Rodila se je pred 80., poročila pa pred 60. leti

Diamantna poroka LončaričZa Marico Lončarič iz Lokavcev pri Negovi je 23. januar gotovo najbolj srečen datum v življenju. Kako tudi ne, ko pa se je natančno tega dne pred osmimi desetletji rodila, pred šestimi pa tudi poročila. Torej je letos, prav na dan, ko so se po kar nekaj meglenih in turobnih dneh, nad negovskim delom Slovenskih Goric, pojavili prijetni sončni žarki, imela pravi vzrok za dvojno praznovanje. Pravzaprav je s svojim življenjskim sopotnikom, možem Slavkom, brez posebnega pompa in razkošja, v domači hiši, kjer ima sedež tudi na daleč znano podjetje Montaža Lončarič, predvsem prejemala darila in čestitke, oba za visok skupni življenjski jubilej, ona sama pa še za okrogel osebni jubilej. Odločila sta se namreč, da bosta svoj jubilej obeležila v družbi svojih najdražjih, treh otrok, štirih vnukov in pravnukinje, ter še nekaj drugih svojcev, sorodnikov in prijateljev. Ob ganljivih čestitkah se je slavljencema tu in tam orosilo oko...

Marica in Slavko Lončarič obeležila diamantno poroko in njenih osemdeset

Dedek Mraz obiskal tudi otroke v Lutvercih

Dedek Mraz LutverciV našem gasilskem domu je bilo konec decembra spet veselo. Naše otroke je obiskal dedek Mraz. Že sedmo leto zapored se v našem društvu trudimo, da organiziramo prihod dedka Mraza. Tudi letos sta celotno organizacijo in priprave za ta projekt prevzeli naši članici društva, ki sta tudi v komisiji za mladino v društvu Zdenka Šuman in Tina Rojc. Seveda so na pomoč priskočile še ostale pridne roke: Sanja H. je pomagala pri pripravi kulturnega programa, Monika Š. in Sara R. pri pakiranju daril, fotografiranje Monika, aranžerka Blanka pri izdelavi scene, pa še vsi ostali, ki so pomagali pri pripravi prostora, ipd.

Dedek Mraz v Lutvercih

Verniki so se zahvalili svojemu župniku (in nekdanjemu nogometnemu sodniku) Janezu Ferencku iz Apač, ob njegovem življenjskem jubileju

Janez FerencekDa priljubljeni apaški župnik Janez Ferencek letos praznuje okrogel življenjski jubilej, 60. letnico življenja, smo izvedeli po naključju. Na dan, ko se je pred 60 leti rodil so župnijski dvorani domače cerkve, ki se nahaja ob župnišču in služi v zimskem času kot bogoslužni prostor, je namreč daroval večerno sv. Mašo. Slednjo je s petjem, ob spremljavi organistke Aleksandre Papež na elektronskih orglah, popestril Župnijski pevski zbor, ki je po končani maši svojemu priljubljenemu župniku zapel: »Vse najboljše, dragi župnik Janez...«, v slovenščini in tradicionalno iste verze tudi v angleščini. V tem času so moški že začeli pripravljati mize in klopi, kjer so skupaj s slavljencem ob obloženi mizi z dobrotami, ki so jih pripravile pevke, s slavljencem nazdravili.

»Vse najboljše, dragi župnik Janez...«

Marija in Štefan Čeh sta tik po novem letu obeležila zlati pir

Zlata poroka ČehKomaj so utihnila božična in novoletna praznovanja, že sta zakonca Marija in Štefan Čeh z Bišečkega Vrha v Slovenskih goricah praznovala nov pomemben dogodek. Že prvo soboto v letu 2020 sta namreč, v krogu najbližjih in prijateljev, v gostišču Štajerska hiša kulinarike v Gočovi, obhajala visok skupni življenjski jubilej – zlato poroko. Vse skupaj se je začela z obiskom cerkve Sv. Bolfenka v Trnovski vasi, kjer je župnik Franc Mlakar, pri darovani sv. maši, opravil cerkveni obred. Od tod so se številni svatje z zlatoporočencema odpravili v Gočovski dvorec, kjer je potekal civilni zlatoporočni obred, s katerim sta potrdila svojo 50 - letno zakonsko zvestobo.

Najprej v cerkev, nato v dvorec

Zofija in Anton Žavrlan iz Slovenskih goric sta obhajala zlato poroko

Zlata poroka ŽavrlanBrez velikega pompa, v družbi svojih najdražjih, sta tik pred iztekom leta 2019, zlato poroko obhajala Zofija in Anton Žavrlan z Zgornje Ščavnice v Slovenskih goricah. Prijetno praznovanje, ki je potekalo na njunem domu, je s svojim obiskom počastil tudi župan občine Sveta Ana, Silvo Slaček, ki jima je v imenu občine čestital in izročil spominsko darilo, umetniško sliko vinograda, na kateri se v ozadju vidi cerkev sv. Ane. Ob klepetu s slavljencema smo izvedeli marsikaj iz njunega zanimivega in pestrega skupnega življenja.

Župan jima je čestital kar na njunem domu

Delegacija OZ RKS je na Orehovskem Vrhu obiskala 90-letnico Veroniko Fajfar, ki se je razveselila obiska in čestitk

Veronika Fajfar jubilejPred dnevi je Veronika Fajfar, ki živi v Orehovskem Vrhu, dober streljaj iz Gornje Radgone, praznovala 90. rojstni dan in jo je z obiskom razveselila delegacija Rdečega križa. Na obisk je s poverjenicama Ido Šemrl in Marijo Vrbančič, prišel predsednik Krajevnega odbora RK Črešnjevci – Zbigovci, Janko Auguštin. Ob čestitkah in izročitvi daril, je bila opazna radost slavljenke, ki je izrazila veselje in zadovoljstvo, da so z obiskom počastili njen visoki življenjski jubilej.

Deset vnukov, 13 pravnukov in dva prapravnuka...

Priljubljena Prekmurca iz Apaške doline

Biserna poroka NovakKer sta se Amalija in Franc Novak iz Apač poročila 30. decembra 1959, sta tudi šestdeset let pozneje, biserno poroko obhajala tik pred iztekom leta. Prvič je poroka potekala v Murski Soboti, civilna na tedanjem matičnem uradu, cerkvena pa v cerkvi Sv. Nikolaja. In ker je bila Amalija učiteljica sta se cerkveno poročila ponoči v tajnosti. Tokrat sta svojo biserno poroko praznovala v krogu svoje družine in prijateljev v apaški cerkvi, sveto mašo pa je daroval župnik Janez Ferencek. Ob cerkvenem poročnem obredu jima je župnik Janez Ferencek namenil veliko lepih besed zahvale in jima izročil darilo.

Biserno poroko sta obhajala Amalija in Franc Novak iz Apač

Darila blagoslovil negovski župnik Marjan Rola

Božiček pri ŠenekarjuV Gostilni Šenekar, v Spodnjih Ivanjcih pri Negovi, je tik pred božičem, potekala tradicionalna prireditev, kjer je Božiček obdaril 60 otrok iz KS Spodnji Ivanjci, starih do 6 let. Že 27. tovrstno prireditev z obdarovanjem je tudi letos pripravilo Kulturno športno društvo (KŠD) Spodnji Ivanjci, s pomočjo sredstev Krajevne skupnosti Spodnji Ivanjci in dobrotnikov. Ob tej priliki so otroci iz KS Spodnji Ivanjci, pod vodstvom Simone Danko in Martine Vesenjak, pripravili kulturni program z božično vsebino.

Božiček obdaril 60 otrok

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Viničarstvo

 

Viničarstvo je bilo na različnih področjih različno zastopano. Največ jih je bilo v hribovitih predelih, kjer so gojili vinsko trto. Med obema svetovnima vojnama je bilo namreč na našem območju 1155 ha vinogradov, od tega 893 v Radgonsko - Kapelskih goricah. V tem času bi naj bilo pri nas okrog 800 viničarjev, ni pa znano koliko je bilo gosposkih in koliko kmečkih.

 

Največ vinogradov so v lasti imeli tuji, nemški posestniki (skoraj polovico). Gospodarji so v bližini vinograda postavili "zidanice" ali gosposke hiše, v katerih je bil prostor za gospodarja, ko je prišel v svoje gorice, za "frboltarja" (namestnik gospodarja, ki je bil tudi kletar) in viničarja. Pogosto je bil tu še "šafar", ki je bil nekakšen delovodja, kateri je razporejal delavce in delo v vinogradu. Oba, "frboltar" in "šafar", sta bila bolje plačana kot delavci in viničarji. Takšne zidanice so bile največkrat povezane s kletjo ter prešo in so se med seboj močno razlikovale ter ne kažejo nobenih značilnosti ljudskega stavbarstva. Pokrajini so dajale svojevrstno obeležje, ker so bile postavljene na najvidnejše in najlepše razgledne točke. Nekatere so bile pokrite s skodlami (šintlni), nekatere pa so bile že zidane.

Viničar je redil eno do dve kravi, nekaj svinj in kokoši. Travo je imel zastonj oziroma je gospodarju moral odstopiti ves gnoj za gorice. Zato so bili gospodarji zainteresirani, da je imel viničar čim več živine. Viničarju pa so živali pomagale pri oskrbi s hrano (mleko, meso, jajca). "Gosposki" viničarji so za svoje delo dobili plačo. Delali so ob "deri", to je brez hrane in pijače, od 7.00 do 18.00 ure, pri tem so imeli dvakrat po pol ure prosto. Plače so jim izplačevali vsak teden in sicer 7 do 10 dinarjev po dnevu za normalno delo (vezanje, škropljenje, kopanje, trgatev) in do 12 dinarjev na dan za "rigolanje" (oranje), ki se je opravljalo pozimi. Nekateri gospodarji so dajali tudi jabolčnik, po 1 l dnevno zastonj, drugače so ga plačevali po 2 dinarja, o vinu pa skoraj ni bilo govora.

"Kmetski" viničarji, ki jih je bilo največ, so živeli na slemenih vrhov, kjer so imeli kmetje manjše vinograde, v viničarijah ali vajncarijah (cimprača - panonska hiša). Izdelane so bile iz lesa in krite s slamo. Kot dopolnilo (za tla, ognjišče in stene ob peči) so uporabljali ilovico in kamenje. Bile so to nizke, dvo ali trocelične stanovanjske hiše, z lesenimi stenami, ki so bile ometane z ilovico pomešano s plevami ali posušenimi kravjeki in pobeljene z apnom, zbitimi ilovnatimi tlemi, lesenim stropom, majhnimi okni (na okna se je včasih plačeval davek - število oken in velikost) in podaljšano slamnato streho (podstenje), ki je vedno in ob vsakem času nudilo zavetje stanovalcem. Tloris hiš je bil podolžen, redko na vogal. Vhodna vrata so vodila v vežo - "priklt", kjer je stala lestvica za na "pod" (podstrešje), za vrati pa je viselo ali stalo razno priročno orodje (sekira, žaga, verige, bati,…). Ob vhodu v kuhinjo je bila klop s škafi in vrči za vodo, nad njo je visel "skledjak" (sklednik). Ob steni je ponekod stala še omara za živila, najrevnejši pa so uporabljali skrinjo. V kuhinji je bilo kurišče za peč in majhno ognjišče ("komen"), na njem in ob njem pa ognjiščni pribor: "burkla", metla, greblca, lopar, valek in "trenfus" (trinožnik). V kotu kuhinje je bil vzidan žganjarski kotel. Eden ali dva škafa in "peh" (bat) za pripravo svinjske hrane so stali na tleh. Na zidu je visela polica za lonce. V kuhinji se je zadrževala samo gospodinja ob kuhanju. Iz priklti so vrata vodila levo ali desno v "hišo", ki je bila edini bivalni, delovni in spalni prostor (tudi edini ogrevani). Za vrati je stala peč s klopmi pod katerimi so bili čevlji in zajec za sezuvanje ("šuhanzl", "züvec"), nad njimi pa pritrjene "štange" (drogovi) za obešanje oblačil. V nasprotnem kotu je stala miza, ob njej klopi, v kotu križ in na steni ena ali dve sliki. Ob steni je stala postelja. Na steni za vrati je bil obešalnik, pod njim pa "ladica" (skrinja). Zibko so imele redke družine in mali otroci so spali v "brlüžjaku" (tudi "tubl na potačih"), nekakšnem predalu na kolescih, ki so ga podnevi porinili pod posteljo. Ležišča so si zvečer pripravili tudi na klopeh ob peči, saj spanje v hlevu ni bilo v navadi. Zbita ilovnata tla so bila "tlakovana" s kamni, po sredini, kjer so potekale poti iz enega v drugi prostor so bile položene lesene deske. V podaljšku hiše je bila "štala", hlev za svinje in "listjak", izjemoma je bila dodana še preša. V kleti so kmetje hranili jabolčnik in vino.

Viničar je imel kravo, svinjo ali le kozo, ki je dajala hrano za ponavadi številno družino. Ker so takšni viničariji rekli "vrh", so kmetje, ki so šli po vino ali jabolčnik, rekli, da gredo v vrh. Tak izraz se je ohranil še vse do današnjih dni. Tudi kmečke hiše v ravnini se niso kaj dosti razlikovale od viničarskih, le da so imele dve "hiši", "prednjo" in "zadnjo", ki je bila za preužitkarje.

Gradnja hiš je bila preprosta: na zbita ilovnata tla so položili hrastove tramove - "podseke", nanje pa smrekove, v vogalih vezane v križ ("na cinkl") in med seboj spojene s smrekovimi klini. Z ilovnatim blatom so zaprli špranje, lesene strope premazali s telečjo krvjo, "tlakovali" ilovnata tla in položili "hodne" deske, ometali stene (ilovica s posušenimi kravjeki ali plevami) in jih pobelili z apnom, le da je spodnji zunanji rob ostal temen (apno so zmešali s kravjeki in sajami). Poudarek so taki hiši dajale "svisle" - lesen rezljan opaž na vrhnjem delu končne stene, omejene z robovoma strehe. Deske opaža so bile na robovih vbočene - izbočene in koničasto oblikovane ter so sestavljale ornament. Nekateri opaži so bili tudi poslikani. Slamnate strehe so zamenjale strehe iz lesa ali opeke, ko so žitarice pričeli gnojiti z umetnimi gnojili, saj slama ni bila več kvalitetna (je "puhla") in je vzdržala komaj dobrih 5 let namesto 30 do 40 let kot nekoč. Premožnejši kmetje so že v zadnji desetletjih 19. stoletja take hiše zamenjali z zidanimi in kritimi z opeko. Tloris se je malo razširil (več prostorov - "zadnja" hiša, kamra, shramba). Hiše so bile podkletene in zato za dve ali tri stopnice dvignjene od tal. Hiše so krasila rezljana vrata in poudarjeni okenski okvirji. Gospodarska poslopja (parma - za slamo, gümno - skedenj za mlatev, konjska in kravja štala, kolarna - za shranjevanje vozov,…) so skoraj povsod stala ločeno od bivalne zgradbe.

Plačilo "kmetskega" viničarja za opravljeni "tabvr" ali "tabrh" (delo), ni bil denar temveč "pleh" ali "špan" (pločevinasta štirioglata ploščica z inicijalkami gospodarja). Viničar je imel pri kmetu hrano, delovni dan ("težak") je trajal od 8.00 ure do trde teme, v času spravila pridelkov pa tudi pozno v noč. Za težja dela (košnja, žetev, rigolanje) je dobil viničar "pleh" in pol, redko dva "pleha". Seveda "pleh" ni bil splošno plačilno sredstvo. Z njim je viničar ob novem letu, ko sta z gospodarjem delala "račun", plačal stanovanje, prevoze, kak "ogun" (dolg), ki ga je najel pri gospodarju ali drugje skozi vso leto. Viničar je moral biti kmetu na voljo celo leto in je svojo malo posest, ki mu jo je dodelil kmet, obdeloval, ko pri kmetu ni bilo dela.

Svojih pridelkov seveda ni mogel pravočasno okopati, zato so bili ti zelo pičli. Ker ni pridelal dovolj hrane, jo je kupoval pri kmetu - gospodarju za "pleh" in zato ponavadi viničarju ob koncu leta ni ostalo nič "plehov". Če pa so že ostali, jih je gospodar pustil za drugo leto. Kakšne so bile cene? Za spomladansko prase je bilo potrebno dati 12, za jesensko pa 8 do 10 "plehov", s tem da prase ni tehtalo več kot 10 kg. Za vsak prevoz so plačali 1- 2 pleha, za liter vina malo manj kot en pleh, za en pleh pa je bilo za dobiti do pet litrov jabolčnika. Največ plehov, sto, je šlo za uporabo hiše in drugih pritiklin.

Znano je, da so viničarji imeli dosti otrok. Večji so delali pri kmetu, da so "odslužili" svojo dnevno hrano ali pa so jih matere zaklenile v hišo in jih obiskale v času opoldanskega odmora ter jih nahranile z vnaprej pripravljeno hrano. Male otroke so matere dojile več let, pogosto do pet let, in lahko rečemo, da jim je bila narava naklonjena ker so imele veliko manj skrbi pri prehrani malih otrok. O kakšnem zdravstvenem varstvu seveda ni bilo govora in gorje tistemu viničarju, ki je trajno zbolel, saj je hitro moral zapustiti viničarijo, kmet pa je pripeljal novega zdravega viničarja. Brezsrčni kmetje so svoje viničarje nagnali tudi sredi najhujše zime in le redki viničarji so se upali upreti, saj je gospodar o njem vedel raztrobiti vse najslabše in mu tako še otežiti iskanje novega domovanja. Družine, ki so se morale nasilno seliti, so ostale brez vsega in so stradale, če jim na pomoč ni priskočil nov gospodar, s čimer pa so si vnaprej naredili velik dolg. Za viničarje je veljal tudi poseben režim pri gojenju kokoši, ki so jih morali vsako leto s 1. avgustom zapreti v "kobače", vse dokler grozdje ni bilo pobrano (da ga ne bi zobale ) in pa stroga prepoved zobanja grozdja. Niti sam gospodar ni zobal grozdja pred svojimi delavci in če je sumil, da prepoved kršijo je tudi redno kontroliral greznice, da bi med iztrebki našel koščice grozdja.

Na dan trgatve je gospodar ustrelil s pištolo ali z možnarjem in tako "pregnal kače". Od tega trenutka naprej je postal radodaren z grozdjem in otroci so si ga lahko privoščili. Trgatev je bila najbolj veselo opravilo. Priprave so zahtevale zamakanje preše in "čreslanje" novih sodov (sod so zaparili in pomivali, da so iz njega izprali tanin). Vsak nov sod (novjak) je gospodar prvič uporabil le za mošt ali sladek jabolčnik. Namakali so "püte" (brente), umili in zaparili so prešno kad, umili vse posode in orodje, ki so ga uporabljali pri prešanju. Gospodar je pripravil "prakol", na katerega je "pütar" vrezoval število prenesenih "püt". Na prakolu so bili vrezi tudi za več desetletij nazaj. Če je bilo dovolj "bračev" in dosti grozdja, sta dva moža na preši grozdje najprej "tretala" - na "podu" (na preši) sta pretlačila grozdje z bosimi umitimi nogami. Danes so "prešari" obuti v gumijaste škornje, ki jih uporabljajo samo v ta namen. Tako natečen mošt imenujejo "tretanje". Vse stare preše so bile lesene, delane na vreteno s pomočjo katerega so debel hrastov tram ("prešpan") pritiskali na koš z grozdjem. K temu je pripomogel tudi viseč kamen, ki je s svojo težo vlekel prešpan navzdol. Navadno so prešali do štirih zjutraj.

Eno najtežjih del v vinogradu je bilo "rigolanje" (obnova vinograda oziroma priprava zemlje za nov nasad trte). To so opravljali le moški, ki so morali zemljo prekopati en meter široko in 80 do 90 cm globoko. Kmet, ki je imel viničarja je dal rigolanje "v prek" - se pravi, da je viničar rigolal sam s svojo družino, plačan pa je bil z drvmi, zrnjem in včasih tudi z denarjem.

Viničarski odnosi so bili odpravljeni z zemljiškim maksimumom leta 1953, kar je bila rešitev mnogih siromašnih družin, saj so dobili po agrarni reformi odvzete male posesti in so lahko zagospodarili po svoje. Mnogi so sicer obdržali vezi z nekdanjim gospodarjem in so hodili k njem delat, ko so imeli čas in ne pod prisilo. V veljavi so bili še vedno "plehi", ki so počasi izginili z razvojem industrije in uvajanjem mehanizacije ter so kmetje pričeli delavca plačevati z denarjem. Kako je bilo viničarjem težko nam lahko pove tudi izrek, ki je krožil med revnimi "svobodnimi" kmeti: "Boljše je gledati skozi eno svojo okno kot skozi pet viničarskih."

Nahajate se: MKR Obrti in gospodarstvo Viničarstvo