S srpi in kosami nad zlato klasje!

Žetev Stara GoraV tem vročem poletnem času, ko je žetev pšenice na vrhuncu in ko so se pridelovalci, mlinarji in peki uspeli dogovoriti za odkupne cene, potekajo po državi različne prireditve povezane z žetvijo in košnjo zlatega klasja. Tako je tudi na Stari Gori pri Sv. Juriju ob Ščavnici potekala tradicionalna folklorno obarvana prireditev, že 23. žetev zlatega klasa, ki jo je, ob sodelovanju PGD Stara Gora, Kmetijsko svetovalne službe Gornja Radgona in TD Sv Jurij ob Ščavnici, pripravilo Društvo podeželskih žena Sveti Jurij. Prireditev, ki sta jo povezovali humoristki Fanika in Jessika, se je odvijala ob znamenitem mlinu na veter na Stari Gori. Zbirališče tekmovalk in tekmovalcev, tam se je pozneje odvijala tudi veselica, kjer je za zabavo poskrbel ansambel Klateži, je bilo pod stoletnimi drevesi ob gasilskem domu PGD Stara Gora.

Obiskovalci uživali na 23. žetvi zlatega klasa na Stari Gori

Tudi letos se je v sklopu dogodkov in aktivnosti, ki so bili načrtovani ob prazniku farnega zavetnika sv. Petra v Gornji Radgoni, organiziralo tradicionalno prijateljsko kolesarjenje

KolesarjenjePrva sobota v mesecu juliju je v župniji Gornja Radgona že peto leto namenjena za tradicionalno prijateljsko kolesarjenje. Tudi letos so ta dan namenili druženju ob poganjanju pedal kolesa, hkrati pa obiskali in spoznali veliko zanimivega. Tokratna kolesarska pot se je za vrle radgonske kolesarje pričela izpred Trstenjakovega doma v Gornji Radgoni ob blagoslovu domačega župnika Franca Hozjana za srečno vožnjo in vrnitev. Ob poti, ki je bila dolga nekaj čez 100 km, so si ogledali ob predstavitvi tamkajšnjega priljubljenega župnika Igorja Novaka novozgrajeno cerkev v Košakih, ki je bila nedavno odkupljena in vrnjena cerkvi, obiskali so Zavod Antona Martina Slomška, ki je mlada kulturna in vzgojna ustanova, ustanovo je leta 1995 ustanovila takrat škofija, danes Nadškofija Maribor.

Prijateljsko kolesarjenje iz Gornje Radgone v Maribor

Kislo štajersko župo so kuhali pod stoletnimi drevesi radenskega parka

Kisla juhaV okviru praznovanja 23. radenskega občinskega praznika, so poleg številnih takšnih in drugačnih prireditev, letos pripravili tudi 21. tradicionalno tekmovanje v kuhanju kisle štajerske juhe (žüpe) v kotličku na prostem. Letošnje tekmovanje, ki ga je pripravilo Turistično društvo Radenci, pod vodstvom predsednice Karmen Kavčič Žibret, je bilo na lepi lokaciji pod še nekaj preživelimi stoletnimi drevesi radenskega parka. V okviru prireditve se je sicer odvijalo marsikaj zanimivega, zlasti za otroke, tako da je na stotine obiskovalcev prišlo na svoje. Na samem tekmovanju, ki ga je v svojem duhovitem slogu povezoval domači humorist Emil Šmid, je nastopilo 14 ekip, katere so sestavljali glavni kuhar (ica) in pomočnik ter še kdo (predstavniki turizma, društev in sploh javnega življenja občine in regije ter tudi znani gostje). Bilo je resda zelo vroče, a težav vseeno ni bilo.

Mladina kuha najboljšo kislo juho

Piščančji pred kunčjim in ribjim paprikašem!

Paprikašijada LovenjakV lepem in sončnem vremenu je konec minulega tedna, ob „Lovenjakovem dvoru", znani prekmurski gostilni, v Polani pri Murski Soboti, potekala tradicionalna, 9. paprikašijada z zanimivim programom, ki ga je povezovala moderatorka Silva Vrbnjak. Ker je paprikaš zelo razširjena lokalna jed v Pomurju, so se „Lovenjakovi" organizatorji že pred devetimi leti odločili vsako leto pripravljati tekmovanje v kuhanju paprikaša, udeleženci pa si lahko izberejo, ali bo to piščančji, ribji, svinjski, kunčji..., saj meso le delno prispeva k okusu same jedi. Strokovnjaki, ki so ocenjevali izdelke tekmovalnih ekip so namreč mnenja, da vse druge sestavine, predvsem mleta paprika, čebula, malo moke, kisla smetana in malo vina, dajo paprikašu pravi okus. In če je lani organizatorjem malo ponagajalo vreme, je tokrat tekmovalcem bilo zelo vroče, saj je poleg sonca „žgal" tudi odprti ogenj.

V Polani je devetič zadišalo po štirih vrstah paprikaša

Gasilci pred Smrkci in Babuškami!

Bogračiada ČernelavciMinuli izjemno topli vikend, ko se je po Pomurju odvijalo veliko takšnih in drugačnih prireditev in dogodkov je še posebej veliko pozornost pritegnilo 7. tekmovanje v kuhanju znamenite prekmurske jedi – bograča, ki ga je v središču Černelavcev pri Murski Soboti, pripravila Gostilna Spirić. Nastopilo je kar 20 ekip iz širšega pomurskega območja, ki so bograč kuhale v kotličku na odprtem ognju. Prireditev na „glavnem trgu", pred gostiščem „Spirić" v Černelavcih se je začela že ob 16. uri, ko je bilo izjemno vroče, a so se tekmovalci znašli vsak po svoje, predvsem s hladnimi napitki. Po kuhanju in ocenjevanju skuhanih bogračev se je ozračje nekoliko ohladilo, a so pozneje za veselo in vroče vzdušje poskrbeli muzikantje.

Na 7. tekmovanju v kuhanju bograča v Černelavcih tekmovalo 20 ekip

Kdo kuha najboljšo prežganko, kislo juho, vampe, gobovo smetanovo juho...

Vogričevci jediMed ohranjanje starih običajev in kulturne dediščine, kamor sodi tudi kulinarika naroda, gotovo sodijo tudi različne prireditve, kjer tekmujejo v kuhanju različnih starih jedi. In tovrstnih dogodkov, prikazov in tekmovanj je tudi na severovzhodu države, iz leta v leto več. Zato kuhanje jedi na žlico, katerih okus spominja na tiste izpred mnogih let, ko so vampe, kisle juhe, golaže, paprikaše in prežganke kuhale naše mame in babice, še ni pozabljeno. In okusi so še vedno zelo podobni tistim, starim. To so dokazale številne ekipe, ki so se udeležile kuhanja jedi na žlico v kotličku, ki ga je minulo soboto v Vogričevcih pri Ljutomeru pripravilo domače Društvo za ohranitev jedi naših babic – Kihača, katero vodi Igor Slokan.

Žüpe pa vampi nejbojši v Vogričovcih

Dolgoletni raznašalec časopisov Alojz Pisnjak in njegov brat dvojček Jože, sta se srečala z Abrahamom

Dvojčka PisnjakV teh toplih pomladnih mesecih je bilo izjemno prijetno, veselo in razigrano v družinah Pisnjak v Satahovcih ter Borejcih v Prekmurju. Kako tudi ne, ko pa sta se dvojčka Alojz in Jože, minulo nedeljo, srečala z Abrahamom in takšen življenjski jubilej je pač potrebno še posebej obeležiti. Dolgoletni raznašalec časopisov, predvsem Novic in Dela, Alojz Pisnjak, doma iz Satahovcev, se rodil le 15 minut pred bratom Jožetom iz Borejcev, tako da se je slavje začelo pri „starejšem" Alojzu in nadaljevalo v Borejcih. Skromna in prijazna Abrahamovca sta rojena v družini še dveh bratov (Štefan in Stanko) ter sestre, ki je žal umrla že po porodu. Pred leti jim je umrla tudi mama, oče pa je še živ. Oba sta služila JLA v Banjaluki, pozneje pa sta si ustvarila družini, ki jima v pravem pomenu besede, največ pomenita, saj imata skupaj kar devet otrok.

Dvojčka, ki ohranjata družinske vrednote!

Moj kraj Radgona

Za prikaz vremena omogočite piškotke na zavihku "Zasebnost"!

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Opekarništvo v Gornji Radgoni

 

Ludvik KRAMBERGER

OPEKARNIŠTVO V GORNJI RADGONI

"Ciglenška" kopa pri Purgaju v Oseku l. 1953Opeka je med tistimi gradbenimi materiali, ki jih že stoletja izdelujejo po vsem svetu. lzdelujejo jo iz gline ali laporja. Od te osnovne surovine je odvisna kvaliteta opečnih izdelkov. Ko še ni bilo toliko možosti za transportiranje izdelkov, ni pa bila razvita tovrstna industrija, so opeko izdelovali večinoma blizu objektov, ki so jih gradili iz ročno izdelane opeke. Opeko so doma izdelovali tudi še takrat. ko so že obratovale industrijske opekarne. Ker pa je bila opeka pa tudi prevoz le-te predraga, so si mnogi doma omislili "ciglenco" za izdelovanje zidne opeke.

 

Pa poglejmo, kako je potekala izdelava doma izdelane opeke. Najprej so morali poiskati primeren kraj, kjer je bila ustrezna glina ali, kot so rekli, ilovica ter primerna ravnina za odlaganje surovih opek. Ker so gradnjo hiše ali kakega drugega gospodarskega objekta načrtovali že prej, so pozimi nakopali potrebno glino za izdelavo opeke. Nakopali ali boljše rečeno prekopali so je približno toliko, kolikor naj bi je potrebovali. Nakopana glina se je zaradi mraza razdrobila in je bila tako primerna za gnetenje.

Delo v taki domači "ciglenci" se je začelo takrat, ko je postalo vroče, to pa je bilo ponavadi konec maja. Izdelavo opeke je vodil izkušeni "ciglenčar", kateremu sta pomagala dva oziroma trije izkušeni delavci za pripravo gline in drugih zahtevnejših del. Za ostala težaška dela pa so ponavadi poprijeli domači in tudi dninarji. Pri odlaganju in zlaganju opeke pa so sodelovali tudi starejši otroci.

Ko so pripravili teren za odlaganje opeke - odlagali so jo na zravnano zemljo, ki je bila posipana s peskom - so začeli z izdelavo. Pri izdelavi opeke je moralo biti najmanj devet ljudi. Glavni je bil tisti, ki je z modeli izdeloval opeko. Temu so rekli " šleglar". Opeko sta od njega v modelu odnašala dva, ki so jima rekli "pičola", štirje pa so z nogami "mesili" blato. To je bila končna priprava gline, katero sta dva z lesenimi samokolnicami vozila na mizo za "šleglanje", to je izdelavo opeke.

Miza za izdelavo opeke je bila iz debelih hrastovih "fosnov", saj je morala vzdržati težko navoženo glino, še pomembnejše pa je bilo, da je na tej mizi "šleglar" z modelom za opeko udarjal ob mizo, da je tako zapolnil model do slehernega kotička. Preden je vrgel pripravljeno ilovico v model, ga je po potrebi "poštupal"-posipal s suhim peskom, da se glina ni prijemala na stene modela. Količino gline si je s kupa na mizi rezal s posebnim, v krog oblikovanim železnim nožem, ki je imel dva lesena ročaja. S pridobljenimi izkušnjami je znal oceniti, koliko gline bo odrezal z nožem za izdelavo ene opeke. Odrezani kos gline je po mizi zavaljal proti sebi in ga dvignil visoko v zrak, nato pa ga s silo vrgel v lesen model. Da bi bil model zagotovo zapolnjen z glino, je tega dvignil in z njim udaril ob debelo mizo, ki so ji rekli "šlegl miza". S posebnim lokom, na katerem je bila napeta žica, je od modela odrezal odvečno glino, model s pravkar izdelano opeko je odnesel "pičolo", ki je opeko odložil na pripravljeno ravnino. Na mizi so tako krožili vedno po štirje modeli. Dnevno so v taki skupini z devetimi delavci izdelali 2.000 do 3.000 opek, seveda so delali od 5.ure zjutraj do 9.ure zvečer.

Opeko, ki so jo prejšnji dan položili na tla, so zložili v sušilne vrste. Če je bilo vreme zares toplo, so še isti dan opeko postavili pokonci, da se je hitreje sušila. Ko je bila dovolj trdna, so jo zložili tako, da je bilo med opekami nekaj prostora za kroženje zraka. Take vrste so imele dolžino okrog 20 metrov, širino 10.opek, višino pa okrog meter. Ko so bile vrste do konca naložene, so jih pokrili s "slamjačami", da so bile zavarovane pred dežjem, pa tudi pred veliko vročino, saj bi lahko hitro sušeča se opeka pokala. Ko je ekipa izdelala toliko opeke, kot so je potrebovali, ponavadi od 10.000 do 20.000 opek, se je preselila na drugo delovišče.

Ko je bila opeka dovolj suha, so jo zložili v peč, ki so ji rekli "ciglenca". Peč so naložili tako, da je imela puščene po tri ali več kurilnih odprtin, ki so tekle po dolžini zložene "ciglence", oziroma kope za žganje opeke. Opeka je bila zložena tako, da je bilo med opekami malo zraka, kjer je ob kurjenju krožil plamen in dim. Ko je bila kopa do konca naložena, so jo ob straneh zasipali z zemljo, tisti del, ki je štrlel iz zemlje, pa so "omazali" z blatom - ilovico, da je tako "ciglenca" včasih so rekli tudi "pečnica" dobro "dihtala" - tesnila. Plamen in toplota, sta se tako lahko širila le proti vrhu kope. Ko je bilo vse pripravljeno, so v odprtinah zakurili ogenj, ki je gorel toliko časa, da se je vsa opeka razžarela, danes bi rekli, da se je žgala pri temperaturi okoli 800 do 900 stopinj Celzija. Kurili so z vejevjem in z drvmi, v nekaterih krajih tudi s slamo in koruznico. Ponavadi so kurili z manjvrednim lesom, velikokrat s preperelim, ki so ga dobili ob podiranju starih zgradb. To je bil črviv les ostrešij in "cimper" od "cimprač". Ponavadi je kurjenje potekalo šest do deset dni, odvisno od kvalitete kurjave in intenzivnosti kurjenja. Ko so dosegli željeno temperaturo, so vse odprtine zazidali in jih "zamazali" z blatom. Ilovico so nasipali tudi na vrhu, služila je kot tesnilo, da ni uhajala toplota. Ponavadi je bila nad "ciglenco" narejena začasna streha, da bi ob morebitnem deževju ne zamakalo te domače opekarne. Po treh tednih se je opeka ohladila in je bila pripravljena za zidanje.

Izdelava opeke na domu je bila vedno nekaj posebnega. Prav zato sta gospodinja in gospodar poskrbela za dobro pijačo in jedačo. Ob taki priložnosti so zaklali prašiča, da so lahko delavcem nudili močnejšo hrano. Gospodar pa je poskrbel, da je bilo tisto leto dovolj jabolčnika, s katerim so se delavci ob težkem delu v vročini odžejali. Ob "likofu", ko so naložili "ciglenco" in jo zakurili, je bila svečana večerja, ki je ponavadi trajala celo noč. Takrat ni manjkalo jedače niti pijače, na mizi pa so bile obvezno gibanice, gospodar pa se je izkazal z vinsko kapljico. Da je bilo vse veselo in zabavno, je poskrbel domači godec, ob zakurjeni "ciglenci" pa je odmevala tudi fantovska pesem.

Take domače "ciglence" so nehale delovati med leti 1960 in 1970. Prehitel jih je "skok", to je opeka večjih dimenzij, ki so jo začeli izdelovati v modernih opekarniških obratih. V Gornji Radgoni je bila opekarna že od 1923. leta, takrat je ta del mesta sodil v Črešnjevce, saj se je opekarna imenovala Gornjeradgonsko občinsko opekarniško podjetje Črešnjevci in Boreci. Sedež podjetja je bil v Gornji Radgoni. Takrat so izdelovali zidno in strešno opeko, ki je bila znana daleč naokoli. Danes od tega podjetja deluje le opekarna v Borecih kot Križevske opekarne. Betonska gradnja in druge težave opekarniške industrije so pripeljale do tega, da so radgonsko opekarno dokončno zaprli.

Naj na koncu omenim še zanimivost, da so na Simoničevem in Šlebingerjevem bregu v davnih časih zagotovo izdelovali opeko, kajti to kaže konfiguracija terena. Tisti, ki smo tu gradili hiše, pa smo v zemlji našli ostanke opečnih izdelkov in keramike. Pri kopanju globokih temeljev in kleti za Primožičevo hišo na Simoničevem bregu pa so naleteli na jame, ki so bile zapolnjene z odpadno ilovico, kamenjem, debelim gramozom (kiržlihi). To kaže, da so v jame - velike so bile nekaj metrov, globoke tri metre - iz katerih so vzeli kvalitetno glino, odmetavali slabši, neuporaben material. Treba pa je povedati, da je bila na tem mestu kvalitetna glina. To kažejo izkopi, pokazalo pa se je tudi ob kopanju temeljev za tri bloke na Simoničevem bregu okoli 1973. leta.

Tisti, ki ga to zanima, pa je gotovo že opazil, da je imela opeka iz starih časov na plostvenem delu izbočen vtis znaka mesta Radgone, takrat skupnega mesta Radkersburg - Radgona. Z veliko gotovostjo bi lahko trdili, da je večji del opeke za gradnjo obeh Radgon, na tej in oni strani Mure, zgrajen z opeko, izdelano v našem mestu.

Kot je znano so v preteklosti izdelovali ročno tudi strešno opeko, ki ji danes pravimo bobrovec. Tudi to opeko so žgali enako kot zidno, morda tudi oboje hkrati. Tako žgana opeka in zelo strme strehe starih zgradb so omogočale, da je opeka vzdržala več stoletij. Današnja opeka je po 50-ih ali nekaj več letih zanič. Zdi se, da je ročno izdelana in na preprost način žgana opeka za kritino vzdržala zato, ker so pri žganju uporabljali kot kurivo les, ki ne vsebuje žvepla, kot ga imajo goriva, ki jih danes uporabljajo v modernih pečeh.

Naj povem, da ta zapis ni delo kakega raziskovalca, ki bi podrobno raziskal to dejavnost, pač pa le bežen zapis o delu, ki so ga opravljali naši predniki, da so si lahko gradili lepše in udobnejše domove ter druga gospodarska poslopja.

Nahajate se: MKR Obrti in gospodarstvo Opekarništvo v Gornji Radgoni