Nekdanji miličniki obiskali svojega komandirja, ki se je upokojil leta 1986

Policisti upokojenci na obiskuKar nekaj solz radosti je spontano spustil Martin Španbauer, ki bo letos jeseni napolnil 85 let, ko ga je na njegovem lepem in prijetnem domu na Noričkem Vrhu, streljaj iz Gornje Radgone, obiskalo kakšnih 20 njegovih nekdanjih sodelavcev na Policijski postaji Gornja Radgona. Na pobudo upokojene policistke Marije Rantaša so namreč policisti in administratorka, ki so bili na PP Gornja Radgona, ko se je leta 1986 upokojil njihov takratni komandir Martin Španbauer, organizirali to srečanje, ki se je začelo pri nekdanji radgonski policijski postaji na Maistrovem trgu, kjer sicer spomeniško zaščitena stavba močno propada. Po obisku pri svojem nekdanjem komandirju Španbauerju, so si ogledali tudi novo policijsko postajo, katero jim je razkazal sedanji komandir PP Gornja Radgona, Aleksander Kreslin.

Obisk upokojenih policistov PP GR

Pospravili so odpadke iz štirih vasi

Čistilna akcija TD MajolkaČlanice in člani enega najbolj dejavnih društev na radgonskem območju, Turistično društvo Majolka se tudi to pomlad niso izneverili tradiciji, ko v okolju kjer delujejo in večinoma živijo, skrbijo tudi za urejenost in čistočo naravnega okolja. Tako so minulo nedeljo v popoldanskem času izvedli tradicionalno čistilno akcijo na področju Krajevne skupnosti Črešnjevci – Zbigovci v občini Gornja Radgona, kjer so pospravili štiri vasi. Več deset aktivistov se je zbralo pri prodajalni Tuš v središču Črešnjevcev in se nato razdelilo v dve skupini. Ena skupina je čistila ob glavni cesti Gornja Radgona – Ptuj, skozi Črešnjevce in Orehovce, nato čez Orehovski Vrh, do gasilskega doma PGD Zbigovci. Druga skupina pa skozi Črešnjevce mimo Holtove vile in Zbogivce, prav tako do doma PGD Zbigovci.

Turistično društvo Majolka pripravilo še eno odmevno čistilno akcijo

Ob visokem življenjskem jubileju na obisku pri Ivanki Perša z Rožičkega Vrha

Ivanka Perša jubilejDandanes, ko se ljudje med seboj vse manj obiskujejo, ko vedno nekam hitimo in ne poznamo niti najbližjih sosedov, nekaterim obisk veliko pomeni. Ob obiskih je uživala tudi Ivanka Perša, ko so jo ob njenem okoglem življenjskem jubileju, 90. rojstnem dnevu obiskali župan občine Sv. Jurij ob Ščavnici, Anton Slana, ter poverjenici Krajevnega odbora RK Sv. Jurij ob Ščavnici, Rozina Kraner in Jožica. Čeprav je ob obisku bila v bolniški postelji, je izkazala veselje in zadovoljstvo, da jo je obiskala omenjena delegacija. Ob njeni »ortopedski« postelji, so se zbali tudi njeni najbližji, družini sinov Marjana in Draga, po izrečenih čestitkah in izročitvi darila župana in Rdečega križa, so s slavljenko tudi nazdravili. Pozneje, pri obloženi mizi, ki so jo pripravile snahe Sonja, Silva in Majda, smo lahko izvedeli veliko zanimivega iz pestrega življenja slavljenke, ki se je rodila 3. aprila 1929 na Rožičkem Vrhu.

Tudi starejši in onemogli v postelji so veseli obiskov

Radgonski lovci spregovorili o narejenem v minulem obdobju

Lovci GR zborV svojem lovskem domu v Hercegovščaku so se na 70. zboru zbrali člani in članica LD Gornja Radgona, ki se ga je udeležilo 48 (od skupno 54) članov ter nekaj gostov, med katerimi tudi domači župan, sicer tudi lovec LD Negova, Stanislav Rojko. In potem, ko so prisluhnili poročilom starešine ter komisij in referentov je radgonska zelena bratovščina, ki se je za zbor odlično pripravila, saj je vse teklo kot po loju, v ospredje postavila letošnje aktivnosti, kjer bo proslava lepega jubileja – 70. letnice obstoja in uspešnega delovanja. Med spremljanjem dogajanja na zboru, so se prisotni gostje lahko prepričali, da v radgonski LD vlada pravo tovarištvo, kjer ne poznajo ne levo, ne desno, temveč so vsi v enotni isti smeri – naprej. Zato niti ne preseneča, da je starešina Milan Kolarič izrazil zadovoljstvo in ponos nad prehojeno potjo, hkrati pa optimizem za prihodnost. Njihovo društvo ne pozna politike, temveč je odprto vsakemu lovcu in ne preiskuje njihovih političnih ali kakšnih drugih nazorov. Kdor je vnet lovec, je vedno dobrodošel, saj lovci poznajo samo eno barvo – to je zelena – barvo svojih lovišč.

V ospredju praznovanje 70-letnice

Želeli bi nekoga zaposliti preko javnih del

TD Sveti JurijV prostorih Turističnega društva Sv. Jurij ob Ščavnici, v starem šolskem poslopju na Stari Gori, je potekal redni letni zbor na katerem so se zbrali članice in člani društva ter gostje, med katerimi tudi župan občine Sv. Jurij ob Ščavnici Anton Slana, ter predstavniki društev, ki sodelujejo s TD Sv. Jurij ob Ščavnici, med njimi tudi predsednik KD za zaščito naravne in kulturne dediščine Sv. Jurij ob Ščavnici Franci Čuš. Vsi prisotni so na zboru, ki ga je vodil Branko Gerlica, prisluhnili predsedniku društva Janezu Miru, ki je poročal o delovanju društva v minulem obdobju in nalogah za tekoče leto. Kot je dejal, je bilo delovanje društva nekoliko okrnjeno, saj niso uspeli pridobiti delavca preko javnih del, ki bi skrbel za vodenje turistične dejavnosti v društvu. Pri tem sta jim bila v veliko pomoč Edi Sedmak in Boris Kovačič, ki sta sprejemala najavljene goste.

Letni zbor TD Sv. Jurij ob Ščavnici potrdil dobro delo, toda...

Brez žensk bi vse bilo bolj siromašno

Kmečke ženske ApačeV občini Apače, kjer deluje veliko različnih društev, je med najbolj aktivnimi Društvo kmečkih žena Apače, v katerega je vključeno okoli 45 članic. Društvo, ki prihodnje leto praznuje 30 - letnico obstoja in uspešnega delovanja, vseskozi vodi prizadevna predsednica Ema Škrobar. Pod njenim dobrim vodenjem in prizadevnimi članicami, je delovanje društva zelo uspešno. Da je tako smo lahko slišali tudi na letnem zboru društva, ki je potekal v Gostilni Zver v Apačah. Zbor, na katerem se je zbralo 39 članic društva, je vodila Lojzka Frajham, ki je uvodoma sporočila, da se je domači župan, dr. Andrej Šteyer opravičil, ker je bil službeno zadržan, a jim je pisno zaželel uspešen potek zbora in se zahvalil za vse, kar dobrega storijo za občino Apače, kajti jasno je, da bi vse bilo bistveno bolj siromašno, če ne bi bilo tako pridnih žensk.

DKŽ Apače uspešno opravlja veliko poslanstvo

Samo Herceg četrti, Martin Žökš četrti, v Splitu

PicopekiOčitno je, da predvsem med mladimi priljubljene pice tudi na skrajnjem severovzhodu države „ogrožajo" še tradicionalne prekmurske domače kulinarične dobrote, ki se jih ne bi smel nihče sramovati. Temu vsekakor prispevajo tudi vedno boljši pomurski picopeki, ki čedalje pogosteje nizajo nove in nove uspehe, ne le po Sloveniji temveč tudi v tujini, kar sta z vrhunskimi uvrstitvami na močnem in odmevnem mednarodnem tekmovanju v peki pic v dalmatinski prestolnici Splitu, tokrat potrdila Prekmurca, Samo Herceg in Martin Žökš.

Prekmurca dosegla izjemen uspeh na mednarodnem tekmovanju v peki pic

Moj kraj Radgona

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Tudi pri devetdesetih se počutita odlično

 

Zakonca Jožefa in Mirko Gumilar sta obeležila 65 let skupnega življenja

Železna poroka GumilarČeprav je pri nas kar veliko zlatih, bisernih, smaragdnih in diamantnih zakonskih jubilejev, pa je le redkim dan izjemni zakonski jubilej, ki mu v večini pravijo železna poroka, ponekod pa tudi briljantna. Pred dnevi je namreč minilo šest desetletij in pol, odkar sta si v farni cerkvi Marijinega rojstva na Tišini večno zvestobo v dobrem in slabem ter ljubezen obljubila Jožefa, roj. Žemljič, in Mirko Gumilar, oba z bližnjih Petanjcev. Ob izteku letošnjega oktobra sta 65. obletnico s priložnostno slovesnostjo obeležila v domu Elizabeta pri Svetem Juriju na Goričkem, ki je enota Doma starejših Rakičan. Tam namreč slavljenka že poldrugo leto prebiva. Priči ob tovrstni izjemno redki obletnici poroke sta bila njuna hčerka Marjeta in sin Slavko, verski obred pa je v prostorih doma opravil matični župnik v župniji Tišina Boštjan Čeh.

Kot se slavljenca spominjata, jima ne mladost, ne prva skupna leta, niso bila postlana z rožicami, saj sta oba odraščala v pomanjkanju in revščini, Jožefa celo brez staršev, ki jih tudi nikoli ni videla. Mirko se je leta 1930 rodil kot najmlajši, peti otrok na za takratne razmere srednje veliki kmetiji v spodnjem delu Petanjcev; žena Jožefa, rojena leta 1927, ki jo po domače kličejo Pepika, pa je že kot nebogljeno dekletce, ki je odraščala na srednjih Petanjcih, okusila bridkosti življenja v času svetovne gospodarske krize. Oče je odšel s trebuhom za kruhom v Južno Ameriko (Argentino), ko je bilo Jožefi vsega dve leti; pa tudi mamo, ki je le nekaj mesecev zatem odšla za očetom, ni nikoli več videla. Oba ni niti prav poznala. Starša, ki sta se nameravala po nekaj letih tujine vrniti in skupaj zaživeti novo življenje, sta za vedno ostala čez veliko lužo: mama je po štirih letih v tujini zbolela in umrla; oče si je tam s prekmursko zdomko ustvaril novo družino. Slavljenka ima čez lužo dva polbrata in eno polsestro, s katerimi je preko znancev že pred desetletji navezala stike. Čeprav ne govorijo istega jezika, si dopisujejo; najmlajši polbrat, Oratio, jo je pred tremi leti celo presenetil z obiskom s svojo družino na Petanjcih. Še nekaj let pred tem pa jo je obiskal tudi starejši polbrat Roberto.
Jožefa je odraščala na zelo mali kmetiji pri maminih starih starših in je zaradi spleta nesrečnih okoliščin svojih staršev v okolici in doma okusila veliko grenkobe v srcu in duši. Čeprav so zlasti Jožefini najbližji nasprotovali zvezi z bodočim možem Mirkom, je bila ljubezen med njima močnejša. Štiri leta po poroki sta na eni od petanjskih domačij živela kod podnajemnika, ko sta s skupnimi prihranki kupila parcelo na naslovu Petanjci 116/C, kjer sta začela graditi hišo. V njej živi Mirko še danes, Jožefa pa se je lani spomladi zaradi bolezni preselila na Goričko, kjer zanjo zelo lepo skrbijo; večkrat na teden pa jo obišče in z njo preživi cele dneve mož, ki kljub častitljivi starosti še vedno vozi avto. Mirko se je v polnilnici slatine v Radencih zaposlil že kot 15-letnik, Jožefa je v isti družbi leta 1982 dočakala upokojitev. Vmes je bil Mirko za nekaj let zaposlen tudi v Mariboru, najdlje – 23 let, pa je bil poklicni voznik pri Avtoradgoni, kjer se je leta 1986 upokojil.
Sad njune velike ljubezni je hčerka Marjeta, ki sta jo povila leta 1948. Leta 1953 pa se je družina povečala še za sina Slavka. Sin in hči sta bila tako na zlati poroki (2003), diamantni (2013), kakor letošnji poroki tudi priči. Čas je mineval in prinašal spremembe. Tudi v družini. Hčerka se je omožila v Veržej, sin v Boračevo, kjer sta si ustvarila družini. Slavljenca sta vesela obiskov treh vnukinj – Ksenije, Anite in Slavke, ter vnuka Daria; še bolj pa treh pravnukov oziroma dveh pravnukinj: Tilna, Gašperja, Julije, Valentine in Luke Valentina.
Kljub številnim obveznostim sta današnja jubilanta v najaktivnejšem delu življenja našla prosti čas tudi zase: Mirko je dolgoletni gasilec, saj je v njihove vrste vstopil že leta 1955. Je tudi velik ljubitelj dirk konj kasačev – ne nazadnje je bil uspešen kasač tudi njegov zet, ter tudi zaradi poklicne predanosti tudi dirk motorjev in avtomobilov. Jožefa je bila vse do pozne starosti vešča tudi v številnih ročnih delih, zlasti pri šivanju gobelinov. Ko je bila še pri močeh, so bile njena velika ljubezen tudi rože in delo na vrtu. Kot zanimivost povejmo še, da Mirko še vedno sede za volan osebnega avtomobila in opravi vse potrebne vožnje po Pomurju. Do leta 2020 ima tudi podaljšano vozniško dovoljenje. Kot se spominja, je samo za potrebe službe opravil poltretji milijon kilometrov, s pretežnim prevozom radenske slatine tako rekoč v vse konce in kraje nekdanje skupne države.
To je sicer bila Jožefina in Mirkova četrta poroka. Prvo, pred 65 leti, ju je na skupno pot popeljal župnik Franc Gregor, ki je bil zanimivo prisoten tudi pri njuni drugi, zlati poroki v isti cerkvi leta 2003, ki jo je potrdil Ivan Kranjec; tretjo, biserno poroko pa je tam opravil sedanji tišinski župnik Boštjan Čeh, prav tako tudi letošnjo železno.

Za prikaz gumbov, kot so "Všeč mi je", "Deli na FB", "Tweet", "G+" in komentarjev socialnih omrežij omogočite piškotke v nastavitvah, ki jih odprete na zavihku "Zasebnost" ob strani levo ali spodaj na gumbu "Dovoli piškotke"! Za pravilno delovanje novih nastavitev osvežite stran s pritiskom na tipko "F5".
Nahajate se: MKR Obletnice Tudi pri devetdesetih se počutita odlično