Pomembno je tudi nedeljsko dopoldansko druženje

Bolšji sejem OrehovciOb gasilskem domu PGD Orehovci, tik ob regionalni cesti Gornja Radgona – Ptuj, že vrsto let deluje bolšji sejem, ki se ne glede na letni časi, odvija vsako prvo nedeljo v mesecu. Na sejmu svoje predmete, ne nove, pač pa stare, prodajajo tisti, ki jih niso odvrgli v smeti in se zavedajo, da bi jih lahko kdo še uporabil. Sejem je zanimiv tudi za zbiratelje starin, saj so mnogi predmeti stari, nekateri tudi več kot sto let. Kot so nam povedali organizatorji iz PGD Orehovci, je sejem namenjen tudi nedeljskemu dopoldanskemu druženju, ki ga je v zadnjem času, ko imamo vsi preveč obveznosti, vse manj. Za nekatere domačine in tudi sosede iz vasi v okolici in celo iz Gornje Radgone in Radencev, je prva nedelja v mesecu, ravno zaradi orehovskega sejma, postala pravi praznik.

Bolšji sejem v Orehovcih še deluje

Zlati medalji tudi v Kranj in Ljubljano

Antonovanje 2019V Jeruzalemsko – Ormoških vinorodnih goricah, natančneje na Kogu, vasici v ormoški občini ob hrvaški meji, so tudi letos ob godu sv. Antona puščavnika pripravili številne prireditve, ki so jih poimenovali „Antonovanje 2019". In čeprav se je v dobrem tednu (Antonov koncert MePZ Prosvetnega društva Ruda Sever Gorišnica; Kulinarični večer na Turistični kmetiji Hlebec; Prireditev „Čurke in vino 2019"; Antonovo kegljanje z lokalno ponudbo na stojnicah; pogovor na temo "Priložnosti podeželja in lokalnih ponudnikov"; Čurkarijada s kulinaričnim razvajanjem - Odprta kuhinja, pokušina čurk in vina, stojnice lokalnih ponudnikov, pester program, prihod slovenskega vinskega kraljestva, 11. razstava na temo reje prašičev...; Romanje k Sv. Antonu Puščavniku; sv. maša za žive in pokojne prašičerejce ter zdravje pri živini;10. srečanje vozil Steyr kluba Kog in starodobnikov, srečanje domačih ansamblov in folklornih skupin, lokalna ponudba na stojnicah...), je bilo v ospredju ocenjevanje čurk s strokovno komisijo in komisijo potrošnikov. Čeprav je vse dogajanje bilo zelo zanimivo posebej kaže omeniti tudi kulinarični dogodek na Turistični kmetiji Hlebec, kjer so obiskovalce počastili s šesthodnim menijem, v katerem so kraljevale kašnate klobase oz. čurke, kot jim pravijo domačini. Tradicionalni lokalni kuhinji so – kot to vedo pri Hlebcu – vnesli pridih sodobnosti.

„Antonovanje 2019

Pripravili so prvo izmenjevalnico otroških oblačil in igrač, ki je mnogim omogočila trajnostno in odgovorno posodobitev garderobe

Izmenjevalnica oblačil in igračPo decembrski izjemno uspešni „izmenjevalnici" oblačil in obutve za otroke in odrasle, je v sodelovanju radgonske Iniciative Rastišče, skupaj s soboško igralnico Mali ČuDo, ter Mensano, pripravila še „Izmenjevalnico otroških oblačil in igrač" in vsega ostalega. Z željo, da bi nekoliko omilili zapravljanje in razsipništvo, so v igralnico Mali ČuDo v prostorih Mensane v Murski Soboti aktivisti omenjenih organizacij pritegnili kakšno stotnijo otrok in njihovih mamic, očkov, dedkov in babic, ki so prinašali svoje reči, domov pa odnašali „nova" oblačila, obutev, igrače... Glede na to, da je šlo za prvo tovrstno izmenjevalnico, sta glavni organizatorici dogodka, Nika Škof (Rastišče) in Barbara Muhič (Mali ČuDo), zadovoljni z obiskom in tudi izmenjavo. Povesta tudi, da je izmenjevalnica otroških oblačil, igrač in vseh ostalih otroških potrebščin omogočala trajnostno in odgovorno posodobitev garderobe in igralnega parka otrok, ki je povrhu še zastonj.

Zamenjali so igrače, oblačila in obutev

Pred pol stoletja sta začela iz nič, a z veliko ljubezni

Zlata poroka DruzovičEnako, kot pred 50 leti, ko sta si pred matičarjem in pred oltarjem izrekla zvestobo Zofija in Karel Druzovič iz Gočove pri Sv. Trojici v Slovenskih Goricah, sta tudi tokrat svojo zakonsko zvestobo potrdila pred matičarjem in pred oltarjem. Takrat sta k civilni poroki odšla v Lenart, cerkveni pa v cerkev Sv. Trojice, kjer sta sedaj potekala oba obreda. Civilni obred zlate poroke je tokrat, ob matičarki Dragici Kramberger, prvič v vlogi župana opravil David Klobasa. Dragica je na drobno opisala življenje in delo zlatega para, župan pa jima je namenil nekaj prijaznih besed, ter jima izročil zlatoporočno spominsko listino, ter darilo občine.

Zlato poroko sta obhajala Zofija in Karel Druzovič iz Slovenskih goric

Po šestih desetletjih spet pred istim oltarjem

Biserna poroka SteyerV teh zimskih dneh, ko je največ praznikov in praznovanj, sta 60-letnico poroke, torej biserno poroko obeležila Marija in Ivan Steyer iz Črncev v Apaški dolini. Enako kot pred šestimi desetletji, sta se zakonca, tudi tokrat, skupaj s svojimi domačimi, sosedi in prijatelji, k bisernoporočnemu obredu podala v farno cerkev v Apačah. Pred cerkvijo ju je z igranjem pozdravila Pihalna godba Apače, pri kateri je nekoč igral tudi njun pokojni sin Ivan. Ko so njuni svatje v cerkvi postavili špalir, ju je župnik Janez Ferencek povabil v cerkev, k zahvalni maši in bisernoporočnemu obredu, ki je potekal med darovano sv. mašo.

Pred 60 leti sta se poročila Marija in Ivan Steyer iz Črncev

Najstarejši pomurski policist je pred sedmimi desetletji prišel iz Krškega

Policisti pri ŽabkarjuKo smo zemljani v ponedeljek, 31. decembra 2018 praznovali prihod novega leta 2019, je Jože Žabkar iz Moščancev v občini Puconci, imel dvojni razlog za praznovanje. Najstarejši živeči pomurski policist je namreč prav na silvestrovo praznoval tudi visok osebni jubilej - 98. rojstni dan. Dober teden po jubileju, ko smo mu mnogi voščili in zaželeli še veliko zdravih in zadovoljnih let, so Žabkarja, na njegovem domu obiskali in mu čestitali direktor Policijske uprave Murska Sobota, Damir Ivančić, skupaj s članoma kluba policijskih upokojencev Maksa Perca, Marjanom Horvatom (predsednik) in Romanom Verganom, ki je dolga leta bil Žabkarjev sodelavec, zraven pa je bila tudi tiskovna predstavnica PU Murska Sobota, Suzana Rauš.

Jože Žabkar je obeležil 98. rojstni dan

Nad 150 pohodnikov se je štirinajstič iz Gornje Radgone odpravilo do Rodmošcev

Trstenjakov pohodV spomin na svojega velikega soseda, velikega Prleka, Slovenca, na profesorja, teologa, psihologa, akademika in častnega občana Gornje Radgone, dr. Antona Trstenjaka, človeka svetovnega slovesa, ki je vse svoje življenje posvečal človeku, iskanju poti do njega, bitju prihodnosti, sta Planinsko društvo Gornja Radgona in Turistično društvo Majolka, že štirinajstič organizirali spominski pohod do rojstne akademikove hiše. V lepem in sončnem zimskem vremenu se je nad 150 pohodnikov iz cele Slovenije, odpravilo iz Aleje velikih v Gornji Radgoni, kjer je tudi Trstenjakovo spominsko obeležje, in vse jih je pot vodila po vinorodnih hribčkih do hiše, kjer je pred 113 leti (8.1.1906), akademik Trstenjak bil rojen. Tudi tokratni pohod, dolg 15 km, posvečen 113-letnici rojstva prleškega velikana, je poleg planincev iz domače regije pritegnil tudi ljubitelje narave iz širšega območja Slovenije.

Sprehodili so se v spomin na akademika Trstenjaka

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Obrti

 

Rokodelstvo in domača obrt se je prvotno razvilo iz potreb posameznika in njegove družine, da si sami izdelajo predmete (posodo, orodje, pripomočke, oblačila,…) potrebne za življenje in delo, kar se je prepletalo z osnovno kmetijsko dejavnostjo. Počasi so potrebe pripeljale do trgovanja in tudi pri določenih obrteh do t. i. specializacije - obrtnika, rokodelca (kovači, kolarji, čevljarji, krovci,…).

 

Večina izdelovanja izdelkov je bilo sezonske narave, torej v času, ko na polju ni bilo dela. Kmet si je tako za sebe in svojo družino sam izdelal stvari, ki jih je potreboval in če je bilo izdelkov več, jih je tudi prodal. Že v srednjem veku se je iz te kmečke nuje v trgih in mestih pričela razvijati obrt in rokodelstvo različnih panog in strok, glede na potrebe, kar je predstavljalo poleg trgovine glavno gospodarsko osnovo trgov in mest. Obrtniki v trgih in mestih so se pričeli združevati v združenja ali cehe, s čimer so hoteli zaščititi svoje tržne koristi in ohraniti nadzor nad kakovostjo.

Kakovost kmečkih obrtnikov je s tem pričela zaostajati za mestno, izdelki pa so bili zaradi nižje cene dostopnejši. Mesta in trgi so poskušali te kmečke obrtnike na različne načine (omejitev ali prepoved izdelovanja, prepoved prodaje in trgovanja) onemogočiti in jih izriniti iz trgovine. Bolj pa ko so se večale socialne razlike in se kmetije vedno bolj delile, se je obseg obrti (količinsko) povečeval. Domača obrt je za večino slovenskega prebivalstva, ki je tudi bilo večinoma kmečko, pomenila preživetje - bila je dodaten vir zaslužka, ki je zagotavljal vsaj minimalno življenjsko raven ali manjše izboljšanje le te

V drugi polovici 19.stoletja so s pojmom domača obrt označevali t. i. domačo delavnost ali hišno industrijo. Domačo obrt so opredeljevali kot paleto dejavnosti, ki temeljijo na tradiciji in so postranska zaposlitev kmečkega prebivalstva. Domača obrt je bila torej povezana s kmetovanjem, predvsem tam, kjer so bila posestva majhna in so si morali ljudje (mali kmetje, bajtarji, kajžarji) poiskati dodatne vire dohodka.

Na Slovenskem so bile do konca 19.stoletja značilne različne obrti: slamnikarstvo, tkalstvo (Prekmurje, Bela Krajina), predilstvo, suknarstvo, krtačarstvo, rezljanje pip za kajenje in izdelovanje živinskih zvoncev (Gorenjska), pridelovanje apna, kovaštvo, sirarstvo, kolarstvo, pridelovanje apna ter razne obrti, povezane s prehrano: pekarstvo, izdelovanje prest in figuralnega peciva iz medenega testa, medičarstvo, svečarstvo.

Močno se je razvilo lončarstvo, pletarstvo, izdelovanje najrazličnejih lesenih predmetov (stavbno in pohištveno mizarstvo, tesarstvo, mlinarstvo, strugarstvo, rezbarstvo) in lesne galanterije oz. suhe robe. Danes predstavlja domača obrt celo vrsto opravil in predmetov, ki jih izdelujejo ljudje na svojih domovih ali v domačih delavnicah za lastno rabo ali za prodajo.

Finančna kontrola, ki je od leta 1920 do 1941 imela glavni sedež v Gornji Radgoni in postajo v Vidmu, je poleg rednih dolžnosti (nadzor nad prodajo tobaka, soli, vžigalic, sladkorja, pobiranje trošarine za alkoholne pijače, izdajanje spremnic za prevoz alkoholnih pijač) opravljala še carinske in obmejne kontrole ter kontrole ob "brodiščih" (tri v Apaški ravnini, na Meleh, Hrastje - Mota), ki so v stari Jugoslaviji rabila predvsem dvolastnikom in so se ohranila še nekaj let po 2. svetovni vojni (zadnje Hrastje - Mota do leta 1977). Brodarji so pobirali brodarino in jeseni dobili "zbirco".

Finančna kontrola je preganjala tudi tihotapstvo (saharin, "židani robci", kamenčki za vžigalnike), pri čemer so nekateri sami (ali njihove žene) izkoriščali svoj službeni položaj.

V Gornji Radgoni je bilo leta 1894 ukinjeno poučevanje v nemščini - Slovenski gospodar št. 5, 1. 2. 1894 poroča : "Z veseljem vam poročamo, da je konec nemškutarije v tej šoli. Z zlatimi črkami si bomo ta den v krajno kroniko zapisali,…"Promet se je dolgo časa vzdrževal z vprežnimi vozovi - do železnice (od 1890 G. Radgona - Ljutomer) in do vseh bližnjih in daljnih krajev (Ptuj, Varaždin). S konji so vozili ljudi (obvezno zlasti duhovnike in učitelje) na železniško postajo, kmete pa največ na sejme. Prevozništvo je bilo za kmete pomemben dodatni vir zaslužka. Zaslužek so imeli tudi kovači (sredi 19. stol. v Radgoni 7), ki so bili ob cestah v ravninskih vaseh. Podkovali so konje (to je bil najbolj donosen posel), izdelovali razno poljedelsko orodje in pripomočke ter okovali vozove. Kovači so tudi zdravili živino, bili so t.i. "kuršmidi".

Iz Radenec so s konji množično vozili slatino (voznike so imenovali "forarji") tudi Hrvati. Do začetka avtobusnega prometa so s konji vozili tudi pošto. Prvi avtomobil v G. Radgoni je imel leta 1928 gornje radgonski mesar g. Ritonja. Prvi avtobus (zasebni) med G. Radgono in Ljutomerom je pričel voziti leta 1932, drugi pa leta 1933 iz G. Radgone v Maribor (čez Ivanjce). Ljudje avtobusu sprva niso zaupali in tudi vozarina je bila draga. Mnogi so še naprej raje hodili peš ali se vozili z dvokolesi. Okrog leta 1936 je bila zgrajena magistralna cesta Lenart - Benedikt - G. Radgona (današnja glavna cesta Maribor - Lendava).

Leopoldov sejem (15. november) se pri nas odvija že od leta 1700, ko si je mesto pridobilo dodaten semanji dan in se je obdržal do danes. Do 2. svetovne vojne je bilo težišče na raznovrstnih izdelkih domačih in okoliških obrtnikov, po vojni pa se je izbira blaga precej spremenila. Nekdaj so prodajali izdelke domačih kovačev (predvsem nože in svedre) in kovačev iz Pristave pod Bočem (srpi, kose, motike), kolarjev (grablje, kosišča, toporišča, držaje), čevlje turniških in medžimurskih čevljarjev, suho robo iz Ribnice, leseno robo in pleteno posodo iz Haloz in Zagorja, medičarske izdelke iz Ptuja in Lenarta, lončeno posodo od lončarjev iz Murskega polja in Prekmurja...

Sejem je bil združen z živinskim sejmom, obiskovali pa so ga kupci iz Radgone, Ljutomera, Ormoža, Ptuja, Lenarta, Murske Sobote pa tudi Varaždina in Čakovca. Od šestdesetih let živinskih sejmov ni več.

Regulacija reke Mure je bila prvič delno izvedena leta 1926, nekaj dopolnitev je bilo leta 1945, visokovodne nasipe pa so napravili leta 1972 in Mura je bila ukročena, rodovitna kmetijska zemlja pa zaščitena pred njenimi poplavami.

Kulturni dom v G. Radgoni so zgradili leta 1947 in je imel kinodvorano, oder za kulturne predstave in nastope ter telovadnico. Postavljen je poleg občinske zgradbe, na mestu, kjer so bili prej konjski hlevi. Pročelje kulturnega doma krasi grafit, delo mojstra Kolbiča iz Maribora in predstavlja povezanost kulture in športa.

Nov zdravstveni dom in tri zdravnike je G. Radgona dobila leta 1966, lekarna pa je delovala že od konca 1. svetovne vojne. Obmejna veterinarska postaja z enim živinozdravnikom je aktivna od leta 1930, po 2. svetovni vojni pa z dvema živinozdravnikoma na postaji in dvema na terenu. Prej so živino najpogosteje zdravili "kuršmidi" - kovači.

Delavska univerza z Ljudsko knjižnico, kot samostojno enoto, deluje od leta 1960 in skrbi za vsestransko izobraževanje v obliki večernih šol, tečajev, predavanj in krožkov. V svojem delu se povezuje s šolami, delovnimi organizacijami ter posameznimi predavatelji in izobraževalci.

Stadion Bratstva in edinstva je bil kot športni center zgrajen leta 1965, ko je bila G. Radgona prvič gostiteljica Jugoslovanskega mladinskega festivala bratstva in enotnosti (drugič leta 1975). Stadion ima 1000 m dolgo peščeno stezo in na njej so leta 1975 in 1981 potekala finale svetovnega prvenstva v speedwayu. Dolga leta so na tej stezi bile tudi konjske dirke.

Mlinarstvo je bilo močno razvita obrt ob reki Muri in Ščavnici. Plavajoči mlini so bili v G. Radgoni, Meleh in Hrastju - Moti . Mlinarji so mleli "za merico" (1/10 moke). Pri nekaterih mlinih so bile tudi žage, pri redkih pa oljarne. Mlini so prenehali delovati predvsem po letu 1964, po izidu novega zakona o predelavi moke, večina pa že prej zaradi industrijskih mlinov. Z mlinarstvom je bilo povezano izdelovanje mlinskih kamnov "mlinščakov", ki so jih delali kamnoseki ("rudarji") v Okoslavcih in katerih kvaliteta je slovela daleč izven Slovenije. Ko so mlinske kamne v mlinih zamenjali valji, je ta obrt propadla.

Prva škropiva so v vinogradih uporabili proti koncu devetdesetih let 19. stoletja. Modri galici so dodajali apno in žveplo. V letih pred 2. svetovno vojno so škropiva pričeli uporabljati tudi v sadovnjakih ("brozgo" iz žvepla in apna so kuhali doma). V petdesetih letih so pričeli škropiti tudi krompir in pričela se je uporaba herbicidov.

Umetna gnojila so se na našem območju pojavila pred 1. svetovno vojno, ko so v manjših količinah gnojili predvsem ajdo. Umetno gnojenje so v času 2. svetovne vojne pospešeno uvajale okupatorske oblasti in njihova uporaba se je tudi po vojni hitro širila, saj so gnojili vse njive, travnike in vinograde.