Prišli sta tudi učiteljici Marija in Rozina

Srečanje sošolcev OŠ SJoŠSončna in vroča sobota, zadnja v letošnjem juliju, je bila pravšnji dan za 5. srečanje nekdanjih učencev OŠ Videm ob Ščavnici (sedaj OŠ Sv. Jurij ob Ščavnici), ki so rojeni leta 1951. Nadvse prijetnega srečanja, ki ga je organiziral Ivan Weindorfer, se je udeležila dobra tretjina nekdanjih učenk in učencev, ki so osnovnošolske klopi greli med leti 1958/65. Srečanje se je začelo s sveto mašo, ki jo je, za pokojne in žive učence, v farni cerkvi Sv. Jurija, daroval duhovni pomočnik Mirko Rakovec. Del srečanja so namenili tudi obisku pokopališča pri Svetemu Juriju, kjer so se poklonili spominu pokojnim sošolcem. Med njimi je tudi nedavno umrli Vlado Kocuvan, ki je bil organizator preteklih tovrstnih srečanj.

Srečali so se sošolci OŠ Videm ob Ščavnici, letniki 1951

Pri Sveti Ani so tekmovali v kuhanju štajerske kisle juhe, zmagala pa je ekipa iz Apaške doline

Kisla juha Sv. AnaV okviru obeleževanja občinskega praznika občine Sveta Ana v Slovenskih goricah - Aninega tedna 2018, je na dvorišču okrepčevalnice Šenk pri Sveti Ani potekalo tradicionalno, 8. tekmovanje v kuhanju štajerske kisle juhe. Ob pomoči nekaterih drugih društev in organizacij, predvsem pa številnih sponzorjev in donatorjev, so zanimiv dogodek odlično pripravili Kulinarično društvo kisla juha Sveta Ana, KO RK Lokavec in Okrepčevalnica Šenk. Žal je letos udeležba bila skromna, saj so tekmovale le štiri (lani: 14) ekipe, kljub temu je vzdušje bilo enkratno, tako da je tudi alfa in omega prireditve Lili Uroševič bila zadovoljna s celotnim dogajanjem, enako tudi nastopajoči kuharji in kuharice. Peta domača ekipa organizatorjev „Kulinarično društvo kisla juha" je skuhala skoraj poln 300-litrski kotel juhe, tako da te priljubljene jedi ni zmanjkalo. Po razglasitvi rezultatov tekmovanja so tako lahko razdelili več kot 300 porcij zanimive jedi iz svinjskih nogic, želodcev, plečke, korenčka, krompirja, čebule...in različnih začimb.

Črnci pred Gospodinjami in Pogledom

Pokazali so kako se je nekoč želo in kosilo

Žetev Spodnja ŠčavnicaMesec julij je čas počitnic, dopustov, velike vročine, različnih prireditev in dogodkov, pa tudi čas žetve zlatega zrnja. Prav v tem času je v organizaciji Društva podeželskih žena Gornja Radgona, kateremu so pomagali KZ Radgona, Občina in KSS Radgona, ob vaško gasilskem domu v Spodnji Ščavnici potekal, že 36. po vrsti, tradicionalni praznik žetve, ki iz leta v leto sicer potrjuje, da je tovrstno ohranjanje starih kmečkih običajev in opravil, vedno dobrodošlo, a žal se ga mlajši redko udeležujejo, da bi se česa naučili. In čeprav je v zadnjih letih vedno več takšnih in drugačnih prireditev povezanih z žetvijo, je tista v Spodnji Ščavnici nekaj posebnega, saj sodi med začetnike na tem področju, ob tem pa je to prireditev, ki vsako leto pritegne nekaj žanjic in koscev, zraven pa veliko več obiskovalcev.

Društvo podeželskih žena Gornja Radgona ohranja in obuja najpomembnejšo kmečko opravilo, ročno žetev pšenice

Milena Benko z maksimalnim številom točk

Naj kvašeni rogljičkiV okviru 36. dneva žetve v Spodnji Ščavnici sta Društvo podeželskih žena (DPŽ) Gornja Radgona in Zveza kmetic Slovenije (ZKS) pripravila I. državno razstavo in ocenjevanje kvašenih rogljičkov (kifelcev). Na prvem tovrstnem dogodku, ki ga lahko poimenujemo tudi državno prvenstvo, je strokovna komisija, katero je vodila predsednica Zveze kmetic Slovenije, Irena Ule (zraven sta bili še Nada Flegar in Celestina Strajnšek) z Biotehnične fakultete Univerze v Ljubljani, ocenila osem vzorcev te priljubljene sladice oz. sladkega prigrizka.

Pripravili so prvo državno razstavo in ocenjevanje kvašenih rogljičkov

Ob svečani otvoritvi prenovljenega ŠRC Nemčavci, tudi zanimiva nogometna tekma

ŠRC NemčavciV okviru praznovanja letošnjega občinskega praznika MO Murska Sobota, so posebno zadovoljstvo doživeli prebivalci primestne KS Nemčavci, kjer v 85 gospodinjstvih živi okoli 300 ljudi. V kompleksu vaško-gasilskega doma in ŠRC Nemčavci, tik ob regionalki, ki iz Murske Sobote vodi proti madžarski meji, je namreč potekala slovesna otvoritev Športno rekreacijske turistične točke Nemčavci. Gre za projekt, ki so ga pridobili iz programa LAS (Lokalna akcijska skupina) Goričko 2020 in ga financira Evropski kmetijski sklad za razvoj podeželja - Evropa investira v podeželje. S položitvijo umetne trave na bivšem teniškem igrišču so v Nemčavcih tako pridobili eno igrišče za tenis in večnamensko igrišče za košarko, rokomet, odbojko in mali nogomet. Prednost umetne trave pred opečno podlago, ki je bila prej na teniškem igrišču, je predvsem v vzdrževanju in možnosti uporabe skozi celo leto.

Nemčavci imajo čudovit športno-rekreacijski center

Na 4. vaških igrah v Lutvercih je kar 41 dekletov in fantov streljajo s fračo

Vaške igre LutverciKrajevno vaški odbor Lutverci (Apaška dolina), ki ga vodi predsednik Viktor Sterniša, je konec minulega tedna, na domačem nogometnem igrišču v Lutvercih, pripravil 4. šaljive vaške igre ter streljanje s fračo, na katerih so v šestih zabavnih nalogah tekmovale štiri ekipe. Organizatorji so jih pričakovali nekoliko več, a tudi tako je bilo sila veselo in zabavno. Na igrah, ki so poleg nastopajočih, pritegnile veliko obiskovalcev iz Lutvercev in sosednjih vasi, so nastopili: PGD Lutverci (Jolanda Čerin, Tina Rojc, Patricija Flisar, Jana Kardinar, Tomas Slekovec, Danijel Kotnik, Niko Mulec), PGD Sveta Ana (Nejc Zorec, Matjaž Urošević, Domen Grajfoner, Sašo Zemljič, Valentina Konrad, Nataša Vodan), ekipa Kmetije 2017 (Sabina Mlakar, Maja Alič, Katja Poljanšek, Tomaž Begovič, Monika Košenina, Jan Klobasa, Mitja Roban) in "Dobrovoljčki" (Doris Sterniša, Jože Sterniša, Dani Sterniša, Anže Žnuderl, Milica Hozjan, Matjaž Soklič, Dejan Jaušovec, Doroteja Belna), katere člani prihajajo iz Prlekije. Posebni magnet za obiskovalce, zlasti tiste mlajše, so bili člani ekipe šova „Kmetija 2017", med katerimi je bil tudi domačin iz Gornje Radgone Jan Klobasa.

PGD Sveta Ana pred ekipo šova „Kmetija 2017

Otilija in Anton sta imela 10 otrok in skupno 572 potomcev

Rodbina SlodnjakDandanes, ko imamo vedno manj časa za takšna in drugačna srečanja ter druženja, so še posebej dobrodošla srečanja svojcev in sorodnikov. Zato niti ne preseneča, da je bilo izjemno prijetno, prisrčno, zabavno in celo ganljivo srečanje potomcev družine Otilije in Antona Slodnjak, ki sta bila rojena davnega leta 1880 v Rotmanu, v občini Juršinci v Slovenskih Goricah. Srečanje je ob pomoči drugih prizadevnih članov pripravljalnega odbora, organiziral Jože Slodnjak iz Maribora, ki nam je ob tem povedal: »To je bilo 7. srečanje potomcev naših prednikov Otilije in Antona Slodnjaka.

Na 7. srečanje rodbine Slodnjak je prišlo nad 250 sorodnikov

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Viničarstvo

 

Viničarstvo je bilo na različnih področjih različno zastopano. Največ jih je bilo v hribovitih predelih, kjer so gojili vinsko trto. Med obema svetovnima vojnama je bilo namreč na našem območju 1155 ha vinogradov, od tega 893 v Radgonsko - Kapelskih goricah. V tem času bi naj bilo pri nas okrog 800 viničarjev, ni pa znano koliko je bilo gosposkih in koliko kmečkih.

 

Največ vinogradov so v lasti imeli tuji, nemški posestniki (skoraj polovico). Gospodarji so v bližini vinograda postavili "zidanice" ali gosposke hiše, v katerih je bil prostor za gospodarja, ko je prišel v svoje gorice, za "frboltarja" (namestnik gospodarja, ki je bil tudi kletar) in viničarja. Pogosto je bil tu še "šafar", ki je bil nekakšen delovodja, kateri je razporejal delavce in delo v vinogradu. Oba, "frboltar" in "šafar", sta bila bolje plačana kot delavci in viničarji. Takšne zidanice so bile največkrat povezane s kletjo ter prešo in so se med seboj močno razlikovale ter ne kažejo nobenih značilnosti ljudskega stavbarstva. Pokrajini so dajale svojevrstno obeležje, ker so bile postavljene na najvidnejše in najlepše razgledne točke. Nekatere so bile pokrite s skodlami (šintlni), nekatere pa so bile že zidane.

Viničar je redil eno do dve kravi, nekaj svinj in kokoši. Travo je imel zastonj oziroma je gospodarju moral odstopiti ves gnoj za gorice. Zato so bili gospodarji zainteresirani, da je imel viničar čim več živine. Viničarju pa so živali pomagale pri oskrbi s hrano (mleko, meso, jajca). "Gosposki" viničarji so za svoje delo dobili plačo. Delali so ob "deri", to je brez hrane in pijače, od 7.00 do 18.00 ure, pri tem so imeli dvakrat po pol ure prosto. Plače so jim izplačevali vsak teden in sicer 7 do 10 dinarjev po dnevu za normalno delo (vezanje, škropljenje, kopanje, trgatev) in do 12 dinarjev na dan za "rigolanje" (oranje), ki se je opravljalo pozimi. Nekateri gospodarji so dajali tudi jabolčnik, po 1 l dnevno zastonj, drugače so ga plačevali po 2 dinarja, o vinu pa skoraj ni bilo govora.

"Kmetski" viničarji, ki jih je bilo največ, so živeli na slemenih vrhov, kjer so imeli kmetje manjše vinograde, v viničarijah ali vajncarijah (cimprača - panonska hiša). Izdelane so bile iz lesa in krite s slamo. Kot dopolnilo (za tla, ognjišče in stene ob peči) so uporabljali ilovico in kamenje. Bile so to nizke, dvo ali trocelične stanovanjske hiše, z lesenimi stenami, ki so bile ometane z ilovico pomešano s plevami ali posušenimi kravjeki in pobeljene z apnom, zbitimi ilovnatimi tlemi, lesenim stropom, majhnimi okni (na okna se je včasih plačeval davek - število oken in velikost) in podaljšano slamnato streho (podstenje), ki je vedno in ob vsakem času nudilo zavetje stanovalcem. Tloris hiš je bil podolžen, redko na vogal. Vhodna vrata so vodila v vežo - "priklt", kjer je stala lestvica za na "pod" (podstrešje), za vrati pa je viselo ali stalo razno priročno orodje (sekira, žaga, verige, bati,…). Ob vhodu v kuhinjo je bila klop s škafi in vrči za vodo, nad njo je visel "skledjak" (sklednik). Ob steni je ponekod stala še omara za živila, najrevnejši pa so uporabljali skrinjo. V kuhinji je bilo kurišče za peč in majhno ognjišče ("komen"), na njem in ob njem pa ognjiščni pribor: "burkla", metla, greblca, lopar, valek in "trenfus" (trinožnik). V kotu kuhinje je bil vzidan žganjarski kotel. Eden ali dva škafa in "peh" (bat) za pripravo svinjske hrane so stali na tleh. Na zidu je visela polica za lonce. V kuhinji se je zadrževala samo gospodinja ob kuhanju. Iz priklti so vrata vodila levo ali desno v "hišo", ki je bila edini bivalni, delovni in spalni prostor (tudi edini ogrevani). Za vrati je stala peč s klopmi pod katerimi so bili čevlji in zajec za sezuvanje ("šuhanzl", "züvec"), nad njimi pa pritrjene "štange" (drogovi) za obešanje oblačil. V nasprotnem kotu je stala miza, ob njej klopi, v kotu križ in na steni ena ali dve sliki. Ob steni je stala postelja. Na steni za vrati je bil obešalnik, pod njim pa "ladica" (skrinja). Zibko so imele redke družine in mali otroci so spali v "brlüžjaku" (tudi "tubl na potačih"), nekakšnem predalu na kolescih, ki so ga podnevi porinili pod posteljo. Ležišča so si zvečer pripravili tudi na klopeh ob peči, saj spanje v hlevu ni bilo v navadi. Zbita ilovnata tla so bila "tlakovana" s kamni, po sredini, kjer so potekale poti iz enega v drugi prostor so bile položene lesene deske. V podaljšku hiše je bila "štala", hlev za svinje in "listjak", izjemoma je bila dodana še preša. V kleti so kmetje hranili jabolčnik in vino.

Viničar je imel kravo, svinjo ali le kozo, ki je dajala hrano za ponavadi številno družino. Ker so takšni viničariji rekli "vrh", so kmetje, ki so šli po vino ali jabolčnik, rekli, da gredo v vrh. Tak izraz se je ohranil še vse do današnjih dni. Tudi kmečke hiše v ravnini se niso kaj dosti razlikovale od viničarskih, le da so imele dve "hiši", "prednjo" in "zadnjo", ki je bila za preužitkarje.

Gradnja hiš je bila preprosta: na zbita ilovnata tla so položili hrastove tramove - "podseke", nanje pa smrekove, v vogalih vezane v križ ("na cinkl") in med seboj spojene s smrekovimi klini. Z ilovnatim blatom so zaprli špranje, lesene strope premazali s telečjo krvjo, "tlakovali" ilovnata tla in položili "hodne" deske, ometali stene (ilovica s posušenimi kravjeki ali plevami) in jih pobelili z apnom, le da je spodnji zunanji rob ostal temen (apno so zmešali s kravjeki in sajami). Poudarek so taki hiši dajale "svisle" - lesen rezljan opaž na vrhnjem delu končne stene, omejene z robovoma strehe. Deske opaža so bile na robovih vbočene - izbočene in koničasto oblikovane ter so sestavljale ornament. Nekateri opaži so bili tudi poslikani. Slamnate strehe so zamenjale strehe iz lesa ali opeke, ko so žitarice pričeli gnojiti z umetnimi gnojili, saj slama ni bila več kvalitetna (je "puhla") in je vzdržala komaj dobrih 5 let namesto 30 do 40 let kot nekoč. Premožnejši kmetje so že v zadnji desetletjih 19. stoletja take hiše zamenjali z zidanimi in kritimi z opeko. Tloris se je malo razširil (več prostorov - "zadnja" hiša, kamra, shramba). Hiše so bile podkletene in zato za dve ali tri stopnice dvignjene od tal. Hiše so krasila rezljana vrata in poudarjeni okenski okvirji. Gospodarska poslopja (parma - za slamo, gümno - skedenj za mlatev, konjska in kravja štala, kolarna - za shranjevanje vozov,…) so skoraj povsod stala ločeno od bivalne zgradbe.

Plačilo "kmetskega" viničarja za opravljeni "tabvr" ali "tabrh" (delo), ni bil denar temveč "pleh" ali "špan" (pločevinasta štirioglata ploščica z inicijalkami gospodarja). Viničar je imel pri kmetu hrano, delovni dan ("težak") je trajal od 8.00 ure do trde teme, v času spravila pridelkov pa tudi pozno v noč. Za težja dela (košnja, žetev, rigolanje) je dobil viničar "pleh" in pol, redko dva "pleha". Seveda "pleh" ni bil splošno plačilno sredstvo. Z njim je viničar ob novem letu, ko sta z gospodarjem delala "račun", plačal stanovanje, prevoze, kak "ogun" (dolg), ki ga je najel pri gospodarju ali drugje skozi vso leto. Viničar je moral biti kmetu na voljo celo leto in je svojo malo posest, ki mu jo je dodelil kmet, obdeloval, ko pri kmetu ni bilo dela.

Svojih pridelkov seveda ni mogel pravočasno okopati, zato so bili ti zelo pičli. Ker ni pridelal dovolj hrane, jo je kupoval pri kmetu - gospodarju za "pleh" in zato ponavadi viničarju ob koncu leta ni ostalo nič "plehov". Če pa so že ostali, jih je gospodar pustil za drugo leto. Kakšne so bile cene? Za spomladansko prase je bilo potrebno dati 12, za jesensko pa 8 do 10 "plehov", s tem da prase ni tehtalo več kot 10 kg. Za vsak prevoz so plačali 1- 2 pleha, za liter vina malo manj kot en pleh, za en pleh pa je bilo za dobiti do pet litrov jabolčnika. Največ plehov, sto, je šlo za uporabo hiše in drugih pritiklin.

Znano je, da so viničarji imeli dosti otrok. Večji so delali pri kmetu, da so "odslužili" svojo dnevno hrano ali pa so jih matere zaklenile v hišo in jih obiskale v času opoldanskega odmora ter jih nahranile z vnaprej pripravljeno hrano. Male otroke so matere dojile več let, pogosto do pet let, in lahko rečemo, da jim je bila narava naklonjena ker so imele veliko manj skrbi pri prehrani malih otrok. O kakšnem zdravstvenem varstvu seveda ni bilo govora in gorje tistemu viničarju, ki je trajno zbolel, saj je hitro moral zapustiti viničarijo, kmet pa je pripeljal novega zdravega viničarja. Brezsrčni kmetje so svoje viničarje nagnali tudi sredi najhujše zime in le redki viničarji so se upali upreti, saj je gospodar o njem vedel raztrobiti vse najslabše in mu tako še otežiti iskanje novega domovanja. Družine, ki so se morale nasilno seliti, so ostale brez vsega in so stradale, če jim na pomoč ni priskočil nov gospodar, s čimer pa so si vnaprej naredili velik dolg. Za viničarje je veljal tudi poseben režim pri gojenju kokoši, ki so jih morali vsako leto s 1. avgustom zapreti v "kobače", vse dokler grozdje ni bilo pobrano (da ga ne bi zobale ) in pa stroga prepoved zobanja grozdja. Niti sam gospodar ni zobal grozdja pred svojimi delavci in če je sumil, da prepoved kršijo je tudi redno kontroliral greznice, da bi med iztrebki našel koščice grozdja.

Na dan trgatve je gospodar ustrelil s pištolo ali z možnarjem in tako "pregnal kače". Od tega trenutka naprej je postal radodaren z grozdjem in otroci so si ga lahko privoščili. Trgatev je bila najbolj veselo opravilo. Priprave so zahtevale zamakanje preše in "čreslanje" novih sodov (sod so zaparili in pomivali, da so iz njega izprali tanin). Vsak nov sod (novjak) je gospodar prvič uporabil le za mošt ali sladek jabolčnik. Namakali so "püte" (brente), umili in zaparili so prešno kad, umili vse posode in orodje, ki so ga uporabljali pri prešanju. Gospodar je pripravil "prakol", na katerega je "pütar" vrezoval število prenesenih "püt". Na prakolu so bili vrezi tudi za več desetletij nazaj. Če je bilo dovolj "bračev" in dosti grozdja, sta dva moža na preši grozdje najprej "tretala" - na "podu" (na preši) sta pretlačila grozdje z bosimi umitimi nogami. Danes so "prešari" obuti v gumijaste škornje, ki jih uporabljajo samo v ta namen. Tako natečen mošt imenujejo "tretanje". Vse stare preše so bile lesene, delane na vreteno s pomočjo katerega so debel hrastov tram ("prešpan") pritiskali na koš z grozdjem. K temu je pripomogel tudi viseč kamen, ki je s svojo težo vlekel prešpan navzdol. Navadno so prešali do štirih zjutraj.

Eno najtežjih del v vinogradu je bilo "rigolanje" (obnova vinograda oziroma priprava zemlje za nov nasad trte). To so opravljali le moški, ki so morali zemljo prekopati en meter široko in 80 do 90 cm globoko. Kmet, ki je imel viničarja je dal rigolanje "v prek" - se pravi, da je viničar rigolal sam s svojo družino, plačan pa je bil z drvmi, zrnjem in včasih tudi z denarjem.

Viničarski odnosi so bili odpravljeni z zemljiškim maksimumom leta 1953, kar je bila rešitev mnogih siromašnih družin, saj so dobili po agrarni reformi odvzete male posesti in so lahko zagospodarili po svoje. Mnogi so sicer obdržali vezi z nekdanjim gospodarjem in so hodili k njem delat, ko so imeli čas in ne pod prisilo. V veljavi so bili še vedno "plehi", ki so počasi izginili z razvojem industrije in uvajanjem mehanizacije ter so kmetje pričeli delavca plačevati z denarjem. Kako je bilo viničarjem težko nam lahko pove tudi izrek, ki je krožil med revnimi "svobodnimi" kmeti: "Boljše je gledati skozi eno svojo okno kot skozi pet viničarskih."

Nahajate se: MKR Obrti in gospodarstvo Viničarstvo