Adventni venec ob 400-letni modri kavčini

Advent CerkvenjakTuristično društvo Cerkvenjak, ki predvsem skrbi za promocijo kraja in omenjene občine v Slovenskih goricah, skozi vse leto izvaja številne aktivnosti ter pripravlja takšne in drugačne dogodke in prireditve. Med njimi je gotovo najodmevnejša košnja na stari način, svoje dejavnosti pa ob koncu leta zaključijo z izdelavo in postavitvijo adventnega venca v središču Cerkvenjaka, in postavitvijo božičnih jaslic ob cerkvi Sv. Antona. Adventni venec člani društva izdelujejo pri svojem predsedniku Alojzu Zorku in tako je bilo tudi letos.

Ob Johanezovi kapeli v Cerkvenjaku so prižgali prvo svečko

Na ogled so tudi jaslice v kapniški jami

Advent pri MirjaniTudi ob letošnjem začetku adventnega časa je bilo zanimivo, veselo in prijetno v (in ob) Cvetličarni Mirjana, na gornjem grisu v Gornji Radgoni. Zadnji konec tedna v novembru so namreč, v sodelovanju z domačim vrtcem Manka Golarja, pripravili zanimive, že 17. tradicionalne adventne delavnice z izdelavo adventno-božičnih aranžmajev, spominkov in okraskov. Kot nam je povedala Mirjana Kavčič so adventne aktivnosti v cvetličarni, na dvorišču in kapniški jami potekale skozi cele dneve, le adventne delavnice so bile v popoldanskem oz. večernem času, ko so na svoje prišli otroci ter njihovi starši, dedki in babice.

Otroci so ustvarjali v adventnih delavnicah

Pripravili so prvo izmenjevalnico oblačil, ki je mnogim omogočila trajnostno in odgovorno posodobitev garderobe

IzmenjevalnicaPrav v času, ko se je, ne le v ZDA temveč po vsem svetu in tudi pri nas, največ govorilo o „črnem petku" ter zapravljanju in razsipništvu, se je v Mladinskem centru Gornja Radgona odvijala nadvse koristna akcija, ki jo je pripravila Iniciativa za zelene ideje „Rastišče". Šlo je za prvo izmenjevalnico oblačil v tem delu države, na katero so številni Prleki, Prekmurci, Štajerci in drugi prinesli kose oblačil, modnih dodatkov ali obutve, ki jih ne nosijo več, ter si za domov izbrali druge, katerih več ne uporablja kdo drug.

Zamenjali so oblačila in obutev

Kmečke ženske v Hiši dišečega traminca

Kmečke ženske pri SteyerjuDruštvo Kmečkih žena Apače, ki ga vodi Ema Škrobar, in ki deluje že 29 let, vsa leta svojega obstoja, ob koncu leta, pripravlja novoletno-božično srečanje članic društva, s katerim se jim zahvalijo za njihovo delovanje v društvu skozi vso leto. To je pravzaprav prijetno druženje, katerega se članice rade udeležujejo. In tako je bilo tudi tokrat, ko se je srečanja v znameniti Hiši dišečega traminca, na posestvu Steyer v Plitvici, udeležilo 38 članic. Prisotne je najprej pozdravila predsednica društva Ema Škrobar, ki se je članicam zahvalila za celoletno delo v društvu. Izrazila je tudi zadovoljstvo, da so se tako množično udeležile srečanja, ki je ob občnem zboru, njihovo največje srečanje in druženje.

Članice DKŽ Apače so imele novoletno srečanje pri Steyerju

Otroci (in ne le oni) bodo vse do 2. januarja 2019 prišli na svoje v SikaluZOO pri Radencih

SikaluZOOPodobno, kot že vrsto let, ob bližajočih se božično-novoletnih praznikih, bodo tudi letos na posestvu SikaluZOO, ki ga decembra preimenujejo v „Lučkolandijo" v Boračevi, dober streljaj iz središča Radencev, pripravili božične jaslice z živimi živalmi. Na površini treh hektarjev v samem živalskem vrtu družine Mitev, si bodo lahko obiskovalci, kjer so v tem času v ospredju otroci, med sprehodom ogledali edinstveno pravljično deželo z velikim številom živali, svetlobnih podobic: angelčkov, božičkov, jelenčkov, zvezdic, božičkov grad, vlakec, božičkove sani, snežinke, zvončke, veliko število lučk, darilnih paketov..., ki si jih je najlepše ogledati v temi.

Lučkolandija – pravljična dežela za otroke odpira vrata

Vrtni center Kurbus v znamenju velike adventne razstave in prazničnih lučk

Vrtni center KurbusTik ob regionalni cesti so na izhodu iz Gornje Radgone, v smeri Radencev, v Vrtnem centru Kurbus odprli že šesto veliko adventno razstavo, na kateri je božično novoletna dekoracija na ogled v soju lučk. Vstop na razstavo je brezplačen, saj je vse razstavljene artikle moč tudi kupiti. S tem v Vrtnem centru Kurbus prodajnemu prostoru vdihnejo nove vsebine, obiskovalcem pa ponudijo številne ideje za krasitev doma ter poskrbijo, da pozabijo na skrbi in začutijo čarobnost adventnega časa.

Zaživela je „Zimska pravljica

Zakonca Jožefa in Mirko Gumilar sta obeležila 65 let skupnega življenja

Železna poroka GumilarČeprav je pri nas kar veliko zlatih, bisernih, smaragdnih in diamantnih zakonskih jubilejev, pa je le redkim dan izjemni zakonski jubilej, ki mu v večini pravijo železna poroka, ponekod pa tudi briljantna. Pred dnevi je namreč minilo šest desetletij in pol, odkar sta si v farni cerkvi Marijinega rojstva na Tišini večno zvestobo v dobrem in slabem ter ljubezen obljubila Jožefa, roj. Žemljič, in Mirko Gumilar, oba z bližnjih Petanjcev. Ob izteku letošnjega oktobra sta 65. obletnico s priložnostno slovesnostjo obeležila v domu Elizabeta pri Svetem Juriju na Goričkem, ki je enota Doma starejših Rakičan. Tam namreč slavljenka že poldrugo leto prebiva. Priči ob tovrstni izjemno redki obletnici poroke sta bila njuna hčerka Marjeta in sin Slavko, verski obred pa je v prostorih doma opravil matični župnik v župniji Tišina Boštjan Čeh.

Tudi pri devetdesetih se počutita odlično

Marija in Ivan Lorenčič sta obeležila biserno poroko

Biserna poroka LorenčičPred dnevi sta Marija in Ivan Lorenčič iz Maribora, v krogu domačih in prijateljev obeležila biserni zakonski jubilej. Svoje 60 - letno skupno zakonsko življenje sta potrdila v cerkvi sv. Ruperta v rojstni Voličini, kjer sta se poročila pred šestimi desetletji. Tokrat sta oba obreda, civilni in cerkveni, potekala v cerkvi. Civilni obred je opravil župan občine Lenart, mag. Janez Kramberger, ki je bisernoporočencema namenil nekaj lepih besed in jima izročil še eno listino, cerkvenega pa ob darovani sveti maši, ob asistenci domačega župnika Franca Muršeca in duhovnika Marka Veršiča, škof dr. Stanislav Lipovšek. Izrazil je veliko veselje nad zakoncema, ki sta zgled družine, »kakršna naj bi bila vrednota družbe. Hvala vama za vse, kar sta dobrega storila v Cerkvi. Vesel sem, da lahko potrdim vajin zakon tukaj v vajini rojstni župniji, kamor se rada vračata.«

Iz Maribora sta prišla v rojstno vas

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Opekarništvo v Gornji Radgoni

 

Ludvik KRAMBERGER

OPEKARNIŠTVO V GORNJI RADGONI

"Ciglenška" kopa pri Purgaju v Oseku l. 1953Opeka je med tistimi gradbenimi materiali, ki jih že stoletja izdelujejo po vsem svetu. lzdelujejo jo iz gline ali laporja. Od te osnovne surovine je odvisna kvaliteta opečnih izdelkov. Ko še ni bilo toliko možosti za transportiranje izdelkov, ni pa bila razvita tovrstna industrija, so opeko izdelovali večinoma blizu objektov, ki so jih gradili iz ročno izdelane opeke. Opeko so doma izdelovali tudi še takrat. ko so že obratovale industrijske opekarne. Ker pa je bila opeka pa tudi prevoz le-te predraga, so si mnogi doma omislili "ciglenco" za izdelovanje zidne opeke.

 

Pa poglejmo, kako je potekala izdelava doma izdelane opeke. Najprej so morali poiskati primeren kraj, kjer je bila ustrezna glina ali, kot so rekli, ilovica ter primerna ravnina za odlaganje surovih opek. Ker so gradnjo hiše ali kakega drugega gospodarskega objekta načrtovali že prej, so pozimi nakopali potrebno glino za izdelavo opeke. Nakopali ali boljše rečeno prekopali so je približno toliko, kolikor naj bi je potrebovali. Nakopana glina se je zaradi mraza razdrobila in je bila tako primerna za gnetenje.

Delo v taki domači "ciglenci" se je začelo takrat, ko je postalo vroče, to pa je bilo ponavadi konec maja. Izdelavo opeke je vodil izkušeni "ciglenčar", kateremu sta pomagala dva oziroma trije izkušeni delavci za pripravo gline in drugih zahtevnejših del. Za ostala težaška dela pa so ponavadi poprijeli domači in tudi dninarji. Pri odlaganju in zlaganju opeke pa so sodelovali tudi starejši otroci.

Ko so pripravili teren za odlaganje opeke - odlagali so jo na zravnano zemljo, ki je bila posipana s peskom - so začeli z izdelavo. Pri izdelavi opeke je moralo biti najmanj devet ljudi. Glavni je bil tisti, ki je z modeli izdeloval opeko. Temu so rekli " šleglar". Opeko sta od njega v modelu odnašala dva, ki so jima rekli "pičola", štirje pa so z nogami "mesili" blato. To je bila končna priprava gline, katero sta dva z lesenimi samokolnicami vozila na mizo za "šleglanje", to je izdelavo opeke.

Miza za izdelavo opeke je bila iz debelih hrastovih "fosnov", saj je morala vzdržati težko navoženo glino, še pomembnejše pa je bilo, da je na tej mizi "šleglar" z modelom za opeko udarjal ob mizo, da je tako zapolnil model do slehernega kotička. Preden je vrgel pripravljeno ilovico v model, ga je po potrebi "poštupal"-posipal s suhim peskom, da se glina ni prijemala na stene modela. Količino gline si je s kupa na mizi rezal s posebnim, v krog oblikovanim železnim nožem, ki je imel dva lesena ročaja. S pridobljenimi izkušnjami je znal oceniti, koliko gline bo odrezal z nožem za izdelavo ene opeke. Odrezani kos gline je po mizi zavaljal proti sebi in ga dvignil visoko v zrak, nato pa ga s silo vrgel v lesen model. Da bi bil model zagotovo zapolnjen z glino, je tega dvignil in z njim udaril ob debelo mizo, ki so ji rekli "šlegl miza". S posebnim lokom, na katerem je bila napeta žica, je od modela odrezal odvečno glino, model s pravkar izdelano opeko je odnesel "pičolo", ki je opeko odložil na pripravljeno ravnino. Na mizi so tako krožili vedno po štirje modeli. Dnevno so v taki skupini z devetimi delavci izdelali 2.000 do 3.000 opek, seveda so delali od 5.ure zjutraj do 9.ure zvečer.

Opeko, ki so jo prejšnji dan položili na tla, so zložili v sušilne vrste. Če je bilo vreme zares toplo, so še isti dan opeko postavili pokonci, da se je hitreje sušila. Ko je bila dovolj trdna, so jo zložili tako, da je bilo med opekami nekaj prostora za kroženje zraka. Take vrste so imele dolžino okrog 20 metrov, širino 10.opek, višino pa okrog meter. Ko so bile vrste do konca naložene, so jih pokrili s "slamjačami", da so bile zavarovane pred dežjem, pa tudi pred veliko vročino, saj bi lahko hitro sušeča se opeka pokala. Ko je ekipa izdelala toliko opeke, kot so je potrebovali, ponavadi od 10.000 do 20.000 opek, se je preselila na drugo delovišče.

Ko je bila opeka dovolj suha, so jo zložili v peč, ki so ji rekli "ciglenca". Peč so naložili tako, da je imela puščene po tri ali več kurilnih odprtin, ki so tekle po dolžini zložene "ciglence", oziroma kope za žganje opeke. Opeka je bila zložena tako, da je bilo med opekami malo zraka, kjer je ob kurjenju krožil plamen in dim. Ko je bila kopa do konca naložena, so jo ob straneh zasipali z zemljo, tisti del, ki je štrlel iz zemlje, pa so "omazali" z blatom - ilovico, da je tako "ciglenca" včasih so rekli tudi "pečnica" dobro "dihtala" - tesnila. Plamen in toplota, sta se tako lahko širila le proti vrhu kope. Ko je bilo vse pripravljeno, so v odprtinah zakurili ogenj, ki je gorel toliko časa, da se je vsa opeka razžarela, danes bi rekli, da se je žgala pri temperaturi okoli 800 do 900 stopinj Celzija. Kurili so z vejevjem in z drvmi, v nekaterih krajih tudi s slamo in koruznico. Ponavadi so kurili z manjvrednim lesom, velikokrat s preperelim, ki so ga dobili ob podiranju starih zgradb. To je bil črviv les ostrešij in "cimper" od "cimprač". Ponavadi je kurjenje potekalo šest do deset dni, odvisno od kvalitete kurjave in intenzivnosti kurjenja. Ko so dosegli željeno temperaturo, so vse odprtine zazidali in jih "zamazali" z blatom. Ilovico so nasipali tudi na vrhu, služila je kot tesnilo, da ni uhajala toplota. Ponavadi je bila nad "ciglenco" narejena začasna streha, da bi ob morebitnem deževju ne zamakalo te domače opekarne. Po treh tednih se je opeka ohladila in je bila pripravljena za zidanje.

Izdelava opeke na domu je bila vedno nekaj posebnega. Prav zato sta gospodinja in gospodar poskrbela za dobro pijačo in jedačo. Ob taki priložnosti so zaklali prašiča, da so lahko delavcem nudili močnejšo hrano. Gospodar pa je poskrbel, da je bilo tisto leto dovolj jabolčnika, s katerim so se delavci ob težkem delu v vročini odžejali. Ob "likofu", ko so naložili "ciglenco" in jo zakurili, je bila svečana večerja, ki je ponavadi trajala celo noč. Takrat ni manjkalo jedače niti pijače, na mizi pa so bile obvezno gibanice, gospodar pa se je izkazal z vinsko kapljico. Da je bilo vse veselo in zabavno, je poskrbel domači godec, ob zakurjeni "ciglenci" pa je odmevala tudi fantovska pesem.

Take domače "ciglence" so nehale delovati med leti 1960 in 1970. Prehitel jih je "skok", to je opeka večjih dimenzij, ki so jo začeli izdelovati v modernih opekarniških obratih. V Gornji Radgoni je bila opekarna že od 1923. leta, takrat je ta del mesta sodil v Črešnjevce, saj se je opekarna imenovala Gornjeradgonsko občinsko opekarniško podjetje Črešnjevci in Boreci. Sedež podjetja je bil v Gornji Radgoni. Takrat so izdelovali zidno in strešno opeko, ki je bila znana daleč naokoli. Danes od tega podjetja deluje le opekarna v Borecih kot Križevske opekarne. Betonska gradnja in druge težave opekarniške industrije so pripeljale do tega, da so radgonsko opekarno dokončno zaprli.

Naj na koncu omenim še zanimivost, da so na Simoničevem in Šlebingerjevem bregu v davnih časih zagotovo izdelovali opeko, kajti to kaže konfiguracija terena. Tisti, ki smo tu gradili hiše, pa smo v zemlji našli ostanke opečnih izdelkov in keramike. Pri kopanju globokih temeljev in kleti za Primožičevo hišo na Simoničevem bregu pa so naleteli na jame, ki so bile zapolnjene z odpadno ilovico, kamenjem, debelim gramozom (kiržlihi). To kaže, da so v jame - velike so bile nekaj metrov, globoke tri metre - iz katerih so vzeli kvalitetno glino, odmetavali slabši, neuporaben material. Treba pa je povedati, da je bila na tem mestu kvalitetna glina. To kažejo izkopi, pokazalo pa se je tudi ob kopanju temeljev za tri bloke na Simoničevem bregu okoli 1973. leta.

Tisti, ki ga to zanima, pa je gotovo že opazil, da je imela opeka iz starih časov na plostvenem delu izbočen vtis znaka mesta Radgone, takrat skupnega mesta Radkersburg - Radgona. Z veliko gotovostjo bi lahko trdili, da je večji del opeke za gradnjo obeh Radgon, na tej in oni strani Mure, zgrajen z opeko, izdelano v našem mestu.

Kot je znano so v preteklosti izdelovali ročno tudi strešno opeko, ki ji danes pravimo bobrovec. Tudi to opeko so žgali enako kot zidno, morda tudi oboje hkrati. Tako žgana opeka in zelo strme strehe starih zgradb so omogočale, da je opeka vzdržala več stoletij. Današnja opeka je po 50-ih ali nekaj več letih zanič. Zdi se, da je ročno izdelana in na preprost način žgana opeka za kritino vzdržala zato, ker so pri žganju uporabljali kot kurivo les, ki ne vsebuje žvepla, kot ga imajo goriva, ki jih danes uporabljajo v modernih pečeh.

Naj povem, da ta zapis ni delo kakega raziskovalca, ki bi podrobno raziskal to dejavnost, pač pa le bežen zapis o delu, ki so ga opravljali naši predniki, da so si lahko gradili lepše in udobnejše domove ter druga gospodarska poslopja.

Nahajate se: MKR Obrti in gospodarstvo Opekarništvo v Gornji Radgoni