Poslej se bodo dobivali vsaka tri leta

Srečanje sošolcev OŠ RadgonaDa prijateljstva iz otroštva in mladosti ali vsaj iz mlajših dni nikoli ne ovenejo, in jih ne more pretrgati nič, še posebej potrjujejo vse pogostejša srečevanja nekdanjih sošolcev, bodisi iz nižje ali višje gimnazije, osnovne ali srednje šole. In v to smo se lahko prepričali tudi v gostilni Mencinger v Črešnjevcih pri Gornji Radgoni, kjer so se že devetič srečali sošolci 8 A (razredničarka pokojna Irena Pevec) in 8 B (Jelka Kraner, ki je v domu starejših v Lenartu in se srečanja ni mogla udeležiti) razreda OŠ Gornja Radgona, ki so šolanje zaključili leta 1964.

Pri Mencingerju so se srečali in družili sošolci izpred 55 let

Resnica se začenja v dvoje...

Zlata poroka BrglezV družbi številnih sorodnikov in prijateljev sta v teh vročih poletnih dneh zlato poroko obeležila Irena in Jože Brglez iz Terbegovcev pri Sv. Juriju ob Ščavnici. Enako kot pred pol stoletja, sta tudi tokrat svojo zvestobo potrdila pred matičarjem in oltarjem. Civilni del poroke je potekal v poročni dvorani KUS-a pri Sv. Juriju ob Ščavnici, opravil pa ga je, ob sodelovanju matičarke Jožice Bračko, domači župan Anton Slana, ki je v svojem nagovoru predstavil njuno življenjsko zgodbo. Ob tej priliki jima je izročil zalatoporočno spominsko listino in podaril knjigo »Resnica se začenja v dvoje«, nemškega avtorja Michaela Lukasa Moellerja. Cerkveno poročno slavje je potekalo v cerkvi Sv. Jurija, kjer je ob daritvi sv. maše cerkveni poročni obred opravil domači župnik Boštjan Ošlaj. Ob tej priliki jima je namenil nekaj lepih besed. Med drugim je dejal, da sta zakonca vzgled mladim, ki šele stopajo v zakon.

Zlato poroko sta obhajala Irena in Jože Brglez iz Slovenskih goric

Uredil je družinsko drevo na katerem je 155 živih Makarijevih

Rodbina MakariIzjemno veselo je konec tedna bilo na Turistični kmetiji Ferencovih v Kraščih na Goričkem, kjer so se srečali ožji člani rodbine Makar, ki so razpršeni po Prekmurju, pa tudi drugje po Sloveniji in tujini. Za vse skupaj je najbolj zaslužen 17-letni Blaž Makari, dijak 1. letnika Srednje elektrotehnične šole v Murski Soboti, ki je že v 5. razredu osnovne šole za domačo nalogo naredil družinsko drevo svojih prednikov, v katerem so bili zabeleženi njegovi prastari starši, potem stari starši, starši in na zadnje še on.

Sedemnajstletnik zbiral podatke, odkril vse potomce in jih združil na veselem srečanju

Miran Srt in Darko Bolčina s po dvema kolajnama

VVS Gornja RadgonaTudi letos se v Območnem združenju veteranov vojne za Slovenijo (OZ VVS) Gornja Radgona, niso izneverili tradiciji, saj so že desetič pripravili svojo tradicionalno prireditev, Dan radgonskega OZ VVS. Najprej so na „Kardinarjevem ribniku" v Segovcih pripravili tradicionalno tekmovanje v športnem ribolovu, ki se ga je udeležilo 14 tekmovalcev. Naslednji dan pa so ob Lovskem domu LD Apače v Črncih potekala še nekatera športna tekmovanja in predvsem druženje. Na družabnem srečanju oz. dnevu OZ VVS, ki so se ga med okoli 80 članov OZ VVS, udeležili tudi nekateri gostje, je poleg v športnem ribolovu potekalo tekmovanje v pikadu, metu bombe, streljanju z zračno puško, šahu in balinčku.

S športnimi tekmovanji in druženjem, obeležen 10. dan OZ VVS

Pri „Lovenjaku", kjer je enajstič zadišalo po paprikašu, krstili tri štorklje: Juliško, Faniko in Ferenca

Paprikašijada LovenjakV lepem in sončnem vremenu, kjer vročina od spodaj in zgoraj ni prizanašala kuharjem in obiskovalcem, je ob „Lovenjakovem dvoru", znani prekmurski gostilni, v Polani pri Murski Soboti, potekala tradicionalna, 11. paprikašijada z zanimivim programom, ki ga je povezovala Silva Vrbnjak. Ker je paprikaš zelo razširjena lokalna jed v Pomurju, so se „Lovenjakovi" pravzaprav Pavlinjekovi organizatorji že pred dobrim desetletjem odločili vsako leto pripravljati tekmovanje v kuhanju paprikaša, udeleženci pa si lahko izberejo, ali bo to piščančji, ribji, svinjski, kunčji, gobov-lisičkin..., saj meso le delno prispeva k okusu same jedi.

Ekipa KS Polana z najboljšim paprikašem

Vabilo na 7. prijateljsko rekreacijsko kolesarjenje

KolesarjenjeTudi letos je prva sobota v mesecu juliju že 7. leto zapovrstjo v župniji sv. Petra v Gornji Radgoni namenjena kolesarjenju. V sklopu dogodkov in aktivnosti, ki so načrtovani ob prazniku farnega zavetnika sv. Petra v Gornji Radgoni prireja župnija Gornja Radgona tradicionalno prijateljsko rekreacijsko kolesarjenje, ki bo letos v soboto 6. julija s startom izpred Trstenjakovega doma v Gornji Radgoni ob 6.00 uri. Ljubitelje rekreacijskega kolesarjenja vabimo da se nam tudi letos pridružijo na tradicionalnem » Prijateljskem rekreacijskem kolesarjenju«, ko bomo dan namenili druženju ob poganjanju pedal kolesa, hkrati pa obiskali in spoznali veliko zanimivega. Letošnja trasa je načrtovana s startom izpred Trstenjakovega doma, kjer nas bo odpremil z blagoslovom za srečno in varno pot župnik Franc Hozjan.

Rekreacijsko kolesarjenje

Maja 1969 in maja 2019 v isti cerkvi Čadram - Oplotnica

Zlata poroka CugmasV družbi kakšnih 50 svatov, predvsem svojih najdražjih in najbližjih, na čelu z otroki: Robertom, Boštjanom in Jasmino, njihovimi partnerji, ter petimi vnukinjami: Evo, Mašo, Ano, Ajo in Nežo, sta 50-letnico skupnega zakona, minulo soboto, obeležila Marjan in Sonja Cugmas iz Slovenskih Konjic. Slavnostni zlati obred s ponovno zaobljubo ter sveto mašo, v župnijski cerkvi sv. Janez Krstnik Čadram – Oplotnica, je opravil domači župnik Davorin Vreča (Davorin mimogrede izvira iz Gornje Radgone op.p.), prav tam kjer sta Marjan in Sonja pred petdesetimi leti in enim dnevom (24.5.1969), ko ju je do konca njunih dni povezal sedaj že pokojni duhovnik Alojz Lasbaher.

Marjan in Sonja Cugmas sta obeležila zlato obletnico skupnega življenja

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Opekarništvo v Gornji Radgoni

 

Ludvik KRAMBERGER

OPEKARNIŠTVO V GORNJI RADGONI

"Ciglenška" kopa pri Purgaju v Oseku l. 1953Opeka je med tistimi gradbenimi materiali, ki jih že stoletja izdelujejo po vsem svetu. lzdelujejo jo iz gline ali laporja. Od te osnovne surovine je odvisna kvaliteta opečnih izdelkov. Ko še ni bilo toliko možosti za transportiranje izdelkov, ni pa bila razvita tovrstna industrija, so opeko izdelovali večinoma blizu objektov, ki so jih gradili iz ročno izdelane opeke. Opeko so doma izdelovali tudi še takrat. ko so že obratovale industrijske opekarne. Ker pa je bila opeka pa tudi prevoz le-te predraga, so si mnogi doma omislili "ciglenco" za izdelovanje zidne opeke.

 

Pa poglejmo, kako je potekala izdelava doma izdelane opeke. Najprej so morali poiskati primeren kraj, kjer je bila ustrezna glina ali, kot so rekli, ilovica ter primerna ravnina za odlaganje surovih opek. Ker so gradnjo hiše ali kakega drugega gospodarskega objekta načrtovali že prej, so pozimi nakopali potrebno glino za izdelavo opeke. Nakopali ali boljše rečeno prekopali so je približno toliko, kolikor naj bi je potrebovali. Nakopana glina se je zaradi mraza razdrobila in je bila tako primerna za gnetenje.

Delo v taki domači "ciglenci" se je začelo takrat, ko je postalo vroče, to pa je bilo ponavadi konec maja. Izdelavo opeke je vodil izkušeni "ciglenčar", kateremu sta pomagala dva oziroma trije izkušeni delavci za pripravo gline in drugih zahtevnejših del. Za ostala težaška dela pa so ponavadi poprijeli domači in tudi dninarji. Pri odlaganju in zlaganju opeke pa so sodelovali tudi starejši otroci.

Ko so pripravili teren za odlaganje opeke - odlagali so jo na zravnano zemljo, ki je bila posipana s peskom - so začeli z izdelavo. Pri izdelavi opeke je moralo biti najmanj devet ljudi. Glavni je bil tisti, ki je z modeli izdeloval opeko. Temu so rekli " šleglar". Opeko sta od njega v modelu odnašala dva, ki so jima rekli "pičola", štirje pa so z nogami "mesili" blato. To je bila končna priprava gline, katero sta dva z lesenimi samokolnicami vozila na mizo za "šleglanje", to je izdelavo opeke.

Miza za izdelavo opeke je bila iz debelih hrastovih "fosnov", saj je morala vzdržati težko navoženo glino, še pomembnejše pa je bilo, da je na tej mizi "šleglar" z modelom za opeko udarjal ob mizo, da je tako zapolnil model do slehernega kotička. Preden je vrgel pripravljeno ilovico v model, ga je po potrebi "poštupal"-posipal s suhim peskom, da se glina ni prijemala na stene modela. Količino gline si je s kupa na mizi rezal s posebnim, v krog oblikovanim železnim nožem, ki je imel dva lesena ročaja. S pridobljenimi izkušnjami je znal oceniti, koliko gline bo odrezal z nožem za izdelavo ene opeke. Odrezani kos gline je po mizi zavaljal proti sebi in ga dvignil visoko v zrak, nato pa ga s silo vrgel v lesen model. Da bi bil model zagotovo zapolnjen z glino, je tega dvignil in z njim udaril ob debelo mizo, ki so ji rekli "šlegl miza". S posebnim lokom, na katerem je bila napeta žica, je od modela odrezal odvečno glino, model s pravkar izdelano opeko je odnesel "pičolo", ki je opeko odložil na pripravljeno ravnino. Na mizi so tako krožili vedno po štirje modeli. Dnevno so v taki skupini z devetimi delavci izdelali 2.000 do 3.000 opek, seveda so delali od 5.ure zjutraj do 9.ure zvečer.

Opeko, ki so jo prejšnji dan položili na tla, so zložili v sušilne vrste. Če je bilo vreme zares toplo, so še isti dan opeko postavili pokonci, da se je hitreje sušila. Ko je bila dovolj trdna, so jo zložili tako, da je bilo med opekami nekaj prostora za kroženje zraka. Take vrste so imele dolžino okrog 20 metrov, širino 10.opek, višino pa okrog meter. Ko so bile vrste do konca naložene, so jih pokrili s "slamjačami", da so bile zavarovane pred dežjem, pa tudi pred veliko vročino, saj bi lahko hitro sušeča se opeka pokala. Ko je ekipa izdelala toliko opeke, kot so je potrebovali, ponavadi od 10.000 do 20.000 opek, se je preselila na drugo delovišče.

Ko je bila opeka dovolj suha, so jo zložili v peč, ki so ji rekli "ciglenca". Peč so naložili tako, da je imela puščene po tri ali več kurilnih odprtin, ki so tekle po dolžini zložene "ciglence", oziroma kope za žganje opeke. Opeka je bila zložena tako, da je bilo med opekami malo zraka, kjer je ob kurjenju krožil plamen in dim. Ko je bila kopa do konca naložena, so jo ob straneh zasipali z zemljo, tisti del, ki je štrlel iz zemlje, pa so "omazali" z blatom - ilovico, da je tako "ciglenca" včasih so rekli tudi "pečnica" dobro "dihtala" - tesnila. Plamen in toplota, sta se tako lahko širila le proti vrhu kope. Ko je bilo vse pripravljeno, so v odprtinah zakurili ogenj, ki je gorel toliko časa, da se je vsa opeka razžarela, danes bi rekli, da se je žgala pri temperaturi okoli 800 do 900 stopinj Celzija. Kurili so z vejevjem in z drvmi, v nekaterih krajih tudi s slamo in koruznico. Ponavadi so kurili z manjvrednim lesom, velikokrat s preperelim, ki so ga dobili ob podiranju starih zgradb. To je bil črviv les ostrešij in "cimper" od "cimprač". Ponavadi je kurjenje potekalo šest do deset dni, odvisno od kvalitete kurjave in intenzivnosti kurjenja. Ko so dosegli željeno temperaturo, so vse odprtine zazidali in jih "zamazali" z blatom. Ilovico so nasipali tudi na vrhu, služila je kot tesnilo, da ni uhajala toplota. Ponavadi je bila nad "ciglenco" narejena začasna streha, da bi ob morebitnem deževju ne zamakalo te domače opekarne. Po treh tednih se je opeka ohladila in je bila pripravljena za zidanje.

Izdelava opeke na domu je bila vedno nekaj posebnega. Prav zato sta gospodinja in gospodar poskrbela za dobro pijačo in jedačo. Ob taki priložnosti so zaklali prašiča, da so lahko delavcem nudili močnejšo hrano. Gospodar pa je poskrbel, da je bilo tisto leto dovolj jabolčnika, s katerim so se delavci ob težkem delu v vročini odžejali. Ob "likofu", ko so naložili "ciglenco" in jo zakurili, je bila svečana večerja, ki je ponavadi trajala celo noč. Takrat ni manjkalo jedače niti pijače, na mizi pa so bile obvezno gibanice, gospodar pa se je izkazal z vinsko kapljico. Da je bilo vse veselo in zabavno, je poskrbel domači godec, ob zakurjeni "ciglenci" pa je odmevala tudi fantovska pesem.

Take domače "ciglence" so nehale delovati med leti 1960 in 1970. Prehitel jih je "skok", to je opeka večjih dimenzij, ki so jo začeli izdelovati v modernih opekarniških obratih. V Gornji Radgoni je bila opekarna že od 1923. leta, takrat je ta del mesta sodil v Črešnjevce, saj se je opekarna imenovala Gornjeradgonsko občinsko opekarniško podjetje Črešnjevci in Boreci. Sedež podjetja je bil v Gornji Radgoni. Takrat so izdelovali zidno in strešno opeko, ki je bila znana daleč naokoli. Danes od tega podjetja deluje le opekarna v Borecih kot Križevske opekarne. Betonska gradnja in druge težave opekarniške industrije so pripeljale do tega, da so radgonsko opekarno dokončno zaprli.

Naj na koncu omenim še zanimivost, da so na Simoničevem in Šlebingerjevem bregu v davnih časih zagotovo izdelovali opeko, kajti to kaže konfiguracija terena. Tisti, ki smo tu gradili hiše, pa smo v zemlji našli ostanke opečnih izdelkov in keramike. Pri kopanju globokih temeljev in kleti za Primožičevo hišo na Simoničevem bregu pa so naleteli na jame, ki so bile zapolnjene z odpadno ilovico, kamenjem, debelim gramozom (kiržlihi). To kaže, da so v jame - velike so bile nekaj metrov, globoke tri metre - iz katerih so vzeli kvalitetno glino, odmetavali slabši, neuporaben material. Treba pa je povedati, da je bila na tem mestu kvalitetna glina. To kažejo izkopi, pokazalo pa se je tudi ob kopanju temeljev za tri bloke na Simoničevem bregu okoli 1973. leta.

Tisti, ki ga to zanima, pa je gotovo že opazil, da je imela opeka iz starih časov na plostvenem delu izbočen vtis znaka mesta Radgone, takrat skupnega mesta Radkersburg - Radgona. Z veliko gotovostjo bi lahko trdili, da je večji del opeke za gradnjo obeh Radgon, na tej in oni strani Mure, zgrajen z opeko, izdelano v našem mestu.

Kot je znano so v preteklosti izdelovali ročno tudi strešno opeko, ki ji danes pravimo bobrovec. Tudi to opeko so žgali enako kot zidno, morda tudi oboje hkrati. Tako žgana opeka in zelo strme strehe starih zgradb so omogočale, da je opeka vzdržala več stoletij. Današnja opeka je po 50-ih ali nekaj več letih zanič. Zdi se, da je ročno izdelana in na preprost način žgana opeka za kritino vzdržala zato, ker so pri žganju uporabljali kot kurivo les, ki ne vsebuje žvepla, kot ga imajo goriva, ki jih danes uporabljajo v modernih pečeh.

Naj povem, da ta zapis ni delo kakega raziskovalca, ki bi podrobno raziskal to dejavnost, pač pa le bežen zapis o delu, ki so ga opravljali naši predniki, da so si lahko gradili lepše in udobnejše domove ter druga gospodarska poslopja.

Nahajate se: MKR Obrti in gospodarstvo Opekarništvo v Gornji Radgoni