Pred soboško Diano se vedno nekaj dogaja, saj so po bogračiadi sedaj pripravili 8. festival bujte repe - tokrat je nastopilo 15 ekip, zmagala pa je ekipa Mestnih četrti Murska Sobota

Bujta repaNa Slovenski ulici, pred hotelom Diana v Murski Soboti je konec tedna potekal 8. Festival bujte repe, s tekmovanjem ekip v kuhanju te tradicionalne prekmurske jedi. Na tekmovanju je tokrat sodelovalo nekoliko manj (15) ekip, in sicer iz različnih društev, organizacij, turističnih podjetij in seveda tudi političnih strank in posameznikov, saj bodo kmalu predsedniške volitve. Festival bujte repe je ena večjih pomurskih kulinaričnih prireditev v jesensko-zimskem času, s katero si organizatorji prizadevajo za promocijo te tradicionalne prekmurske jedi, seveda pa tudi popestriti sobotno dogajanje v lokalnem okolju. Strokovna komisija, katere predsednica je bila Zdenka Tompa, člana pa še dva vrhunska kuharska strokovnjaka, Janez Gjergjek in Branko Časar, je budno spremljala ves potek kuhanja, na koncu je ocenila tudi okus in vonj jedi.

Dišalo je po Prekmurski dobroti - bujti repi

Malčki med starostniki

DSO medgeneracijsko sodelovanjeDnevi ob izteku letošnjega poletja in pričetku jeseni so v Domu starejših občanov (DSO) Gornja Radgona minili v prijetnem vzdušju medgeneracijskega sodelovanja. Tako so se stanovalci DSO Gornja Radgona, z veseljem odzvali povabilu bližnjega Vrtca Manka Golarja, in se tako tudi letos udeležili njihove tradicionalne trgatve. Skupaj z otroci so polnili vedra in püte, iz preše pa je tekel sladki sok, s katerim so si ob druženju postregli. Ob zaključku so jih zaposleni in otroci vrtca pogostili še z domačim pecivom in namazanimi kruhki. Lepo je bilo in starostniki za drugo leto držijo ponovno pesti za dobro letino in čim manj toče.

Prijetno in poučno medgeneracijsko sodelovanje

Poleg koncerta tamburašev, še odprtje likovne razstave

DSO tamburašiV Domu starejših občanov (DSO) Gornja Radgona, pogosto, zlasti ob raznih priložnostih organizirajo pestre kulturne in družabne prireditve, ki so namenjene tako stanovalcem doma kakor tudi zunanjim obiskovalcem. Tako je, med drugim, številna publika, v polni dvorani DSO prisluhnila skladbam Tamburaške skupine KD Peter Dajnko iz Črešnjevcev. Poseben aplavz so si prislužili tudi zato, ker so bili pripravljeni nastopiti namesto skupine, ki je bila prvotno planirana, a je žal svoj nastop v zadnjem trenutku odpovedala.

Tamburice, slike, harmonika...v domu starejših

Nekateri se niso videli že desetletja!

Obletnica OŠ StogovciV tem jesenskem času, ko predvsem kmetovalci in ljubiteljski pridelovalci, s polj in vrtov, iz sadovnjakov in vinogradov, pospravljajo darove narave, se vrstijo tudi takšna in drugačna srečanja nekdanjih sošolcev. In tako se spet posebej potrjuje, da se šele ko se nam življenje prevesi v drugo polovico stoletja, torej ko smo že v »objemu« Abrahama, še posebej zavemo, kako pomembno je ohranjanje in poglabljanje prijateljstva iz mladosti. In to so potrdili tudi večinoma že babice in dedki iz Apaške doline, ki so natanko pred pol stoletja skupaj zapustili šolske klopi osemletke v Stogovcih. Obžalovali so sicer, da v omenjenem šolskem okolišu na zahodni strani Apaške doline ni več veliko otrok in je njihova nekdanja šola, sedaj podružnična šola v okviru OŠ Apače.

Po pol stoletja so se srečali šolarji, ki so osemletko končali na OŠ Stogovci

Tudi druženje je terapija za invalide

Invalidi GRPo podatkih Svetovne zdravstvene organizacije je na svetu dobrih 600 milijonov invalidov, v EU jih je 65 milijonov, v Sloveniji pa približno devet odstotkov populacije predstavljajo invalidi, saj je v naši državi registriranih skoraj 170 tisoč invalidov. In slednjim je poleg ustrezne zaposlitve ter rehabilitacije, potrebno priskrbeti tudi mnoge druge aktivnosti. Zato sta med najpomembnejšimi aktivnostmi, ki jih izvajajo invalidska društva, med katera sodi tudi Medobčinsko društvo invalidov (MDI) Gornja Radgona (predsednica: Alenka Husar), kjer je v treh aktivih: Gornja Radgona (Hedvika Weingerl), Kapela (Štefka Pučko) in Apače (Irena Primožič), včlanjenih 550 zlasti delovnih invalidov z območja občin Apače, Gornja Radgona, Radenci in Sveti Jurij ob Ščavnici, ekskurzije, druženja in družabna srečanja ob različnih priložnosti.

Radgonski invalidi so se srečali na Turistični kmetiji Benko

Zapeli so svojo himno, ki jo je spisal sošolec Dušan!

Gimnazija Ljutomer - obletnicaZelo čustveno, veselo in prisrčno je minilo srečanje šolarjev-maturantov, ki so davnega leta 1967, kot prva generacija sploh vpisanih dijakov, maturirali v ljutomerski gimnaziji. Že ob samem zbiranju in očitno novem spoznavanju, saj se nekateri niso videli skoraj pol stoletja, ko smo bili priče čustvenim objemom in tudi nekaterih solznih oči, je bilo jasno, kako je vsem prisotnim pomembno samo srečanje in poznejše druženje. Večina udeležencev srečanja, ki so se rodili le kakšno leto po 2. svetovni vojni, v gimnazijo pa so se vpisali ob njeni ustanovitvi, leta 1963, je sicer ostala v Prlekiji, drugi so se razpršili po Sloveniji in bivši Jugoslaviji, nekateri pa izven meja, tudi v čezoceanske države.

Srečali so se skoraj 70-letni dedki in babice, maturanti prve generacije Gimnazije Ljutomer

Opojne vonjave z dvorišča doma starejših občanov

DSO piknikV radgonskem domu starejših občanov (DSO) je pred dnevi spet bilo nadvse veselo. Za stanovalce in njihove svojce so namreč organizirali že drugi piknik v tem poletju. Dobro razpoloženim udeležencem se je pridružilo tudi nekaj zaposlenih. Ob lepem vremenu, dobrotah iz domske kuhinje ter prijetnih vonjavah po perutničkah, klobasicah in slanini z žara, se je prileglo hladno pivo in sadni sokovi. Tokrat sta na pomoč priskočili še osnovnošolki Brina in Zala, ki sta prijazno ponujali osvežujočo tekočino obiskovalcem drugega poletnega piknika.

Tradicionalni poletni piknik spet navdušil stanovalce radgonskega DSO

Moj kraj Radgona

Za prikaz vremena omogočite piškotke na zavihku "Zasebnost"!

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Viničarstvo

 

Viničarstvo je bilo na različnih področjih različno zastopano. Največ jih je bilo v hribovitih predelih, kjer so gojili vinsko trto. Med obema svetovnima vojnama je bilo namreč na našem območju 1155 ha vinogradov, od tega 893 v Radgonsko - Kapelskih goricah. V tem času bi naj bilo pri nas okrog 800 viničarjev, ni pa znano koliko je bilo gosposkih in koliko kmečkih.

 

Največ vinogradov so v lasti imeli tuji, nemški posestniki (skoraj polovico). Gospodarji so v bližini vinograda postavili "zidanice" ali gosposke hiše, v katerih je bil prostor za gospodarja, ko je prišel v svoje gorice, za "frboltarja" (namestnik gospodarja, ki je bil tudi kletar) in viničarja. Pogosto je bil tu še "šafar", ki je bil nekakšen delovodja, kateri je razporejal delavce in delo v vinogradu. Oba, "frboltar" in "šafar", sta bila bolje plačana kot delavci in viničarji. Takšne zidanice so bile največkrat povezane s kletjo ter prešo in so se med seboj močno razlikovale ter ne kažejo nobenih značilnosti ljudskega stavbarstva. Pokrajini so dajale svojevrstno obeležje, ker so bile postavljene na najvidnejše in najlepše razgledne točke. Nekatere so bile pokrite s skodlami (šintlni), nekatere pa so bile že zidane.

Viničar je redil eno do dve kravi, nekaj svinj in kokoši. Travo je imel zastonj oziroma je gospodarju moral odstopiti ves gnoj za gorice. Zato so bili gospodarji zainteresirani, da je imel viničar čim več živine. Viničarju pa so živali pomagale pri oskrbi s hrano (mleko, meso, jajca). "Gosposki" viničarji so za svoje delo dobili plačo. Delali so ob "deri", to je brez hrane in pijače, od 7.00 do 18.00 ure, pri tem so imeli dvakrat po pol ure prosto. Plače so jim izplačevali vsak teden in sicer 7 do 10 dinarjev po dnevu za normalno delo (vezanje, škropljenje, kopanje, trgatev) in do 12 dinarjev na dan za "rigolanje" (oranje), ki se je opravljalo pozimi. Nekateri gospodarji so dajali tudi jabolčnik, po 1 l dnevno zastonj, drugače so ga plačevali po 2 dinarja, o vinu pa skoraj ni bilo govora.

"Kmetski" viničarji, ki jih je bilo največ, so živeli na slemenih vrhov, kjer so imeli kmetje manjše vinograde, v viničarijah ali vajncarijah (cimprača - panonska hiša). Izdelane so bile iz lesa in krite s slamo. Kot dopolnilo (za tla, ognjišče in stene ob peči) so uporabljali ilovico in kamenje. Bile so to nizke, dvo ali trocelične stanovanjske hiše, z lesenimi stenami, ki so bile ometane z ilovico pomešano s plevami ali posušenimi kravjeki in pobeljene z apnom, zbitimi ilovnatimi tlemi, lesenim stropom, majhnimi okni (na okna se je včasih plačeval davek - število oken in velikost) in podaljšano slamnato streho (podstenje), ki je vedno in ob vsakem času nudilo zavetje stanovalcem. Tloris hiš je bil podolžen, redko na vogal. Vhodna vrata so vodila v vežo - "priklt", kjer je stala lestvica za na "pod" (podstrešje), za vrati pa je viselo ali stalo razno priročno orodje (sekira, žaga, verige, bati,…). Ob vhodu v kuhinjo je bila klop s škafi in vrči za vodo, nad njo je visel "skledjak" (sklednik). Ob steni je ponekod stala še omara za živila, najrevnejši pa so uporabljali skrinjo. V kuhinji je bilo kurišče za peč in majhno ognjišče ("komen"), na njem in ob njem pa ognjiščni pribor: "burkla", metla, greblca, lopar, valek in "trenfus" (trinožnik). V kotu kuhinje je bil vzidan žganjarski kotel. Eden ali dva škafa in "peh" (bat) za pripravo svinjske hrane so stali na tleh. Na zidu je visela polica za lonce. V kuhinji se je zadrževala samo gospodinja ob kuhanju. Iz priklti so vrata vodila levo ali desno v "hišo", ki je bila edini bivalni, delovni in spalni prostor (tudi edini ogrevani). Za vrati je stala peč s klopmi pod katerimi so bili čevlji in zajec za sezuvanje ("šuhanzl", "züvec"), nad njimi pa pritrjene "štange" (drogovi) za obešanje oblačil. V nasprotnem kotu je stala miza, ob njej klopi, v kotu križ in na steni ena ali dve sliki. Ob steni je stala postelja. Na steni za vrati je bil obešalnik, pod njim pa "ladica" (skrinja). Zibko so imele redke družine in mali otroci so spali v "brlüžjaku" (tudi "tubl na potačih"), nekakšnem predalu na kolescih, ki so ga podnevi porinili pod posteljo. Ležišča so si zvečer pripravili tudi na klopeh ob peči, saj spanje v hlevu ni bilo v navadi. Zbita ilovnata tla so bila "tlakovana" s kamni, po sredini, kjer so potekale poti iz enega v drugi prostor so bile položene lesene deske. V podaljšku hiše je bila "štala", hlev za svinje in "listjak", izjemoma je bila dodana še preša. V kleti so kmetje hranili jabolčnik in vino.

Viničar je imel kravo, svinjo ali le kozo, ki je dajala hrano za ponavadi številno družino. Ker so takšni viničariji rekli "vrh", so kmetje, ki so šli po vino ali jabolčnik, rekli, da gredo v vrh. Tak izraz se je ohranil še vse do današnjih dni. Tudi kmečke hiše v ravnini se niso kaj dosti razlikovale od viničarskih, le da so imele dve "hiši", "prednjo" in "zadnjo", ki je bila za preužitkarje.

Gradnja hiš je bila preprosta: na zbita ilovnata tla so položili hrastove tramove - "podseke", nanje pa smrekove, v vogalih vezane v križ ("na cinkl") in med seboj spojene s smrekovimi klini. Z ilovnatim blatom so zaprli špranje, lesene strope premazali s telečjo krvjo, "tlakovali" ilovnata tla in položili "hodne" deske, ometali stene (ilovica s posušenimi kravjeki ali plevami) in jih pobelili z apnom, le da je spodnji zunanji rob ostal temen (apno so zmešali s kravjeki in sajami). Poudarek so taki hiši dajale "svisle" - lesen rezljan opaž na vrhnjem delu končne stene, omejene z robovoma strehe. Deske opaža so bile na robovih vbočene - izbočene in koničasto oblikovane ter so sestavljale ornament. Nekateri opaži so bili tudi poslikani. Slamnate strehe so zamenjale strehe iz lesa ali opeke, ko so žitarice pričeli gnojiti z umetnimi gnojili, saj slama ni bila več kvalitetna (je "puhla") in je vzdržala komaj dobrih 5 let namesto 30 do 40 let kot nekoč. Premožnejši kmetje so že v zadnji desetletjih 19. stoletja take hiše zamenjali z zidanimi in kritimi z opeko. Tloris se je malo razširil (več prostorov - "zadnja" hiša, kamra, shramba). Hiše so bile podkletene in zato za dve ali tri stopnice dvignjene od tal. Hiše so krasila rezljana vrata in poudarjeni okenski okvirji. Gospodarska poslopja (parma - za slamo, gümno - skedenj za mlatev, konjska in kravja štala, kolarna - za shranjevanje vozov,…) so skoraj povsod stala ločeno od bivalne zgradbe.

Plačilo "kmetskega" viničarja za opravljeni "tabvr" ali "tabrh" (delo), ni bil denar temveč "pleh" ali "špan" (pločevinasta štirioglata ploščica z inicijalkami gospodarja). Viničar je imel pri kmetu hrano, delovni dan ("težak") je trajal od 8.00 ure do trde teme, v času spravila pridelkov pa tudi pozno v noč. Za težja dela (košnja, žetev, rigolanje) je dobil viničar "pleh" in pol, redko dva "pleha". Seveda "pleh" ni bil splošno plačilno sredstvo. Z njim je viničar ob novem letu, ko sta z gospodarjem delala "račun", plačal stanovanje, prevoze, kak "ogun" (dolg), ki ga je najel pri gospodarju ali drugje skozi vso leto. Viničar je moral biti kmetu na voljo celo leto in je svojo malo posest, ki mu jo je dodelil kmet, obdeloval, ko pri kmetu ni bilo dela.

Svojih pridelkov seveda ni mogel pravočasno okopati, zato so bili ti zelo pičli. Ker ni pridelal dovolj hrane, jo je kupoval pri kmetu - gospodarju za "pleh" in zato ponavadi viničarju ob koncu leta ni ostalo nič "plehov". Če pa so že ostali, jih je gospodar pustil za drugo leto. Kakšne so bile cene? Za spomladansko prase je bilo potrebno dati 12, za jesensko pa 8 do 10 "plehov", s tem da prase ni tehtalo več kot 10 kg. Za vsak prevoz so plačali 1- 2 pleha, za liter vina malo manj kot en pleh, za en pleh pa je bilo za dobiti do pet litrov jabolčnika. Največ plehov, sto, je šlo za uporabo hiše in drugih pritiklin.

Znano je, da so viničarji imeli dosti otrok. Večji so delali pri kmetu, da so "odslužili" svojo dnevno hrano ali pa so jih matere zaklenile v hišo in jih obiskale v času opoldanskega odmora ter jih nahranile z vnaprej pripravljeno hrano. Male otroke so matere dojile več let, pogosto do pet let, in lahko rečemo, da jim je bila narava naklonjena ker so imele veliko manj skrbi pri prehrani malih otrok. O kakšnem zdravstvenem varstvu seveda ni bilo govora in gorje tistemu viničarju, ki je trajno zbolel, saj je hitro moral zapustiti viničarijo, kmet pa je pripeljal novega zdravega viničarja. Brezsrčni kmetje so svoje viničarje nagnali tudi sredi najhujše zime in le redki viničarji so se upali upreti, saj je gospodar o njem vedel raztrobiti vse najslabše in mu tako še otežiti iskanje novega domovanja. Družine, ki so se morale nasilno seliti, so ostale brez vsega in so stradale, če jim na pomoč ni priskočil nov gospodar, s čimer pa so si vnaprej naredili velik dolg. Za viničarje je veljal tudi poseben režim pri gojenju kokoši, ki so jih morali vsako leto s 1. avgustom zapreti v "kobače", vse dokler grozdje ni bilo pobrano (da ga ne bi zobale ) in pa stroga prepoved zobanja grozdja. Niti sam gospodar ni zobal grozdja pred svojimi delavci in če je sumil, da prepoved kršijo je tudi redno kontroliral greznice, da bi med iztrebki našel koščice grozdja.

Na dan trgatve je gospodar ustrelil s pištolo ali z možnarjem in tako "pregnal kače". Od tega trenutka naprej je postal radodaren z grozdjem in otroci so si ga lahko privoščili. Trgatev je bila najbolj veselo opravilo. Priprave so zahtevale zamakanje preše in "čreslanje" novih sodov (sod so zaparili in pomivali, da so iz njega izprali tanin). Vsak nov sod (novjak) je gospodar prvič uporabil le za mošt ali sladek jabolčnik. Namakali so "püte" (brente), umili in zaparili so prešno kad, umili vse posode in orodje, ki so ga uporabljali pri prešanju. Gospodar je pripravil "prakol", na katerega je "pütar" vrezoval število prenesenih "püt". Na prakolu so bili vrezi tudi za več desetletij nazaj. Če je bilo dovolj "bračev" in dosti grozdja, sta dva moža na preši grozdje najprej "tretala" - na "podu" (na preši) sta pretlačila grozdje z bosimi umitimi nogami. Danes so "prešari" obuti v gumijaste škornje, ki jih uporabljajo samo v ta namen. Tako natečen mošt imenujejo "tretanje". Vse stare preše so bile lesene, delane na vreteno s pomočjo katerega so debel hrastov tram ("prešpan") pritiskali na koš z grozdjem. K temu je pripomogel tudi viseč kamen, ki je s svojo težo vlekel prešpan navzdol. Navadno so prešali do štirih zjutraj.

Eno najtežjih del v vinogradu je bilo "rigolanje" (obnova vinograda oziroma priprava zemlje za nov nasad trte). To so opravljali le moški, ki so morali zemljo prekopati en meter široko in 80 do 90 cm globoko. Kmet, ki je imel viničarja je dal rigolanje "v prek" - se pravi, da je viničar rigolal sam s svojo družino, plačan pa je bil z drvmi, zrnjem in včasih tudi z denarjem.

Viničarski odnosi so bili odpravljeni z zemljiškim maksimumom leta 1953, kar je bila rešitev mnogih siromašnih družin, saj so dobili po agrarni reformi odvzete male posesti in so lahko zagospodarili po svoje. Mnogi so sicer obdržali vezi z nekdanjim gospodarjem in so hodili k njem delat, ko so imeli čas in ne pod prisilo. V veljavi so bili še vedno "plehi", ki so počasi izginili z razvojem industrije in uvajanjem mehanizacije ter so kmetje pričeli delavca plačevati z denarjem. Kako je bilo viničarjem težko nam lahko pove tudi izrek, ki je krožil med revnimi "svobodnimi" kmeti: "Boljše je gledati skozi eno svojo okno kot skozi pet viničarskih."

Nahajate se: MKR Obrti in gospodarstvo Viničarstvo