Vseh devet ekip z zlato medaljo

Kihača VogričevciV prleškem Društvu za ohranitev jedi naših babic – Kihača, se zavedajo, da med ohranjanje starih običajev in kulturne dediščine, kamor sodi tudi kulinarika naroda, gotovo sodijo tudi različne prireditve, kjer tekmujejo v kuhanju različnih starih in bolj kot ne pozabljenih jedi. In tovrstnih dogodkov, prikazov in tekmovanj je tudi na severovzhodu države, iz leta v leto več. Zato kuhanje jedi na žlico, katerih okus spominja na tistega izpred mnogih let, ko so vampe, kisle juhe, golaže, paprikaše, prežganke in podobne jedi, kuhale naše mame in babice, še ni pozabljeno. Okusi so še vedno zelo podobni tistim, starim. To so dokazale številne ekipe, ki so se udeležile kuhanja jedi na žlico v kotličku, ki ga je minulo nedeljo, v okviru krajevnega praznika v Vogričevcih pri Ljutomeru pripravilo omenjeno domače Društvo za ohranitev jedi naših babic – Kihača, katero vodi Igor Slokan. Tokrat so prav vse nastopajoče ekipe kuhale različne jedi „na žlico", žal je šest od 15 prijavljenih ekip, zaradi slabega vremena, nastop odpovedalo. Kljub temu je bilo tekmovanje zanimivo, skuhane jedi pa odlične.

Zmagovalec tekmovanja v kuhanju jedi „na žlico

Na 23. bogračiadi le 15 ekip z veliko predvolilnega naboja - Jevškovi in Židanovi SD na 2. mestu

Bogračiada MSMinulo soboto, ko je na dvorišču hotela Diana v središču prekmurske prestolnice Murske Sobote, že triindvajsetič močno dišalo po znameniti prekmurski jedi – bograču, katerega so poklicni in zlasti ljubiteljski kuharji pripravljali na tradicionalnem tekmovanju, je bilo zraven, med lepim številom obiskovalcev in gostov, tudi kar nekaj znanih osebnosti. To niti ne preseneča ob dejstvu, da se bližajo volitve v Evropski parlament in številni kandidati so se želeli predstaviti prekmurskim in prleškim volivcem. Bograč sicer ima v Prekmurju prav posebno mesto, saj je zasidran v tamkajšnjo kulturno-zgodovinsko dediščino, zlasti kulinariko, in kuharske prireditve vedno znova privabljajo kuharje in pokuševalce.

Najboljši bograč so skuhale „Sončnice

Drugič so se srečali rodbini Holc – Kolarič in spet je bilo prijetno, veselo in razigrano

Rodbina Holc - KolaričDandanes, ko vsi nekam hitimo, in nimam časa niti za najbližje, da ne govorimo o prijateljih, znancih in sosedih, je vsako srečanje med ljudmi lepo doživetje. Že v sami slovenski besedi »srečanje« se skriva besedica sreča. Da je temu tako, smo se lahko prepričali, ko smo obiskali udeležence 2. srečanja rodbine Holc iz Stare Gore pri Sv. Juriju ob Ščavnici in rodbine Kolarič z Noričkega Vrha pri Gornji Radgoni. Osrednji del dogodka je potekal na Stari Gori, začelo pa se je z zbiranjem na Negovskem gradu. Tam sta udeležence sprejela letošnja organizatorja Nada in Vincenc Holc iz Maribora. Skupaj z zaposlenimi sta na grajski zelenici pripravila mize in stole za sprejem gostov in prvo dobrodošlico. Po kratki pogostitvi s sladkimi dobrotami, ki so jih spekle posamezne udeleženke, se jih je večina podala v župnijsko cerkev Marijinega rojstva v Negovi k sveti maši. Ob duhovniku dr. Antonu Ožingerju jo je daroval župnik župnije Sv. Jurij ob Ščavnici Boštjan Ošlaj.

Holčevi z gore in Kolaričevi z vrha

Srečalo se je 70 pripadnikov rodbine Steyer z Apaškega polja

Srečanje SteyerVinogradniško posestvo Steyer ali Hišo dišečih tramincev iz Plitvice pri Gornji Radgoni je v preteklosti, predvsem zaradi vrhunskih vin in odlične kulinarike, obiskalo veliko, na stotine in tisoče zlasti ljubiteljev vrhunske kapljice, ne le iz Slovenije, temveč praktično z vseh celin, a gotovo nikoli pred minulo soboto, na čudovitem posestvu, hkrati ni bilo toliko pripadnikov rodbine Steyer. V organizaciji treh sorodnikov, gostitelja Danila Steyerja, apaškega župana, dr. Andreja Steyerja in Ericha Steyerja iz sosednje Avstrije, jih je namreč na 3. bienalno srečanje prišlo okoli 70, od blizu in daleč, največ iz Apaške doline, pa tudi iz Avstrije, Nemčije in Luksemburga. Med njimi je bila najstarejša Otilija (Steyer) Gungl, rojena 13.12.1928 in najmlajša Ana Stejer, rojena, 9.6.2016.

Steyerji živijo na vseh koncih sveta

Rekordnih 32 pohodnikov med Pincami in Hodošem

Pohod Pince - HodošRazdalja med Hodošem, na severu, in Pincami, na vzhodu Prekmurja, meri 45 km, in to pot vsako leto prehodi skupina pohodnikov, predvsem prebivalcev z Goričkega. Prvič so se na iniciativo zakoncev Abraham podali na pot leta 2015, odtlej pa jo vsako leto ponovijo. In letošnji pohod se je pričel minulo soboto v Pincah, in sicer že ob 5.30. Zbrane sta pred tamkajšnjim vaškim domom pred odhodom pogostili družini Jaklin in Feher.

Ob meji so prehodili kar 45 kilometrov

Med najstarejšim (91) in najmlajšim (8) udeležencem 82 let razlike

Medgeneracijsko srečanje Janžev VrhKljub nekoliko turobnemu in občasno deževnemu vremenu, so Krajevna organizacija RK Janžev Vrh (predsednica: Rija Albert), PGD Janžev Vrh (Anton Belna) in DU Grozdek Janžev Vrh (Jožef Vaupotič) uspešno organizirali 7. medgeneracijsko zdravstveno - športno – družabno srečanje krajanov Janževega in Melanjskega Vrha ter Žrnova, in tudi drugih občanov iz občin Radenci in Gornja Radgona. Skozi večurno druženje, ki se je začelo že ob 8. uri zjutraj, z različnimi aktivnostmi, se je prireditve udeležilo več kot 70 oseb različne starosti s tem, da je najmlajši udeleženec bil star osem, najstarejši kar 91 let.

Na 7. medgeneracijskem srečanju na Janževem Vrhu je bilo pestro

Nekoč „Metuljček", danes „Prestiž – caffe & grill"

Prestiž GederovciGotovo ni veliko Prekmurcev in gostov iz drugih delov Slovenije, ki so se kdaj peljali čez Avstrijo v Mursko Soboto, in se ne spomnijo Gostilne „Metuljček", tik ob kmetijski zadrugi in krožišču v Gederovcih. Kljub uspešnemu poslovanju je gostišče pred dobrim letom dni prenehalo poslovati, kar je za mnoge ljubitelje dobre kulinarike in tudi hladne pijače, bil pravi mali šok. Toda pred nedavnim se je vse skupaj znova spremenilo na boljše. Sedaj v prijetni prekmurski vasi Gederovci, sredi prečudovitega naravnega okolja na obrobju meje z Avstrijo, ponovno deluje prijeten gostinski lokal, ki se sedaj imenuje „Prestiž – caffe & grill", ki je po mnenju obiskovalcev po kakovosti že prehitel svojega predhodnika. Lokal, ki se nahaja na čudoviti lokaciji, 9 km oddaljeni od Murske Sobote, ter po 5 km od Radencev, Gornje in avstrijske Radgone, je odprl mladi podjetnik Gregor Šavor, ki ga mnogi poznajo tudi kot glasbenika, člana skupine „Prestiž" po kateri je tudi gostilna, znana po prijetnem ambientu, prijaznem osebju in izvrstni ponudbi najrazličnejših jedi, dobila ime.

V Gederovcih deluje novo gostišče z odlično hrano in pijačo

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Viničarstvo

 

Viničarstvo je bilo na različnih področjih različno zastopano. Največ jih je bilo v hribovitih predelih, kjer so gojili vinsko trto. Med obema svetovnima vojnama je bilo namreč na našem območju 1155 ha vinogradov, od tega 893 v Radgonsko - Kapelskih goricah. V tem času bi naj bilo pri nas okrog 800 viničarjev, ni pa znano koliko je bilo gosposkih in koliko kmečkih.

 

Največ vinogradov so v lasti imeli tuji, nemški posestniki (skoraj polovico). Gospodarji so v bližini vinograda postavili "zidanice" ali gosposke hiše, v katerih je bil prostor za gospodarja, ko je prišel v svoje gorice, za "frboltarja" (namestnik gospodarja, ki je bil tudi kletar) in viničarja. Pogosto je bil tu še "šafar", ki je bil nekakšen delovodja, kateri je razporejal delavce in delo v vinogradu. Oba, "frboltar" in "šafar", sta bila bolje plačana kot delavci in viničarji. Takšne zidanice so bile največkrat povezane s kletjo ter prešo in so se med seboj močno razlikovale ter ne kažejo nobenih značilnosti ljudskega stavbarstva. Pokrajini so dajale svojevrstno obeležje, ker so bile postavljene na najvidnejše in najlepše razgledne točke. Nekatere so bile pokrite s skodlami (šintlni), nekatere pa so bile že zidane.

Viničar je redil eno do dve kravi, nekaj svinj in kokoši. Travo je imel zastonj oziroma je gospodarju moral odstopiti ves gnoj za gorice. Zato so bili gospodarji zainteresirani, da je imel viničar čim več živine. Viničarju pa so živali pomagale pri oskrbi s hrano (mleko, meso, jajca). "Gosposki" viničarji so za svoje delo dobili plačo. Delali so ob "deri", to je brez hrane in pijače, od 7.00 do 18.00 ure, pri tem so imeli dvakrat po pol ure prosto. Plače so jim izplačevali vsak teden in sicer 7 do 10 dinarjev po dnevu za normalno delo (vezanje, škropljenje, kopanje, trgatev) in do 12 dinarjev na dan za "rigolanje" (oranje), ki se je opravljalo pozimi. Nekateri gospodarji so dajali tudi jabolčnik, po 1 l dnevno zastonj, drugače so ga plačevali po 2 dinarja, o vinu pa skoraj ni bilo govora.

"Kmetski" viničarji, ki jih je bilo največ, so živeli na slemenih vrhov, kjer so imeli kmetje manjše vinograde, v viničarijah ali vajncarijah (cimprača - panonska hiša). Izdelane so bile iz lesa in krite s slamo. Kot dopolnilo (za tla, ognjišče in stene ob peči) so uporabljali ilovico in kamenje. Bile so to nizke, dvo ali trocelične stanovanjske hiše, z lesenimi stenami, ki so bile ometane z ilovico pomešano s plevami ali posušenimi kravjeki in pobeljene z apnom, zbitimi ilovnatimi tlemi, lesenim stropom, majhnimi okni (na okna se je včasih plačeval davek - število oken in velikost) in podaljšano slamnato streho (podstenje), ki je vedno in ob vsakem času nudilo zavetje stanovalcem. Tloris hiš je bil podolžen, redko na vogal. Vhodna vrata so vodila v vežo - "priklt", kjer je stala lestvica za na "pod" (podstrešje), za vrati pa je viselo ali stalo razno priročno orodje (sekira, žaga, verige, bati,…). Ob vhodu v kuhinjo je bila klop s škafi in vrči za vodo, nad njo je visel "skledjak" (sklednik). Ob steni je ponekod stala še omara za živila, najrevnejši pa so uporabljali skrinjo. V kuhinji je bilo kurišče za peč in majhno ognjišče ("komen"), na njem in ob njem pa ognjiščni pribor: "burkla", metla, greblca, lopar, valek in "trenfus" (trinožnik). V kotu kuhinje je bil vzidan žganjarski kotel. Eden ali dva škafa in "peh" (bat) za pripravo svinjske hrane so stali na tleh. Na zidu je visela polica za lonce. V kuhinji se je zadrževala samo gospodinja ob kuhanju. Iz priklti so vrata vodila levo ali desno v "hišo", ki je bila edini bivalni, delovni in spalni prostor (tudi edini ogrevani). Za vrati je stala peč s klopmi pod katerimi so bili čevlji in zajec za sezuvanje ("šuhanzl", "züvec"), nad njimi pa pritrjene "štange" (drogovi) za obešanje oblačil. V nasprotnem kotu je stala miza, ob njej klopi, v kotu križ in na steni ena ali dve sliki. Ob steni je stala postelja. Na steni za vrati je bil obešalnik, pod njim pa "ladica" (skrinja). Zibko so imele redke družine in mali otroci so spali v "brlüžjaku" (tudi "tubl na potačih"), nekakšnem predalu na kolescih, ki so ga podnevi porinili pod posteljo. Ležišča so si zvečer pripravili tudi na klopeh ob peči, saj spanje v hlevu ni bilo v navadi. Zbita ilovnata tla so bila "tlakovana" s kamni, po sredini, kjer so potekale poti iz enega v drugi prostor so bile položene lesene deske. V podaljšku hiše je bila "štala", hlev za svinje in "listjak", izjemoma je bila dodana še preša. V kleti so kmetje hranili jabolčnik in vino.

Viničar je imel kravo, svinjo ali le kozo, ki je dajala hrano za ponavadi številno družino. Ker so takšni viničariji rekli "vrh", so kmetje, ki so šli po vino ali jabolčnik, rekli, da gredo v vrh. Tak izraz se je ohranil še vse do današnjih dni. Tudi kmečke hiše v ravnini se niso kaj dosti razlikovale od viničarskih, le da so imele dve "hiši", "prednjo" in "zadnjo", ki je bila za preužitkarje.

Gradnja hiš je bila preprosta: na zbita ilovnata tla so položili hrastove tramove - "podseke", nanje pa smrekove, v vogalih vezane v križ ("na cinkl") in med seboj spojene s smrekovimi klini. Z ilovnatim blatom so zaprli špranje, lesene strope premazali s telečjo krvjo, "tlakovali" ilovnata tla in položili "hodne" deske, ometali stene (ilovica s posušenimi kravjeki ali plevami) in jih pobelili z apnom, le da je spodnji zunanji rob ostal temen (apno so zmešali s kravjeki in sajami). Poudarek so taki hiši dajale "svisle" - lesen rezljan opaž na vrhnjem delu končne stene, omejene z robovoma strehe. Deske opaža so bile na robovih vbočene - izbočene in koničasto oblikovane ter so sestavljale ornament. Nekateri opaži so bili tudi poslikani. Slamnate strehe so zamenjale strehe iz lesa ali opeke, ko so žitarice pričeli gnojiti z umetnimi gnojili, saj slama ni bila več kvalitetna (je "puhla") in je vzdržala komaj dobrih 5 let namesto 30 do 40 let kot nekoč. Premožnejši kmetje so že v zadnji desetletjih 19. stoletja take hiše zamenjali z zidanimi in kritimi z opeko. Tloris se je malo razširil (več prostorov - "zadnja" hiša, kamra, shramba). Hiše so bile podkletene in zato za dve ali tri stopnice dvignjene od tal. Hiše so krasila rezljana vrata in poudarjeni okenski okvirji. Gospodarska poslopja (parma - za slamo, gümno - skedenj za mlatev, konjska in kravja štala, kolarna - za shranjevanje vozov,…) so skoraj povsod stala ločeno od bivalne zgradbe.

Plačilo "kmetskega" viničarja za opravljeni "tabvr" ali "tabrh" (delo), ni bil denar temveč "pleh" ali "špan" (pločevinasta štirioglata ploščica z inicijalkami gospodarja). Viničar je imel pri kmetu hrano, delovni dan ("težak") je trajal od 8.00 ure do trde teme, v času spravila pridelkov pa tudi pozno v noč. Za težja dela (košnja, žetev, rigolanje) je dobil viničar "pleh" in pol, redko dva "pleha". Seveda "pleh" ni bil splošno plačilno sredstvo. Z njim je viničar ob novem letu, ko sta z gospodarjem delala "račun", plačal stanovanje, prevoze, kak "ogun" (dolg), ki ga je najel pri gospodarju ali drugje skozi vso leto. Viničar je moral biti kmetu na voljo celo leto in je svojo malo posest, ki mu jo je dodelil kmet, obdeloval, ko pri kmetu ni bilo dela.

Svojih pridelkov seveda ni mogel pravočasno okopati, zato so bili ti zelo pičli. Ker ni pridelal dovolj hrane, jo je kupoval pri kmetu - gospodarju za "pleh" in zato ponavadi viničarju ob koncu leta ni ostalo nič "plehov". Če pa so že ostali, jih je gospodar pustil za drugo leto. Kakšne so bile cene? Za spomladansko prase je bilo potrebno dati 12, za jesensko pa 8 do 10 "plehov", s tem da prase ni tehtalo več kot 10 kg. Za vsak prevoz so plačali 1- 2 pleha, za liter vina malo manj kot en pleh, za en pleh pa je bilo za dobiti do pet litrov jabolčnika. Največ plehov, sto, je šlo za uporabo hiše in drugih pritiklin.

Znano je, da so viničarji imeli dosti otrok. Večji so delali pri kmetu, da so "odslužili" svojo dnevno hrano ali pa so jih matere zaklenile v hišo in jih obiskale v času opoldanskega odmora ter jih nahranile z vnaprej pripravljeno hrano. Male otroke so matere dojile več let, pogosto do pet let, in lahko rečemo, da jim je bila narava naklonjena ker so imele veliko manj skrbi pri prehrani malih otrok. O kakšnem zdravstvenem varstvu seveda ni bilo govora in gorje tistemu viničarju, ki je trajno zbolel, saj je hitro moral zapustiti viničarijo, kmet pa je pripeljal novega zdravega viničarja. Brezsrčni kmetje so svoje viničarje nagnali tudi sredi najhujše zime in le redki viničarji so se upali upreti, saj je gospodar o njem vedel raztrobiti vse najslabše in mu tako še otežiti iskanje novega domovanja. Družine, ki so se morale nasilno seliti, so ostale brez vsega in so stradale, če jim na pomoč ni priskočil nov gospodar, s čimer pa so si vnaprej naredili velik dolg. Za viničarje je veljal tudi poseben režim pri gojenju kokoši, ki so jih morali vsako leto s 1. avgustom zapreti v "kobače", vse dokler grozdje ni bilo pobrano (da ga ne bi zobale ) in pa stroga prepoved zobanja grozdja. Niti sam gospodar ni zobal grozdja pred svojimi delavci in če je sumil, da prepoved kršijo je tudi redno kontroliral greznice, da bi med iztrebki našel koščice grozdja.

Na dan trgatve je gospodar ustrelil s pištolo ali z možnarjem in tako "pregnal kače". Od tega trenutka naprej je postal radodaren z grozdjem in otroci so si ga lahko privoščili. Trgatev je bila najbolj veselo opravilo. Priprave so zahtevale zamakanje preše in "čreslanje" novih sodov (sod so zaparili in pomivali, da so iz njega izprali tanin). Vsak nov sod (novjak) je gospodar prvič uporabil le za mošt ali sladek jabolčnik. Namakali so "püte" (brente), umili in zaparili so prešno kad, umili vse posode in orodje, ki so ga uporabljali pri prešanju. Gospodar je pripravil "prakol", na katerega je "pütar" vrezoval število prenesenih "püt". Na prakolu so bili vrezi tudi za več desetletij nazaj. Če je bilo dovolj "bračev" in dosti grozdja, sta dva moža na preši grozdje najprej "tretala" - na "podu" (na preši) sta pretlačila grozdje z bosimi umitimi nogami. Danes so "prešari" obuti v gumijaste škornje, ki jih uporabljajo samo v ta namen. Tako natečen mošt imenujejo "tretanje". Vse stare preše so bile lesene, delane na vreteno s pomočjo katerega so debel hrastov tram ("prešpan") pritiskali na koš z grozdjem. K temu je pripomogel tudi viseč kamen, ki je s svojo težo vlekel prešpan navzdol. Navadno so prešali do štirih zjutraj.

Eno najtežjih del v vinogradu je bilo "rigolanje" (obnova vinograda oziroma priprava zemlje za nov nasad trte). To so opravljali le moški, ki so morali zemljo prekopati en meter široko in 80 do 90 cm globoko. Kmet, ki je imel viničarja je dal rigolanje "v prek" - se pravi, da je viničar rigolal sam s svojo družino, plačan pa je bil z drvmi, zrnjem in včasih tudi z denarjem.

Viničarski odnosi so bili odpravljeni z zemljiškim maksimumom leta 1953, kar je bila rešitev mnogih siromašnih družin, saj so dobili po agrarni reformi odvzete male posesti in so lahko zagospodarili po svoje. Mnogi so sicer obdržali vezi z nekdanjim gospodarjem in so hodili k njem delat, ko so imeli čas in ne pod prisilo. V veljavi so bili še vedno "plehi", ki so počasi izginili z razvojem industrije in uvajanjem mehanizacije ter so kmetje pričeli delavca plačevati z denarjem. Kako je bilo viničarjem težko nam lahko pove tudi izrek, ki je krožil med revnimi "svobodnimi" kmeti: "Boljše je gledati skozi eno svojo okno kot skozi pet viničarskih."

Nahajate se: MKR Obrti in gospodarstvo Viničarstvo