Redko se sicer zgodi, da bi s cerkvenim in civilnim obredom kdo praznoval srebrni zakonski jubilej, a ta želja se je izpolnila zakoncema Ciliki in Silvu Fras iz Sv. Trojice v Slovenskih Goricah, ki sta svojo 25. letno zakonsko zvestobo, ob številnih svatih, potrdila pred »matičarjem« in pred oltarjem. Cerkveni obred je, ob darovani sv. maši, v cerkvi Sv. Antona v Cerkvenjaku, opravil domači župnik Janko Babič, ki je zakoncema namenil nekaj lepih besed. Dejal je, da je vesel, ko zakonci svojo zvestobo potrdijo pred bogom, saj s tem mlade spodbujajo k sklenitvi zakonskih zvez. Ob tem so tudi drugi zaželeli, da bi porok bilo več in da bi večno trajale.
Peter Fridau, ki je z ženo nekoč spal pod vedrim nebom, je praznoval 90. rojstni dan
Kanila je tudi kakšna solza
Delegacija OZ Rdečega križa Gornja Radgona (Katja Makovec, Sabina Srt, Jože Pajek), je v Zbigovcih, kjer živi, obiskala in obdarila Petra Fridaua, ki je te dni obeležil lep okrogel življenjski jubilej, 90 rojstni dan. Čestitat so mu prišli tudi predsednica DU Gornja Radgona Inge Ivanek, ter predsednica in podpredsednica PO DU Črešnjevci-Zbigovci Antonija Fridau in Marija Resnik. Seveda je bil slavljenec obiska zelo vesel, še zlasti ker je zraven bil tudi radgonski podžupan Robert Žinkovič, ki je slavljencu ob nazdravljanju skupaj z navzočimi zapel napitnico »Koliko kapljic toliko let«. Peter je ob tem ganjen potočil tudi kakšno solzo.
Ob bogato obloženi mizi, ki jo je pripravila Petrova snaha Suzana, je stekel prijeten in sproščen pogovor, kjer smo izvedeli, da se je Peter, kot edinec v družini, rodil 8.7.1928 v Gornji Radgoni, mladost pa je preživel v hiši v Zbigovcih, kjer tudi danes živi. Tedaj je bila hiška krita s slamo, v prostorih pa je za tla še služila ilovica. Danes imajo na tem prostoru lepo moderno hišo, ki jo krasijo rože. „Z ženo Marijo sva veliko trpela preden sva prišla do doma. Ko smo staro hišo podrli smo nekaj čas spali pod milim nebom. Pri gradnji je bilo veliko težav, saj ni bilo dovozne ceste, po kateri bi lahko pripeljali gradbeni material. Tega so odložili nad hišo ob cesto, od tod pa smo ga po lesenem mostu vozili na gradbišče. Bilo je hudo, vendar sva srečna, da imava dom. V tem domu so se nama rodili štirje otroci, od katerih živijo Vinko, Jožek in Marija, ki so naju obdarili s petimi vnuki. Srečna sva, da si je sin Jožek z ženo Suzano, doma ustvaril družino in dom. Ob dobri snahi in sinu imava vedno pomoč, ki jo potrebujeva, in sva zelo srečna." Peter je dodal, da so dom gradili v lastni režiji, pri tem pa so mu pomagali sosedje, prijatelji in sodelavci. Tedaj je, kot pravi bilo še veliko solidarnostne pomoči, na osnovi: »Ti meni jaz tebi«. Brez te pomoči bi v tistem času težko zgradil tak dom.
Peter je svoja delavna leta nabiral najprej kot delavec v vinogradnik KK Radgona, nato pa do upokojitve v Elradu. Žena Marija pa je doma skrbela za družino in ob pomoči moža obdelovala zemljo, na kateri so redili živino, prašiče in perutnino, kar je pomagalo, da so lahko preživeli in gradili nov dom. Danes, tako kot mnogi maloposetniki, živine nimajo več. Ko človek prihaja po lepi poti do njihove hiše in urejenega dvorišča, dobi občutek kot da živijo v mestu. Lepo urejeno hišo, ki je okrašena z rožami je prijetno pogledati. Vse to je delo Petra in Marije in sedanjih naslednikov, sina Jožeka in njegove žene Suzane.
