Srečali so se maturanti generacije 1953/54, med njimi tudi upokojeni nadškof in številne druge znane osebnosti

Maturantje Prve gimnazije MBPoletje je med drugim tudi čas, ko se srečujejo nekdanji sošolci ob takšnih in drugačnih obletnicah mature. In takšna srečanja, druženja in obujanje spominov na mlada, osnovnošolska ali srednješolska leta, so vedno prijetna in vesela. Toliko bolj, če se srečajo dedki in babice, ki so maturirali pred častitljivimi 65 leti. Prav takšno srečanje je pred dnevi potekalo v Mariboru in posredno v Slovenskih goricah, saj od tam prihaja veliko maturantov. Polde Matjašič iz Lenarta je namreč poskrbel za nepozabno srečanje in druženje maturantov generacije 1953/54 nekdanje realke/prve gimnazije Maribor.

Maturirali so pred davnimi 65 leti

Gasilci pred upokojenkami in veterani

Bujta repaV okviru 24. Pomurskega poletnega festivala, ko so v Veliki Polani vrstijo številne prireditve, koncerti in dogodki, katerih ne doživimo vsak dan, je na prizorišču dogajanja potekalo tudi jubilejno, 10. tekmovanje v kuhanju tradicionalne prekmurske jedi – bujte repe. In ni nič nenavadnega, da v kuhanju omenjene jedi tekmujejo v Veliki Polani, kajti v deželi štorkelj so 10. avgusta 2013 postavili tudi Guinnessov rekord, saj so v kotlu skuhali rekordnih 1.089,50 kilogramov bujte repe, ta pa je po njihovem prepričanju del kulturne dediščine. In v neuradni svetovni prestolnici bujte repe Veliki Polani je tokrat nastopilo 14 predvsem domačih ekip iz Prekmurja, samo tekmovanje pa je potekalo pod vodstvom Nine Lebar, in pod budnim očesom članov strokovne komisije (Strokovna učitelja kuharstva na SŠGT Radenci, Zdenka Tompa in Dušan Zelko, ter vodja kuhinje v hotelu Lipa v Lendavi, Jože Horvat). Pri kuhanju na odprtem ognju in v kotličku, je tekmovalcem gotovo bilo zelo vroče, kajti že brez ognja je bila temperatura krepko nad 30 stopinj, a ker je šlo bolj za druženje kot zmago, ni bilo nobene bojevitosti in vsi so se vmes hladili s tekočimi pripomočki.

Desetič so se pomerili v kuhanju znamenite prekmurske jedi – bujte repe

Uličarji pred „Šestko" in Brodarji

Vaške igre LutverciNa domačem nogometnem igrišču Lutvercih je tamkajšnje Športno društvo Luverci, minuli konec tedna, pripravilo vaške šaljive igre ter streljanje s fračo. Zanimivih iger se je udeležilo pet ekip, ob tem se je v streljanju s fračo borilo 30 oseb, od tega 23 moških in sedem žensk. Številni gledalci pa so uživali v smehu, saj so duhovite in predvsem šaljive, predvsem starinske igre, bile vesele in smešne, a ne tudi za tekmovalce, ki so pogosto bili mokri in so morali premagati mnoge ovire.

Na vaških igrah v Lutvercih jih je 30 streljajo s fračo

Ob visokem življenjskem jubileju trije predsedniki obiskali in obdarili lovskega tovariša Jožeta Vogrina

LD Negova VogrinV Lovski družini Negova, kjer posebno pozornost namenjajo izobraževanju in usposabljanju članstva, ter še zlasti varovanju narave, okolja in prostoživečih živali, posebno pozornost namenjajo tudi svojim starejšim prijateljem jubilantom. Nikoli namreč ne pozabijo na svoje tovariše, člane zelene bratovščine, ki že desetletja aktivno delujejo v lovskih organizacijah, hkrati pa imajo okrogel življenjski jubilej. In tako je te dni delegacija LD Negova, v sestavi aktualnega starešine – predsednika Marjana Kšela, ter njegovih predhodnikov Slavka Lončariča, ki je LD Negova vodil 14 let, in Vlada Rojka, ki je bil starešina tri mandate oz. 12 let, obiskala enega najstarejših lovskih tovarišev Jožeta Vogrina, ki je obeležil 85. rojstni dan, hkrati pa je že skorajda pol stoletja lovec in član LD Negova. V Spodnjih Ivanjcih, kjer slavljenec domuje, se je prijetnemu srečanju, obdarovanju in čestitanju, ob lepo obloženi mizi, za kar sta poskrbeli njegova soproga Zvonka in sin Robert, pridružil še sosed, sicer aktualni tajnik LD Negova, Andrej Slogovič.

Ljubi naravo in divjad, v gozd bo hodil, dokler ga bodo noge nesle

Upokojenci nismo nikomur v breme

Upokojenci Slovenske goriceUpokojenci na območju Slovenskih goric se zavedajo, da lahko samo s skupnimi močmi dosežejo več pri reševanju takšnih in drugačnih problemov "tretje generacije". Zato, ne glede na dejstvo, da se je tudi nekdanja občina Lenart že pred leti razdelila na, najprej štiri, nato na šest novih občin, so upokojenci z tega območja še naprej ostali zelo povezani in enotni. Več kot 2.500 upokojencev, ki so včlanjeni v sedmih upokojenskih društvih: Benedikt (predsednik oz. zastopnik: Milan Hlevnjak), Cerkvenjak (Feliks Fekonja), Sv. Jurij (Hermina Križovnik), Lenart (Franc Belšak), Sv. Ana (Milan Bauman), Sv. Trojica v Slovenskih goricah (Ivan Herič) in Voličina (Stanko Kranvogel) v občinah: Benedikt, Cerkvenjak, Lenart in Sveta Ana, Sveta Trojica in Sveti Jurij, je namreč povezanih v Zvezo društev upokojencev (ZDU) Slovenskih goric, kjer s skupnimi močmi in enotni urejajo vse svoje potrebe in aktivnosti, in so s takšnim načinom zelo zadovoljni.

Kar 500 upokojencev Slovenskih goric na slikoviti Sveti Ani

Ni vsaka riba „hotiška riba" - letos so ponudili dve toni rib in niti ene niso vrnili v Muro...

Hotiški ribiški dneviDrugo polovico minulega tedna, od četrtka do sobote, je eno najlepših in večjih panonskih vasi Hotizo, zaznamovala njihova največja turistična prireditev, tradicionalni 24. Hotiški ribiški dnevi, ki jo je spet odlično pripravilo Turistično društvo Hotiza. Hotiški ribiški dnevi so tradicionalna poletna turistična prireditev, ki obiskovalcem nudi kulinarične in kulturne užitke ob pristni domači kapljici. Vzporedno s kulturnimi dogodki, med katerimi izstopa mednarodna likovna kolonija z naslovom "Življenje ob reki Muri" pa so obiskovalci, ki jih je bilo veliko od blizu in daleč, ne le iz Slovenije, temveč zlasti iz sosednjih držav, Hrvaške, Madžarske in Avstrije, spoznavali tukajšnje življenje in neokrnjeno naravo ob reki Muri. Z omenjeno prireditvijo pa sovpadajo tudi izvrstne murske ribe, pripravljene na "hotiški način", saj kot pribito drži slogan: Ni vsaka riba – hotiška riba.

V Hotizi je potekala tradicionalna turistično - kulinarična in kulturna prireditev, 24. „Hotiški ribiški dnevi 2019

Tudi 25. žetev zlatega klasa na Stari Gori pritegnila lepo pozornost

Žetev Stara GoraV današnjem času, ko večino kmečkih del opravijo stroji in mehanizacija, če že ne roboti, je prireditev Žetev zlatega klasa, ki jo Društvo kmečkih žena Sv. Jurij ob Ščavnici, prireja že 25 let, hvalevredna zgodba. Društvo vsako leto na Stari Gori, ob edinem delujočem mlinu na veter v Sloveniji, prireja žetev in košnjo pšenice na stari način. Organizatorji prireditve: Društvo kmečkih žena Sv. Jurij ob Ščavnici, KGZS - Javna služba kmetijskega svetovanja Gornja Radgona in PGD Stara Gora, so tudi letos pritegnili lepo število obiskovalcev, ki so si ogledali to zanimivo etnografsko obarvano prireditev. Poleg obiskovalcev in tekmovalcev v starih opravilih je bilo zraven tudi kar nekaj gostov, kot so: župan občine Sv. Jurij ob Ščavnici Anton Slana, poslanka DZ RS Mojca Žnidarič, župan občine Lovrenc na Pohorju Marko Rakovnik, Vinska kraljica Slovenije Meta Frangež in vinska kraljica DV Mala Nedelja Danijela Kosi.

Podeželske ženske ohranjajo tradicijo žetve in mlatitve

Veliko zabave, penin, vina in kulinarike na 13. dnevu odprtih kleti

Dan odprtih kletiNa Gornjem grisu v Gornji Radgoni, kjer domujejo glavne vinske kleti družbe Radgonske gorice, in vse tja do mostu na reki Muri, je bilo minulo nedeljo sila veselo in razigrano, kot se tudi spodobi za mesto penine in sejmov. Na sporedu je namreč bil že 13. dan odprtih kleti! Vreme in razpoloženje sta bila »od sonca razvajena« in organizatorji iz podjetja Radgonske gorice so poskrbeli, da nikomur ni bil dolgčas, pa tudi žejen ali lačen nihče ni bil.

Zlata penina je leto dni zorela na dnu reke Mure

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Razvoj denarništva v občini Gornja Radgona

 

Jože ROGAN

RAZVOJ DENARNIŠTVA V OBČINI GORNJA RADGONA

Namen tega sestavka je opisati v nadaljevanjih razmere in dogodke, ki so vplivali na ustanovitev prvih denarnih ustanov v naših krajih, kot so: Hranilnice. Posojilnice, Posojilna društva in banke.

UVOD

20 kronV drugi polovici osemnajstega stoletja, posebno pa v prvi polovici devetnajstega stoletja, je nastala velika sprememba v obrtni in produkcijski tehniki zaradi raznih tehničnih izumov, zlasti zaradi izuma parnega stroja. Ta je prinesla človeštvu na eni strani epohalen gospodarski napredek, na drugi strani pa je izzvala resne gospodarske krize s hudimi socialnimi razmerami, iz katerih so se izcimile daljnosežne posledice.

Spričo čedalje ostrejšega gospodarskega tekmovanja, ki so ga sprožile nove razmere, je namreč zaostajalo in bilo prizadeto vedno več ljudi, ki so se morali naposled udinjati gospodarsko močnejšim, ter žrtvovati pri tem svojo gospodarsko samostojnost.

Iz tega nastala gospodarska neenakost je povzročila čedalje globlji prepad med gospodarsko samostojnimi in odvisnimi - med izkoriščajočimi delodajalci in izkoriščanimi delavci, med lastniki kapitala in delavstvom. Množilo se je bogastvo in blagostanje prvih, večala pa sta se hkrati beda in obup drugih.

Spoznanje, potrjeno s številnimi dolgoletnimi in bridkimi izkušnjami, je napotilo posamezne mislece, da so čedalje odločneje in vztrajneje zagovarjali združevanje v posebna gospodarska podjetja, katerih osnovno načelo je bilo prostovoljna samopoč - zadruge.

To sta bila vodilna misel in prvi začetek novega načina gospodarskega življenja gmotno šibkih in zato pomoči potrebnih posameznikov. Takšen je bil začetek v Angliji, ki je dal prve ideologe modernega zadružništva. Tam so se uveljavili William King, prvi zadružni teoretik, Robert Owen, socialni reformator iz New Lanarka, ki ga nekateri zadružni pisci označujejo za očeta angleškega zadružništva. Georg Jacob Holyoak, goreči glasnik zadružne ideje v prvi dobi angleškega zadružništva. Tam je vzniknila leta 1844 slavna Rochadelska zadruga, še danes svetal in vzpodbuden vzgled konsumnim zadrugam vsega sveta.

Enako se je začelo tudi v Franciji, kjer so se pojavile prve produkcijske zadruge. Tam so zadružno misel razvijali mnogi zadružni teoretiki, ki so vsak po svoje pomagali izoblikovati moderno zadružno misel.

Nič drugačen ni bil začetek tudi v Nemčiji, domovini kreditnega zadružništva. Tukaj sta ustvarjala prva očeta1 krona kreditnega zadružništva Hermann Schulze - Delitzsch in Friedrich Wilhelm Raiffeisen, deloma sama, deloma v družbi z drugimi požrtvovalnimi delavci zadružne ustanove, neprecenljive gospodarske vrednosti za nemško ljudstvo in kot vzor vsem drugim narodom.

V bistvu je bil začetek zadružnega gibanja pri nas prav takšen kakor pri drugih narodih. Rodila ga je razen tega tudi želja, da se po vzgledu drugih narodov, posebno češkega, naš človek gospodarsko osamosvoji, da postane tako polnopraven soborec na narodno političnem področju. Seveda je imel že nastanek tega gibanja posebno obeležje in svoj značaj, primeren našim razmeram.

Leta 1848 je bilo odpravljeno podložništvo. Kmet je sicer postal neodvisen od graščaka, toda odvisen od velekapitala in nemškega birokrata. Vlada je zaradi nagle rasti državnih dolgov iz leta v leto zviševala davke za 120 % in 143 %.

Denarni zavodi so bili redki in še pri tem so Nemci prehiteli Slovence. Kmet je prišel v roke oderuhu ali pa nemškim denarnim zavodom, ki so znali to tudi politično izkoriščati.

Zaradi vsesplošne gospodarske krize je nastal pravcati beg iz vasi v mesta in tovarne. V mestih se je s tem pojavil delavski proletariat, ki je povečeval vrste socialne demokracije. Štajerska socialna demokracija pa je v mestih bila pod vplivom nemškega nacionalizma. Oblast je odpravila carinsko mejo z Ogrsko. Leta 1870 so bile ukinjene tudi uvozne in prevozne carine, zato je ameriško žito delalo močno konkurenco domačim poljedelcem, ki so začeli naglo pešati.

Kmet je s tem izgubil delavsko moč, zato je marsikateri iz obupa prodal svoj dom in odšel iskat srečo v Ameriko.

Slovenski rodoljubi so začeli misliti, kako bi slovenskega kmeta iztrgali iz krempljev zasebnih oderuhov in nemškega kapitala in so začeli ustanavljati slovenske posojilnice.

25 kronVčasih ima lahko popolnoma malenkosten in oseben dogodek daljnosežne posledice za splošnost. Med take dogodke smemo šteti tudi to, da je obiskal Češko deželo naš takratni zelo delaven kulturno-politični delavec dr. Jože Vošnjak. Dne 16.maja 1868 je položil češki narod temeljni kamen novi zgradbi narodnega gledališča v Pragi. Svečanost je bila združena z veliko vseslovansko proslavo, na katero so bili povabljeni tudi pripadniki slovenskih kulturno-političnih krogov. Vabilu se je odzval le dr.Vošnjak.

Po proslavi v Pragi je na povabilo Vaclava Kratochvila obiskal kmeta in trgovca s hmeljem v Lounkah in tedanjega češkega deželnega poslanca Roudnice, kjer se je zglasil v "založni" -češki posojilnici. Tam mu je posojilnični ravnatelj ustrežljivo razkazal vse poslovne knjige, predstavil različne posojilnične zadeve ter ga poučil in seznanil z delovanjem in poslovanjem "založen" - posojilnic.

Ta obisk je vplival na dr. Vošnjaka. Pomislil je, da bi tudi Slovence lahko rešila postopno izvedena gospodarska organizacija v obliki "založen", torej, po naše kreditnih zadrug. Takoj, ko se je vrnil domov, je s štirimi obširnimi članki z naslovom Učimo se od Čeho-Slovanov! toplo priporočal rojakom: "Le posnemajmo Čehe na polju, v hiši, v delavnici, v šoli, na javnem trgu; posnemajmo jih v delavnosti, zmernosti, svobodi in rodoljubju, v duhu enovoljnosti in asociacije, v značajnosti in pogumnosti: delajmo, kakor oni delajo in v malo letih se bo pokazal najobilnejši plod našega truda. Tudi Čehi niso en dan postali to, kar so zdaj!".

Dr. Jože Vošnjak je zapisal v Letopisu Matice slovenske za leto 1884, v članku z naslovom Ob agrarnem vprašanji med drugim naslednje: "Dokler kmetje niso bili svobodni in popolni lastniki svoje zemlje, se tudi zadolžiti niso mogli, vsaj ne na ta način, da bi se jim smel prodajati grunt. Po osvobajanju leta 1848 pa so najedenkrat prestopili iz naturalnega v denarno gospodarstvo. Namesto desetine in tlake so morali plačevati visoko odvezo, poleg tega vedno rastoče davke in neusmiljeno visoke pristojbine. Naj je kmeta zadela kaka nezgoda: toča, ogenj, povodenj, nesreča pri živini, bolezen, moral si je izposojati denar; ravno tako, kadar mu je bilo izplačevati dote in dedne deleže. Dolgovi so torej silno naglo naraščali..."

Na področju danšnje Slovenije so začele delovati hranilnice, ki pa so bile v nemških ali pa v laških rokah. Tako je začela delovati leta 1820 Kranjska hranilnica v Ljubljani, leta 1862 v Mariboru, Ptuju in Radgoni (Radkersburg), leta 1865 v Celju, leta 1869 v Slovenski Bistrici in Slovenj Gradcu, leta 1870 v Brežicah, leta 1872 v Slovenskih Konjicah.

Dne 15. septembra 1872 je pričela poslovati v Ljutomeru okrajna posojilnica in hranilnica, ki predstavlja začetek slovenskega kreditnega zadružništva. Ljutomerčani so ustanovili in vodili Zavod - posojilnico po načelih Schulze-Delitzscha, ker so bili Raiffeisnovi nazori takrat še med Nemci malo znani, med Slovenci pa še manj. Po ustanovitvi Posojilnice v Ljutomeru so se začele ustanavljati posojilnice tudi v drugih mestih širom po Sloveniji1.

GORNJA RADGONA

Gornja Radgona je do konca prve svetovne vojne (1914 - 1918) veljala za predmestje Radgone (danes Radkersburg), nekdaj pomembnega obrtniškega središča in tržišča na reki Muri, ki loči obe današnji mesti.

Grič z gradom in hišami ob vznožju glavne ceste Gris - današnji Spodnji Gris in Trate (op. pisca), je bil del občine Radkersburg vse do leta 1918. Do tega leta je pokopališče v Gornji Radgoni služilo za pokop rajnih tudi iz mesta Radkersburg.

Gornja Radgona, nekoč pristaniško naselje na reki Muri, je leta 1907 postala trg, po II.svetovni vojni pa mesto. Razvijati se je začelo po I.svetovni vojni, intenzivneje pa v šestdesetih letih tega stoletja. Pred prvo svetovno vojno je bila razmeroma majhno trško naselje, po številu prebivalcev manjše od sosednje vasi Črešnjevci. V času stare Jugoslavije, ko je bila Gornja Radgona upravno in gospodarsko središče, so njen razvoj zavirali tuji (v glavnem nemški in avstrijski) lastniki gradov, vil, trgovskih in drugih obrtniških hiš in ne nazadnje velika gospodarska podrejenost tujim lastnikom obsežnih "goric" - vinogradov, deloma tudi druge obdelovalne zemlje in gozdov. Bližnje vinogradniško naselje Hercegovščak je bilo do konca druge svetovne vojne skupaj z vilami in viničarijami skoraj v celoti last avstrijskih in domačih Nemcev. Vplivnejših in za usmerjanje gospodarstva sposobnejših domačinov je bilo malo, pa še te je druga svetovna vojna razredčila. Po vojni so upravo v glavnem prevzeli priseljenci in z dekreti nameščeni ljudje iz drugih krajev Slovenije.

Radkersburg je bil že od nekdaj gospodarsko središče zahodnega Prekmurja in severovzhodnega dela Slovenskih goric. Hkrati je pomenil prometna vrata slovenskega sveta ob Muri na sever. Brez svojega zaledja (Prekmurja, Prlekije in dela Slovenskih goric) je po Saintgermainski pogodbi iz leta 1920 začel gospodarsko propadati2.

V zadnjih letih dobiva ponovno veljavo kot trgovsko nakupovalno mesto za področje Prekmurja, Slovenskih goric in hrvaškega Medžimurja.

Iz raznih dokumentov je razvidno, da je velik del današnjega mesta Gornja Radgona pripadal upravni oblasti občine Radkersburg, zato lahko mirno trdimo, da je bila dne 10.7.1862 novoustanovljena nemška Sparkasse Radkersburg prvi denarni zavod na območju današnje Gornje Radgone.

SPLOŠNI ZGODOVINSKI ORIS DENARNIH ZAVODOV:

Skozi zgodovino denarništva najdemo več vrst denarnih zavodov: hranilnice, posojilnice, posojilna društva in banke.

HRANILNICE: Hranilnice so bile v glavnem ustanove mestnih in kmečkih občin ter okrajev kakor na primer Mestna hranilnica Ljubljanska in druge, za katere je tudi jamčila posamezna občina ali okraj. Poleg tega je bil v Ljubljani najstarejši denarni zavod Kranjska hranilnica, ki je sodila med tako imenovane regulativne hranilnice. To so bile hranilnice, ki so se smele ukvarjati zaradi posebnega statusa le z absolutno dobro zavarovanimi posli, večinoma s hipotekarnimi krediti.

Uživale so posebne prednosti, zlasti to, da so smele sprejemati denarne vloge mladoletnih otrok, sirot, varovancev (pupilne vloge).

POSOJILNICE: Precej važno vlogo v slovenskem denarništvu so imele posojilnice, ustanovljene na zadružni podlagi.20 kron na 5 dinarjev Tej vrsti denarnih zavodov smo uvodoma posvetili največ pozornosti, ker so bile v naših krajih najbolj razširjene. (op. pisca). To so bile zadruge z omejenim in neomejenim jamstvom. Teh je bilo vse polno po mestih, trgih in vaseh, kjer niso bile ustanovljene le zaradi potreb prebivalstva, temveč predvsem s političnega vidika. Tako je bila na primer Ljudska posojilnica v Ljubljani klerikalna zadruga, medtem ko je veljala Kmetska posojilnica ljubljanske okolice za napredno, liberalno. Vse te zadruge so bile včlanjene v svojih centralah, ene v Zadružni zvezi, druge pa v Zvezi slovenskih zadrug v Ljubljani. Podobna centrala oz. zveza je bila tudi v Celju. Namen teh zvez je bil zbrati neplasirana denarna sredstva zadrug, na drugi strani pa financiranje zadrug, katerim je primanjkovalo denarnih sredstev. Vrhu tega so pri svojih članicah opravljale zakonsko predpisane strokovne revizije.

Seveda so tudi te zadružne centrale bile politično opredeljene po takrat vladajočih razmerah.

KREDITNA DRUŠTVA, tudi POSOJILNA DRUŠTVA (op. pisca) niso bila samostojna, temveč so to bile ustanove večjih hranilnic, ki so tem društvom določile in dale na razpolago glavnico z namenom, da se ta uporabi za posojila malim trgovcem in obrtnikom, torej za kreditne posle, s katerim se hranilnica ni hotela ali pa po statusu ni smela ukvarjati. To je bila neka pomožna akcija z osebnimi krediti za malega podjetnika. Pri tem je veljalo načelo, da se taki osebni krediti dovolijo le z zadostnim jamstvom, toda po ugodnih pogojih, zlasti z nizko obrestno mero.

BANKE: Najvažnejšo in največjo vlogo v slovenskem denarstvu so imele banke. Njihovo delovno področje ni bilo omejeno samo na sprejemanje vlog, na obrestovanje in dajanje posojil ter kreditov kakor pri hranilnicah in posojilnicah, temveč so se ukvarjale z vsemi denarnimi posli, to je z najrazličnejšimi načini kreditiranja, z menjavanjem denarja, z nakupom in prodajo vrednostnih papirjev, z blagovnimi kupčijami, z raznimi borznimi transakcijami itd. To so posli, ki so po svoji naravi včasih zelo komplicirani in so dostikrat povezani tudi z rizikom.

Do leta 1900 ni bilo v Sloveniji nobene banke, niti domače niti tuje. V Ljubljani sta bila dva privatna bankirja, to je firma L.C. Luckmann in firma J.C. Mayer. Ti dve firmi sta koncentrirali pri sebi vse bančne posle, ki so se do takrat pojavili na Ijubljanskem trgu.

Te razmere so leta 1900 spodbudile takratnega ljubljanskega župana Ivana Hribarja, da je začel razmišljati o ustanovitvi domače slovenske banke. Ivan Hribar je pridobil Živnostensko banko v Pragi, ki je dala na razpolago del kapitala in strokovno uredništvo, ker je v Ljubljani obojega primanjkovalo.

Tako je bila pod okriljem Živnostenske banke v Pragi ustanovljena prva slovenska banka Ljubljanska kreditna banka v Ljubljani. Med slovenskimi ustanovitelji so bili najpomembnejši: Ivan Hribar, ki je bil izvoljen za predsednika upravnega sveta, Franc Kollman, Ivan Knez, Vaso Petričič, Urban Zupan in dr. Ivan Triller3.

I. HRANILNICE

I. SPARKASSE in der Stadt - Gemeinde Radkersburg

(hranilnica mestne občine Radgona)

Razne katastrofe, kot so požari, vojne, kuge in poplave reke Mure, so zahtevale ustanavljanje majhnih hranilnic. Občina Radkersburg s svojimi proračunskimi sredstvi ni bila v stanju zadovoljevati potreb obeh občin Radkersburga in Gornje Radgone ter delno tudi bližnje okolice.

Že leta 1853 je Okraj Radkersburg zaprosil pri pristojnem ministrstvu za dovoljenje za ustanovitev hranilnice. Prošnji je bil priložen pravilnik (Statut) in druga dokumentacija, vendar ugodne rešitve ni bilo. Precejšen vzrok za odklonilno stališče "višje" oblasti je bilo nasprotovanje ustanovitvi hranilnice takratnega župana mesta Radkersburg, gospoda Lakitscha, ki ni bil navdušen za hranilnico, z izgovorom, da mestna občina nima zadostnega premoženja za hranilnico.

Zadeva je nato mirovala do leta 1857, ko je predstojnik Okraja Radkersburg, g.Kaffou, ponovno zaprosil za dovoljenje za ustanovitev hranilnice v mestu Radkersburg. V vlogi je ponovno navedel pomen ustanovitve hranilnice za obe področji - Radkersburg in Gornjo Radgono, seveda se je pri tem sklicevaI na takrat že ustanovljeni hranilnici v Hartbergu in Murecku, ki sta bili ustanovljeni kot druga (Hartberg) oz. tretja (Mureck) hranilnica na Štajerskem. Prva hranilnica na Štajerskem, Sparkasse je bila ustanovljena v Grazu leta 1825.

Šele nova občinska uprava v Radkersburgu na čelu z novim županom, g.Johannom Reitterjem, se je 27.VII.1861 odločila, da se na seji takratnega občinskega sveta in na podlagi že prilagojenega pravilnika (Statuta) hranilnice Mureck reši vloga za ustanovitev hranilnice v Radkersburgu. Na podlagi izpopolnjenega pravilnika, zadostnega občinskega premoženja in ostalih zahtevajočih dokumentov je državni odbor odobril ustanovitev hranilnice v Radkersburgu. Na seji Upravnega odbora hranilnice so ugotovili, da Ministrstvo za trgovino na podlagi zakona z dne 13. 4. 1853 dovoljuje odprtje hranilnice v Radkersburgu, dne 18.8.1862, t.j. na rojstni dan cesarja Franca Jožefa I.

Prvi odbor SPARKASSE RADKERSBURG je imel dvanajst članov. To so bili:

Gottfried ANTAUER- steklarski mojster, Karel EISENBACH k.k.- vodja zemljiške knjige, Josip Vinzenz HALBARTH- trgovec, Richard Edel.von KODOLITSCH- veleposestnik, Josef Dr. KOTZBEK- splošni zdravnik, Johann LAKITSCH- trgovec, Karl PICHL- vitez reda Gamsenfels, občinski sekretar, Johann PISTER- vitez, veleposestnik, Wilhem PRAGER- kleparski mojster, Johann REITTER- župan, soboslikarski mojster, Wilhem ROTMEYER- tesarski mojster, J.A. WEITZINGER- knjigar.

Namestniki so bili: Franz WEGSCHAIDER- trgovec, Viktor LAKITSCH železninar in Konrad SPRANGER- st.gradbeni mojster.

Prva seja odbora je bila 27.julija 1862. Na tej seji je bil izvoljen za predsednika z aklamacijo Johann REITTER.

Določeno je bilo, da je odpiralni čas za stranke ob petkih. Najmanjša vloga je bila 50 krajcarjev. Obresti za vloge so bile 4% (perzent) letno. Pripis obresti je bil polletni.

Prvi dan poslovanja je bil določen za 19.8.1862.

V razglasu o otvoritvi SPARKASSE RADKERSBURG (v nadaljevanju hranilnica) je bil objavljen tudi program, v katerem je bilo povdarjeno predvsem varčevanje, ki ga je treba približati ljudem, ne samo v mestih, temveč tudi v okolici oz. manjših naseljih in ljudem s tem omogočiti varnejše življenje.

Razglas je bil poslan na 15 občinskih uradov in cerkvenih župnij: Ljutomer, Gornjo Radgono, Halbenrein, Apače, Beltinci, Lenti, Dol.Lendava, Murska Sobota, Cankova, Bodonci, Tišina idr.

Sparkasse RadkersburgNa začetku poslovanja je imela Hranilnica svoje poslovne prostore v mestni hiši s stolpom (Rathaus) na glavnem trgu.

Potrebe prebivalstva po uslugah hranilnice in dvigu gospodarske rasti so bile pogoj za dopolnjevanje določil Statuta z vedno novimi opravili.

Kljub kratkotrajni gospodarski recesiji je hranilnici uspelo pridobiti zaupanje varčevalcev. To dokazuje doseženi finančni uspeh le nekaj let po začetku poslovanja. Tako zasledimo v letnih poročilih, da je hranilnica v letu 1870 namenila večja denarna sredstva za:

-dobrodelne namene,

-zdravstvo,

-kulturne namene,

-šolstvo (učni pripomočki),

-ublažitev škode po poplavah,

-razna gasilska društva in drugo.

V letu 1873 je načelni odbor odobril brezobrestni kredit za zgraditev železniške proge Spielfeld - Radkersburg.

S širjenjem pooblastil hranilnici le-ta odobrava vedno nova posojila. Pri tem je ustanovila razne sklade za:

-humanitarne namene,

-jamstvo za šolstvo,

-izboljšanje plačilnega prometa.

V letu 1888 je ustanovila pokojninski sklad za uslužbence hranilnice. Začetni kapital je znašal pet tisoč FL. kasneje je bilo določeno, da se v ta sklad odvaja 5% čistega letnega dobička.

Obrestna mera za hranline vloge je bila 4% letno, za posojila pa 5 - 6% letno. Za prebivalstvo z nižjimi letnimi dohodki je bila obrestna mera za posojila previsoka, zato je načelni odbor sklenil, da se ustanovi za ta del prebivalstva "POSOJILNA BLAGAJNA" (VORSCHUSKASSE), ki dobi od hranilnice dotacijo 10000 FL (Guldnov). Posojila iz tega sklada so imela 4% letno obrestno mero, bila so izključno za osebne namene.

Obseg poslov hranilnice se je večal iz leta v leto, zato so bili poslovni prostori tudi že pretesni. Zaradi tega je bil sprejet sklep, da hranilnica začne graditi poslovno stavbo. V ta namen je bila kupljena parcela pri Muri in nato zgrajena nova mogočna stavba, ki stoji še danes. Nova zgradba je imela sodobne prostore za sprejem strank, za konference, prireditve, predavanja in drugo.

Hranilnica se je vselila v nove prostore v letu 1896, kjer je poslovala do 1977, ko se je preselila zopet na Glavni trg, kjer je boljša lokacija.

Vse kasnejše konkurenčne ustanove kot so nove hranilnice, posojilnice, zadružne blagajne, niso uspele zavreti nadaljnega razvoja te "stare" hranilnice, katere glavni ustanovitelj in tudi kasnejši prvi predstojnik do leta 1894 je bil Johann REITTER.

SPARKASSE RADKERSBURG je bila v Avstriji ustanovljena kot 32. od 174 tovrstnih hranilnic, na Štajerskem pa sedma od skupno 38 ustanov, katerih osnovni namen je bil pospeševati smisel za varčevanje in zaupanje4.

OPOMBE:

(1) Dr.Schauer Dolfe: Prva doba našega zadružništva (povzetek).

(2) Fanči Šarf: Etnološka topografija Slovenskega etničnega ozemlja 20.stoletja - Občina G.Radgona.

(3) Avgust Tosti: Denarni zavodi v Sloveniji po prvi svetovni vojni.

(4) Povzetek iz SPOMENICE ob 50 letnici (1911 ) Sparkasse Radkersburg.

Nahajate se: MKR Obrti in gospodarstvo Razvoj denarništva v občini Gornja Radgona