Pomembno je tudi nedeljsko dopoldansko druženje

Bolšji sejem OrehovciOb gasilskem domu PGD Orehovci, tik ob regionalni cesti Gornja Radgona – Ptuj, že vrsto let deluje bolšji sejem, ki se ne glede na letni časi, odvija vsako prvo nedeljo v mesecu. Na sejmu svoje predmete, ne nove, pač pa stare, prodajajo tisti, ki jih niso odvrgli v smeti in se zavedajo, da bi jih lahko kdo še uporabil. Sejem je zanimiv tudi za zbiratelje starin, saj so mnogi predmeti stari, nekateri tudi več kot sto let. Kot so nam povedali organizatorji iz PGD Orehovci, je sejem namenjen tudi nedeljskemu dopoldanskemu druženju, ki ga je v zadnjem času, ko imamo vsi preveč obveznosti, vse manj. Za nekatere domačine in tudi sosede iz vasi v okolici in celo iz Gornje Radgone in Radencev, je prva nedelja v mesecu, ravno zaradi orehovskega sejma, postala pravi praznik.

Bolšji sejem v Orehovcih še deluje

Zlati medalji tudi v Kranj in Ljubljano

Antonovanje 2019V Jeruzalemsko – Ormoških vinorodnih goricah, natančneje na Kogu, vasici v ormoški občini ob hrvaški meji, so tudi letos ob godu sv. Antona puščavnika pripravili številne prireditve, ki so jih poimenovali „Antonovanje 2019". In čeprav se je v dobrem tednu (Antonov koncert MePZ Prosvetnega društva Ruda Sever Gorišnica; Kulinarični večer na Turistični kmetiji Hlebec; Prireditev „Čurke in vino 2019"; Antonovo kegljanje z lokalno ponudbo na stojnicah; pogovor na temo "Priložnosti podeželja in lokalnih ponudnikov"; Čurkarijada s kulinaričnim razvajanjem - Odprta kuhinja, pokušina čurk in vina, stojnice lokalnih ponudnikov, pester program, prihod slovenskega vinskega kraljestva, 11. razstava na temo reje prašičev...; Romanje k Sv. Antonu Puščavniku; sv. maša za žive in pokojne prašičerejce ter zdravje pri živini;10. srečanje vozil Steyr kluba Kog in starodobnikov, srečanje domačih ansamblov in folklornih skupin, lokalna ponudba na stojnicah...), je bilo v ospredju ocenjevanje čurk s strokovno komisijo in komisijo potrošnikov. Čeprav je vse dogajanje bilo zelo zanimivo posebej kaže omeniti tudi kulinarični dogodek na Turistični kmetiji Hlebec, kjer so obiskovalce počastili s šesthodnim menijem, v katerem so kraljevale kašnate klobase oz. čurke, kot jim pravijo domačini. Tradicionalni lokalni kuhinji so – kot to vedo pri Hlebcu – vnesli pridih sodobnosti.

„Antonovanje 2019

Pripravili so prvo izmenjevalnico otroških oblačil in igrač, ki je mnogim omogočila trajnostno in odgovorno posodobitev garderobe

Izmenjevalnica oblačil in igračPo decembrski izjemno uspešni „izmenjevalnici" oblačil in obutve za otroke in odrasle, je v sodelovanju radgonske Iniciative Rastišče, skupaj s soboško igralnico Mali ČuDo, ter Mensano, pripravila še „Izmenjevalnico otroških oblačil in igrač" in vsega ostalega. Z željo, da bi nekoliko omilili zapravljanje in razsipništvo, so v igralnico Mali ČuDo v prostorih Mensane v Murski Soboti aktivisti omenjenih organizacij pritegnili kakšno stotnijo otrok in njihovih mamic, očkov, dedkov in babic, ki so prinašali svoje reči, domov pa odnašali „nova" oblačila, obutev, igrače... Glede na to, da je šlo za prvo tovrstno izmenjevalnico, sta glavni organizatorici dogodka, Nika Škof (Rastišče) in Barbara Muhič (Mali ČuDo), zadovoljni z obiskom in tudi izmenjavo. Povesta tudi, da je izmenjevalnica otroških oblačil, igrač in vseh ostalih otroških potrebščin omogočala trajnostno in odgovorno posodobitev garderobe in igralnega parka otrok, ki je povrhu še zastonj.

Zamenjali so igrače, oblačila in obutev

Pred pol stoletja sta začela iz nič, a z veliko ljubezni

Zlata poroka DruzovičEnako, kot pred 50 leti, ko sta si pred matičarjem in pred oltarjem izrekla zvestobo Zofija in Karel Druzovič iz Gočove pri Sv. Trojici v Slovenskih Goricah, sta tudi tokrat svojo zakonsko zvestobo potrdila pred matičarjem in pred oltarjem. Takrat sta k civilni poroki odšla v Lenart, cerkveni pa v cerkev Sv. Trojice, kjer sta sedaj potekala oba obreda. Civilni obred zlate poroke je tokrat, ob matičarki Dragici Kramberger, prvič v vlogi župana opravil David Klobasa. Dragica je na drobno opisala življenje in delo zlatega para, župan pa jima je namenil nekaj prijaznih besed, ter jima izročil zlatoporočno spominsko listino, ter darilo občine.

Zlato poroko sta obhajala Zofija in Karel Druzovič iz Slovenskih goric

Po šestih desetletjih spet pred istim oltarjem

Biserna poroka SteyerV teh zimskih dneh, ko je največ praznikov in praznovanj, sta 60-letnico poroke, torej biserno poroko obeležila Marija in Ivan Steyer iz Črncev v Apaški dolini. Enako kot pred šestimi desetletji, sta se zakonca, tudi tokrat, skupaj s svojimi domačimi, sosedi in prijatelji, k bisernoporočnemu obredu podala v farno cerkev v Apačah. Pred cerkvijo ju je z igranjem pozdravila Pihalna godba Apače, pri kateri je nekoč igral tudi njun pokojni sin Ivan. Ko so njuni svatje v cerkvi postavili špalir, ju je župnik Janez Ferencek povabil v cerkev, k zahvalni maši in bisernoporočnemu obredu, ki je potekal med darovano sv. mašo.

Pred 60 leti sta se poročila Marija in Ivan Steyer iz Črncev

Najstarejši pomurski policist je pred sedmimi desetletji prišel iz Krškega

Policisti pri ŽabkarjuKo smo zemljani v ponedeljek, 31. decembra 2018 praznovali prihod novega leta 2019, je Jože Žabkar iz Moščancev v občini Puconci, imel dvojni razlog za praznovanje. Najstarejši živeči pomurski policist je namreč prav na silvestrovo praznoval tudi visok osebni jubilej - 98. rojstni dan. Dober teden po jubileju, ko smo mu mnogi voščili in zaželeli še veliko zdravih in zadovoljnih let, so Žabkarja, na njegovem domu obiskali in mu čestitali direktor Policijske uprave Murska Sobota, Damir Ivančić, skupaj s članoma kluba policijskih upokojencev Maksa Perca, Marjanom Horvatom (predsednik) in Romanom Verganom, ki je dolga leta bil Žabkarjev sodelavec, zraven pa je bila tudi tiskovna predstavnica PU Murska Sobota, Suzana Rauš.

Jože Žabkar je obeležil 98. rojstni dan

Nad 150 pohodnikov se je štirinajstič iz Gornje Radgone odpravilo do Rodmošcev

Trstenjakov pohodV spomin na svojega velikega soseda, velikega Prleka, Slovenca, na profesorja, teologa, psihologa, akademika in častnega občana Gornje Radgone, dr. Antona Trstenjaka, človeka svetovnega slovesa, ki je vse svoje življenje posvečal človeku, iskanju poti do njega, bitju prihodnosti, sta Planinsko društvo Gornja Radgona in Turistično društvo Majolka, že štirinajstič organizirali spominski pohod do rojstne akademikove hiše. V lepem in sončnem zimskem vremenu se je nad 150 pohodnikov iz cele Slovenije, odpravilo iz Aleje velikih v Gornji Radgoni, kjer je tudi Trstenjakovo spominsko obeležje, in vse jih je pot vodila po vinorodnih hribčkih do hiše, kjer je pred 113 leti (8.1.1906), akademik Trstenjak bil rojen. Tudi tokratni pohod, dolg 15 km, posvečen 113-letnici rojstva prleškega velikana, je poleg planincev iz domače regije pritegnil tudi ljubitelje narave iz širšega območja Slovenije.

Sprehodili so se v spomin na akademika Trstenjaka

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Opekarništvo v Gornji Radgoni

 

Ludvik KRAMBERGER

OPEKARNIŠTVO V GORNJI RADGONI

"Ciglenška" kopa pri Purgaju v Oseku l. 1953Opeka je med tistimi gradbenimi materiali, ki jih že stoletja izdelujejo po vsem svetu. lzdelujejo jo iz gline ali laporja. Od te osnovne surovine je odvisna kvaliteta opečnih izdelkov. Ko še ni bilo toliko možosti za transportiranje izdelkov, ni pa bila razvita tovrstna industrija, so opeko izdelovali večinoma blizu objektov, ki so jih gradili iz ročno izdelane opeke. Opeko so doma izdelovali tudi še takrat. ko so že obratovale industrijske opekarne. Ker pa je bila opeka pa tudi prevoz le-te predraga, so si mnogi doma omislili "ciglenco" za izdelovanje zidne opeke.

 

Pa poglejmo, kako je potekala izdelava doma izdelane opeke. Najprej so morali poiskati primeren kraj, kjer je bila ustrezna glina ali, kot so rekli, ilovica ter primerna ravnina za odlaganje surovih opek. Ker so gradnjo hiše ali kakega drugega gospodarskega objekta načrtovali že prej, so pozimi nakopali potrebno glino za izdelavo opeke. Nakopali ali boljše rečeno prekopali so je približno toliko, kolikor naj bi je potrebovali. Nakopana glina se je zaradi mraza razdrobila in je bila tako primerna za gnetenje.

Delo v taki domači "ciglenci" se je začelo takrat, ko je postalo vroče, to pa je bilo ponavadi konec maja. Izdelavo opeke je vodil izkušeni "ciglenčar", kateremu sta pomagala dva oziroma trije izkušeni delavci za pripravo gline in drugih zahtevnejših del. Za ostala težaška dela pa so ponavadi poprijeli domači in tudi dninarji. Pri odlaganju in zlaganju opeke pa so sodelovali tudi starejši otroci.

Ko so pripravili teren za odlaganje opeke - odlagali so jo na zravnano zemljo, ki je bila posipana s peskom - so začeli z izdelavo. Pri izdelavi opeke je moralo biti najmanj devet ljudi. Glavni je bil tisti, ki je z modeli izdeloval opeko. Temu so rekli " šleglar". Opeko sta od njega v modelu odnašala dva, ki so jima rekli "pičola", štirje pa so z nogami "mesili" blato. To je bila končna priprava gline, katero sta dva z lesenimi samokolnicami vozila na mizo za "šleglanje", to je izdelavo opeke.

Miza za izdelavo opeke je bila iz debelih hrastovih "fosnov", saj je morala vzdržati težko navoženo glino, še pomembnejše pa je bilo, da je na tej mizi "šleglar" z modelom za opeko udarjal ob mizo, da je tako zapolnil model do slehernega kotička. Preden je vrgel pripravljeno ilovico v model, ga je po potrebi "poštupal"-posipal s suhim peskom, da se glina ni prijemala na stene modela. Količino gline si je s kupa na mizi rezal s posebnim, v krog oblikovanim železnim nožem, ki je imel dva lesena ročaja. S pridobljenimi izkušnjami je znal oceniti, koliko gline bo odrezal z nožem za izdelavo ene opeke. Odrezani kos gline je po mizi zavaljal proti sebi in ga dvignil visoko v zrak, nato pa ga s silo vrgel v lesen model. Da bi bil model zagotovo zapolnjen z glino, je tega dvignil in z njim udaril ob debelo mizo, ki so ji rekli "šlegl miza". S posebnim lokom, na katerem je bila napeta žica, je od modela odrezal odvečno glino, model s pravkar izdelano opeko je odnesel "pičolo", ki je opeko odložil na pripravljeno ravnino. Na mizi so tako krožili vedno po štirje modeli. Dnevno so v taki skupini z devetimi delavci izdelali 2.000 do 3.000 opek, seveda so delali od 5.ure zjutraj do 9.ure zvečer.

Opeko, ki so jo prejšnji dan položili na tla, so zložili v sušilne vrste. Če je bilo vreme zares toplo, so še isti dan opeko postavili pokonci, da se je hitreje sušila. Ko je bila dovolj trdna, so jo zložili tako, da je bilo med opekami nekaj prostora za kroženje zraka. Take vrste so imele dolžino okrog 20 metrov, širino 10.opek, višino pa okrog meter. Ko so bile vrste do konca naložene, so jih pokrili s "slamjačami", da so bile zavarovane pred dežjem, pa tudi pred veliko vročino, saj bi lahko hitro sušeča se opeka pokala. Ko je ekipa izdelala toliko opeke, kot so je potrebovali, ponavadi od 10.000 do 20.000 opek, se je preselila na drugo delovišče.

Ko je bila opeka dovolj suha, so jo zložili v peč, ki so ji rekli "ciglenca". Peč so naložili tako, da je imela puščene po tri ali več kurilnih odprtin, ki so tekle po dolžini zložene "ciglence", oziroma kope za žganje opeke. Opeka je bila zložena tako, da je bilo med opekami malo zraka, kjer je ob kurjenju krožil plamen in dim. Ko je bila kopa do konca naložena, so jo ob straneh zasipali z zemljo, tisti del, ki je štrlel iz zemlje, pa so "omazali" z blatom - ilovico, da je tako "ciglenca" včasih so rekli tudi "pečnica" dobro "dihtala" - tesnila. Plamen in toplota, sta se tako lahko širila le proti vrhu kope. Ko je bilo vse pripravljeno, so v odprtinah zakurili ogenj, ki je gorel toliko časa, da se je vsa opeka razžarela, danes bi rekli, da se je žgala pri temperaturi okoli 800 do 900 stopinj Celzija. Kurili so z vejevjem in z drvmi, v nekaterih krajih tudi s slamo in koruznico. Ponavadi so kurili z manjvrednim lesom, velikokrat s preperelim, ki so ga dobili ob podiranju starih zgradb. To je bil črviv les ostrešij in "cimper" od "cimprač". Ponavadi je kurjenje potekalo šest do deset dni, odvisno od kvalitete kurjave in intenzivnosti kurjenja. Ko so dosegli željeno temperaturo, so vse odprtine zazidali in jih "zamazali" z blatom. Ilovico so nasipali tudi na vrhu, služila je kot tesnilo, da ni uhajala toplota. Ponavadi je bila nad "ciglenco" narejena začasna streha, da bi ob morebitnem deževju ne zamakalo te domače opekarne. Po treh tednih se je opeka ohladila in je bila pripravljena za zidanje.

Izdelava opeke na domu je bila vedno nekaj posebnega. Prav zato sta gospodinja in gospodar poskrbela za dobro pijačo in jedačo. Ob taki priložnosti so zaklali prašiča, da so lahko delavcem nudili močnejšo hrano. Gospodar pa je poskrbel, da je bilo tisto leto dovolj jabolčnika, s katerim so se delavci ob težkem delu v vročini odžejali. Ob "likofu", ko so naložili "ciglenco" in jo zakurili, je bila svečana večerja, ki je ponavadi trajala celo noč. Takrat ni manjkalo jedače niti pijače, na mizi pa so bile obvezno gibanice, gospodar pa se je izkazal z vinsko kapljico. Da je bilo vse veselo in zabavno, je poskrbel domači godec, ob zakurjeni "ciglenci" pa je odmevala tudi fantovska pesem.

Take domače "ciglence" so nehale delovati med leti 1960 in 1970. Prehitel jih je "skok", to je opeka večjih dimenzij, ki so jo začeli izdelovati v modernih opekarniških obratih. V Gornji Radgoni je bila opekarna že od 1923. leta, takrat je ta del mesta sodil v Črešnjevce, saj se je opekarna imenovala Gornjeradgonsko občinsko opekarniško podjetje Črešnjevci in Boreci. Sedež podjetja je bil v Gornji Radgoni. Takrat so izdelovali zidno in strešno opeko, ki je bila znana daleč naokoli. Danes od tega podjetja deluje le opekarna v Borecih kot Križevske opekarne. Betonska gradnja in druge težave opekarniške industrije so pripeljale do tega, da so radgonsko opekarno dokončno zaprli.

Naj na koncu omenim še zanimivost, da so na Simoničevem in Šlebingerjevem bregu v davnih časih zagotovo izdelovali opeko, kajti to kaže konfiguracija terena. Tisti, ki smo tu gradili hiše, pa smo v zemlji našli ostanke opečnih izdelkov in keramike. Pri kopanju globokih temeljev in kleti za Primožičevo hišo na Simoničevem bregu pa so naleteli na jame, ki so bile zapolnjene z odpadno ilovico, kamenjem, debelim gramozom (kiržlihi). To kaže, da so v jame - velike so bile nekaj metrov, globoke tri metre - iz katerih so vzeli kvalitetno glino, odmetavali slabši, neuporaben material. Treba pa je povedati, da je bila na tem mestu kvalitetna glina. To kažejo izkopi, pokazalo pa se je tudi ob kopanju temeljev za tri bloke na Simoničevem bregu okoli 1973. leta.

Tisti, ki ga to zanima, pa je gotovo že opazil, da je imela opeka iz starih časov na plostvenem delu izbočen vtis znaka mesta Radgone, takrat skupnega mesta Radkersburg - Radgona. Z veliko gotovostjo bi lahko trdili, da je večji del opeke za gradnjo obeh Radgon, na tej in oni strani Mure, zgrajen z opeko, izdelano v našem mestu.

Kot je znano so v preteklosti izdelovali ročno tudi strešno opeko, ki ji danes pravimo bobrovec. Tudi to opeko so žgali enako kot zidno, morda tudi oboje hkrati. Tako žgana opeka in zelo strme strehe starih zgradb so omogočale, da je opeka vzdržala več stoletij. Današnja opeka je po 50-ih ali nekaj več letih zanič. Zdi se, da je ročno izdelana in na preprost način žgana opeka za kritino vzdržala zato, ker so pri žganju uporabljali kot kurivo les, ki ne vsebuje žvepla, kot ga imajo goriva, ki jih danes uporabljajo v modernih pečeh.

Naj povem, da ta zapis ni delo kakega raziskovalca, ki bi podrobno raziskal to dejavnost, pač pa le bežen zapis o delu, ki so ga opravljali naši predniki, da so si lahko gradili lepše in udobnejše domove ter druga gospodarska poslopja.

Nahajate se: MKR Obrti in gospodarstvo Opekarništvo v Gornji Radgoni