V štirih dneh je 10 prijateljev prehodilo 172 kilometra iz dolenjske Šmarjete do prekmurske Cankove - pridružilo se jim je še šest kolesarjev

Od Dolenjske do PrekmurjaMinulo nedeljo, ko so na Cankovi potekale tradicionalne vaške igre desetih vasi iz občine Cankova in njihovih gostov, se je zaključil 4. prekmursko-dolenjski dobrodelni "pohod prijateljstva 2017". Po štirih dnevih hoje in prehojenih 172 kilometrov, od Šmarjete do Cankove, je 11 udeležencev s ponosom dejalo, da jim je uspel veliki met, kajti ni mačji kašelj po takšni vročini, kot je vladala od četrtka do nedelje (običajno jim je ob koncu posameznih etap malo ponagajal tudi dež), prehoditi takšno pot.

Pomurci so pešačili za

Počitniški dnevi v družbi prijateljev

Radgončani na morjuV TA Dvoršak iz Lomanoš so se tudi letos potrudili in pripravili odlični poletni počitniški aranžma za vse tiste, ki so želeli z avtobusnim prevozom preživeti brezskrbne skupne počitniške dneve na morju in plaži mesta Novigrad ter Istrskih Toplicah na Hrvaškem. Že vrsto let, tradicionalno prvi teden v mesecu avgustu, se v TA Dvoršak zares potrudijo in pripravijo odlično počitnikovanje na obali Novigrada in Istrskih term. Tudi letos je bilo zanimanje za to ponudbo zelo veliko.

Skupaj so preživeli poletne počitnice

Na vaških igrah v Lutvercih jih je kar 38 streljajo s fračo

Vaške igre LutverciNa domačem nogometnem igrišču v Lutvercih je tamkajšnji vaški odbor, minuli konec tedna, pripravil 3. vaške igre ter streljanje s fračo. Zanimivih iger se je udeležilo šest ekip predvsem iz Apaške doline, a tudi njihovi prijatelji iz Šaleške doline, ter iz Benedikta. Ob tem se je v streljanju s fračo borilo kar 38 tekmovalcev, od tega 31 moških in sedem žensk. Številni gledalci pa so uživali v smehu, saj so duhovite, predvsem starinske igre, bile vesele in smešne, a ne tudi za tekmovalce, ki so pogosto bili mokri in so morali premagati mnoge ovire. Zanimivost je pripravila tudi 53-letna Ivanka Gregorič, ki se je v Lutverce, iz več kot 30 km oddaljenih Grabšincev, pripeljala kar s štirikolesnikom.

Domačini pred Apačami in Nasovo

Osmič so se pomerili v kuhanju znamenite prekmurske jedi – bujte repe

Bujta repaV okviru 22. Pomurskega poletnega festivala, ko so v Veliki Polani vrstijo številne prireditve, koncerti in dogodki, katerih ne doživimo vsak dan, je na prizorišču dogajanja potekalo tudi 8. tekmovanje v kuhanju tradicionalne prekmurske jedi – bujte repe. In nič nenavadnega ni, da v kuhanju omenjene jedi tekmujejo v Veliki Polani, kajti v deželi štorkelj so 10. avgusta 2013 postavili tudi Guinnessov rekord, saj so v kotlu skuhali rekordnih 1.089,50 kilogramov bujte repe, ta pa je po njihovem prepričanju del kulturne in zgodovinske dediščine. In v neuradni svetovni prestolnici bujte repe Veliki Polani je tokrat, poleg predvsem domačih ekip, drugič nastopila tudi ekipa Slovenskih novic, ki se je še drugič morala zadovoljiti z nehvaležnim 4. mestom.

Bacardi boys pred vinogradniki in upokojenci

Pri Sveti Ani se je 14 ekip pomerilo v kuhanju Štajerske kisle juhe, zmagala pa je ekipa Avtoservis Bauman - zbrana sredstva so namenili Vrtcu Lokavec

Kisla juha Sveta AnaV okviru obeleževanja občinskega praznika občine Sveta Ana v Slovenskih goricah - Aninega tedna 2017, je na dvorišču okrepčevalnice Šenk pri Sveti Ani potekalo tradicionalno, 7. tekmovanje v kuhanju Štajerske kisle juhe. Ob pomoči nekaterih drugih društev in organizacij, predvsem pa številnih sponzorjev in donatorjev, so zanimiv dogodek odlično pripravili Kulinarično društvo kisla juha Sveta Ana, Krajevni odbor Rdečega križa Lokavec in Okrepčevalnica Šenk, ki so na tekmovanje pritegnili več kot solidnih 14 ekip, čeprav so vročina in tudi številni dogodki v okolici, odvrnili še nekatere ekipe. Kljub vsemu je alfa in omega tekmovanja Lili Uroševič bila več kot zadovoljna s celotnim dogajanjem, enako tudi nastopajoči kuharji in kuharice. Petnajsta domača ekipa organizatorjev „Kulinarično društvo kisla juha" je skuhala še veliki pisker juhe, tako da te priljubljene jedi ni zmanjkalo.

Avtomehaniki pred kmeti in športniki

Društvo podeželskih žena Gornja Radgona ohranja in obuja najpomembnejšo kmečko opravilo, ročno žetev pšenice

Žetev Spodnja ŠčavnicaJulij je čas počitnic, dopustov, velike vročine, različnih prireditev in dogodkov, pa tudi čas žetve zlatega zrnja. Prav v tem času, v izjemno veliki vročini, je v organizaciji Društva podeželskih žena Gornja Radgona, kateremu so pomagali KZ Radgona, Občina in KSS Radgona, ob vaško gasilskem domu v Spodnji Ščavnici potekal, že 35. po vrsti, tradicionalni praznik žetve, ki iz leta v leto potrjuje, da je tovrstno ohranjanje starih kmečkih običajev in opravil vedno dobrodošlo.

Pokazali so kako se je nekoč želo in kosilo

S srpi in kosami nad zlato klasje!

Žetev Stara GoraV tem vročem poletnem času, ko je žetev pšenice na vrhuncu in ko so se pridelovalci, mlinarji in peki uspeli dogovoriti za odkupne cene, potekajo po državi različne prireditve povezane z žetvijo in košnjo zlatega klasja. Tako je tudi na Stari Gori pri Sv. Juriju ob Ščavnici potekala tradicionalna folklorno obarvana prireditev, že 23. žetev zlatega klasa, ki jo je, ob sodelovanju PGD Stara Gora, Kmetijsko svetovalne službe Gornja Radgona in TD Sv Jurij ob Ščavnici, pripravilo Društvo podeželskih žena Sveti Jurij. Prireditev, ki sta jo povezovali humoristki Fanika in Jessika, se je odvijala ob znamenitem mlinu na veter na Stari Gori. Zbirališče tekmovalk in tekmovalcev, tam se je pozneje odvijala tudi veselica, kjer je za zabavo poskrbel ansambel Klateži, je bilo pod stoletnimi drevesi ob gasilskem domu PGD Stara Gora.

Obiskovalci uživali na 23. žetvi zlatega klasa na Stari Gori

Moj kraj Radgona

Za prikaz vremena omogočite piškotke na zavihku "Zasebnost"!

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Viničarstvo

 

Viničarstvo je bilo na različnih področjih različno zastopano. Največ jih je bilo v hribovitih predelih, kjer so gojili vinsko trto. Med obema svetovnima vojnama je bilo namreč na našem območju 1155 ha vinogradov, od tega 893 v Radgonsko - Kapelskih goricah. V tem času bi naj bilo pri nas okrog 800 viničarjev, ni pa znano koliko je bilo gosposkih in koliko kmečkih.

 

Največ vinogradov so v lasti imeli tuji, nemški posestniki (skoraj polovico). Gospodarji so v bližini vinograda postavili "zidanice" ali gosposke hiše, v katerih je bil prostor za gospodarja, ko je prišel v svoje gorice, za "frboltarja" (namestnik gospodarja, ki je bil tudi kletar) in viničarja. Pogosto je bil tu še "šafar", ki je bil nekakšen delovodja, kateri je razporejal delavce in delo v vinogradu. Oba, "frboltar" in "šafar", sta bila bolje plačana kot delavci in viničarji. Takšne zidanice so bile največkrat povezane s kletjo ter prešo in so se med seboj močno razlikovale ter ne kažejo nobenih značilnosti ljudskega stavbarstva. Pokrajini so dajale svojevrstno obeležje, ker so bile postavljene na najvidnejše in najlepše razgledne točke. Nekatere so bile pokrite s skodlami (šintlni), nekatere pa so bile že zidane.

Viničar je redil eno do dve kravi, nekaj svinj in kokoši. Travo je imel zastonj oziroma je gospodarju moral odstopiti ves gnoj za gorice. Zato so bili gospodarji zainteresirani, da je imel viničar čim več živine. Viničarju pa so živali pomagale pri oskrbi s hrano (mleko, meso, jajca). "Gosposki" viničarji so za svoje delo dobili plačo. Delali so ob "deri", to je brez hrane in pijače, od 7.00 do 18.00 ure, pri tem so imeli dvakrat po pol ure prosto. Plače so jim izplačevali vsak teden in sicer 7 do 10 dinarjev po dnevu za normalno delo (vezanje, škropljenje, kopanje, trgatev) in do 12 dinarjev na dan za "rigolanje" (oranje), ki se je opravljalo pozimi. Nekateri gospodarji so dajali tudi jabolčnik, po 1 l dnevno zastonj, drugače so ga plačevali po 2 dinarja, o vinu pa skoraj ni bilo govora.

"Kmetski" viničarji, ki jih je bilo največ, so živeli na slemenih vrhov, kjer so imeli kmetje manjše vinograde, v viničarijah ali vajncarijah (cimprača - panonska hiša). Izdelane so bile iz lesa in krite s slamo. Kot dopolnilo (za tla, ognjišče in stene ob peči) so uporabljali ilovico in kamenje. Bile so to nizke, dvo ali trocelične stanovanjske hiše, z lesenimi stenami, ki so bile ometane z ilovico pomešano s plevami ali posušenimi kravjeki in pobeljene z apnom, zbitimi ilovnatimi tlemi, lesenim stropom, majhnimi okni (na okna se je včasih plačeval davek - število oken in velikost) in podaljšano slamnato streho (podstenje), ki je vedno in ob vsakem času nudilo zavetje stanovalcem. Tloris hiš je bil podolžen, redko na vogal. Vhodna vrata so vodila v vežo - "priklt", kjer je stala lestvica za na "pod" (podstrešje), za vrati pa je viselo ali stalo razno priročno orodje (sekira, žaga, verige, bati,…). Ob vhodu v kuhinjo je bila klop s škafi in vrči za vodo, nad njo je visel "skledjak" (sklednik). Ob steni je ponekod stala še omara za živila, najrevnejši pa so uporabljali skrinjo. V kuhinji je bilo kurišče za peč in majhno ognjišče ("komen"), na njem in ob njem pa ognjiščni pribor: "burkla", metla, greblca, lopar, valek in "trenfus" (trinožnik). V kotu kuhinje je bil vzidan žganjarski kotel. Eden ali dva škafa in "peh" (bat) za pripravo svinjske hrane so stali na tleh. Na zidu je visela polica za lonce. V kuhinji se je zadrževala samo gospodinja ob kuhanju. Iz priklti so vrata vodila levo ali desno v "hišo", ki je bila edini bivalni, delovni in spalni prostor (tudi edini ogrevani). Za vrati je stala peč s klopmi pod katerimi so bili čevlji in zajec za sezuvanje ("šuhanzl", "züvec"), nad njimi pa pritrjene "štange" (drogovi) za obešanje oblačil. V nasprotnem kotu je stala miza, ob njej klopi, v kotu križ in na steni ena ali dve sliki. Ob steni je stala postelja. Na steni za vrati je bil obešalnik, pod njim pa "ladica" (skrinja). Zibko so imele redke družine in mali otroci so spali v "brlüžjaku" (tudi "tubl na potačih"), nekakšnem predalu na kolescih, ki so ga podnevi porinili pod posteljo. Ležišča so si zvečer pripravili tudi na klopeh ob peči, saj spanje v hlevu ni bilo v navadi. Zbita ilovnata tla so bila "tlakovana" s kamni, po sredini, kjer so potekale poti iz enega v drugi prostor so bile položene lesene deske. V podaljšku hiše je bila "štala", hlev za svinje in "listjak", izjemoma je bila dodana še preša. V kleti so kmetje hranili jabolčnik in vino.

Viničar je imel kravo, svinjo ali le kozo, ki je dajala hrano za ponavadi številno družino. Ker so takšni viničariji rekli "vrh", so kmetje, ki so šli po vino ali jabolčnik, rekli, da gredo v vrh. Tak izraz se je ohranil še vse do današnjih dni. Tudi kmečke hiše v ravnini se niso kaj dosti razlikovale od viničarskih, le da so imele dve "hiši", "prednjo" in "zadnjo", ki je bila za preužitkarje.

Gradnja hiš je bila preprosta: na zbita ilovnata tla so položili hrastove tramove - "podseke", nanje pa smrekove, v vogalih vezane v križ ("na cinkl") in med seboj spojene s smrekovimi klini. Z ilovnatim blatom so zaprli špranje, lesene strope premazali s telečjo krvjo, "tlakovali" ilovnata tla in položili "hodne" deske, ometali stene (ilovica s posušenimi kravjeki ali plevami) in jih pobelili z apnom, le da je spodnji zunanji rob ostal temen (apno so zmešali s kravjeki in sajami). Poudarek so taki hiši dajale "svisle" - lesen rezljan opaž na vrhnjem delu končne stene, omejene z robovoma strehe. Deske opaža so bile na robovih vbočene - izbočene in koničasto oblikovane ter so sestavljale ornament. Nekateri opaži so bili tudi poslikani. Slamnate strehe so zamenjale strehe iz lesa ali opeke, ko so žitarice pričeli gnojiti z umetnimi gnojili, saj slama ni bila več kvalitetna (je "puhla") in je vzdržala komaj dobrih 5 let namesto 30 do 40 let kot nekoč. Premožnejši kmetje so že v zadnji desetletjih 19. stoletja take hiše zamenjali z zidanimi in kritimi z opeko. Tloris se je malo razširil (več prostorov - "zadnja" hiša, kamra, shramba). Hiše so bile podkletene in zato za dve ali tri stopnice dvignjene od tal. Hiše so krasila rezljana vrata in poudarjeni okenski okvirji. Gospodarska poslopja (parma - za slamo, gümno - skedenj za mlatev, konjska in kravja štala, kolarna - za shranjevanje vozov,…) so skoraj povsod stala ločeno od bivalne zgradbe.

Plačilo "kmetskega" viničarja za opravljeni "tabvr" ali "tabrh" (delo), ni bil denar temveč "pleh" ali "špan" (pločevinasta štirioglata ploščica z inicijalkami gospodarja). Viničar je imel pri kmetu hrano, delovni dan ("težak") je trajal od 8.00 ure do trde teme, v času spravila pridelkov pa tudi pozno v noč. Za težja dela (košnja, žetev, rigolanje) je dobil viničar "pleh" in pol, redko dva "pleha". Seveda "pleh" ni bil splošno plačilno sredstvo. Z njim je viničar ob novem letu, ko sta z gospodarjem delala "račun", plačal stanovanje, prevoze, kak "ogun" (dolg), ki ga je najel pri gospodarju ali drugje skozi vso leto. Viničar je moral biti kmetu na voljo celo leto in je svojo malo posest, ki mu jo je dodelil kmet, obdeloval, ko pri kmetu ni bilo dela.

Svojih pridelkov seveda ni mogel pravočasno okopati, zato so bili ti zelo pičli. Ker ni pridelal dovolj hrane, jo je kupoval pri kmetu - gospodarju za "pleh" in zato ponavadi viničarju ob koncu leta ni ostalo nič "plehov". Če pa so že ostali, jih je gospodar pustil za drugo leto. Kakšne so bile cene? Za spomladansko prase je bilo potrebno dati 12, za jesensko pa 8 do 10 "plehov", s tem da prase ni tehtalo več kot 10 kg. Za vsak prevoz so plačali 1- 2 pleha, za liter vina malo manj kot en pleh, za en pleh pa je bilo za dobiti do pet litrov jabolčnika. Največ plehov, sto, je šlo za uporabo hiše in drugih pritiklin.

Znano je, da so viničarji imeli dosti otrok. Večji so delali pri kmetu, da so "odslužili" svojo dnevno hrano ali pa so jih matere zaklenile v hišo in jih obiskale v času opoldanskega odmora ter jih nahranile z vnaprej pripravljeno hrano. Male otroke so matere dojile več let, pogosto do pet let, in lahko rečemo, da jim je bila narava naklonjena ker so imele veliko manj skrbi pri prehrani malih otrok. O kakšnem zdravstvenem varstvu seveda ni bilo govora in gorje tistemu viničarju, ki je trajno zbolel, saj je hitro moral zapustiti viničarijo, kmet pa je pripeljal novega zdravega viničarja. Brezsrčni kmetje so svoje viničarje nagnali tudi sredi najhujše zime in le redki viničarji so se upali upreti, saj je gospodar o njem vedel raztrobiti vse najslabše in mu tako še otežiti iskanje novega domovanja. Družine, ki so se morale nasilno seliti, so ostale brez vsega in so stradale, če jim na pomoč ni priskočil nov gospodar, s čimer pa so si vnaprej naredili velik dolg. Za viničarje je veljal tudi poseben režim pri gojenju kokoši, ki so jih morali vsako leto s 1. avgustom zapreti v "kobače", vse dokler grozdje ni bilo pobrano (da ga ne bi zobale ) in pa stroga prepoved zobanja grozdja. Niti sam gospodar ni zobal grozdja pred svojimi delavci in če je sumil, da prepoved kršijo je tudi redno kontroliral greznice, da bi med iztrebki našel koščice grozdja.

Na dan trgatve je gospodar ustrelil s pištolo ali z možnarjem in tako "pregnal kače". Od tega trenutka naprej je postal radodaren z grozdjem in otroci so si ga lahko privoščili. Trgatev je bila najbolj veselo opravilo. Priprave so zahtevale zamakanje preše in "čreslanje" novih sodov (sod so zaparili in pomivali, da so iz njega izprali tanin). Vsak nov sod (novjak) je gospodar prvič uporabil le za mošt ali sladek jabolčnik. Namakali so "püte" (brente), umili in zaparili so prešno kad, umili vse posode in orodje, ki so ga uporabljali pri prešanju. Gospodar je pripravil "prakol", na katerega je "pütar" vrezoval število prenesenih "püt". Na prakolu so bili vrezi tudi za več desetletij nazaj. Če je bilo dovolj "bračev" in dosti grozdja, sta dva moža na preši grozdje najprej "tretala" - na "podu" (na preši) sta pretlačila grozdje z bosimi umitimi nogami. Danes so "prešari" obuti v gumijaste škornje, ki jih uporabljajo samo v ta namen. Tako natečen mošt imenujejo "tretanje". Vse stare preše so bile lesene, delane na vreteno s pomočjo katerega so debel hrastov tram ("prešpan") pritiskali na koš z grozdjem. K temu je pripomogel tudi viseč kamen, ki je s svojo težo vlekel prešpan navzdol. Navadno so prešali do štirih zjutraj.

Eno najtežjih del v vinogradu je bilo "rigolanje" (obnova vinograda oziroma priprava zemlje za nov nasad trte). To so opravljali le moški, ki so morali zemljo prekopati en meter široko in 80 do 90 cm globoko. Kmet, ki je imel viničarja je dal rigolanje "v prek" - se pravi, da je viničar rigolal sam s svojo družino, plačan pa je bil z drvmi, zrnjem in včasih tudi z denarjem.

Viničarski odnosi so bili odpravljeni z zemljiškim maksimumom leta 1953, kar je bila rešitev mnogih siromašnih družin, saj so dobili po agrarni reformi odvzete male posesti in so lahko zagospodarili po svoje. Mnogi so sicer obdržali vezi z nekdanjim gospodarjem in so hodili k njem delat, ko so imeli čas in ne pod prisilo. V veljavi so bili še vedno "plehi", ki so počasi izginili z razvojem industrije in uvajanjem mehanizacije ter so kmetje pričeli delavca plačevati z denarjem. Kako je bilo viničarjem težko nam lahko pove tudi izrek, ki je krožil med revnimi "svobodnimi" kmeti: "Boljše je gledati skozi eno svojo okno kot skozi pet viničarskih."

Nahajate se: MKR Obrti in gospodarstvo Viničarstvo