Zakonca Jožefa in Mirko Gumilar sta obeležila 65 let skupnega življenja

Železna poroka GumilarČeprav je pri nas kar veliko zlatih, bisernih, smaragdnih in diamantnih zakonskih jubilejev, pa je le redkim dan izjemni zakonski jubilej, ki mu v večini pravijo železna poroka, ponekod pa tudi briljantna. Pred dnevi je namreč minilo šest desetletij in pol, odkar sta si v farni cerkvi Marijinega rojstva na Tišini večno zvestobo v dobrem in slabem ter ljubezen obljubila Jožefa, roj. Žemljič, in Mirko Gumilar, oba z bližnjih Petanjcev. Ob izteku letošnjega oktobra sta 65. obletnico s priložnostno slovesnostjo obeležila v domu Elizabeta pri Svetem Juriju na Goričkem, ki je enota Doma starejših Rakičan. Tam namreč slavljenka že poldrugo leto prebiva. Priči ob tovrstni izjemno redki obletnici poroke sta bila njuna hčerka Marjeta in sin Slavko, verski obred pa je v prostorih doma opravil matični župnik v župniji Tišina Boštjan Čeh.

Tudi pri devetdesetih se počutita odlično

Marija in Ivan Lorenčič sta obeležila biserno poroko

Biserna poroka LorenčičPred dnevi sta Marija in Ivan Lorenčič iz Maribora, v krogu domačih in prijateljev obeležila biserni zakonski jubilej. Svoje 60 - letno skupno zakonsko življenje sta potrdila v cerkvi sv. Ruperta v rojstni Voličini, kjer sta se poročila pred šestimi desetletji. Tokrat sta oba obreda, civilni in cerkveni, potekala v cerkvi. Civilni obred je opravil župan občine Lenart, mag. Janez Kramberger, ki je bisernoporočencema namenil nekaj lepih besed in jima izročil še eno listino, cerkvenega pa ob darovani sveti maši, ob asistenci domačega župnika Franca Muršeca in duhovnika Marka Veršiča, škof dr. Stanislav Lipovšek. Izrazil je veliko veselje nad zakoncema, ki sta zgled družine, »kakršna naj bi bila vrednota družbe. Hvala vama za vse, kar sta dobrega storila v Cerkvi. Vesel sem, da lahko potrdim vajin zakon tukaj v vajini rojstni župniji, kamor se rada vračata.«

Iz Maribora sta prišla v rojstno vas

Čeprav je po moževi nesreči (1976) ostala sama, je Kristina Pelcl do kruha spravila šest otrok, danes ima še enajst vnukov ter deset pravnukov

Kristina PelclČeprav niso imeli računalnikov, pametnih telefonov, različnih igric in podobnih reči, s katerimi se večinoma ukvarjajo današnji otroci in mladina, so se tudi naši predniki, dedki in babice v mladosti imeli fajn in so živeli zelo lepo. To seveda lahko potrdijo mnogi, ki danes preživljajo jesen življenja, enako tudi Kristina Pelcl (rojena Marič 6.10.1928 v Gradišču na levem bregu reke Mure) s čudovitega Janževega Vrha nad Radenci. Prav na svoj rojstni dan je na hribčku kjer je domovina znamenitega „Janževca", je z glasnim vriskom pozdravljala goste, ki so jih prišli voščit za visok življenjski jubilej.

Devetdesetletnica, ki z veselimi vriski pozdravlja obiskovalce

Radgončana Franc in Bojan do odličnega 3. mesta

Bujta repa MSNa parkirišču hotela Diana v Murski Soboti je potekal 9. Festival bujte repe, s tekmovanjem ekip v kuhanju te tradicionalne prekmurske jedi. Na tekmovanju, kjer je dišalo po tej tradicionalni jedi, je tokrat sodelovalo nekoliko manj (12) ekip, in sicer iz različnih društev, organizacij, turističnih podjetij in seveda tudi političnih strank, saj nas kmalu čakajo lokalne volitve. Kljub temu je bilo manj politikov, kot so nekateri pričakovali. Poleg ministrice Alenke Bratušek, državne sekretarke Olge Belec in soboškega župana Aleksandra Jevška, smo videli le še nekaj lokalnih strankarskih veljakov. Festival bujte repe je ena od večjih pomurskih kulinaričnih prireditev v jesensko-zimskem času, s katero si organizatorji prizadevajo za promocijo te tradicionalne prekmurske jedi, seveda pa tudi popestriti sobotno dogajanje v lokalnem okolju.

Na 9. festivalu bujte repe tekmovalo 12 ekip

Pripravili so 25. obrtniško-podjetniški gobarski piknik 2018, kjer so se družili, nabirali in jedli gobe

Gobe NegovaMedtem, ko iz večjega dela države poročajo, da je letošnja jesen zelo bogata z gobami, je na skrajnem severovzhodu Slovenije bera gozdnih lepotic, zlasti jurčkov in lisičk, zelo skromna. Kljub temu je tudi v pomurskih gozdovih možno srečati ljubitelje gobarjenja in gob, v kar smo se mnogi lahko prepričali tudi zadnjo soboto letošnjega septembra, ko so se v gozdove Negove in okolice podali številni udeleženci tradicionalnega, sedaj že 25. gobarskega piknika Območne obrtno podjetniške zbornice (OOZ) Gornja Radgona. Res je sicer, da so jurčkov in lisičk našli le za vzorec, zato pa je bilo veliko drugih gozdnih lepotic, saj je okoli 150 udeležencev, ki se je v lepem in sončnem vremenu pogumno odpravila v gozd, nabirala prav vse gobe, tako užitne, kot manj užitne in celo strupene. In čeprav so jih pozneje skoraj vse pojedli, nikomur ni bilo slabo, a kljub temu sami tega ne počnite in bodite sila previdni.

Obrtniki in podjetniki v negovskih gozdovih

Gasilci so trgali, prešali in se družili...

Gasilska trgatevPrav prijetno je minulo soboto bilo ob gasilskem domu PGD Janžev Vrh nad Radenci, torej natanko tam odkoder prihaja znameniti janževec. Medtem ko so vinogradniki po okoliških vinogradih pobirali še zadnje grozde letnika 2018, so namreč domači gasilci in gasilke na Janževem Vrhu, v društvu jih je nekaj nad 70, pripravili 7. gasilsko trgatev. Z natanko 52 trsov, predvsem brajd – jurke in izabele, so namreč natrgali precej grozdja, ki so ga nato tretali in stisnili dobrih 400 litrov sladkega mošta, katerega bodo došolali in z njim nazdravili ob različnih gasilskih akcijah, prireditvah in dogodkih.

PGD Janžev Vrh je menda edino gasilsko društvo z lastnim vinogradom

Moj kraj Radgona

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Srečali so se skoraj 70-letni dedki in babice, maturanti prve generacije Gimnazije Ljutomer

 

Zapeli so svojo himno, ki jo je spisal sošolec Dušan!

Gimnazija Ljutomer - obletnicaZelo čustveno, veselo in prisrčno je minilo srečanje šolarjev-maturantov, ki so davnega leta 1967, kot prva generacija sploh vpisanih dijakov, maturirali v ljutomerski gimnaziji. Že ob samem zbiranju in očitno novem spoznavanju, saj se nekateri niso videli skoraj pol stoletja, ko smo bili priče čustvenim objemom in tudi nekaterih solznih oči, je bilo jasno, kako je vsem prisotnim pomembno samo srečanje in poznejše druženje. Večina udeležencev srečanja, ki so se rodili le kakšno leto po 2. svetovni vojni, v gimnazijo pa so se vpisali ob njeni ustanovitvi, leta 1963, je sicer ostala v Prlekiji, drugi so se razpršili po Sloveniji in bivši Jugoslaviji, nekateri pa izven meja, tudi v čezoceanske države.

Zato je bilo kar nekaj težav z zbiranjem podatkov in pošiljanju povabil na srečanje, nekaterih menda niso niti našli. Večina takratnih maturantov je sicer tudi doštudirala, nekateri so delali na visokih položajih v gospodarstvu in politiki, nekateri so celo postali doktorji znanosti, a na srečanju razlik ni bilo. Vsi so si bili enotni, da so tovrstna srečanja koristna.
Od skupaj vpisanih več kot 40 (v dveh oddelkih) gimnazijcev, maturiralo jih je 43, se je srečanja v Ljutomeru in okolici udeležilo 22 maturantov (10 iz A, in 12 iz B oddelka) in dva njihova profesorja-razrednika Boris Zrelec (Bi – Ke) in Ivan Lasbaher (Ne - Ang). Sprejel jih je aktualni ravnatelj Gimnazije Franca Miklošiča Ljutomer (GFML), Zvonko Kustec, ki je predstavil današnje stanje te ugledne izobraževalne ustanove. Nekdanji maturanti, večina jih je z ljutomerskega in radgonskega območja, so se sprehodili po šoli, v sodobno opremljeni računalniški učilnici, kjer vsaki dijak dela na svoji tablici, pa so jim nekateri aktualni profesorji predstavili sedanje poučevanje, ki je daleč pred tistim, ki je veljal v njihovem času. Najbolj zanimiv del je sledil v učilnici 3. Prvi gimnazijci so sedli v šolske klopi in se prelevili v dijake. Profesorji Danilo Obal, Irena Štuhec, Saša Pergar in Mateja Godec so jim postavljali vprašanja ter predstavili razlike v načinu poučevanja pred 50 leti in danes. Tako je generacija prvih maturantov med drugim spoznala še poučevanje s pomočjo tabličnih računalnikov, kar je bilo za njihovo obdobje pred pol stoletja nepojmljivo. Kljub zrelim letom pa so tudi bivši maturanti pokazali, da so še sedaj brihtni in da niso veliko pozabili. Tudi spomini še vedno niso zbledeli. Ničesar ni pozabil niti prvi zaposleni profesor ljutomerske gimnazije, 84-letni Boris Zrelec, ki je najprej poučeval biologijo in kemijo, nato je bil tudi ravnatelj. Kar iz glave je spregovoril o nekaj dogodkih izpred pol stoletja in več, zlasti o ekskurziji v Zagreb. Zanimiv je tudi primer dr. Ivana Rihtariča, ki je bil dijak prve generacije ljutomerske gimnazije, pozneje je bil dobrih 20 let tam profesor, na koncu pa še v dveh mandatih tudi ravnatelj. Sam je razložil, da so se mladi z območja Gornje Radgone, ki so nekoč imeli možnost vpisa v gimnazijo v Mariboru ali Murski Soboti, odločali za Ljutomer, tudi zaradi tega, ker je takrat med Radgono in Ljutomerom vozil vlak.
Še pred odhodom na Turizem na podeželju Tompa, na Stari Cesti, kjer je potekalo prijetno druženje, klepet in obujanje spominov, so maturanti zapeli novo himno, ki jo je prav za srečanje prve generacije maturantov GFML napisal takratni maturnat Dušan Žižek iz Radencev. Prav Žižek je vmes tudi pozdravil svoje nekdanje sošolce, ter spregovoril nekaj besed o šolanju in poznejšejm času: "Drage sošolke, dragi sošolci! Nič ni hitrejše od let, je nekoč, pred 2000 leti dejal Pontius Ovidius Naso. A nedaleč nazaj, skoraj včeraj, pa je Albert Einstein zapisal: »Nič ni hitrejšega od svetlobe!« Zato bi vas rad samo spomnil, da ne pozabite, da se je tudi naša gimnazija, GFML, bliskovito razvila in v zadnjem času celo dosegla občudovanja vredne in zavidljive rezultate! Razvoj in razvojno pot GFML vidim kot tekočo reko, ki ima na svojem izviru bolj malo vode, mogoče v nekaterih primerih le nekaj kapljic. Za njenim izvirom je v začetku množina njene vode še vedno torej mala, se pa nato povečuje vse do izliva v morje. Mi, dijaki prve generacije, smo bili leta 1963 tak izvir. Zato se zamislimo in z resno oceno danes presodimo, kdo in kaj smo sedaj, kakšni smo in kje smo sedaj. In ne pozabimo, da smo nekoč bili na začetku nečesa, čeprav ne vsega. Nekoč pred 1960 letom je nekdo začel pisati knjigo o začetku vseh začetkov in ta knjiga je po njegovem načrtu bila namenjena kot sporočilo vsem ljudem, in bila bi naj kot veselo oznanilo, zato je v prvo vrstico prvega poglavja zapisal: »V začetku je bila beseda.« Če danes razmišljamo o tem, katera bi naj bila ta beseda, ki je bila prva med prvimi, se nam ob tem poraja marsikaj. Toda odločiti se ne moremo dokončno. Jo med milijoni besed danes sploh lahko odkrijemo in znova najdemo? Smo ji lahko na sledi? Lahko upamo na uspeh? – Med milijoni besed poiskati danes tisto eno, prvo besedo, ni enostavno opravilo. In katero stvar bi naj ta beseda opisovala? Je to sploh kakšen predmet, je to oseba, je to pojav,... ali pa je sploh kaj drugega? Da, in tu imamo na tem mestu prav. Ta beseda je bila povsem nekaj drugega! – To je bila beseda: Hvala!" je bil nekoliko skrivnosten Žižek, ki je kot rečeno spisal tudi posebno gimnazijsko himno prvih maturantov GFML:


Gimnazijci smo, gimnazijci smo, gimnazijci lotmerški,
gimnazijci smo, gimnazijci smo, gimnazijci prleški;
Prlekija je, Prlekija je, Prlekija topel dom;
ko v svet gremó, se zavedamo, da se radi vračamo.
Generacija mi smo prva to in ponosni smo na to,
ko pa mine čas, polstoletni klas, se v šoli zberemo.
Tu se srečamo, tu obujamo, vse, kar davno je bilo
in se čudimo ter spoštujemo, vse, kar danes vidimo.
Šola naša se nam razvila je, da težkó verjamemo,
kar profesorji tu dosegli so: za pouk, za znanost vso!
In uspehi so! – Tu priznanja so iz države in drugod,
da ponos se nam povišuje še, ko po svetu hodimo!

Save

Za prikaz gumbov, kot so "Všeč mi je", "Deli na FB", "Tweet", "G+" in komentarjev socialnih omrežij omogočite piškotke v nastavitvah, ki jih odprete na zavihku "Zasebnost" ob strani levo ali spodaj na gumbu "Dovoli piškotke"! Za pravilno delovanje novih nastavitev osvežite stran s pritiskom na tipko "F5".
Nahajate se: MKR Obletnice Srečali so se skoraj 70-letni dedki in babice, maturanti prve generacije Gimnazije Ljutomer