Šmarski troti iz Litije najboljši v Prekmurju

Paprikaš PolanaV lepem in sončnem vremenu je konec minulega tedna, ob „Lovenjakovem dvoru", znani prekmurski gostilni, v Polani pri Murski Soboti, potekala tradicionalna in sedaj že jubilejna, 10. paprikašijada z zanimivim programom, ki ga je povezovala moderatorka Silva Vrbnjak. Ker je paprikaš zelo razširjena lokalna jed v Pomurju, so se „Lovenjakovi" organizatorji že pred desetletjem odločili vsako leto pripravljati tekmovanje v kuhanju paprikaša, udeleženci pa si lahko izberejo, ali bo to piščančji, svinjski, kunčji, gobov, ribji..., saj meso le delno prispeva k okusu same jedi. Strokovnjaki, ki so ocenjevali izdelke tekmovalnih ekip so namreč mnenja, da vse druge sestavine, predvsem mleta paprika, čebula, malo moke, kisla smetana in malo vina, dajo paprikašu pravi okus. In če je včasih organizatorjem malo ponagajalo vreme, je tokrat tekmovalcem bilo zelo vroče, saj je poleg sonca „žgal" tudi odprti ogenj z asfalta.

V Polani je desetič zadišalo po štirih (piščančji, prašičji, kunčji in gobov) vrstah paprikaša

Radijski poslušalci Snopa iz vse Slovenije so se srečali v Slovenskih Goricah

Slovo od SNOP-aNa Izletniško turistični kmetiji Žökš pri Mlinarjevih, na Zgornjih Žerjavcih pri Lenartu, je konec tedna potekalo zanimivo srečanje »Nočnih ptičev«, poslušalcev skupnega nočnega radijskega programa imenovanega Snop, v katerem je nekoč sodelovalo več kot ducat radijskih nekomercialnih postaj iz vse države. Ker je bil ob koncu lanskega leta program ukinjen, v njem so nazadnje sodelovali le še: Radio Velenje, Radio Slovenske gorice, Radio Ptuj, Radio Celje in Radio Murski val, so njegovi zvesti poslušalci pripravili slovesen pokop svojega snopa. Organizirala ga je Ana Maras-Pika iz Lenarta, ki je na srečanje povabila 48 zvestih poslušalcev snopa iz različnih krajev Slovenije. Snopu v spomin so pripravili tudi veliko »žalno«, črno obrobljeno torto z narobnim križem, ki je simbolizirala njegov grob. Kot se na »pogrebu« spodobi, je Snopu v slovo spregovoril njegov zvesti poslušalec Ludvik Kupšek iz Trbovelj.

Žalno slovo od Snopa s črno obrobo na torti

Šola več ne stoji, prijateljstva pa so ostala

Sošolci Spodnja ŠčavnicaNa Turistični kmetiji Hari v Spodnji Ščavnici je potekalo izjemno zanimivo, prijetno in veselo srečanje nekdanjih učencev in učiteljev OŠ Spodnja Ščavnica. Sami dedki in babice, kjer so tudi najmlajši stari okoli 70 let, so se srečali v prekrasnem okolju, kjer je prebujajoča narava ozelenila Ščavniško dolino, na katero seže pogled s Harijeve lepo urejene turistične postojanke. Zbrani učenke in učenci so se ob pogledu v dolino ozirali, da bi uzrli njihovo nekdanjo šolo, ki jim je dajala znanje za življenje. Zastonj! Kajti šole ni več, porušena je in na tem prostoru sedaj stoji mogočni stanovanjski blok, v katerem živi nova mladost.

Srečali so se babice in dedki, učenci nekdanje OŠ Spodnja Ščavnica

Za veselo vzdušje sta poskrbela sin in vnukinja!

Biserna poroka MagušaLe redkim zakonskim parom je dano, da bi dočakali 60 let skupnega zakonskega življenja, saj se eni že prej ločijo, drugi pa prej zapustijo ta svet. Ivanka in Rudi Maguša iz Grabonoša v občini Sv. Jurij ob Ščavnici, pa sta ta visoki jubilej – biserno poroko dočakala in proslavila skupaj z najbližjimi sorodniki in prijatelji. Slavje ob bisernem zakonskem jubileju Magušovih se je začel v farni cerkvi Sv. Jurija ob Ščavnici, kjer je zahvalno mašo, ob sodelovanju p. Lavrencija, daroval domači župnik Boštjan Ošlaj.

Zavidljivo biserno poroko sta praznovala Ivanka in Rudi Maguša iz Grabonoša

Od Črešnjevcev, skozi Mele, do Lisjakove struge

Čistilna akcija TD MajolkaČlanice in člani enega najbolj dejavnih društev na radgonskem območju, Turistično društvo Majolka je pripravilo tradicionalno čistilno akcijo. Prijavili so se tudi na natečaj "Moja reka si", na Turistični zvezi Slovenije, kjer so jih oglaševali. Same čistilne akcije, ki je potekala na širšem območju vzhodnega dela radgonske občine, se je udeležilo 15 članic in članov društva. „Dobili smo se pred trgovino Klasek v Črešnjevcih, kjer smo se razdelili v dve skupini.

Polne vreče odpadne embalaže od pijač v gozdu „Gaj

Začela se je sezona kresovanj in prijetnih druženj

Kres Lisjakova strugaPodobno kot že 17 minulih let, so radgonski ribiči ter njihovi družinski člani in simpatizerji ter tudi drugi gostje, veliki petek preživeli ob „tabornem ognju" in slastnih pečenih ribah. Že leta 2000 so namreč radgonski ribiči združili spomladansko čistilno akcijo ob svojem ribniku in ribiški hiši, v Lisjakovi strugi, kjer je spomladi veliko suhega vejevja in neuporabnega lesa, s prižigom kresa. Od začetka so prireditev imenovali „Srečanje ob tabornem ognju", ker pa je prireditev vsako leto za velikonočne praznike, natančneje na „postni" Veliki petek, sedaj temu rečejo „Velikonočno kresovanje".

Ribiči so zakurili v Lisjakovi strugi

Pomurci in Štajerci med 571 igralci, dobili novega kralja družabne kartaške igre

Kartanje šnopsaDolgi in mrzli zimski večeri, zlasti ob vikendih, so za mnoge Prekmurce, Prleke in Štajerce, poleg pikada, fliperja, namiznega nogometa in biljarda, namenjeni predvsem kartaškim (šnops) turnirjem in še nekaterim družabnim igram, ki so dobrodošle za druženje in krajšanje časa. Prav s takšnimi dogodki, predvsem družabnimi igrami in sploh druženji, se ukvarjajo mladi in manj mladi na skrajnjem severovzhodu države, s čimer potrjujejo, da televizija, internet, FB in sploh računalniki le niso povsem zastrupili večine ljudi, ki so se bolj kot ne prenehali družiti s prijatelji, sosedi, znanci in celo s svojimi domačimi.

Milan Niderl iz Gederovcev „Kralj šnopsa 2018

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Opekarništvo v Gornji Radgoni

 

Ludvik KRAMBERGER

OPEKARNIŠTVO V GORNJI RADGONI

"Ciglenška" kopa pri Purgaju v Oseku l. 1953Opeka je med tistimi gradbenimi materiali, ki jih že stoletja izdelujejo po vsem svetu. lzdelujejo jo iz gline ali laporja. Od te osnovne surovine je odvisna kvaliteta opečnih izdelkov. Ko še ni bilo toliko možosti za transportiranje izdelkov, ni pa bila razvita tovrstna industrija, so opeko izdelovali večinoma blizu objektov, ki so jih gradili iz ročno izdelane opeke. Opeko so doma izdelovali tudi še takrat. ko so že obratovale industrijske opekarne. Ker pa je bila opeka pa tudi prevoz le-te predraga, so si mnogi doma omislili "ciglenco" za izdelovanje zidne opeke.

 

Pa poglejmo, kako je potekala izdelava doma izdelane opeke. Najprej so morali poiskati primeren kraj, kjer je bila ustrezna glina ali, kot so rekli, ilovica ter primerna ravnina za odlaganje surovih opek. Ker so gradnjo hiše ali kakega drugega gospodarskega objekta načrtovali že prej, so pozimi nakopali potrebno glino za izdelavo opeke. Nakopali ali boljše rečeno prekopali so je približno toliko, kolikor naj bi je potrebovali. Nakopana glina se je zaradi mraza razdrobila in je bila tako primerna za gnetenje.

Delo v taki domači "ciglenci" se je začelo takrat, ko je postalo vroče, to pa je bilo ponavadi konec maja. Izdelavo opeke je vodil izkušeni "ciglenčar", kateremu sta pomagala dva oziroma trije izkušeni delavci za pripravo gline in drugih zahtevnejših del. Za ostala težaška dela pa so ponavadi poprijeli domači in tudi dninarji. Pri odlaganju in zlaganju opeke pa so sodelovali tudi starejši otroci.

Ko so pripravili teren za odlaganje opeke - odlagali so jo na zravnano zemljo, ki je bila posipana s peskom - so začeli z izdelavo. Pri izdelavi opeke je moralo biti najmanj devet ljudi. Glavni je bil tisti, ki je z modeli izdeloval opeko. Temu so rekli " šleglar". Opeko sta od njega v modelu odnašala dva, ki so jima rekli "pičola", štirje pa so z nogami "mesili" blato. To je bila končna priprava gline, katero sta dva z lesenimi samokolnicami vozila na mizo za "šleglanje", to je izdelavo opeke.

Miza za izdelavo opeke je bila iz debelih hrastovih "fosnov", saj je morala vzdržati težko navoženo glino, še pomembnejše pa je bilo, da je na tej mizi "šleglar" z modelom za opeko udarjal ob mizo, da je tako zapolnil model do slehernega kotička. Preden je vrgel pripravljeno ilovico v model, ga je po potrebi "poštupal"-posipal s suhim peskom, da se glina ni prijemala na stene modela. Količino gline si je s kupa na mizi rezal s posebnim, v krog oblikovanim železnim nožem, ki je imel dva lesena ročaja. S pridobljenimi izkušnjami je znal oceniti, koliko gline bo odrezal z nožem za izdelavo ene opeke. Odrezani kos gline je po mizi zavaljal proti sebi in ga dvignil visoko v zrak, nato pa ga s silo vrgel v lesen model. Da bi bil model zagotovo zapolnjen z glino, je tega dvignil in z njim udaril ob debelo mizo, ki so ji rekli "šlegl miza". S posebnim lokom, na katerem je bila napeta žica, je od modela odrezal odvečno glino, model s pravkar izdelano opeko je odnesel "pičolo", ki je opeko odložil na pripravljeno ravnino. Na mizi so tako krožili vedno po štirje modeli. Dnevno so v taki skupini z devetimi delavci izdelali 2.000 do 3.000 opek, seveda so delali od 5.ure zjutraj do 9.ure zvečer.

Opeko, ki so jo prejšnji dan položili na tla, so zložili v sušilne vrste. Če je bilo vreme zares toplo, so še isti dan opeko postavili pokonci, da se je hitreje sušila. Ko je bila dovolj trdna, so jo zložili tako, da je bilo med opekami nekaj prostora za kroženje zraka. Take vrste so imele dolžino okrog 20 metrov, širino 10.opek, višino pa okrog meter. Ko so bile vrste do konca naložene, so jih pokrili s "slamjačami", da so bile zavarovane pred dežjem, pa tudi pred veliko vročino, saj bi lahko hitro sušeča se opeka pokala. Ko je ekipa izdelala toliko opeke, kot so je potrebovali, ponavadi od 10.000 do 20.000 opek, se je preselila na drugo delovišče.

Ko je bila opeka dovolj suha, so jo zložili v peč, ki so ji rekli "ciglenca". Peč so naložili tako, da je imela puščene po tri ali več kurilnih odprtin, ki so tekle po dolžini zložene "ciglence", oziroma kope za žganje opeke. Opeka je bila zložena tako, da je bilo med opekami malo zraka, kjer je ob kurjenju krožil plamen in dim. Ko je bila kopa do konca naložena, so jo ob straneh zasipali z zemljo, tisti del, ki je štrlel iz zemlje, pa so "omazali" z blatom - ilovico, da je tako "ciglenca" včasih so rekli tudi "pečnica" dobro "dihtala" - tesnila. Plamen in toplota, sta se tako lahko širila le proti vrhu kope. Ko je bilo vse pripravljeno, so v odprtinah zakurili ogenj, ki je gorel toliko časa, da se je vsa opeka razžarela, danes bi rekli, da se je žgala pri temperaturi okoli 800 do 900 stopinj Celzija. Kurili so z vejevjem in z drvmi, v nekaterih krajih tudi s slamo in koruznico. Ponavadi so kurili z manjvrednim lesom, velikokrat s preperelim, ki so ga dobili ob podiranju starih zgradb. To je bil črviv les ostrešij in "cimper" od "cimprač". Ponavadi je kurjenje potekalo šest do deset dni, odvisno od kvalitete kurjave in intenzivnosti kurjenja. Ko so dosegli željeno temperaturo, so vse odprtine zazidali in jih "zamazali" z blatom. Ilovico so nasipali tudi na vrhu, služila je kot tesnilo, da ni uhajala toplota. Ponavadi je bila nad "ciglenco" narejena začasna streha, da bi ob morebitnem deževju ne zamakalo te domače opekarne. Po treh tednih se je opeka ohladila in je bila pripravljena za zidanje.

Izdelava opeke na domu je bila vedno nekaj posebnega. Prav zato sta gospodinja in gospodar poskrbela za dobro pijačo in jedačo. Ob taki priložnosti so zaklali prašiča, da so lahko delavcem nudili močnejšo hrano. Gospodar pa je poskrbel, da je bilo tisto leto dovolj jabolčnika, s katerim so se delavci ob težkem delu v vročini odžejali. Ob "likofu", ko so naložili "ciglenco" in jo zakurili, je bila svečana večerja, ki je ponavadi trajala celo noč. Takrat ni manjkalo jedače niti pijače, na mizi pa so bile obvezno gibanice, gospodar pa se je izkazal z vinsko kapljico. Da je bilo vse veselo in zabavno, je poskrbel domači godec, ob zakurjeni "ciglenci" pa je odmevala tudi fantovska pesem.

Take domače "ciglence" so nehale delovati med leti 1960 in 1970. Prehitel jih je "skok", to je opeka večjih dimenzij, ki so jo začeli izdelovati v modernih opekarniških obratih. V Gornji Radgoni je bila opekarna že od 1923. leta, takrat je ta del mesta sodil v Črešnjevce, saj se je opekarna imenovala Gornjeradgonsko občinsko opekarniško podjetje Črešnjevci in Boreci. Sedež podjetja je bil v Gornji Radgoni. Takrat so izdelovali zidno in strešno opeko, ki je bila znana daleč naokoli. Danes od tega podjetja deluje le opekarna v Borecih kot Križevske opekarne. Betonska gradnja in druge težave opekarniške industrije so pripeljale do tega, da so radgonsko opekarno dokončno zaprli.

Naj na koncu omenim še zanimivost, da so na Simoničevem in Šlebingerjevem bregu v davnih časih zagotovo izdelovali opeko, kajti to kaže konfiguracija terena. Tisti, ki smo tu gradili hiše, pa smo v zemlji našli ostanke opečnih izdelkov in keramike. Pri kopanju globokih temeljev in kleti za Primožičevo hišo na Simoničevem bregu pa so naleteli na jame, ki so bile zapolnjene z odpadno ilovico, kamenjem, debelim gramozom (kiržlihi). To kaže, da so v jame - velike so bile nekaj metrov, globoke tri metre - iz katerih so vzeli kvalitetno glino, odmetavali slabši, neuporaben material. Treba pa je povedati, da je bila na tem mestu kvalitetna glina. To kažejo izkopi, pokazalo pa se je tudi ob kopanju temeljev za tri bloke na Simoničevem bregu okoli 1973. leta.

Tisti, ki ga to zanima, pa je gotovo že opazil, da je imela opeka iz starih časov na plostvenem delu izbočen vtis znaka mesta Radgone, takrat skupnega mesta Radkersburg - Radgona. Z veliko gotovostjo bi lahko trdili, da je večji del opeke za gradnjo obeh Radgon, na tej in oni strani Mure, zgrajen z opeko, izdelano v našem mestu.

Kot je znano so v preteklosti izdelovali ročno tudi strešno opeko, ki ji danes pravimo bobrovec. Tudi to opeko so žgali enako kot zidno, morda tudi oboje hkrati. Tako žgana opeka in zelo strme strehe starih zgradb so omogočale, da je opeka vzdržala več stoletij. Današnja opeka je po 50-ih ali nekaj več letih zanič. Zdi se, da je ročno izdelana in na preprost način žgana opeka za kritino vzdržala zato, ker so pri žganju uporabljali kot kurivo les, ki ne vsebuje žvepla, kot ga imajo goriva, ki jih danes uporabljajo v modernih pečeh.

Naj povem, da ta zapis ni delo kakega raziskovalca, ki bi podrobno raziskal to dejavnost, pač pa le bežen zapis o delu, ki so ga opravljali naši predniki, da so si lahko gradili lepše in udobnejše domove ter druga gospodarska poslopja.

Nahajate se: MKR Obrti in gospodarstvo Opekarništvo v Gornji Radgoni