed danes sploh lahko odkrijemo in znova najdemo? Smo ji lahko na sledi? Lahko upamo na uspeh? – Med milijoni besed poiskati danes tisto eno, prvo besedo, ni enostavno opravilo. In katero stvar bi naj ta beseda opisovala? Je to sploh kakšen predmet, je to oseba, je to pojav,... ali pa je sploh kaj drugega? Da, in tu imamo na tem mestu prav. Ta beseda je bila povsem nekaj drugega! – To je bila beseda: Hvala!" je bil nekoliko skrivnosten Žižek, ki je kot rečeno spisal tudi posebno gimnazijsko himno prvih maturantov GFML:


Gimnazijci smo, gimnazijci smo, gimnazijci lotmerški,
gimnazijci smo, gimnazijci smo, gimnazijci prleški;
Prlekija je, Prlekija je, Prlekija topel dom;
ko v svet gremó, se zavedamo, da se radi vračamo.
Generacija mi smo prva to in ponosni smo na to,
ko pa mine čas, polstoletni klas, se v šoli zberemo.
Tu se srečamo, tu obujamo, vse, kar davno je bilo
in se čudimo ter spoštujemo, vse, kar danes vidimo.
Šola naša se nam razvila je, da težkó verjamemo,
kar profesorji tu dosegli so: za pouk, za znanost vso!
In uspehi so! – Tu priznanja so iz države in drugod,
da ponos se nam povišuje še, ko po svetu hodimo!

Save

Za prikaz gumbov, kot so "Všeč mi je", "Deli na FB", "Tweet", "G+" in komentarjev socialnih omrežij omogočite piškotke v nastavitvah, ki jih odprete na zavihku "Zasebnost" ob strani levo ali spodaj na gumbu "Dovoli piškotke"! Za pravilno delovanje novih nastavitev osvežite stran s pritiskom na tipko "F5".
Nahajate se: MKR Obletnice Srečali so se skoraj 70-letni dedki in babice, maturanti prve generacije Gimnazije Ljutomer