Rozalija Lutar iz Črešnjevcev pri Gornji Radgoni obeležila lep življenjski jubilej

Zalika LutarOb zadnjih izdihljajih letošnjega poletja je lep življenjski jubilej, 95. rojstni dan praznovala Rozalija, vsi jo poznajo kot Zaliko, Lutar iz Črešnjevcev pri Gornji Radgoni. Vse dobro, predvsem pa še veliko zdravja, so ji voščili mnogi svojci, prijatelji, znanci, sosedje..., obiskala pa jo je tudi delegacija rdečega križa. Ob tej priložnosti je pravo slovesnost pripravila Zalikina prijazna vnukinja Olga, pri kateri preživlja jesen življenja, ter njen mož Janko Fekonja in pravnukinja Simona. Zaliki so čestitali predstavniki rdečega križa, predsednik Krajevnega odbora RK Črešnjevci –Zbigovci, Janko Auguštin, ki ji je v imenu RK izročil darilo, sekretarka Območnega združenja RK Gornja Radgona, Katja Makovec, ter poverjenika RK Tončka in Franc Breznik.

Pri 95 brez očal prebira Slovenske novice

Množice ljubiteljev vrhunskih vin, dobre kulinarike in zabave uživale na 8. Salonu Traminec v Radencih, kjer so ob odlični hrani in glasbi poskusili kar 107 vzorcev traminca

Salon Traminec 2017Minuli ponedeljek pozno popoldan in vse tja do polnoči, je v Zdravilišču Radenci že osmič potekal Salon Traminec, ki vsako leto ponudi najboljše tramince tako iz kleti slovenskih, kot tudi tujih vinarjev. Množice več kot 1000 obiskovalcev od blizu in daleč, predvsem prave ljubitelje vrhunske vinske kapljice, odlične kulinarike in zabave, so na novi lokaciji čakali izbrani traminci, vrhunska slovenska kulinarika, Mala šola vinskih okusov, glasbeni program pa je obogatila Neisha, dogodek pa je zaznamoval tudi nastop vitezinj in vitezov pesniškega turnirja.
Res je sicer organizatorjem in tudi ljubiteljem traminca tokrat ponagajalo vreme, saj se je dež vlil prav v času, ko bi se prireditev morala začeti. Zato so vse iz čudovitega naravnega okolja moral prenesti pod streho, tako da niti močen dež ni mogel do živega tokratnim gostom Salona traminec.

Salon Traminec letos prvič v Radencih

Gasilci z Janževega Vrha skuhali najboljši golaž!

Radgonska nočGotovo bi družabno življenje v Gornji Radgoni, brez sejemskih prireditev, bilo bistveno bolj revno in suhoparno. K sreči pa se na Pomurskem sejmišču odvijajo številne sejemske prireditve, v okviru katerih potekajo tudi mnogi spremljevalni dogodki. In tako je bilo tudi ob letošnjem, jubilejnem 55. mednarodnem kmetijsko – živilskem sejmu Agra med 26. in 31. avgustom. V šestih dneh se je namreč, v organizaciji Sejma Agra, zvrstilo veliko veselih in prijetnih dogodkov, tako da so na svoje prišli vsi obiskovalci, od najmlajših do nekoliko starejših in najstarejših. Skratka zadnji teden letošnjega avgusta je bil največji zabavni teden v Gornji Radgoni, v ospredju pa je bila „Radgonska noč", ki se je po nekaj letih spet vrnila v mesto ob Muri.

Letošnja Radgonska noč v znamenju skupine Magazin in Majolkine golažiade

Od Slovenskih Goric, do očaka Triglava!

TD Majolka na TriglavuTrditev, da dokler ne obiščeš najvišjega slovenskega vrha Triglav, nisi pravi Slovenec, je gnal nekaj članov Turističnega društva Majolka iz okolice Gornje Radgone, da so se iz Slovenskih Goric podali na dvodnevno potepanje na slovenskega očaka Triglav. Svojo pot so aktivisti omenjenega turističnega društva pričeli na Pokljuki, pa do Vodnikove koče in nato do Kredarice, kjer so prenočili.

Člani TD Majolka postali Slovenci, saj so obiskali Aljažev stolp

Med 32 ekipami iz Panonske nižine so se najbolje izkazali gasilci iz Doline

Ribja čorbaČeprav je Lendava svetovna prestolnica bograča, torej znamenite prekmurske in madžarske mesne jedi, to ne pomeni, da v najbolj vzhodnem slovenskem mestu nimajo radi tudi ribjih jedi. Nekoč Panonsko morje in današnja reka Mura nudi namreč kakovostno ribo, ki jo domačini pripravljajo na različne načine, posebnost pa je tudi ribja čorba. In tako je Madžarska samoupravna narodna skupnost občine Lendava minuli konec tedna organizirala tradicionalno zabavno-kulinarično prireditev, že 11. Mednarodno tekmovanje v kuhanju ribje čorbe. Na zelenici pred „Trgovino pri žagi" v Lendavi se je zbralo veliko obiskovalcev od blizu in daleč, ki so ob pokušnji ribje čorbe in ostalih dobrot spremljali nastope folklornih skupin in ljudskih pevcev, ki so peli in plesali plese iz Slovenije, Madžarske in Hrvaške. Najmlajši so se lahko zabavali na številnih točkah, tekmovanja v kuhanju te tradicionalne ribje jedi Panonske nižine se je udeležilo kar 32 ekip.

Po Lendavi je zadišalo po ribji čorbi

Godbeniki so Ludvika presenetili in zbudili ob pol noči!

Ludvik KrambergerO družini Kramberger, ki izvira iz Ženjaka pri Benediktu, je gotovo po vsej državi, pa tudi širše veliko znanega. Ne le zaradi očeta enajstih otrok Franca iz viničarske družine, ki je v tridesetih letih prejšnjega stoletja izdelal pravo letalo in se pognal v višave, in ki je bil za tiste čase pravi genij, saj je ob kolarstvu, katerega se je izučil, obvladal še več kot 20 rokodelskih poklicev in zato bil cenjen v okolici. Pa tudi ne le zaradi njegovega sina, dobrotnika iz Negove, Iveka, katerega so kot kandidata za predsednika države ustrelili v Jurovskem Dolu, temveč tudi zaradi devetega izmed 11 otrok, Ludvika, ki je najprej bil kovač, nato strojni tehnik, v zadnjega približno pol stoletja pa je, zlasti med starejšo in podeželsko populacijo, izjemno cenjen kot dopisnik in fotograf.

Starosta pisane besede in fotografije Ludvik Kramberger je obeležil častitljivih 80 let

Moj kraj Radgona

Za prikaz vremena omogočite piškotke na zavihku "Zasebnost"!

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Opekarništvo v Gornji Radgoni

 

Ludvik KRAMBERGER

OPEKARNIŠTVO V GORNJI RADGONI

"Ciglenška" kopa pri Purgaju v Oseku l. 1953Opeka je med tistimi gradbenimi materiali, ki jih že stoletja izdelujejo po vsem svetu. lzdelujejo jo iz gline ali laporja. Od te osnovne surovine je odvisna kvaliteta opečnih izdelkov. Ko še ni bilo toliko možosti za transportiranje izdelkov, ni pa bila razvita tovrstna industrija, so opeko izdelovali večinoma blizu objektov, ki so jih gradili iz ročno izdelane opeke. Opeko so doma izdelovali tudi še takrat. ko so že obratovale industrijske opekarne. Ker pa je bila opeka pa tudi prevoz le-te predraga, so si mnogi doma omislili "ciglenco" za izdelovanje zidne opeke.

 

Pa poglejmo, kako je potekala izdelava doma izdelane opeke. Najprej so morali poiskati primeren kraj, kjer je bila ustrezna glina ali, kot so rekli, ilovica ter primerna ravnina za odlaganje surovih opek. Ker so gradnjo hiše ali kakega drugega gospodarskega objekta načrtovali že prej, so pozimi nakopali potrebno glino za izdelavo opeke. Nakopali ali boljše rečeno prekopali so je približno toliko, kolikor naj bi je potrebovali. Nakopana glina se je zaradi mraza razdrobila in je bila tako primerna za gnetenje.

Delo v taki domači "ciglenci" se je začelo takrat, ko je postalo vroče, to pa je bilo ponavadi konec maja. Izdelavo opeke je vodil izkušeni "ciglenčar", kateremu sta pomagala dva oziroma trije izkušeni delavci za pripravo gline in drugih zahtevnejših del. Za ostala težaška dela pa so ponavadi poprijeli domači in tudi dninarji. Pri odlaganju in zlaganju opeke pa so sodelovali tudi starejši otroci.

Ko so pripravili teren za odlaganje opeke - odlagali so jo na zravnano zemljo, ki je bila posipana s peskom - so začeli z izdelavo. Pri izdelavi opeke je moralo biti najmanj devet ljudi. Glavni je bil tisti, ki je z modeli izdeloval opeko. Temu so rekli " šleglar". Opeko sta od njega v modelu odnašala dva, ki so jima rekli "pičola", štirje pa so z nogami "mesili" blato. To je bila končna priprava gline, katero sta dva z lesenimi samokolnicami vozila na mizo za "šleglanje", to je izdelavo opeke.

Miza za izdelavo opeke je bila iz debelih hrastovih "fosnov", saj je morala vzdržati težko navoženo glino, še pomembnejše pa je bilo, da je na tej mizi "šleglar" z modelom za opeko udarjal ob mizo, da je tako zapolnil model do slehernega kotička. Preden je vrgel pripravljeno ilovico v model, ga je po potrebi "poštupal"-posipal s suhim peskom, da se glina ni prijemala na stene modela. Količino gline si je s kupa na mizi rezal s posebnim, v krog oblikovanim železnim nožem, ki je imel dva lesena ročaja. S pridobljenimi izkušnjami je znal oceniti, koliko gline bo odrezal z nožem za izdelavo ene opeke. Odrezani kos gline je po mizi zavaljal proti sebi in ga dvignil visoko v zrak, nato pa ga s silo vrgel v lesen model. Da bi bil model zagotovo zapolnjen z glino, je tega dvignil in z njim udaril ob debelo mizo, ki so ji rekli "šlegl miza". S posebnim lokom, na katerem je bila napeta žica, je od modela odrezal odvečno glino, model s pravkar izdelano opeko je odnesel "pičolo", ki je opeko odložil na pripravljeno ravnino. Na mizi so tako krožili vedno po štirje modeli. Dnevno so v taki skupini z devetimi delavci izdelali 2.000 do 3.000 opek, seveda so delali od 5.ure zjutraj do 9.ure zvečer.

Opeko, ki so jo prejšnji dan položili na tla, so zložili v sušilne vrste. Če je bilo vreme zares toplo, so še isti dan opeko postavili pokonci, da se je hitreje sušila. Ko je bila dovolj trdna, so jo zložili tako, da je bilo med opekami nekaj prostora za kroženje zraka. Take vrste so imele dolžino okrog 20 metrov, širino 10.opek, višino pa okrog meter. Ko so bile vrste do konca naložene, so jih pokrili s "slamjačami", da so bile zavarovane pred dežjem, pa tudi pred veliko vročino, saj bi lahko hitro sušeča se opeka pokala. Ko je ekipa izdelala toliko opeke, kot so je potrebovali, ponavadi od 10.000 do 20.000 opek, se je preselila na drugo delovišče.

Ko je bila opeka dovolj suha, so jo zložili v peč, ki so ji rekli "ciglenca". Peč so naložili tako, da je imela puščene po tri ali več kurilnih odprtin, ki so tekle po dolžini zložene "ciglence", oziroma kope za žganje opeke. Opeka je bila zložena tako, da je bilo med opekami malo zraka, kjer je ob kurjenju krožil plamen in dim. Ko je bila kopa do konca naložena, so jo ob straneh zasipali z zemljo, tisti del, ki je štrlel iz zemlje, pa so "omazali" z blatom - ilovico, da je tako "ciglenca" včasih so rekli tudi "pečnica" dobro "dihtala" - tesnila. Plamen in toplota, sta se tako lahko širila le proti vrhu kope. Ko je bilo vse pripravljeno, so v odprtinah zakurili ogenj, ki je gorel toliko časa, da se je vsa opeka razžarela, danes bi rekli, da se je žgala pri temperaturi okoli 800 do 900 stopinj Celzija. Kurili so z vejevjem in z drvmi, v nekaterih krajih tudi s slamo in koruznico. Ponavadi so kurili z manjvrednim lesom, velikokrat s preperelim, ki so ga dobili ob podiranju starih zgradb. To je bil črviv les ostrešij in "cimper" od "cimprač". Ponavadi je kurjenje potekalo šest do deset dni, odvisno od kvalitete kurjave in intenzivnosti kurjenja. Ko so dosegli željeno temperaturo, so vse odprtine zazidali in jih "zamazali" z blatom. Ilovico so nasipali tudi na vrhu, služila je kot tesnilo, da ni uhajala toplota. Ponavadi je bila nad "ciglenco" narejena začasna streha, da bi ob morebitnem deževju ne zamakalo te domače opekarne. Po treh tednih se je opeka ohladila in je bila pripravljena za zidanje.

Izdelava opeke na domu je bila vedno nekaj posebnega. Prav zato sta gospodinja in gospodar poskrbela za dobro pijačo in jedačo. Ob taki priložnosti so zaklali prašiča, da so lahko delavcem nudili močnejšo hrano. Gospodar pa je poskrbel, da je bilo tisto leto dovolj jabolčnika, s katerim so se delavci ob težkem delu v vročini odžejali. Ob "likofu", ko so naložili "ciglenco" in jo zakurili, je bila svečana večerja, ki je ponavadi trajala celo noč. Takrat ni manjkalo jedače niti pijače, na mizi pa so bile obvezno gibanice, gospodar pa se je izkazal z vinsko kapljico. Da je bilo vse veselo in zabavno, je poskrbel domači godec, ob zakurjeni "ciglenci" pa je odmevala tudi fantovska pesem.

Take domače "ciglence" so nehale delovati med leti 1960 in 1970. Prehitel jih je "skok", to je opeka večjih dimenzij, ki so jo začeli izdelovati v modernih opekarniških obratih. V Gornji Radgoni je bila opekarna že od 1923. leta, takrat je ta del mesta sodil v Črešnjevce, saj se je opekarna imenovala Gornjeradgonsko občinsko opekarniško podjetje Črešnjevci in Boreci. Sedež podjetja je bil v Gornji Radgoni. Takrat so izdelovali zidno in strešno opeko, ki je bila znana daleč naokoli. Danes od tega podjetja deluje le opekarna v Borecih kot Križevske opekarne. Betonska gradnja in druge težave opekarniške industrije so pripeljale do tega, da so radgonsko opekarno dokončno zaprli.

Naj na koncu omenim še zanimivost, da so na Simoničevem in Šlebingerjevem bregu v davnih časih zagotovo izdelovali opeko, kajti to kaže konfiguracija terena. Tisti, ki smo tu gradili hiše, pa smo v zemlji našli ostanke opečnih izdelkov in keramike. Pri kopanju globokih temeljev in kleti za Primožičevo hišo na Simoničevem bregu pa so naleteli na jame, ki so bile zapolnjene z odpadno ilovico, kamenjem, debelim gramozom (kiržlihi). To kaže, da so v jame - velike so bile nekaj metrov, globoke tri metre - iz katerih so vzeli kvalitetno glino, odmetavali slabši, neuporaben material. Treba pa je povedati, da je bila na tem mestu kvalitetna glina. To kažejo izkopi, pokazalo pa se je tudi ob kopanju temeljev za tri bloke na Simoničevem bregu okoli 1973. leta.

Tisti, ki ga to zanima, pa je gotovo že opazil, da je imela opeka iz starih časov na plostvenem delu izbočen vtis znaka mesta Radgone, takrat skupnega mesta Radkersburg - Radgona. Z veliko gotovostjo bi lahko trdili, da je večji del opeke za gradnjo obeh Radgon, na tej in oni strani Mure, zgrajen z opeko, izdelano v našem mestu.

Kot je znano so v preteklosti izdelovali ročno tudi strešno opeko, ki ji danes pravimo bobrovec. Tudi to opeko so žgali enako kot zidno, morda tudi oboje hkrati. Tako žgana opeka in zelo strme strehe starih zgradb so omogočale, da je opeka vzdržala več stoletij. Današnja opeka je po 50-ih ali nekaj več letih zanič. Zdi se, da je ročno izdelana in na preprost način žgana opeka za kritino vzdržala zato, ker so pri žganju uporabljali kot kurivo les, ki ne vsebuje žvepla, kot ga imajo goriva, ki jih danes uporabljajo v modernih pečeh.

Naj povem, da ta zapis ni delo kakega raziskovalca, ki bi podrobno raziskal to dejavnost, pač pa le bežen zapis o delu, ki so ga opravljali naši predniki, da so si lahko gradili lepše in udobnejše domove ter druga gospodarska poslopja.

Nahajate se: MKR Obrti in gospodarstvo Opekarništvo v Gornji Radgoni