Rozalija Lutar iz Črešnjevcev pri Gornji Radgoni obeležila lep življenjski jubilej

Zalika LutarOb zadnjih izdihljajih letošnjega poletja je lep življenjski jubilej, 95. rojstni dan praznovala Rozalija, vsi jo poznajo kot Zaliko, Lutar iz Črešnjevcev pri Gornji Radgoni. Vse dobro, predvsem pa še veliko zdravja, so ji voščili mnogi svojci, prijatelji, znanci, sosedje..., obiskala pa jo je tudi delegacija rdečega križa. Ob tej priložnosti je pravo slovesnost pripravila Zalikina prijazna vnukinja Olga, pri kateri preživlja jesen življenja, ter njen mož Janko Fekonja in pravnukinja Simona. Zaliki so čestitali predstavniki rdečega križa, predsednik Krajevnega odbora RK Črešnjevci –Zbigovci, Janko Auguštin, ki ji je v imenu RK izročil darilo, sekretarka Območnega združenja RK Gornja Radgona, Katja Makovec, ter poverjenika RK Tončka in Franc Breznik.

Pri 95 brez očal prebira Slovenske novice

Množice ljubiteljev vrhunskih vin, dobre kulinarike in zabave uživale na 8. Salonu Traminec v Radencih, kjer so ob odlični hrani in glasbi poskusili kar 107 vzorcev traminca

Salon Traminec 2017Minuli ponedeljek pozno popoldan in vse tja do polnoči, je v Zdravilišču Radenci že osmič potekal Salon Traminec, ki vsako leto ponudi najboljše tramince tako iz kleti slovenskih, kot tudi tujih vinarjev. Množice več kot 1000 obiskovalcev od blizu in daleč, predvsem prave ljubitelje vrhunske vinske kapljice, odlične kulinarike in zabave, so na novi lokaciji čakali izbrani traminci, vrhunska slovenska kulinarika, Mala šola vinskih okusov, glasbeni program pa je obogatila Neisha, dogodek pa je zaznamoval tudi nastop vitezinj in vitezov pesniškega turnirja.
Res je sicer organizatorjem in tudi ljubiteljem traminca tokrat ponagajalo vreme, saj se je dež vlil prav v času, ko bi se prireditev morala začeti. Zato so vse iz čudovitega naravnega okolja moral prenesti pod streho, tako da niti močen dež ni mogel do živega tokratnim gostom Salona traminec.

Salon Traminec letos prvič v Radencih

Gasilci z Janževega Vrha skuhali najboljši golaž!

Radgonska nočGotovo bi družabno življenje v Gornji Radgoni, brez sejemskih prireditev, bilo bistveno bolj revno in suhoparno. K sreči pa se na Pomurskem sejmišču odvijajo številne sejemske prireditve, v okviru katerih potekajo tudi mnogi spremljevalni dogodki. In tako je bilo tudi ob letošnjem, jubilejnem 55. mednarodnem kmetijsko – živilskem sejmu Agra med 26. in 31. avgustom. V šestih dneh se je namreč, v organizaciji Sejma Agra, zvrstilo veliko veselih in prijetnih dogodkov, tako da so na svoje prišli vsi obiskovalci, od najmlajših do nekoliko starejših in najstarejših. Skratka zadnji teden letošnjega avgusta je bil največji zabavni teden v Gornji Radgoni, v ospredju pa je bila „Radgonska noč", ki se je po nekaj letih spet vrnila v mesto ob Muri.

Letošnja Radgonska noč v znamenju skupine Magazin in Majolkine golažiade

Od Slovenskih Goric, do očaka Triglava!

TD Majolka na TriglavuTrditev, da dokler ne obiščeš najvišjega slovenskega vrha Triglav, nisi pravi Slovenec, je gnal nekaj članov Turističnega društva Majolka iz okolice Gornje Radgone, da so se iz Slovenskih Goric podali na dvodnevno potepanje na slovenskega očaka Triglav. Svojo pot so aktivisti omenjenega turističnega društva pričeli na Pokljuki, pa do Vodnikove koče in nato do Kredarice, kjer so prenočili.

Člani TD Majolka postali Slovenci, saj so obiskali Aljažev stolp

Med 32 ekipami iz Panonske nižine so se najbolje izkazali gasilci iz Doline

Ribja čorbaČeprav je Lendava svetovna prestolnica bograča, torej znamenite prekmurske in madžarske mesne jedi, to ne pomeni, da v najbolj vzhodnem slovenskem mestu nimajo radi tudi ribjih jedi. Nekoč Panonsko morje in današnja reka Mura nudi namreč kakovostno ribo, ki jo domačini pripravljajo na različne načine, posebnost pa je tudi ribja čorba. In tako je Madžarska samoupravna narodna skupnost občine Lendava minuli konec tedna organizirala tradicionalno zabavno-kulinarično prireditev, že 11. Mednarodno tekmovanje v kuhanju ribje čorbe. Na zelenici pred „Trgovino pri žagi" v Lendavi se je zbralo veliko obiskovalcev od blizu in daleč, ki so ob pokušnji ribje čorbe in ostalih dobrot spremljali nastope folklornih skupin in ljudskih pevcev, ki so peli in plesali plese iz Slovenije, Madžarske in Hrvaške. Najmlajši so se lahko zabavali na številnih točkah, tekmovanja v kuhanju te tradicionalne ribje jedi Panonske nižine se je udeležilo kar 32 ekip.

Po Lendavi je zadišalo po ribji čorbi

Godbeniki so Ludvika presenetili in zbudili ob pol noči!

Ludvik KrambergerO družini Kramberger, ki izvira iz Ženjaka pri Benediktu, je gotovo po vsej državi, pa tudi širše veliko znanega. Ne le zaradi očeta enajstih otrok Franca iz viničarske družine, ki je v tridesetih letih prejšnjega stoletja izdelal pravo letalo in se pognal v višave, in ki je bil za tiste čase pravi genij, saj je ob kolarstvu, katerega se je izučil, obvladal še več kot 20 rokodelskih poklicev in zato bil cenjen v okolici. Pa tudi ne le zaradi njegovega sina, dobrotnika iz Negove, Iveka, katerega so kot kandidata za predsednika države ustrelili v Jurovskem Dolu, temveč tudi zaradi devetega izmed 11 otrok, Ludvika, ki je najprej bil kovač, nato strojni tehnik, v zadnjega približno pol stoletja pa je, zlasti med starejšo in podeželsko populacijo, izjemno cenjen kot dopisnik in fotograf.

Starosta pisane besede in fotografije Ludvik Kramberger je obeležil častitljivih 80 let

V štirih dneh je 10 prijateljev prehodilo 172 kilometra iz dolenjske Šmarjete do prekmurske Cankove - pridružilo se jim je še šest kolesarjev

Od Dolenjske do PrekmurjaMinulo nedeljo, ko so na Cankovi potekale tradicionalne vaške igre desetih vasi iz občine Cankova in njihovih gostov, se je zaključil 4. prekmursko-dolenjski dobrodelni "pohod prijateljstva 2017". Po štirih dnevih hoje in prehojenih 172 kilometrov, od Šmarjete do Cankove, je 11 udeležencev s ponosom dejalo, da jim je uspel veliki met, kajti ni mačji kašelj po takšni vročini, kot je vladala od četrtka do nedelje (običajno jim je ob koncu posameznih etap malo ponagajal tudi dež), prehoditi takšno pot.

Pomurci so pešačili za

Moj kraj Radgona

Za prikaz vremena omogočite piškotke na zavihku "Zasebnost"!

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Obrti

 

Rokodelstvo in domača obrt se je prvotno razvilo iz potreb posameznika in njegove družine, da si sami izdelajo predmete (posodo, orodje, pripomočke, oblačila,…) potrebne za življenje in delo, kar se je prepletalo z osnovno kmetijsko dejavnostjo. Počasi so potrebe pripeljale do trgovanja in tudi pri določenih obrteh do t. i. specializacije - obrtnika, rokodelca (kovači, kolarji, čevljarji, krovci,…).

 

Večina izdelovanja izdelkov je bilo sezonske narave, torej v času, ko na polju ni bilo dela. Kmet si je tako za sebe in svojo družino sam izdelal stvari, ki jih je potreboval in če je bilo izdelkov več, jih je tudi prodal. Že v srednjem veku se je iz te kmečke nuje v trgih in mestih pričela razvijati obrt in rokodelstvo različnih panog in strok, glede na potrebe, kar je predstavljalo poleg trgovine glavno gospodarsko osnovo trgov in mest. Obrtniki v trgih in mestih so se pričeli združevati v združenja ali cehe, s čimer so hoteli zaščititi svoje tržne koristi in ohraniti nadzor nad kakovostjo.

Kakovost kmečkih obrtnikov je s tem pričela zaostajati za mestno, izdelki pa so bili zaradi nižje cene dostopnejši. Mesta in trgi so poskušali te kmečke obrtnike na različne načine (omejitev ali prepoved izdelovanja, prepoved prodaje in trgovanja) onemogočiti in jih izriniti iz trgovine. Bolj pa ko so se večale socialne razlike in se kmetije vedno bolj delile, se je obseg obrti (količinsko) povečeval. Domača obrt je za večino slovenskega prebivalstva, ki je tudi bilo večinoma kmečko, pomenila preživetje - bila je dodaten vir zaslužka, ki je zagotavljal vsaj minimalno življenjsko raven ali manjše izboljšanje le te

V drugi polovici 19.stoletja so s pojmom domača obrt označevali t. i. domačo delavnost ali hišno industrijo. Domačo obrt so opredeljevali kot paleto dejavnosti, ki temeljijo na tradiciji in so postranska zaposlitev kmečkega prebivalstva. Domača obrt je bila torej povezana s kmetovanjem, predvsem tam, kjer so bila posestva majhna in so si morali ljudje (mali kmetje, bajtarji, kajžarji) poiskati dodatne vire dohodka.

Na Slovenskem so bile do konca 19.stoletja značilne različne obrti: slamnikarstvo, tkalstvo (Prekmurje, Bela Krajina), predilstvo, suknarstvo, krtačarstvo, rezljanje pip za kajenje in izdelovanje živinskih zvoncev (Gorenjska), pridelovanje apna, kovaštvo, sirarstvo, kolarstvo, pridelovanje apna ter razne obrti, povezane s prehrano: pekarstvo, izdelovanje prest in figuralnega peciva iz medenega testa, medičarstvo, svečarstvo.

Močno se je razvilo lončarstvo, pletarstvo, izdelovanje najrazličnejih lesenih predmetov (stavbno in pohištveno mizarstvo, tesarstvo, mlinarstvo, strugarstvo, rezbarstvo) in lesne galanterije oz. suhe robe. Danes predstavlja domača obrt celo vrsto opravil in predmetov, ki jih izdelujejo ljudje na svojih domovih ali v domačih delavnicah za lastno rabo ali za prodajo.

Finančna kontrola, ki je od leta 1920 do 1941 imela glavni sedež v Gornji Radgoni in postajo v Vidmu, je poleg rednih dolžnosti (nadzor nad prodajo tobaka, soli, vžigalic, sladkorja, pobiranje trošarine za alkoholne pijače, izdajanje spremnic za prevoz alkoholnih pijač) opravljala še carinske in obmejne kontrole ter kontrole ob "brodiščih" (tri v Apaški ravnini, na Meleh, Hrastje - Mota), ki so v stari Jugoslaviji rabila predvsem dvolastnikom in so se ohranila še nekaj let po 2. svetovni vojni (zadnje Hrastje - Mota do leta 1977). Brodarji so pobirali brodarino in jeseni dobili "zbirco".

Finančna kontrola je preganjala tudi tihotapstvo (saharin, "židani robci", kamenčki za vžigalnike), pri čemer so nekateri sami (ali njihove žene) izkoriščali svoj službeni položaj.

V Gornji Radgoni je bilo leta 1894 ukinjeno poučevanje v nemščini - Slovenski gospodar št. 5, 1. 2. 1894 poroča : "Z veseljem vam poročamo, da je konec nemškutarije v tej šoli. Z zlatimi črkami si bomo ta den v krajno kroniko zapisali,…"Promet se je dolgo časa vzdrževal z vprežnimi vozovi - do železnice (od 1890 G. Radgona - Ljutomer) in do vseh bližnjih in daljnih krajev (Ptuj, Varaždin). S konji so vozili ljudi (obvezno zlasti duhovnike in učitelje) na železniško postajo, kmete pa največ na sejme. Prevozništvo je bilo za kmete pomemben dodatni vir zaslužka. Zaslužek so imeli tudi kovači (sredi 19. stol. v Radgoni 7), ki so bili ob cestah v ravninskih vaseh. Podkovali so konje (to je bil najbolj donosen posel), izdelovali razno poljedelsko orodje in pripomočke ter okovali vozove. Kovači so tudi zdravili živino, bili so t.i. "kuršmidi".

Iz Radenec so s konji množično vozili slatino (voznike so imenovali "forarji") tudi Hrvati. Do začetka avtobusnega prometa so s konji vozili tudi pošto. Prvi avtomobil v G. Radgoni je imel leta 1928 gornje radgonski mesar g. Ritonja. Prvi avtobus (zasebni) med G. Radgono in Ljutomerom je pričel voziti leta 1932, drugi pa leta 1933 iz G. Radgone v Maribor (čez Ivanjce). Ljudje avtobusu sprva niso zaupali in tudi vozarina je bila draga. Mnogi so še naprej raje hodili peš ali se vozili z dvokolesi. Okrog leta 1936 je bila zgrajena magistralna cesta Lenart - Benedikt - G. Radgona (današnja glavna cesta Maribor - Lendava).

Leopoldov sejem (15. november) se pri nas odvija že od leta 1700, ko si je mesto pridobilo dodaten semanji dan in se je obdržal do danes. Do 2. svetovne vojne je bilo težišče na raznovrstnih izdelkih domačih in okoliških obrtnikov, po vojni pa se je izbira blaga precej spremenila. Nekdaj so prodajali izdelke domačih kovačev (predvsem nože in svedre) in kovačev iz Pristave pod Bočem (srpi, kose, motike), kolarjev (grablje, kosišča, toporišča, držaje), čevlje turniških in medžimurskih čevljarjev, suho robo iz Ribnice, leseno robo in pleteno posodo iz Haloz in Zagorja, medičarske izdelke iz Ptuja in Lenarta, lončeno posodo od lončarjev iz Murskega polja in Prekmurja...

Sejem je bil združen z živinskim sejmom, obiskovali pa so ga kupci iz Radgone, Ljutomera, Ormoža, Ptuja, Lenarta, Murske Sobote pa tudi Varaždina in Čakovca. Od šestdesetih let živinskih sejmov ni več.

Regulacija reke Mure je bila prvič delno izvedena leta 1926, nekaj dopolnitev je bilo leta 1945, visokovodne nasipe pa so napravili leta 1972 in Mura je bila ukročena, rodovitna kmetijska zemlja pa zaščitena pred njenimi poplavami.

Kulturni dom v G. Radgoni so zgradili leta 1947 in je imel kinodvorano, oder za kulturne predstave in nastope ter telovadnico. Postavljen je poleg občinske zgradbe, na mestu, kjer so bili prej konjski hlevi. Pročelje kulturnega doma krasi grafit, delo mojstra Kolbiča iz Maribora in predstavlja povezanost kulture in športa.

Nov zdravstveni dom in tri zdravnike je G. Radgona dobila leta 1966, lekarna pa je delovala že od konca 1. svetovne vojne. Obmejna veterinarska postaja z enim živinozdravnikom je aktivna od leta 1930, po 2. svetovni vojni pa z dvema živinozdravnikoma na postaji in dvema na terenu. Prej so živino najpogosteje zdravili "kuršmidi" - kovači.

Delavska univerza z Ljudsko knjižnico, kot samostojno enoto, deluje od leta 1960 in skrbi za vsestransko izobraževanje v obliki večernih šol, tečajev, predavanj in krožkov. V svojem delu se povezuje s šolami, delovnimi organizacijami ter posameznimi predavatelji in izobraževalci.

Stadion Bratstva in edinstva je bil kot športni center zgrajen leta 1965, ko je bila G. Radgona prvič gostiteljica Jugoslovanskega mladinskega festivala bratstva in enotnosti (drugič leta 1975). Stadion ima 1000 m dolgo peščeno stezo in na njej so leta 1975 in 1981 potekala finale svetovnega prvenstva v speedwayu. Dolga leta so na tej stezi bile tudi konjske dirke.

Mlinarstvo je bilo močno razvita obrt ob reki Muri in Ščavnici. Plavajoči mlini so bili v G. Radgoni, Meleh in Hrastju - Moti . Mlinarji so mleli "za merico" (1/10 moke). Pri nekaterih mlinih so bile tudi žage, pri redkih pa oljarne. Mlini so prenehali delovati predvsem po letu 1964, po izidu novega zakona o predelavi moke, večina pa že prej zaradi industrijskih mlinov. Z mlinarstvom je bilo povezano izdelovanje mlinskih kamnov "mlinščakov", ki so jih delali kamnoseki ("rudarji") v Okoslavcih in katerih kvaliteta je slovela daleč izven Slovenije. Ko so mlinske kamne v mlinih zamenjali valji, je ta obrt propadla.

Prva škropiva so v vinogradih uporabili proti koncu devetdesetih let 19. stoletja. Modri galici so dodajali apno in žveplo. V letih pred 2. svetovno vojno so škropiva pričeli uporabljati tudi v sadovnjakih ("brozgo" iz žvepla in apna so kuhali doma). V petdesetih letih so pričeli škropiti tudi krompir in pričela se je uporaba herbicidov.

Umetna gnojila so se na našem območju pojavila pred 1. svetovno vojno, ko so v manjših količinah gnojili predvsem ajdo. Umetno gnojenje so v času 2. svetovne vojne pospešeno uvajale okupatorske oblasti in njihova uporaba se je tudi po vojni hitro širila, saj so gnojili vse njive, travnike in vinograde.