V štirih dneh je 10 prijateljev prehodilo 172 kilometra iz dolenjske Šmarjete do prekmurske Cankove - pridružilo se jim je še šest kolesarjev

Od Dolenjske do PrekmurjaMinulo nedeljo, ko so na Cankovi potekale tradicionalne vaške igre desetih vasi iz občine Cankova in njihovih gostov, se je zaključil 4. prekmursko-dolenjski dobrodelni "pohod prijateljstva 2017". Po štirih dnevih hoje in prehojenih 172 kilometrov, od Šmarjete do Cankove, je 11 udeležencev s ponosom dejalo, da jim je uspel veliki met, kajti ni mačji kašelj po takšni vročini, kot je vladala od četrtka do nedelje (običajno jim je ob koncu posameznih etap malo ponagajal tudi dež), prehoditi takšno pot.

Pomurci so pešačili za

Počitniški dnevi v družbi prijateljev

Radgončani na morjuV TA Dvoršak iz Lomanoš so se tudi letos potrudili in pripravili odlični poletni počitniški aranžma za vse tiste, ki so želeli z avtobusnim prevozom preživeti brezskrbne skupne počitniške dneve na morju in plaži mesta Novigrad ter Istrskih Toplicah na Hrvaškem. Že vrsto let, tradicionalno prvi teden v mesecu avgustu, se v TA Dvoršak zares potrudijo in pripravijo odlično počitnikovanje na obali Novigrada in Istrskih term. Tudi letos je bilo zanimanje za to ponudbo zelo veliko.

Skupaj so preživeli poletne počitnice

Na vaških igrah v Lutvercih jih je kar 38 streljajo s fračo

Vaške igre LutverciNa domačem nogometnem igrišču v Lutvercih je tamkajšnji vaški odbor, minuli konec tedna, pripravil 3. vaške igre ter streljanje s fračo. Zanimivih iger se je udeležilo šest ekip predvsem iz Apaške doline, a tudi njihovi prijatelji iz Šaleške doline, ter iz Benedikta. Ob tem se je v streljanju s fračo borilo kar 38 tekmovalcev, od tega 31 moških in sedem žensk. Številni gledalci pa so uživali v smehu, saj so duhovite, predvsem starinske igre, bile vesele in smešne, a ne tudi za tekmovalce, ki so pogosto bili mokri in so morali premagati mnoge ovire. Zanimivost je pripravila tudi 53-letna Ivanka Gregorič, ki se je v Lutverce, iz več kot 30 km oddaljenih Grabšincev, pripeljala kar s štirikolesnikom.

Domačini pred Apačami in Nasovo

Osmič so se pomerili v kuhanju znamenite prekmurske jedi – bujte repe

Bujta repaV okviru 22. Pomurskega poletnega festivala, ko so v Veliki Polani vrstijo številne prireditve, koncerti in dogodki, katerih ne doživimo vsak dan, je na prizorišču dogajanja potekalo tudi 8. tekmovanje v kuhanju tradicionalne prekmurske jedi – bujte repe. In nič nenavadnega ni, da v kuhanju omenjene jedi tekmujejo v Veliki Polani, kajti v deželi štorkelj so 10. avgusta 2013 postavili tudi Guinnessov rekord, saj so v kotlu skuhali rekordnih 1.089,50 kilogramov bujte repe, ta pa je po njihovem prepričanju del kulturne in zgodovinske dediščine. In v neuradni svetovni prestolnici bujte repe Veliki Polani je tokrat, poleg predvsem domačih ekip, drugič nastopila tudi ekipa Slovenskih novic, ki se je še drugič morala zadovoljiti z nehvaležnim 4. mestom.

Bacardi boys pred vinogradniki in upokojenci

Pri Sveti Ani se je 14 ekip pomerilo v kuhanju Štajerske kisle juhe, zmagala pa je ekipa Avtoservis Bauman - zbrana sredstva so namenili Vrtcu Lokavec

Kisla juha Sveta AnaV okviru obeleževanja občinskega praznika občine Sveta Ana v Slovenskih goricah - Aninega tedna 2017, je na dvorišču okrepčevalnice Šenk pri Sveti Ani potekalo tradicionalno, 7. tekmovanje v kuhanju Štajerske kisle juhe. Ob pomoči nekaterih drugih društev in organizacij, predvsem pa številnih sponzorjev in donatorjev, so zanimiv dogodek odlično pripravili Kulinarično društvo kisla juha Sveta Ana, Krajevni odbor Rdečega križa Lokavec in Okrepčevalnica Šenk, ki so na tekmovanje pritegnili več kot solidnih 14 ekip, čeprav so vročina in tudi številni dogodki v okolici, odvrnili še nekatere ekipe. Kljub vsemu je alfa in omega tekmovanja Lili Uroševič bila več kot zadovoljna s celotnim dogajanjem, enako tudi nastopajoči kuharji in kuharice. Petnajsta domača ekipa organizatorjev „Kulinarično društvo kisla juha" je skuhala še veliki pisker juhe, tako da te priljubljene jedi ni zmanjkalo.

Avtomehaniki pred kmeti in športniki

Društvo podeželskih žena Gornja Radgona ohranja in obuja najpomembnejšo kmečko opravilo, ročno žetev pšenice

Žetev Spodnja ŠčavnicaJulij je čas počitnic, dopustov, velike vročine, različnih prireditev in dogodkov, pa tudi čas žetve zlatega zrnja. Prav v tem času, v izjemno veliki vročini, je v organizaciji Društva podeželskih žena Gornja Radgona, kateremu so pomagali KZ Radgona, Občina in KSS Radgona, ob vaško gasilskem domu v Spodnji Ščavnici potekal, že 35. po vrsti, tradicionalni praznik žetve, ki iz leta v leto potrjuje, da je tovrstno ohranjanje starih kmečkih običajev in opravil vedno dobrodošlo.

Pokazali so kako se je nekoč želo in kosilo

S srpi in kosami nad zlato klasje!

Žetev Stara GoraV tem vročem poletnem času, ko je žetev pšenice na vrhuncu in ko so se pridelovalci, mlinarji in peki uspeli dogovoriti za odkupne cene, potekajo po državi različne prireditve povezane z žetvijo in košnjo zlatega klasja. Tako je tudi na Stari Gori pri Sv. Juriju ob Ščavnici potekala tradicionalna folklorno obarvana prireditev, že 23. žetev zlatega klasa, ki jo je, ob sodelovanju PGD Stara Gora, Kmetijsko svetovalne službe Gornja Radgona in TD Sv Jurij ob Ščavnici, pripravilo Društvo podeželskih žena Sveti Jurij. Prireditev, ki sta jo povezovali humoristki Fanika in Jessika, se je odvijala ob znamenitem mlinu na veter na Stari Gori. Zbirališče tekmovalk in tekmovalcev, tam se je pozneje odvijala tudi veselica, kjer je za zabavo poskrbel ansambel Klateži, je bilo pod stoletnimi drevesi ob gasilskem domu PGD Stara Gora.

Obiskovalci uživali na 23. žetvi zlatega klasa na Stari Gori

Moj kraj Radgona

Za prikaz vremena omogočite piškotke na zavihku "Zasebnost"!

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Razvoj denarništva v občini Gornja Radgona

 

Jože ROGAN

RAZVOJ DENARNIŠTVA V OBČINI GORNJA RADGONA

Namen tega sestavka je opisati v nadaljevanjih razmere in dogodke, ki so vplivali na ustanovitev prvih denarnih ustanov v naših krajih, kot so: Hranilnice. Posojilnice, Posojilna društva in banke.

UVOD

20 kronV drugi polovici osemnajstega stoletja, posebno pa v prvi polovici devetnajstega stoletja, je nastala velika sprememba v obrtni in produkcijski tehniki zaradi raznih tehničnih izumov, zlasti zaradi izuma parnega stroja. Ta je prinesla človeštvu na eni strani epohalen gospodarski napredek, na drugi strani pa je izzvala resne gospodarske krize s hudimi socialnimi razmerami, iz katerih so se izcimile daljnosežne posledice.

Spričo čedalje ostrejšega gospodarskega tekmovanja, ki so ga sprožile nove razmere, je namreč zaostajalo in bilo prizadeto vedno več ljudi, ki so se morali naposled udinjati gospodarsko močnejšim, ter žrtvovati pri tem svojo gospodarsko samostojnost.

Iz tega nastala gospodarska neenakost je povzročila čedalje globlji prepad med gospodarsko samostojnimi in odvisnimi - med izkoriščajočimi delodajalci in izkoriščanimi delavci, med lastniki kapitala in delavstvom. Množilo se je bogastvo in blagostanje prvih, večala pa sta se hkrati beda in obup drugih.

Spoznanje, potrjeno s številnimi dolgoletnimi in bridkimi izkušnjami, je napotilo posamezne mislece, da so čedalje odločneje in vztrajneje zagovarjali združevanje v posebna gospodarska podjetja, katerih osnovno načelo je bilo prostovoljna samopoč - zadruge.

To sta bila vodilna misel in prvi začetek novega načina gospodarskega življenja gmotno šibkih in zato pomoči potrebnih posameznikov. Takšen je bil začetek v Angliji, ki je dal prve ideologe modernega zadružništva. Tam so se uveljavili William King, prvi zadružni teoretik, Robert Owen, socialni reformator iz New Lanarka, ki ga nekateri zadružni pisci označujejo za očeta angleškega zadružništva. Georg Jacob Holyoak, goreči glasnik zadružne ideje v prvi dobi angleškega zadružništva. Tam je vzniknila leta 1844 slavna Rochadelska zadruga, še danes svetal in vzpodbuden vzgled konsumnim zadrugam vsega sveta.

Enako se je začelo tudi v Franciji, kjer so se pojavile prve produkcijske zadruge. Tam so zadružno misel razvijali mnogi zadružni teoretiki, ki so vsak po svoje pomagali izoblikovati moderno zadružno misel.

Nič drugačen ni bil začetek tudi v Nemčiji, domovini kreditnega zadružništva. Tukaj sta ustvarjala prva očeta1 krona kreditnega zadružništva Hermann Schulze - Delitzsch in Friedrich Wilhelm Raiffeisen, deloma sama, deloma v družbi z drugimi požrtvovalnimi delavci zadružne ustanove, neprecenljive gospodarske vrednosti za nemško ljudstvo in kot vzor vsem drugim narodom.

V bistvu je bil začetek zadružnega gibanja pri nas prav takšen kakor pri drugih narodih. Rodila ga je razen tega tudi želja, da se po vzgledu drugih narodov, posebno češkega, naš človek gospodarsko osamosvoji, da postane tako polnopraven soborec na narodno političnem področju. Seveda je imel že nastanek tega gibanja posebno obeležje in svoj značaj, primeren našim razmeram.

Leta 1848 je bilo odpravljeno podložništvo. Kmet je sicer postal neodvisen od graščaka, toda odvisen od velekapitala in nemškega birokrata. Vlada je zaradi nagle rasti državnih dolgov iz leta v leto zviševala davke za 120 % in 143 %.

Denarni zavodi so bili redki in še pri tem so Nemci prehiteli Slovence. Kmet je prišel v roke oderuhu ali pa nemškim denarnim zavodom, ki so znali to tudi politično izkoriščati.

Zaradi vsesplošne gospodarske krize je nastal pravcati beg iz vasi v mesta in tovarne. V mestih se je s tem pojavil delavski proletariat, ki je povečeval vrste socialne demokracije. Štajerska socialna demokracija pa je v mestih bila pod vplivom nemškega nacionalizma. Oblast je odpravila carinsko mejo z Ogrsko. Leta 1870 so bile ukinjene tudi uvozne in prevozne carine, zato je ameriško žito delalo močno konkurenco domačim poljedelcem, ki so začeli naglo pešati.

Kmet je s tem izgubil delavsko moč, zato je marsikateri iz obupa prodal svoj dom in odšel iskat srečo v Ameriko.

Slovenski rodoljubi so začeli misliti, kako bi slovenskega kmeta iztrgali iz krempljev zasebnih oderuhov in nemškega kapitala in so začeli ustanavljati slovenske posojilnice.

25 kronVčasih ima lahko popolnoma malenkosten in oseben dogodek daljnosežne posledice za splošnost. Med take dogodke smemo šteti tudi to, da je obiskal Češko deželo naš takratni zelo delaven kulturno-politični delavec dr. Jože Vošnjak. Dne 16.maja 1868 je položil češki narod temeljni kamen novi zgradbi narodnega gledališča v Pragi. Svečanost je bila združena z veliko vseslovansko proslavo, na katero so bili povabljeni tudi pripadniki slovenskih kulturno-političnih krogov. Vabilu se je odzval le dr.Vošnjak.

Po proslavi v Pragi je na povabilo Vaclava Kratochvila obiskal kmeta in trgovca s hmeljem v Lounkah in tedanjega češkega deželnega poslanca Roudnice, kjer se je zglasil v "založni" -češki posojilnici. Tam mu je posojilnični ravnatelj ustrežljivo razkazal vse poslovne knjige, predstavil različne posojilnične zadeve ter ga poučil in seznanil z delovanjem in poslovanjem "založen" - posojilnic.

Ta obisk je vplival na dr. Vošnjaka. Pomislil je, da bi tudi Slovence lahko rešila postopno izvedena gospodarska organizacija v obliki "založen", torej, po naše kreditnih zadrug. Takoj, ko se je vrnil domov, je s štirimi obširnimi članki z naslovom Učimo se od Čeho-Slovanov! toplo priporočal rojakom: "Le posnemajmo Čehe na polju, v hiši, v delavnici, v šoli, na javnem trgu; posnemajmo jih v delavnosti, zmernosti, svobodi in rodoljubju, v duhu enovoljnosti in asociacije, v značajnosti in pogumnosti: delajmo, kakor oni delajo in v malo letih se bo pokazal najobilnejši plod našega truda. Tudi Čehi niso en dan postali to, kar so zdaj!".

Dr. Jože Vošnjak je zapisal v Letopisu Matice slovenske za leto 1884, v članku z naslovom Ob agrarnem vprašanji med drugim naslednje: "Dokler kmetje niso bili svobodni in popolni lastniki svoje zemlje, se tudi zadolžiti niso mogli, vsaj ne na ta način, da bi se jim smel prodajati grunt. Po osvobajanju leta 1848 pa so najedenkrat prestopili iz naturalnega v denarno gospodarstvo. Namesto desetine in tlake so morali plačevati visoko odvezo, poleg tega vedno rastoče davke in neusmiljeno visoke pristojbine. Naj je kmeta zadela kaka nezgoda: toča, ogenj, povodenj, nesreča pri živini, bolezen, moral si je izposojati denar; ravno tako, kadar mu je bilo izplačevati dote in dedne deleže. Dolgovi so torej silno naglo naraščali..."

Na področju danšnje Slovenije so začele delovati hranilnice, ki pa so bile v nemških ali pa v laških rokah. Tako je začela delovati leta 1820 Kranjska hranilnica v Ljubljani, leta 1862 v Mariboru, Ptuju in Radgoni (Radkersburg), leta 1865 v Celju, leta 1869 v Slovenski Bistrici in Slovenj Gradcu, leta 1870 v Brežicah, leta 1872 v Slovenskih Konjicah.

Dne 15. septembra 1872 je pričela poslovati v Ljutomeru okrajna posojilnica in hranilnica, ki predstavlja začetek slovenskega kreditnega zadružništva. Ljutomerčani so ustanovili in vodili Zavod - posojilnico po načelih Schulze-Delitzscha, ker so bili Raiffeisnovi nazori takrat še med Nemci malo znani, med Slovenci pa še manj. Po ustanovitvi Posojilnice v Ljutomeru so se začele ustanavljati posojilnice tudi v drugih mestih širom po Sloveniji1.

GORNJA RADGONA

Gornja Radgona je do konca prve svetovne vojne (1914 - 1918) veljala za predmestje Radgone (danes Radkersburg), nekdaj pomembnega obrtniškega središča in tržišča na reki Muri, ki loči obe današnji mesti.

Grič z gradom in hišami ob vznožju glavne ceste Gris - današnji Spodnji Gris in Trate (op. pisca), je bil del občine Radkersburg vse do leta 1918. Do tega leta je pokopališče v Gornji Radgoni služilo za pokop rajnih tudi iz mesta Radkersburg.

Gornja Radgona, nekoč pristaniško naselje na reki Muri, je leta 1907 postala trg, po II.svetovni vojni pa mesto. Razvijati se je začelo po I.svetovni vojni, intenzivneje pa v šestdesetih letih tega stoletja. Pred prvo svetovno vojno je bila razmeroma majhno trško naselje, po številu prebivalcev manjše od sosednje vasi Črešnjevci. V času stare Jugoslavije, ko je bila Gornja Radgona upravno in gospodarsko središče, so njen razvoj zavirali tuji (v glavnem nemški in avstrijski) lastniki gradov, vil, trgovskih in drugih obrtniških hiš in ne nazadnje velika gospodarska podrejenost tujim lastnikom obsežnih "goric" - vinogradov, deloma tudi druge obdelovalne zemlje in gozdov. Bližnje vinogradniško naselje Hercegovščak je bilo do konca druge svetovne vojne skupaj z vilami in viničarijami skoraj v celoti last avstrijskih in domačih Nemcev. Vplivnejših in za usmerjanje gospodarstva sposobnejših domačinov je bilo malo, pa še te je druga svetovna vojna razredčila. Po vojni so upravo v glavnem prevzeli priseljenci in z dekreti nameščeni ljudje iz drugih krajev Slovenije.

Radkersburg je bil že od nekdaj gospodarsko središče zahodnega Prekmurja in severovzhodnega dela Slovenskih goric. Hkrati je pomenil prometna vrata slovenskega sveta ob Muri na sever. Brez svojega zaledja (Prekmurja, Prlekije in dela Slovenskih goric) je po Saintgermainski pogodbi iz leta 1920 začel gospodarsko propadati2.

V zadnjih letih dobiva ponovno veljavo kot trgovsko nakupovalno mesto za področje Prekmurja, Slovenskih goric in hrvaškega Medžimurja.

Iz raznih dokumentov je razvidno, da je velik del današnjega mesta Gornja Radgona pripadal upravni oblasti občine Radkersburg, zato lahko mirno trdimo, da je bila dne 10.7.1862 novoustanovljena nemška Sparkasse Radkersburg prvi denarni zavod na območju današnje Gornje Radgone.

SPLOŠNI ZGODOVINSKI ORIS DENARNIH ZAVODOV:

Skozi zgodovino denarništva najdemo več vrst denarnih zavodov: hranilnice, posojilnice, posojilna društva in banke.

HRANILNICE: Hranilnice so bile v glavnem ustanove mestnih in kmečkih občin ter okrajev kakor na primer Mestna hranilnica Ljubljanska in druge, za katere je tudi jamčila posamezna občina ali okraj. Poleg tega je bil v Ljubljani najstarejši denarni zavod Kranjska hranilnica, ki je sodila med tako imenovane regulativne hranilnice. To so bile hranilnice, ki so se smele ukvarjati zaradi posebnega statusa le z absolutno dobro zavarovanimi posli, večinoma s hipotekarnimi krediti.

Uživale so posebne prednosti, zlasti to, da so smele sprejemati denarne vloge mladoletnih otrok, sirot, varovancev (pupilne vloge).

POSOJILNICE: Precej važno vlogo v slovenskem denarništvu so imele posojilnice, ustanovljene na zadružni podlagi.20 kron na 5 dinarjev Tej vrsti denarnih zavodov smo uvodoma posvetili največ pozornosti, ker so bile v naših krajih najbolj razširjene. (op. pisca). To so bile zadruge z omejenim in neomejenim jamstvom. Teh je bilo vse polno po mestih, trgih in vaseh, kjer niso bile ustanovljene le zaradi potreb prebivalstva, temveč predvsem s političnega vidika. Tako je bila na primer Ljudska posojilnica v Ljubljani klerikalna zadruga, medtem ko je veljala Kmetska posojilnica ljubljanske okolice za napredno, liberalno. Vse te zadruge so bile včlanjene v svojih centralah, ene v Zadružni zvezi, druge pa v Zvezi slovenskih zadrug v Ljubljani. Podobna centrala oz. zveza je bila tudi v Celju. Namen teh zvez je bil zbrati neplasirana denarna sredstva zadrug, na drugi strani pa financiranje zadrug, katerim je primanjkovalo denarnih sredstev. Vrhu tega so pri svojih članicah opravljale zakonsko predpisane strokovne revizije.

Seveda so tudi te zadružne centrale bile politično opredeljene po takrat vladajočih razmerah.

KREDITNA DRUŠTVA, tudi POSOJILNA DRUŠTVA (op. pisca) niso bila samostojna, temveč so to bile ustanove večjih hranilnic, ki so tem društvom določile in dale na razpolago glavnico z namenom, da se ta uporabi za posojila malim trgovcem in obrtnikom, torej za kreditne posle, s katerim se hranilnica ni hotela ali pa po statusu ni smela ukvarjati. To je bila neka pomožna akcija z osebnimi krediti za malega podjetnika. Pri tem je veljalo načelo, da se taki osebni krediti dovolijo le z zadostnim jamstvom, toda po ugodnih pogojih, zlasti z nizko obrestno mero.

BANKE: Najvažnejšo in največjo vlogo v slovenskem denarstvu so imele banke. Njihovo delovno področje ni bilo omejeno samo na sprejemanje vlog, na obrestovanje in dajanje posojil ter kreditov kakor pri hranilnicah in posojilnicah, temveč so se ukvarjale z vsemi denarnimi posli, to je z najrazličnejšimi načini kreditiranja, z menjavanjem denarja, z nakupom in prodajo vrednostnih papirjev, z blagovnimi kupčijami, z raznimi borznimi transakcijami itd. To so posli, ki so po svoji naravi včasih zelo komplicirani in so dostikrat povezani tudi z rizikom.

Do leta 1900 ni bilo v Sloveniji nobene banke, niti domače niti tuje. V Ljubljani sta bila dva privatna bankirja, to je firma L.C. Luckmann in firma J.C. Mayer. Ti dve firmi sta koncentrirali pri sebi vse bančne posle, ki so se do takrat pojavili na Ijubljanskem trgu.

Te razmere so leta 1900 spodbudile takratnega ljubljanskega župana Ivana Hribarja, da je začel razmišljati o ustanovitvi domače slovenske banke. Ivan Hribar je pridobil Živnostensko banko v Pragi, ki je dala na razpolago del kapitala in strokovno uredništvo, ker je v Ljubljani obojega primanjkovalo.

Tako je bila pod okriljem Živnostenske banke v Pragi ustanovljena prva slovenska banka Ljubljanska kreditna banka v Ljubljani. Med slovenskimi ustanovitelji so bili najpomembnejši: Ivan Hribar, ki je bil izvoljen za predsednika upravnega sveta, Franc Kollman, Ivan Knez, Vaso Petričič, Urban Zupan in dr. Ivan Triller3.

I. HRANILNICE

I. SPARKASSE in der Stadt - Gemeinde Radkersburg

(hranilnica mestne občine Radgona)

Razne katastrofe, kot so požari, vojne, kuge in poplave reke Mure, so zahtevale ustanavljanje majhnih hranilnic. Občina Radkersburg s svojimi proračunskimi sredstvi ni bila v stanju zadovoljevati potreb obeh občin Radkersburga in Gornje Radgone ter delno tudi bližnje okolice.

Že leta 1853 je Okraj Radkersburg zaprosil pri pristojnem ministrstvu za dovoljenje za ustanovitev hranilnice. Prošnji je bil priložen pravilnik (Statut) in druga dokumentacija, vendar ugodne rešitve ni bilo. Precejšen vzrok za odklonilno stališče "višje" oblasti je bilo nasprotovanje ustanovitvi hranilnice takratnega župana mesta Radkersburg, gospoda Lakitscha, ki ni bil navdušen za hranilnico, z izgovorom, da mestna občina nima zadostnega premoženja za hranilnico.

Zadeva je nato mirovala do leta 1857, ko je predstojnik Okraja Radkersburg, g.Kaffou, ponovno zaprosil za dovoljenje za ustanovitev hranilnice v mestu Radkersburg. V vlogi je ponovno navedel pomen ustanovitve hranilnice za obe področji - Radkersburg in Gornjo Radgono, seveda se je pri tem sklicevaI na takrat že ustanovljeni hranilnici v Hartbergu in Murecku, ki sta bili ustanovljeni kot druga (Hartberg) oz. tretja (Mureck) hranilnica na Štajerskem. Prva hranilnica na Štajerskem, Sparkasse je bila ustanovljena v Grazu leta 1825.

Šele nova občinska uprava v Radkersburgu na čelu z novim županom, g.Johannom Reitterjem, se je 27.VII.1861 odločila, da se na seji takratnega občinskega sveta in na podlagi že prilagojenega pravilnika (Statuta) hranilnice Mureck reši vloga za ustanovitev hranilnice v Radkersburgu. Na podlagi izpopolnjenega pravilnika, zadostnega občinskega premoženja in ostalih zahtevajočih dokumentov je državni odbor odobril ustanovitev hranilnice v Radkersburgu. Na seji Upravnega odbora hranilnice so ugotovili, da Ministrstvo za trgovino na podlagi zakona z dne 13. 4. 1853 dovoljuje odprtje hranilnice v Radkersburgu, dne 18.8.1862, t.j. na rojstni dan cesarja Franca Jožefa I.

Prvi odbor SPARKASSE RADKERSBURG je imel dvanajst članov. To so bili:

Gottfried ANTAUER- steklarski mojster, Karel EISENBACH k.k.- vodja zemljiške knjige, Josip Vinzenz HALBARTH- trgovec, Richard Edel.von KODOLITSCH- veleposestnik, Josef Dr. KOTZBEK- splošni zdravnik, Johann LAKITSCH- trgovec, Karl PICHL- vitez reda Gamsenfels, občinski sekretar, Johann PISTER- vitez, veleposestnik, Wilhem PRAGER- kleparski mojster, Johann REITTER- župan, soboslikarski mojster, Wilhem ROTMEYER- tesarski mojster, J.A. WEITZINGER- knjigar.

Namestniki so bili: Franz WEGSCHAIDER- trgovec, Viktor LAKITSCH železninar in Konrad SPRANGER- st.gradbeni mojster.

Prva seja odbora je bila 27.julija 1862. Na tej seji je bil izvoljen za predsednika z aklamacijo Johann REITTER.

Določeno je bilo, da je odpiralni čas za stranke ob petkih. Najmanjša vloga je bila 50 krajcarjev. Obresti za vloge so bile 4% (perzent) letno. Pripis obresti je bil polletni.

Prvi dan poslovanja je bil določen za 19.8.1862.

V razglasu o otvoritvi SPARKASSE RADKERSBURG (v nadaljevanju hranilnica) je bil objavljen tudi program, v katerem je bilo povdarjeno predvsem varčevanje, ki ga je treba približati ljudem, ne samo v mestih, temveč tudi v okolici oz. manjših naseljih in ljudem s tem omogočiti varnejše življenje.

Razglas je bil poslan na 15 občinskih uradov in cerkvenih župnij: Ljutomer, Gornjo Radgono, Halbenrein, Apače, Beltinci, Lenti, Dol.Lendava, Murska Sobota, Cankova, Bodonci, Tišina idr.

Sparkasse RadkersburgNa začetku poslovanja je imela Hranilnica svoje poslovne prostore v mestni hiši s stolpom (Rathaus) na glavnem trgu.

Potrebe prebivalstva po uslugah hranilnice in dvigu gospodarske rasti so bile pogoj za dopolnjevanje določil Statuta z vedno novimi opravili.

Kljub kratkotrajni gospodarski recesiji je hranilnici uspelo pridobiti zaupanje varčevalcev. To dokazuje doseženi finančni uspeh le nekaj let po začetku poslovanja. Tako zasledimo v letnih poročilih, da je hranilnica v letu 1870 namenila večja denarna sredstva za:

-dobrodelne namene,

-zdravstvo,

-kulturne namene,

-šolstvo (učni pripomočki),

-ublažitev škode po poplavah,

-razna gasilska društva in drugo.

V letu 1873 je načelni odbor odobril brezobrestni kredit za zgraditev železniške proge Spielfeld - Radkersburg.

S širjenjem pooblastil hranilnici le-ta odobrava vedno nova posojila. Pri tem je ustanovila razne sklade za:

-humanitarne namene,

-jamstvo za šolstvo,

-izboljšanje plačilnega prometa.

V letu 1888 je ustanovila pokojninski sklad za uslužbence hranilnice. Začetni kapital je znašal pet tisoč FL. kasneje je bilo določeno, da se v ta sklad odvaja 5% čistega letnega dobička.

Obrestna mera za hranline vloge je bila 4% letno, za posojila pa 5 - 6% letno. Za prebivalstvo z nižjimi letnimi dohodki je bila obrestna mera za posojila previsoka, zato je načelni odbor sklenil, da se ustanovi za ta del prebivalstva "POSOJILNA BLAGAJNA" (VORSCHUSKASSE), ki dobi od hranilnice dotacijo 10000 FL (Guldnov). Posojila iz tega sklada so imela 4% letno obrestno mero, bila so izključno za osebne namene.

Obseg poslov hranilnice se je večal iz leta v leto, zato so bili poslovni prostori tudi že pretesni. Zaradi tega je bil sprejet sklep, da hranilnica začne graditi poslovno stavbo. V ta namen je bila kupljena parcela pri Muri in nato zgrajena nova mogočna stavba, ki stoji še danes. Nova zgradba je imela sodobne prostore za sprejem strank, za konference, prireditve, predavanja in drugo.

Hranilnica se je vselila v nove prostore v letu 1896, kjer je poslovala do 1977, ko se je preselila zopet na Glavni trg, kjer je boljša lokacija.

Vse kasnejše konkurenčne ustanove kot so nove hranilnice, posojilnice, zadružne blagajne, niso uspele zavreti nadaljnega razvoja te "stare" hranilnice, katere glavni ustanovitelj in tudi kasnejši prvi predstojnik do leta 1894 je bil Johann REITTER.

SPARKASSE RADKERSBURG je bila v Avstriji ustanovljena kot 32. od 174 tovrstnih hranilnic, na Štajerskem pa sedma od skupno 38 ustanov, katerih osnovni namen je bil pospeševati smisel za varčevanje in zaupanje4.

OPOMBE:

(1) Dr.Schauer Dolfe: Prva doba našega zadružništva (povzetek).

(2) Fanči Šarf: Etnološka topografija Slovenskega etničnega ozemlja 20.stoletja - Občina G.Radgona.

(3) Avgust Tosti: Denarni zavodi v Sloveniji po prvi svetovni vojni.

(4) Povzetek iz SPOMENICE ob 50 letnici (1911 ) Sparkasse Radkersburg.

Nahajate se: MKR Obrti in gospodarstvo Razvoj denarništva v občini Gornja Radgona