Čeprav je po moževi nesreči (1976) ostala sama, je Kristina Pelcl do kruha spravila šest otrok, danes ima še enajst vnukov ter deset pravnukov

Kristina PelclČeprav niso imeli računalnikov, pametnih telefonov, različnih igric in podobnih reči, s katerimi se večinoma ukvarjajo današnji otroci in mladina, so se tudi naši predniki, dedki in babice v mladosti imeli fajn in so živeli zelo lepo. To seveda lahko potrdijo mnogi, ki danes preživljajo jesen življenja, enako tudi Kristina Pelcl (rojena Marič 6.10.1928 v Gradišču na levem bregu reke Mure) s čudovitega Janževega Vrha nad Radenci. Prav na svoj rojstni dan je na hribčku kjer je domovina znamenitega „Janževca", je z glasnim vriskom pozdravljala goste, ki so jih prišli voščit za visok življenjski jubilej.

Devetdesetletnica, ki z veselimi vriski pozdravlja obiskovalce

Radgončana Franc in Bojan do odličnega 3. mesta

Bujta repa MSNa parkirišču hotela Diana v Murski Soboti je potekal 9. Festival bujte repe, s tekmovanjem ekip v kuhanju te tradicionalne prekmurske jedi. Na tekmovanju, kjer je dišalo po tej tradicionalni jedi, je tokrat sodelovalo nekoliko manj (12) ekip, in sicer iz različnih društev, organizacij, turističnih podjetij in seveda tudi političnih strank, saj nas kmalu čakajo lokalne volitve. Kljub temu je bilo manj politikov, kot so nekateri pričakovali. Poleg ministrice Alenke Bratušek, državne sekretarke Olge Belec in soboškega župana Aleksandra Jevška, smo videli le še nekaj lokalnih strankarskih veljakov. Festival bujte repe je ena od večjih pomurskih kulinaričnih prireditev v jesensko-zimskem času, s katero si organizatorji prizadevajo za promocijo te tradicionalne prekmurske jedi, seveda pa tudi popestriti sobotno dogajanje v lokalnem okolju.

Na 9. festivalu bujte repe tekmovalo 12 ekip

Pripravili so 25. obrtniško-podjetniški gobarski piknik 2018, kjer so se družili, nabirali in jedli gobe

Gobe NegovaMedtem, ko iz večjega dela države poročajo, da je letošnja jesen zelo bogata z gobami, je na skrajnem severovzhodu Slovenije bera gozdnih lepotic, zlasti jurčkov in lisičk, zelo skromna. Kljub temu je tudi v pomurskih gozdovih možno srečati ljubitelje gobarjenja in gob, v kar smo se mnogi lahko prepričali tudi zadnjo soboto letošnjega septembra, ko so se v gozdove Negove in okolice podali številni udeleženci tradicionalnega, sedaj že 25. gobarskega piknika Območne obrtno podjetniške zbornice (OOZ) Gornja Radgona. Res je sicer, da so jurčkov in lisičk našli le za vzorec, zato pa je bilo veliko drugih gozdnih lepotic, saj je okoli 150 udeležencev, ki se je v lepem in sončnem vremenu pogumno odpravila v gozd, nabirala prav vse gobe, tako užitne, kot manj užitne in celo strupene. In čeprav so jih pozneje skoraj vse pojedli, nikomur ni bilo slabo, a kljub temu sami tega ne počnite in bodite sila previdni.

Obrtniki in podjetniki v negovskih gozdovih

Gasilci so trgali, prešali in se družili...

Gasilska trgatevPrav prijetno je minulo soboto bilo ob gasilskem domu PGD Janžev Vrh nad Radenci, torej natanko tam odkoder prihaja znameniti janževec. Medtem ko so vinogradniki po okoliških vinogradih pobirali še zadnje grozde letnika 2018, so namreč domači gasilci in gasilke na Janževem Vrhu, v društvu jih je nekaj nad 70, pripravili 7. gasilsko trgatev. Z natanko 52 trsov, predvsem brajd – jurke in izabele, so namreč natrgali precej grozdja, ki so ga nato tretali in stisnili dobrih 400 litrov sladkega mošta, katerega bodo došolali in z njim nazdravili ob različnih gasilskih akcijah, prireditvah in dogodkih.

PGD Janžev Vrh je menda edino gasilsko društvo z lastnim vinogradom

Angela Knaus de Groot je pred 55 leti odšla v Kanado, a še vedno rada obišče Pomurje

KlemenčičeviKamorkoli gremo, kjerkoli živimo, vrnitev v rojstni kraj, predvsem če je ta daleč, je vedno nepozabno doživetje, vezano na stare, drage spomine. Takrat se vrnemo desetletja nazaj, v svoje otroštvo in čas, ko smo svoj dom in domovino zapustili. Tega se še posebej zaveda Angela Knaus, ki je kot 11-letna deklica, davnega lata 1963 iz rojstnih Vidoncev na Goričkem, oz. Gornje Radgone, kjer je zadnjih pet „slovenskih" let preživela pri teti Mariji in stricu Milanu Klemenčiču, odletela čez veliko lužo, v kanadski Hamilton.

Lepo je obiskati rojstni kraj in srečati svoje drage

Ob svetovnem dnevu Alzheimerjeve bolezni so se sprehajali po parku

Sprehod za spominPodobno kot marsikje po državi, so se na topel septembrski dan tudi stanovalci Doma starejših občanov (DSO) Gornja Radgona, ki so oboleli za demenco, sprehodili po mestnem parku skupaj s svojci, prostovoljci in zaposlenimi. Ob svetovnem dnevu Alzheimerjeve bolezni se namreč po celotni Sloveniji organizirajo „Sprehodi za spomin", ki opozarjajo na bolezen, ki se neustavljivo širi. Demenca trenutno sodi med največje zdravstvene, socialne in finančne izzive sodobne družbe.

Sprehod za spomin, za bolnike z demenco

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Vinarstvo

 

KletNedvomno je res, da so trto v naše kraje prinesli Rimljani. V 9. stoletju so trto gojili v Kocljevi kneževini ob Blatnem jezeru ter na ljutomerskem in radgonskem področju. V kroniki, ki je bila v benediktanskem samostanu Admont v Gornji Radgoni in so jo pisali vinogradniki, je bilo zapisano, da so zasajali trte v ljutomerskem področju že leta 1122 in v radgonskem od leta 1630 dalje.

 

Meščani Radgone so 21. januarja 1320 od vojvode Friderika pridobili poseben privilegij tovorjenja vina po vsej Štajerski in ostali Avstriji brez carine in mitnine. Do konca 15. stoletja je bilo radgonsko vinogradništvo v velikem razvoju. Vino so prodajali meščani ali trgovci ob določenih tržnih dnevih in v mestnih gostilnah. Med svoj privilegij so si meščani zagotovili tudi prepoved postavljanja gostiln v mestni okolici v razdalji 3,5 km, kar jim je zagotovilo monopol lastne vinske trte. Konec 15. stoletja se je graščakom in cerkvi plačevala posebna dajatev - gornina ali vinska desetina. Dokumenti iz 17. stoletja nam pripovedujejo, da v radgonskem vinskem področju pred godom sv. Katarine (25.10.), razen Radgončanov, ni smel nihče kupovati mošta in vina. Le-ti pa so ga od kmetov odkupovali že od sv. Mihaela (29.09.) naprej in sicer že v 16. stoletju.

Da so bila vina dobra in pridelek bogat, nam potrjuje tudi zgodba o 17 vitezih iz radgonske okolice, ki so od "Sv. Janeza 1648 do Wenzenslava", kar 98 dni pili dobrega "Radgončana". Vsak med njimi je na dan povprečno spil 28 meric vina. Še konec 19. stoletja je bila v grajskem obzidju vzidana plošča, ki je ta dogodek opisovala.

Predhodnika gornjeradgonskega vinogradništva sta bila Klainošek in Bouvier. Firma "Bratje Kleinošeg" je bila ustanovljena 1849 leta kot veletrgovina z vinom in šampanjska klet. Ustanovila sta jo brata Janez in Ludvik, že leta 1852 je Janez izstopil, nadomestil pa ga je mlajši brat Anton.

Leta 1852 je bila v prodajo dana prva količina domače radgonske penine, pridelane po klasični šampanjski metodi,Prevoz vina katere se je Anton Klainošek naučil v Franciji nekaj let preden je začel z lastno proizvodnjo. O razvoju podjetja so bolj skopi podatki. Antona sta leta 1872 nasledila sinova Alojz in Franc. Franc je leta 1880 prevzel očetovo firmo na posestvih Šahenturm nasproti katerega je stala tudi rodbinska hiša Klainošekovih. Med leti 1881 in 1885 je ustanovil znano tovarno kisa, leta 1885 pa tudi špedicijsko firmo, ker se je zgradila železniška proga do Radgone in delovanje firme večinoma preusmeril v ti dve dejavnosti. Aktiven je bil v mnogih športnih društvih (ustanovil kolesarsko društvo, bil aktiven v telovadnem društvu) in storil veliko za napredek mesta Radgone. Umrl je leta 1926. Njegovi nasledniki so imeli vinsko klet v bližini mostu pri Graških vratih.

Firma "Bratje Kleinošeg" je leta 1880 poslala svoja vina na svetovno razstavo v Sidney (Avstralija), kjer so pobrala prvi dve nagradi za šampanjec, prvo za beli muškatovec, drugo za črnino in tretjo za svetla rdeča vina.

Družina Bouvier je v naše kraje prišla iz francosko govorečega dela Švice, kdaj natančno ni znano, posesti v Hercegovščaku pa so imeli že leta 1792. Dr. Franc Ksaver Bouvier (1804 - 1880) je bil dvorni advokat in oče Clotarju (1853 - 1930) in Bertholdu (1861 - 1942).

Clotar se je po končanem šolanju v Mariboru in Gratzu zaposlil kot uradnik v "Sparkasse" v Radgoni. Leta 1882 pa je ustanovil firmo "Sekt- und Weinkellerei Bouvier". Že njegov oče je kupoval posesti - vinograde, takoj po začetku izvajanja zemljiške odveze v letu 1848, Clotar pa je s kupovanjem nadaljeval, prav tako tudi ostali družinski člani.

Ime firme se je dokaj pogosto spreminjalo. Na Dunaju je bila vpisana v centralni razvid za trgovino in obrt 25.08.1898 leta kot firma "Clotar Bouvier" s šampanjsko dejavnostjo, istočasno pa še pri trgovskem okrožnem sodišču Maribor. Firma je v svojem delovanju med leti 1883 in 1906 na razstavah pobirala najvišja priznanja.

Med leti 1890 in 1900 je bil Clotarjev brat Berthold poslovni vodja "Vinskega združenja Radgona" in je bil pobudnik obnove vinogradov po katastrofalnem napadu trtne uši med leti 1896 in 1909.

Okoli leta 1810 naj bi Clotar v Hercegovščaku na svojih družinskih posestvih našel do tedaj neznano vrsto vinske trte in jo poimenoval "Bouvirjevo grozdje" (danes znano kot ranina).

Za časa prve svetovne vojne, o delovanju firme Bouvier, ni posebnih podatkov, le da firma ni vplačala nobenega zneska v kar osem razpisanih vojnih posojil Avsro-Ogrske monarhije. V zadnjem letu vojne, 10.10.1918, je Clotar Bouvier poslal v Gradec vlogo za vpis svoje firme v deželni trgovski register, ki pa je bila vrnjena na Okrožno sodišče v Mariboru s pripisom, naj se Buovierjev advokat odloči, ali želi vpisati firmo v mariborski register. Clotar je svojo firmo prenesel v Radkersburg in aprila 1919 zaprosil, da se firma s sedežem v Radkersburgu vpiše v mariborski register. Nova jugoslovanska sodna oblast je izdajala vsa potrebna dokazila v tej zadevi, ko je za Clotarja ml. in njegovega strica Bertholda urejala vpis v register, v nemškem jeziku in postavljala firmo v Gornjo Radgono in ne v Radkersburg. Vpisana je bila 08.05.1919 z lastnikom Clotarjem Bouvirjem st..

Že mesec pozneje, 06.06.1919, pa se je vpisala prokura Bertholdu in Clotarju ml. Bouvier. Sprememba lastništva se je vpisala 18.05.1922, ko sta se kot lastnika vpisala Clotar Bouvier ml. in Friderik Bouvier, prokura pa na Clotarja Bouvierja st.. Clotar Bouvier st. je umrl 26.09.1930 po dolgi bolezni v Grazu, pokopali pa so ga v Gornji Radgoni. Pogreba, ki ga je vodil gornjeradgonski župnik Gaberc, so se udeležili številni ljudje. O pokojnikovih zaslugah je imel govor nadučitelj Karl Mavrič, kakor tudi župan Radgone Kaufmann.

Clotar ml. je novembra 1930 leta pri Okrožnem sodišču Maribor predlagal spremembo vpisa imena firme - vpiše se sedež v Gornji Radgoni. Ponovna sprememba imena firme se je vpisala 04.01.1940 v "Vinogradniško veleposestvo Clotar Bouvier, vinske kleti, Gornja Radgona" in kot družbenika sta bila navedena Clotar in Katarina Bouvier. Bouvierji so v Gornji Radgoni, v času pred drugo svetovno vojno, imeli več kleti (Kodoličevo do treh četrtin, v Policah, Špitalu, Šprengerjevo, Zorzinijevo, Občinsko klet na Spodnjem Grisu in klet na sedežu firme na Gornjem Grisu).

Z dne 18.10.1947 sta bili iz zadružnega in trgovskega registra izbrisani firmi "Vinogradniško veleposestvo Clotar Bouvier, vinske kleti Gornja Radgona" in "Tvornica sekta Bouvier & drug, izdelovanje in trgovina penečega vina Gornja Radgona" ter nacionalizirani.

Na Zgornjem Grisu danes stoji znana Radgonska klet, kjer pridelujejo znana radgonska vina in penino. Tu si lahko ogledamo šampanjsko klet, klet pod Rimskim kolesom in klet Pod slapom. Uveljavljeno je ime Radgonske penine, posebno mesto ima dišeči traminec in pa seveda splošno znani Janževec.

Nahajate se: MKR Obrti in gospodarstvo Vinarstvo