Na tradicionalno pustno rajanje prišli skorajda vsi krajani

Pust MahovciŠportno turistično društvo (ŠTD) Mahovci, vasice z nekaj več kot sto prebivalcev, je v sodelovanju z Vaškim odborom Mahovci tudi letos pripravilo tradicionalno pustno prireditev »Kurentovanje v Mahovcih«. Prireditev, ki se je pričela zgodaj popoldan, so letos s svojim obiskom počastili kurenti KUD Polanec iz Starš na Dravskem polju, ki imajo v svojih vrstah tudi člana ŠTD Mahovci Davida Habjaniča. V lepem zimskem vremenu se je na športnem centru v Mahovcih zbralo zelo veliko obiskovalcev, praktično več kot je v vasi prebivalcev, kateri so nestrpno pričakovali kurente. Slednji so se najprej ustavili na kmetiji Jančar, kjer so se okrepčali in pripravili za pohod po vasi.

»Kurentovanje v Mahovcih« spet navdušilo

Dedek Mraz prišel tudi v Lutverce

Dedek Mraz LutverciV prostovoljnem gasilskem društvu Lutverci že peto leto zapored pripravljamo obdaritev otrok vasi Lutverci in Plitvica s prihodom dedka Mraza. Tudi letos smo dedku Mrazu poslali povabilo, da naj obišče naše otroke, in res je prišel. V petek, 29. decembra 2017 ga je pričakalo 46 otrok s starši, starimi starši ali tetami. Tako smo gasilski dom napolnili do zadnjega kotička.

Dedek Mraz se je odzval vabilu

Turistična kmetija Roškar je gostila nepozabno srečanje in druženje rodbine s Plitvičkega Vrha

Rodbina JaušovecDandanes, v tem hitrem tempu življenja in tehnološkem napredku, ko tudi po lastni krivdi nimamo časa za druženja s prijatelji, znanci in celo s svojci ne, je vsako družabno in družinsko srečanje prav lepo doživetje. In tako se je nadvse prijetno srečanje potomcev Ane, ki je bila rojena leta 1904, in Jakoba Jaušovec (1906), in sta z družino živela na Plitvičkem Vrhu pri Gornji Radgoni, odvijalo minulo soboto, na Turistični kmetiji Roškar v Lastomercih. Na srečanju, kjer se je zbralo 60 potomcev rodbine Jaušovec, med njimi tudi še živeči otroci, ki so razumljivo že v letih. Prišli so: Tilika, Vili, Erna in Štefka, manjkala pa je le Anica, sploh pa so bili udeleženci srečanja od blizu in daleč, najdlje iz Slovenske Bistrice in Gradca. Srečanje, ki je že šesto po vrsti, pripravljali so jih vsaka tri leta, odslej pa bo potekalo vsaki dve leti, so letos pripravili: Vlasta Šalamun, Drago Sobočan in Miran Senčar.

Samo srečanje je bilo nepozabno in ganljivo, kar niti ne preseneča, saj gre za „isto kri". Sami veseli in nasmejani obrazi, kar je pomenilo še več zabave in smeha. Ker so potomci Ane in Jakoba pevci, Vili je celo vodja pevskih skupin, in med njimi številni glasbeniki, je razumljivo, da je odmevalo lepo petje in glasba. Za glasbeni program je sicer poskrbel Tibor Jaušovec, občasno pa mu je pomagalo kar osem harmonikarjev z igranjem na »frajtonarici«: Nace Sobočan, Boštjan Jaušovec, Nejc Senčar, Tadej Vajngerl, Dejan Potočnik in njegov sin Anže Potočnik, Miran Rola in njegov sin, in najmlajši harmonikar, star šele 5 let, Anže Rola. Mnogi so sicer pogrešali njihovega »prvega harmonikarja« Mira Jaušovca, ki pa se ni mogel udeležiti srečanja. Glasbeniki so tudi šaljivci, zato so prisotni bili deležni humorističnih nastopov muzikantov, tudi skečev, s katerimi so dodobra nasmejali prav vse prisotne. Svoj glasbeni nastop je prispevala tudi Neli Senčar, ki je zaigrala na saksofon.
Udeležence srečanja je v nekaj besedah pozdravila in nagovorila organizatorica srečanja Vlasta Šalamun, ki se je v svojem imenu in imenu soorganizatorjev Draga Sobočana in Mirana Senčarja zahvalila vsem, da so se udeležili tega nepozabnega srečanja. Povedala je, da se je število članov, potomcev rodu Jaušovec, od zadnjega srečanja samo večalo in da je na poti nov član te »družine«, ki se jim bo pridružil že v mesecu juniju. Svoj nagovor je zaključila z mislijo: »Danes je vedno, jutri nikoli, zato naj bo to srečanje za vsakega spet nepozabno«. In bilo je zares nepozabno, saj se je zabava odvijala vse do četrte ure zjutraj. Zaključili pa so jo spet s pesmijo, ki je bila rdeča nit tega srečanja.

(Foto: Ludvik Kramberger)

Srečalo se je 60 potomcev Jaušovec

Na zlati poroki je Mariji in Jožetu Lahu zapel tudi Stane Vidmar

Zlatoporočenca LahPoleg decembrskega vrveža in novoletnega prazničnega vzdušja, so pri družini Lah iz Očeslavcev v občini Gornja Radgona, imeli še posebno slovesno slavje z več kot sto svati. Marija in Jože Lah sta namreč praznovala zlato poroko, saj že 50 let z roko v roki stopata skozi lepoto in bolečino življenja. Zlatoporočenca sta se spoznala po Jožetovem prihodu s služenja vojaškega roka v Makedoniji, ko sta se srečala na vaški veselici v Stavešincih in se takoj zaljubila. Rosno mlada sta se poročila 31. decembra 1967 (Marija pri komaj 18 letih, Jože pri 23) civilno in cerkveno v cerkvi v Gornji Radgoni. Tako ljubezen z vaške veselice traja že pol stoletja.

Ljubezen z vaške veselice traja že 50 let

Med soboto in nedeljo so sekunde do pravoslavnega novega leta odštevali tudi v Termah Lendava

Pravoslavno novo letoPodobno kot marsikje po Sloveniji, zlasti v večjih krajih, kjer živi večje število pravoslavnih vernikov, je čakanje novega pravoslavnega leta, v noči med soboto in nedeljo, potekalo tudi na skrajnjem severovzhodu države. Srbsko kulturno društvo "Jovan Jovanović Zmaj" Lendava je namreč v soboto, 13. januarja zvečer, kot vsako leto poprej, v restavraciji Term Lendava pripravilo novoletno zabavo po julijanskem koledarju, ali najpogosteje rečeno zabavo ob pravoslavnem novem letu. Novoletne zabave so se, poleg članov omenjenega kulturnega društva udeležili tudi njihovi prijatelji in znanci, ne glede na nacionalnost ali veroizpoved, med njimi tudi veliko Slovencev, Madžarov, Hrvatov in drugih. Vse je potekalo v znamenju veselega vzdušja, veliko glasbe, plesov, odlične kulinarike...

Srbsko

Starostniki so se z veseljem zavrteli

DSO zaključek 2017V Domu starejših občanov Gornja Radgona so tik pred koncem leta 2017, praznovali zaključek leta. Že tradicionalna prireditev je bila ponovno odlično obiskana, saj se je zbralo kar 140 stanovalcev doma in njihovih svojcev, tako da so se ob lepo dekoriranih in obloženih omizjih zbrale kompletne družine. Direktor Doma, mag. Marjan Žula, je v uvodnem slavnostnem nagovoru pozdravil tudi prostovoljce, ki so bili povabljeni ter se jim zahvalil za celoletno požrtvovalno in pomembno delo, ki ga opravljajo. Po čisto kratkem pogledu nazaj v poslovno leto 2017, ki ga bo DSO-GR d. o. o. zaključil pozitivno, se je zahvalil zaposlenim, ki skrbijo za to, da je Dom svetel, prijazen in odprt ter za njihovo dobro delo, ki se odražajo v zelo kakovostnih storitvah. Za vse delovne enote je izbral prijazne in lepe besede ter izrazil upanje, da bodo tudi v bodoče živeli in delali kot kolektiv, skupaj s stanovalci pa še naprej kot velika družina.

V radgonskem DSO pripravili tradicionalni zaključek leta za stanovalce in njihove svojce

Moj kraj Radgona

Za prikaz vremena omogočite piškotke na zavihku "Zasebnost"!

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Obrti

 

Rokodelstvo in domača obrt se je prvotno razvilo iz potreb posameznika in njegove družine, da si sami izdelajo predmete (posodo, orodje, pripomočke, oblačila,…) potrebne za življenje in delo, kar se je prepletalo z osnovno kmetijsko dejavnostjo. Počasi so potrebe pripeljale do trgovanja in tudi pri določenih obrteh do t. i. specializacije - obrtnika, rokodelca (kovači, kolarji, čevljarji, krovci,…).

 

Večina izdelovanja izdelkov je bilo sezonske narave, torej v času, ko na polju ni bilo dela. Kmet si je tako za sebe in svojo družino sam izdelal stvari, ki jih je potreboval in če je bilo izdelkov več, jih je tudi prodal. Že v srednjem veku se je iz te kmečke nuje v trgih in mestih pričela razvijati obrt in rokodelstvo različnih panog in strok, glede na potrebe, kar je predstavljalo poleg trgovine glavno gospodarsko osnovo trgov in mest. Obrtniki v trgih in mestih so se pričeli združevati v združenja ali cehe, s čimer so hoteli zaščititi svoje tržne koristi in ohraniti nadzor nad kakovostjo.

Kakovost kmečkih obrtnikov je s tem pričela zaostajati za mestno, izdelki pa so bili zaradi nižje cene dostopnejši. Mesta in trgi so poskušali te kmečke obrtnike na različne načine (omejitev ali prepoved izdelovanja, prepoved prodaje in trgovanja) onemogočiti in jih izriniti iz trgovine. Bolj pa ko so se večale socialne razlike in se kmetije vedno bolj delile, se je obseg obrti (količinsko) povečeval. Domača obrt je za večino slovenskega prebivalstva, ki je tudi bilo večinoma kmečko, pomenila preživetje - bila je dodaten vir zaslužka, ki je zagotavljal vsaj minimalno življenjsko raven ali manjše izboljšanje le te

V drugi polovici 19.stoletja so s pojmom domača obrt označevali t. i. domačo delavnost ali hišno industrijo. Domačo obrt so opredeljevali kot paleto dejavnosti, ki temeljijo na tradiciji in so postranska zaposlitev kmečkega prebivalstva. Domača obrt je bila torej povezana s kmetovanjem, predvsem tam, kjer so bila posestva majhna in so si morali ljudje (mali kmetje, bajtarji, kajžarji) poiskati dodatne vire dohodka.

Na Slovenskem so bile do konca 19.stoletja značilne različne obrti: slamnikarstvo, tkalstvo (Prekmurje, Bela Krajina), predilstvo, suknarstvo, krtačarstvo, rezljanje pip za kajenje in izdelovanje živinskih zvoncev (Gorenjska), pridelovanje apna, kovaštvo, sirarstvo, kolarstvo, pridelovanje apna ter razne obrti, povezane s prehrano: pekarstvo, izdelovanje prest in figuralnega peciva iz medenega testa, medičarstvo, svečarstvo.

Močno se je razvilo lončarstvo, pletarstvo, izdelovanje najrazličnejih lesenih predmetov (stavbno in pohištveno mizarstvo, tesarstvo, mlinarstvo, strugarstvo, rezbarstvo) in lesne galanterije oz. suhe robe. Danes predstavlja domača obrt celo vrsto opravil in predmetov, ki jih izdelujejo ljudje na svojih domovih ali v domačih delavnicah za lastno rabo ali za prodajo.

Finančna kontrola, ki je od leta 1920 do 1941 imela glavni sedež v Gornji Radgoni in postajo v Vidmu, je poleg rednih dolžnosti (nadzor nad prodajo tobaka, soli, vžigalic, sladkorja, pobiranje trošarine za alkoholne pijače, izdajanje spremnic za prevoz alkoholnih pijač) opravljala še carinske in obmejne kontrole ter kontrole ob "brodiščih" (tri v Apaški ravnini, na Meleh, Hrastje - Mota), ki so v stari Jugoslaviji rabila predvsem dvolastnikom in so se ohranila še nekaj let po 2. svetovni vojni (zadnje Hrastje - Mota do leta 1977). Brodarji so pobirali brodarino in jeseni dobili "zbirco".

Finančna kontrola je preganjala tudi tihotapstvo (saharin, "židani robci", kamenčki za vžigalnike), pri čemer so nekateri sami (ali njihove žene) izkoriščali svoj službeni položaj.

V Gornji Radgoni je bilo leta 1894 ukinjeno poučevanje v nemščini - Slovenski gospodar št. 5, 1. 2. 1894 poroča : "Z veseljem vam poročamo, da je konec nemškutarije v tej šoli. Z zlatimi črkami si bomo ta den v krajno kroniko zapisali,…"Promet se je dolgo časa vzdrževal z vprežnimi vozovi - do železnice (od 1890 G. Radgona - Ljutomer) in do vseh bližnjih in daljnih krajev (Ptuj, Varaždin). S konji so vozili ljudi (obvezno zlasti duhovnike in učitelje) na železniško postajo, kmete pa največ na sejme. Prevozništvo je bilo za kmete pomemben dodatni vir zaslužka. Zaslužek so imeli tudi kovači (sredi 19. stol. v Radgoni 7), ki so bili ob cestah v ravninskih vaseh. Podkovali so konje (to je bil najbolj donosen posel), izdelovali razno poljedelsko orodje in pripomočke ter okovali vozove. Kovači so tudi zdravili živino, bili so t.i. "kuršmidi".

Iz Radenec so s konji množično vozili slatino (voznike so imenovali "forarji") tudi Hrvati. Do začetka avtobusnega prometa so s konji vozili tudi pošto. Prvi avtomobil v G. Radgoni je imel leta 1928 gornje radgonski mesar g. Ritonja. Prvi avtobus (zasebni) med G. Radgono in Ljutomerom je pričel voziti leta 1932, drugi pa leta 1933 iz G. Radgone v Maribor (čez Ivanjce). Ljudje avtobusu sprva niso zaupali in tudi vozarina je bila draga. Mnogi so še naprej raje hodili peš ali se vozili z dvokolesi. Okrog leta 1936 je bila zgrajena magistralna cesta Lenart - Benedikt - G. Radgona (današnja glavna cesta Maribor - Lendava).

Leopoldov sejem (15. november) se pri nas odvija že od leta 1700, ko si je mesto pridobilo dodaten semanji dan in se je obdržal do danes. Do 2. svetovne vojne je bilo težišče na raznovrstnih izdelkih domačih in okoliških obrtnikov, po vojni pa se je izbira blaga precej spremenila. Nekdaj so prodajali izdelke domačih kovačev (predvsem nože in svedre) in kovačev iz Pristave pod Bočem (srpi, kose, motike), kolarjev (grablje, kosišča, toporišča, držaje), čevlje turniških in medžimurskih čevljarjev, suho robo iz Ribnice, leseno robo in pleteno posodo iz Haloz in Zagorja, medičarske izdelke iz Ptuja in Lenarta, lončeno posodo od lončarjev iz Murskega polja in Prekmurja...

Sejem je bil združen z živinskim sejmom, obiskovali pa so ga kupci iz Radgone, Ljutomera, Ormoža, Ptuja, Lenarta, Murske Sobote pa tudi Varaždina in Čakovca. Od šestdesetih let živinskih sejmov ni več.

Regulacija reke Mure je bila prvič delno izvedena leta 1926, nekaj dopolnitev je bilo leta 1945, visokovodne nasipe pa so napravili leta 1972 in Mura je bila ukročena, rodovitna kmetijska zemlja pa zaščitena pred njenimi poplavami.

Kulturni dom v G. Radgoni so zgradili leta 1947 in je imel kinodvorano, oder za kulturne predstave in nastope ter telovadnico. Postavljen je poleg občinske zgradbe, na mestu, kjer so bili prej konjski hlevi. Pročelje kulturnega doma krasi grafit, delo mojstra Kolbiča iz Maribora in predstavlja povezanost kulture in športa.

Nov zdravstveni dom in tri zdravnike je G. Radgona dobila leta 1966, lekarna pa je delovala že od konca 1. svetovne vojne. Obmejna veterinarska postaja z enim živinozdravnikom je aktivna od leta 1930, po 2. svetovni vojni pa z dvema živinozdravnikoma na postaji in dvema na terenu. Prej so živino najpogosteje zdravili "kuršmidi" - kovači.

Delavska univerza z Ljudsko knjižnico, kot samostojno enoto, deluje od leta 1960 in skrbi za vsestransko izobraževanje v obliki večernih šol, tečajev, predavanj in krožkov. V svojem delu se povezuje s šolami, delovnimi organizacijami ter posameznimi predavatelji in izobraževalci.

Stadion Bratstva in edinstva je bil kot športni center zgrajen leta 1965, ko je bila G. Radgona prvič gostiteljica Jugoslovanskega mladinskega festivala bratstva in enotnosti (drugič leta 1975). Stadion ima 1000 m dolgo peščeno stezo in na njej so leta 1975 in 1981 potekala finale svetovnega prvenstva v speedwayu. Dolga leta so na tej stezi bile tudi konjske dirke.

Mlinarstvo je bilo močno razvita obrt ob reki Muri in Ščavnici. Plavajoči mlini so bili v G. Radgoni, Meleh in Hrastju - Moti . Mlinarji so mleli "za merico" (1/10 moke). Pri nekaterih mlinih so bile tudi žage, pri redkih pa oljarne. Mlini so prenehali delovati predvsem po letu 1964, po izidu novega zakona o predelavi moke, večina pa že prej zaradi industrijskih mlinov. Z mlinarstvom je bilo povezano izdelovanje mlinskih kamnov "mlinščakov", ki so jih delali kamnoseki ("rudarji") v Okoslavcih in katerih kvaliteta je slovela daleč izven Slovenije. Ko so mlinske kamne v mlinih zamenjali valji, je ta obrt propadla.

Prva škropiva so v vinogradih uporabili proti koncu devetdesetih let 19. stoletja. Modri galici so dodajali apno in žveplo. V letih pred 2. svetovno vojno so škropiva pričeli uporabljati tudi v sadovnjakih ("brozgo" iz žvepla in apna so kuhali doma). V petdesetih letih so pričeli škropiti tudi krompir in pričela se je uporaba herbicidov.

Umetna gnojila so se na našem območju pojavila pred 1. svetovno vojno, ko so v manjših količinah gnojili predvsem ajdo. Umetno gnojenje so v času 2. svetovne vojne pospešeno uvajale okupatorske oblasti in njihova uporaba se je tudi po vojni hitro širila, saj so gnojili vse njive, travnike in vinograde.