Resnica se začenja v dvoje...

Zlata poroka BrglezV družbi številnih sorodnikov in prijateljev sta v teh vročih poletnih dneh zlato poroko obeležila Irena in Jože Brglez iz Terbegovcev pri Sv. Juriju ob Ščavnici. Enako kot pred pol stoletja, sta tudi tokrat svojo zvestobo potrdila pred matičarjem in oltarjem. Civilni del poroke je potekal v poročni dvorani KUS-a pri Sv. Juriju ob Ščavnici, opravil pa ga je, ob sodelovanju matičarke Jožice Bračko, domači župan Anton Slana, ki je v svojem nagovoru predstavil njuno življenjsko zgodbo. Ob tej priliki jima je izročil zalatoporočno spominsko listino in podaril knjigo »Resnica se začenja v dvoje«, nemškega avtorja Michaela Lukasa Moellerja. Cerkveno poročno slavje je potekalo v cerkvi Sv. Jurija, kjer je ob daritvi sv. maše cerkveni poročni obred opravil domači župnik Boštjan Ošlaj. Ob tej priliki jima je namenil nekaj lepih besed. Med drugim je dejal, da sta zakonca vzgled mladim, ki šele stopajo v zakon.

Zlato poroko sta obhajala Irena in Jože Brglez iz Slovenskih goric

Uredil je družinsko drevo na katerem je 155 živih Makarijevih

Rodbina MakariIzjemno veselo je konec tedna bilo na Turistični kmetiji Ferencovih v Kraščih na Goričkem, kjer so se srečali ožji člani rodbine Makar, ki so razpršeni po Prekmurju, pa tudi drugje po Sloveniji in tujini. Za vse skupaj je najbolj zaslužen 17-letni Blaž Makari, dijak 1. letnika Srednje elektrotehnične šole v Murski Soboti, ki je že v 5. razredu osnovne šole za domačo nalogo naredil družinsko drevo svojih prednikov, v katerem so bili zabeleženi njegovi prastari starši, potem stari starši, starši in na zadnje še on.

Sedemnajstletnik zbiral podatke, odkril vse potomce in jih združil na veselem srečanju

Miran Srt in Darko Bolčina s po dvema kolajnama

VVS Gornja RadgonaTudi letos se v Območnem združenju veteranov vojne za Slovenijo (OZ VVS) Gornja Radgona, niso izneverili tradiciji, saj so že desetič pripravili svojo tradicionalno prireditev, Dan radgonskega OZ VVS. Najprej so na „Kardinarjevem ribniku" v Segovcih pripravili tradicionalno tekmovanje v športnem ribolovu, ki se ga je udeležilo 14 tekmovalcev. Naslednji dan pa so ob Lovskem domu LD Apače v Črncih potekala še nekatera športna tekmovanja in predvsem druženje. Na družabnem srečanju oz. dnevu OZ VVS, ki so se ga med okoli 80 članov OZ VVS, udeležili tudi nekateri gostje, je poleg v športnem ribolovu potekalo tekmovanje v pikadu, metu bombe, streljanju z zračno puško, šahu in balinčku.

S športnimi tekmovanji in druženjem, obeležen 10. dan OZ VVS

Pri „Lovenjaku", kjer je enajstič zadišalo po paprikašu, krstili tri štorklje: Juliško, Faniko in Ferenca

Paprikašijada LovenjakV lepem in sončnem vremenu, kjer vročina od spodaj in zgoraj ni prizanašala kuharjem in obiskovalcem, je ob „Lovenjakovem dvoru", znani prekmurski gostilni, v Polani pri Murski Soboti, potekala tradicionalna, 11. paprikašijada z zanimivim programom, ki ga je povezovala Silva Vrbnjak. Ker je paprikaš zelo razširjena lokalna jed v Pomurju, so se „Lovenjakovi" pravzaprav Pavlinjekovi organizatorji že pred dobrim desetletjem odločili vsako leto pripravljati tekmovanje v kuhanju paprikaša, udeleženci pa si lahko izberejo, ali bo to piščančji, ribji, svinjski, kunčji, gobov-lisičkin..., saj meso le delno prispeva k okusu same jedi.

Ekipa KS Polana z najboljšim paprikašem

Vabilo na 7. prijateljsko rekreacijsko kolesarjenje

KolesarjenjeTudi letos je prva sobota v mesecu juliju že 7. leto zapovrstjo v župniji sv. Petra v Gornji Radgoni namenjena kolesarjenju. V sklopu dogodkov in aktivnosti, ki so načrtovani ob prazniku farnega zavetnika sv. Petra v Gornji Radgoni prireja župnija Gornja Radgona tradicionalno prijateljsko rekreacijsko kolesarjenje, ki bo letos v soboto 6. julija s startom izpred Trstenjakovega doma v Gornji Radgoni ob 6.00 uri. Ljubitelje rekreacijskega kolesarjenja vabimo da se nam tudi letos pridružijo na tradicionalnem » Prijateljskem rekreacijskem kolesarjenju«, ko bomo dan namenili druženju ob poganjanju pedal kolesa, hkrati pa obiskali in spoznali veliko zanimivega. Letošnja trasa je načrtovana s startom izpred Trstenjakovega doma, kjer nas bo odpremil z blagoslovom za srečno in varno pot župnik Franc Hozjan.

Rekreacijsko kolesarjenje

Maja 1969 in maja 2019 v isti cerkvi Čadram - Oplotnica

Zlata poroka CugmasV družbi kakšnih 50 svatov, predvsem svojih najdražjih in najbližjih, na čelu z otroki: Robertom, Boštjanom in Jasmino, njihovimi partnerji, ter petimi vnukinjami: Evo, Mašo, Ano, Ajo in Nežo, sta 50-letnico skupnega zakona, minulo soboto, obeležila Marjan in Sonja Cugmas iz Slovenskih Konjic. Slavnostni zlati obred s ponovno zaobljubo ter sveto mašo, v župnijski cerkvi sv. Janez Krstnik Čadram – Oplotnica, je opravil domači župnik Davorin Vreča (Davorin mimogrede izvira iz Gornje Radgone op.p.), prav tam kjer sta Marjan in Sonja pred petdesetimi leti in enim dnevom (24.5.1969), ko ju je do konca njunih dni povezal sedaj že pokojni duhovnik Alojz Lasbaher.

Marjan in Sonja Cugmas sta obeležila zlato obletnico skupnega življenja

Vseh devet ekip z zlato medaljo

Kihača VogričevciV prleškem Društvu za ohranitev jedi naših babic – Kihača, se zavedajo, da med ohranjanje starih običajev in kulturne dediščine, kamor sodi tudi kulinarika naroda, gotovo sodijo tudi različne prireditve, kjer tekmujejo v kuhanju različnih starih in bolj kot ne pozabljenih jedi. In tovrstnih dogodkov, prikazov in tekmovanj je tudi na severovzhodu države, iz leta v leto več. Zato kuhanje jedi na žlico, katerih okus spominja na tistega izpred mnogih let, ko so vampe, kisle juhe, golaže, paprikaše, prežganke in podobne jedi, kuhale naše mame in babice, še ni pozabljeno. Okusi so še vedno zelo podobni tistim, starim. To so dokazale številne ekipe, ki so se udeležile kuhanja jedi na žlico v kotličku, ki ga je minulo nedeljo, v okviru krajevnega praznika v Vogričevcih pri Ljutomeru pripravilo omenjeno domače Društvo za ohranitev jedi naših babic – Kihača, katero vodi Igor Slokan. Tokrat so prav vse nastopajoče ekipe kuhale različne jedi „na žlico", žal je šest od 15 prijavljenih ekip, zaradi slabega vremena, nastop odpovedalo. Kljub temu je bilo tekmovanje zanimivo, skuhane jedi pa odlične.

Zmagovalec tekmovanja v kuhanju jedi „na žlico

Na 23. bogračiadi le 15 ekip z veliko predvolilnega naboja - Jevškovi in Židanovi SD na 2. mestu

Bogračiada MSMinulo soboto, ko je na dvorišču hotela Diana v središču prekmurske prestolnice Murske Sobote, že triindvajsetič močno dišalo po znameniti prekmurski jedi – bograču, katerega so poklicni in zlasti ljubiteljski kuharji pripravljali na tradicionalnem tekmovanju, je bilo zraven, med lepim številom obiskovalcev in gostov, tudi kar nekaj znanih osebnosti. To niti ne preseneča ob dejstvu, da se bližajo volitve v Evropski parlament in številni kandidati so se želeli predstaviti prekmurskim in prleškim volivcem. Bograč sicer ima v Prekmurju prav posebno mesto, saj je zasidran v tamkajšnjo kulturno-zgodovinsko dediščino, zlasti kulinariko, in kuharske prireditve vedno znova privabljajo kuharje in pokuševalce.

Najboljši bograč so skuhale „Sončnice

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Obrti

 

Rokodelstvo in domača obrt se je prvotno razvilo iz potreb posameznika in njegove družine, da si sami izdelajo predmete (posodo, orodje, pripomočke, oblačila,…) potrebne za življenje in delo, kar se je prepletalo z osnovno kmetijsko dejavnostjo. Počasi so potrebe pripeljale do trgovanja in tudi pri določenih obrteh do t. i. specializacije - obrtnika, rokodelca (kovači, kolarji, čevljarji, krovci,…).

 

Večina izdelovanja izdelkov je bilo sezonske narave, torej v času, ko na polju ni bilo dela. Kmet si je tako za sebe in svojo družino sam izdelal stvari, ki jih je potreboval in če je bilo izdelkov več, jih je tudi prodal. Že v srednjem veku se je iz te kmečke nuje v trgih in mestih pričela razvijati obrt in rokodelstvo različnih panog in strok, glede na potrebe, kar je predstavljalo poleg trgovine glavno gospodarsko osnovo trgov in mest. Obrtniki v trgih in mestih so se pričeli združevati v združenja ali cehe, s čimer so hoteli zaščititi svoje tržne koristi in ohraniti nadzor nad kakovostjo.

Kakovost kmečkih obrtnikov je s tem pričela zaostajati za mestno, izdelki pa so bili zaradi nižje cene dostopnejši. Mesta in trgi so poskušali te kmečke obrtnike na različne načine (omejitev ali prepoved izdelovanja, prepoved prodaje in trgovanja) onemogočiti in jih izriniti iz trgovine. Bolj pa ko so se večale socialne razlike in se kmetije vedno bolj delile, se je obseg obrti (količinsko) povečeval. Domača obrt je za večino slovenskega prebivalstva, ki je tudi bilo večinoma kmečko, pomenila preživetje - bila je dodaten vir zaslužka, ki je zagotavljal vsaj minimalno življenjsko raven ali manjše izboljšanje le te

V drugi polovici 19.stoletja so s pojmom domača obrt označevali t. i. domačo delavnost ali hišno industrijo. Domačo obrt so opredeljevali kot paleto dejavnosti, ki temeljijo na tradiciji in so postranska zaposlitev kmečkega prebivalstva. Domača obrt je bila torej povezana s kmetovanjem, predvsem tam, kjer so bila posestva majhna in so si morali ljudje (mali kmetje, bajtarji, kajžarji) poiskati dodatne vire dohodka.

Na Slovenskem so bile do konca 19.stoletja značilne različne obrti: slamnikarstvo, tkalstvo (Prekmurje, Bela Krajina), predilstvo, suknarstvo, krtačarstvo, rezljanje pip za kajenje in izdelovanje živinskih zvoncev (Gorenjska), pridelovanje apna, kovaštvo, sirarstvo, kolarstvo, pridelovanje apna ter razne obrti, povezane s prehrano: pekarstvo, izdelovanje prest in figuralnega peciva iz medenega testa, medičarstvo, svečarstvo.

Močno se je razvilo lončarstvo, pletarstvo, izdelovanje najrazličnejih lesenih predmetov (stavbno in pohištveno mizarstvo, tesarstvo, mlinarstvo, strugarstvo, rezbarstvo) in lesne galanterije oz. suhe robe. Danes predstavlja domača obrt celo vrsto opravil in predmetov, ki jih izdelujejo ljudje na svojih domovih ali v domačih delavnicah za lastno rabo ali za prodajo.

Finančna kontrola, ki je od leta 1920 do 1941 imela glavni sedež v Gornji Radgoni in postajo v Vidmu, je poleg rednih dolžnosti (nadzor nad prodajo tobaka, soli, vžigalic, sladkorja, pobiranje trošarine za alkoholne pijače, izdajanje spremnic za prevoz alkoholnih pijač) opravljala še carinske in obmejne kontrole ter kontrole ob "brodiščih" (tri v Apaški ravnini, na Meleh, Hrastje - Mota), ki so v stari Jugoslaviji rabila predvsem dvolastnikom in so se ohranila še nekaj let po 2. svetovni vojni (zadnje Hrastje - Mota do leta 1977). Brodarji so pobirali brodarino in jeseni dobili "zbirco".

Finančna kontrola je preganjala tudi tihotapstvo (saharin, "židani robci", kamenčki za vžigalnike), pri čemer so nekateri sami (ali njihove žene) izkoriščali svoj službeni položaj.

V Gornji Radgoni je bilo leta 1894 ukinjeno poučevanje v nemščini - Slovenski gospodar št. 5, 1. 2. 1894 poroča : "Z veseljem vam poročamo, da je konec nemškutarije v tej šoli. Z zlatimi črkami si bomo ta den v krajno kroniko zapisali,…"Promet se je dolgo časa vzdrževal z vprežnimi vozovi - do železnice (od 1890 G. Radgona - Ljutomer) in do vseh bližnjih in daljnih krajev (Ptuj, Varaždin). S konji so vozili ljudi (obvezno zlasti duhovnike in učitelje) na železniško postajo, kmete pa največ na sejme. Prevozništvo je bilo za kmete pomemben dodatni vir zaslužka. Zaslužek so imeli tudi kovači (sredi 19. stol. v Radgoni 7), ki so bili ob cestah v ravninskih vaseh. Podkovali so konje (to je bil najbolj donosen posel), izdelovali razno poljedelsko orodje in pripomočke ter okovali vozove. Kovači so tudi zdravili živino, bili so t.i. "kuršmidi".

Iz Radenec so s konji množično vozili slatino (voznike so imenovali "forarji") tudi Hrvati. Do začetka avtobusnega prometa so s konji vozili tudi pošto. Prvi avtomobil v G. Radgoni je imel leta 1928 gornje radgonski mesar g. Ritonja. Prvi avtobus (zasebni) med G. Radgono in Ljutomerom je pričel voziti leta 1932, drugi pa leta 1933 iz G. Radgone v Maribor (čez Ivanjce). Ljudje avtobusu sprva niso zaupali in tudi vozarina je bila draga. Mnogi so še naprej raje hodili peš ali se vozili z dvokolesi. Okrog leta 1936 je bila zgrajena magistralna cesta Lenart - Benedikt - G. Radgona (današnja glavna cesta Maribor - Lendava).

Leopoldov sejem (15. november) se pri nas odvija že od leta 1700, ko si je mesto pridobilo dodaten semanji dan in se je obdržal do danes. Do 2. svetovne vojne je bilo težišče na raznovrstnih izdelkih domačih in okoliških obrtnikov, po vojni pa se je izbira blaga precej spremenila. Nekdaj so prodajali izdelke domačih kovačev (predvsem nože in svedre) in kovačev iz Pristave pod Bočem (srpi, kose, motike), kolarjev (grablje, kosišča, toporišča, držaje), čevlje turniških in medžimurskih čevljarjev, suho robo iz Ribnice, leseno robo in pleteno posodo iz Haloz in Zagorja, medičarske izdelke iz Ptuja in Lenarta, lončeno posodo od lončarjev iz Murskega polja in Prekmurja...

Sejem je bil združen z živinskim sejmom, obiskovali pa so ga kupci iz Radgone, Ljutomera, Ormoža, Ptuja, Lenarta, Murske Sobote pa tudi Varaždina in Čakovca. Od šestdesetih let živinskih sejmov ni več.

Regulacija reke Mure je bila prvič delno izvedena leta 1926, nekaj dopolnitev je bilo leta 1945, visokovodne nasipe pa so napravili leta 1972 in Mura je bila ukročena, rodovitna kmetijska zemlja pa zaščitena pred njenimi poplavami.

Kulturni dom v G. Radgoni so zgradili leta 1947 in je imel kinodvorano, oder za kulturne predstave in nastope ter telovadnico. Postavljen je poleg občinske zgradbe, na mestu, kjer so bili prej konjski hlevi. Pročelje kulturnega doma krasi grafit, delo mojstra Kolbiča iz Maribora in predstavlja povezanost kulture in športa.

Nov zdravstveni dom in tri zdravnike je G. Radgona dobila leta 1966, lekarna pa je delovala že od konca 1. svetovne vojne. Obmejna veterinarska postaja z enim živinozdravnikom je aktivna od leta 1930, po 2. svetovni vojni pa z dvema živinozdravnikoma na postaji in dvema na terenu. Prej so živino najpogosteje zdravili "kuršmidi" - kovači.

Delavska univerza z Ljudsko knjižnico, kot samostojno enoto, deluje od leta 1960 in skrbi za vsestransko izobraževanje v obliki večernih šol, tečajev, predavanj in krožkov. V svojem delu se povezuje s šolami, delovnimi organizacijami ter posameznimi predavatelji in izobraževalci.

Stadion Bratstva in edinstva je bil kot športni center zgrajen leta 1965, ko je bila G. Radgona prvič gostiteljica Jugoslovanskega mladinskega festivala bratstva in enotnosti (drugič leta 1975). Stadion ima 1000 m dolgo peščeno stezo in na njej so leta 1975 in 1981 potekala finale svetovnega prvenstva v speedwayu. Dolga leta so na tej stezi bile tudi konjske dirke.

Mlinarstvo je bilo močno razvita obrt ob reki Muri in Ščavnici. Plavajoči mlini so bili v G. Radgoni, Meleh in Hrastju - Moti . Mlinarji so mleli "za merico" (1/10 moke). Pri nekaterih mlinih so bile tudi žage, pri redkih pa oljarne. Mlini so prenehali delovati predvsem po letu 1964, po izidu novega zakona o predelavi moke, večina pa že prej zaradi industrijskih mlinov. Z mlinarstvom je bilo povezano izdelovanje mlinskih kamnov "mlinščakov", ki so jih delali kamnoseki ("rudarji") v Okoslavcih in katerih kvaliteta je slovela daleč izven Slovenije. Ko so mlinske kamne v mlinih zamenjali valji, je ta obrt propadla.

Prva škropiva so v vinogradih uporabili proti koncu devetdesetih let 19. stoletja. Modri galici so dodajali apno in žveplo. V letih pred 2. svetovno vojno so škropiva pričeli uporabljati tudi v sadovnjakih ("brozgo" iz žvepla in apna so kuhali doma). V petdesetih letih so pričeli škropiti tudi krompir in pričela se je uporaba herbicidov.

Umetna gnojila so se na našem območju pojavila pred 1. svetovno vojno, ko so v manjših količinah gnojili predvsem ajdo. Umetno gnojenje so v času 2. svetovne vojne pospešeno uvajale okupatorske oblasti in njihova uporaba se je tudi po vojni hitro širila, saj so gnojili vse njive, travnike in vinograde.