Srečali so se maturanti generacije 1953/54, med njimi tudi upokojeni nadškof in številne druge znane osebnosti

Maturantje Prve gimnazije MBPoletje je med drugim tudi čas, ko se srečujejo nekdanji sošolci ob takšnih in drugačnih obletnicah mature. In takšna srečanja, druženja in obujanje spominov na mlada, osnovnošolska ali srednješolska leta, so vedno prijetna in vesela. Toliko bolj, če se srečajo dedki in babice, ki so maturirali pred častitljivimi 65 leti. Prav takšno srečanje je pred dnevi potekalo v Mariboru in posredno v Slovenskih goricah, saj od tam prihaja veliko maturantov. Polde Matjašič iz Lenarta je namreč poskrbel za nepozabno srečanje in druženje maturantov generacije 1953/54 nekdanje realke/prve gimnazije Maribor.

Maturirali so pred davnimi 65 leti

Gasilci pred upokojenkami in veterani

Bujta repaV okviru 24. Pomurskega poletnega festivala, ko so v Veliki Polani vrstijo številne prireditve, koncerti in dogodki, katerih ne doživimo vsak dan, je na prizorišču dogajanja potekalo tudi jubilejno, 10. tekmovanje v kuhanju tradicionalne prekmurske jedi – bujte repe. In ni nič nenavadnega, da v kuhanju omenjene jedi tekmujejo v Veliki Polani, kajti v deželi štorkelj so 10. avgusta 2013 postavili tudi Guinnessov rekord, saj so v kotlu skuhali rekordnih 1.089,50 kilogramov bujte repe, ta pa je po njihovem prepričanju del kulturne dediščine. In v neuradni svetovni prestolnici bujte repe Veliki Polani je tokrat nastopilo 14 predvsem domačih ekip iz Prekmurja, samo tekmovanje pa je potekalo pod vodstvom Nine Lebar, in pod budnim očesom članov strokovne komisije (Strokovna učitelja kuharstva na SŠGT Radenci, Zdenka Tompa in Dušan Zelko, ter vodja kuhinje v hotelu Lipa v Lendavi, Jože Horvat). Pri kuhanju na odprtem ognju in v kotličku, je tekmovalcem gotovo bilo zelo vroče, kajti že brez ognja je bila temperatura krepko nad 30 stopinj, a ker je šlo bolj za druženje kot zmago, ni bilo nobene bojevitosti in vsi so se vmes hladili s tekočimi pripomočki.

Desetič so se pomerili v kuhanju znamenite prekmurske jedi – bujte repe

Uličarji pred „Šestko" in Brodarji

Vaške igre LutverciNa domačem nogometnem igrišču Lutvercih je tamkajšnje Športno društvo Luverci, minuli konec tedna, pripravilo vaške šaljive igre ter streljanje s fračo. Zanimivih iger se je udeležilo pet ekip, ob tem se je v streljanju s fračo borilo 30 oseb, od tega 23 moških in sedem žensk. Številni gledalci pa so uživali v smehu, saj so duhovite in predvsem šaljive, predvsem starinske igre, bile vesele in smešne, a ne tudi za tekmovalce, ki so pogosto bili mokri in so morali premagati mnoge ovire.

Na vaških igrah v Lutvercih jih je 30 streljajo s fračo

Ob visokem življenjskem jubileju trije predsedniki obiskali in obdarili lovskega tovariša Jožeta Vogrina

LD Negova VogrinV Lovski družini Negova, kjer posebno pozornost namenjajo izobraževanju in usposabljanju članstva, ter še zlasti varovanju narave, okolja in prostoživečih živali, posebno pozornost namenjajo tudi svojim starejšim prijateljem jubilantom. Nikoli namreč ne pozabijo na svoje tovariše, člane zelene bratovščine, ki že desetletja aktivno delujejo v lovskih organizacijah, hkrati pa imajo okrogel življenjski jubilej. In tako je te dni delegacija LD Negova, v sestavi aktualnega starešine – predsednika Marjana Kšela, ter njegovih predhodnikov Slavka Lončariča, ki je LD Negova vodil 14 let, in Vlada Rojka, ki je bil starešina tri mandate oz. 12 let, obiskala enega najstarejših lovskih tovarišev Jožeta Vogrina, ki je obeležil 85. rojstni dan, hkrati pa je že skorajda pol stoletja lovec in član LD Negova. V Spodnjih Ivanjcih, kjer slavljenec domuje, se je prijetnemu srečanju, obdarovanju in čestitanju, ob lepo obloženi mizi, za kar sta poskrbeli njegova soproga Zvonka in sin Robert, pridružil še sosed, sicer aktualni tajnik LD Negova, Andrej Slogovič.

Ljubi naravo in divjad, v gozd bo hodil, dokler ga bodo noge nesle

Upokojenci nismo nikomur v breme

Upokojenci Slovenske goriceUpokojenci na območju Slovenskih goric se zavedajo, da lahko samo s skupnimi močmi dosežejo več pri reševanju takšnih in drugačnih problemov "tretje generacije". Zato, ne glede na dejstvo, da se je tudi nekdanja občina Lenart že pred leti razdelila na, najprej štiri, nato na šest novih občin, so upokojenci z tega območja še naprej ostali zelo povezani in enotni. Več kot 2.500 upokojencev, ki so včlanjeni v sedmih upokojenskih društvih: Benedikt (predsednik oz. zastopnik: Milan Hlevnjak), Cerkvenjak (Feliks Fekonja), Sv. Jurij (Hermina Križovnik), Lenart (Franc Belšak), Sv. Ana (Milan Bauman), Sv. Trojica v Slovenskih goricah (Ivan Herič) in Voličina (Stanko Kranvogel) v občinah: Benedikt, Cerkvenjak, Lenart in Sveta Ana, Sveta Trojica in Sveti Jurij, je namreč povezanih v Zvezo društev upokojencev (ZDU) Slovenskih goric, kjer s skupnimi močmi in enotni urejajo vse svoje potrebe in aktivnosti, in so s takšnim načinom zelo zadovoljni.

Kar 500 upokojencev Slovenskih goric na slikoviti Sveti Ani

Ni vsaka riba „hotiška riba" - letos so ponudili dve toni rib in niti ene niso vrnili v Muro...

Hotiški ribiški dneviDrugo polovico minulega tedna, od četrtka do sobote, je eno najlepših in večjih panonskih vasi Hotizo, zaznamovala njihova največja turistična prireditev, tradicionalni 24. Hotiški ribiški dnevi, ki jo je spet odlično pripravilo Turistično društvo Hotiza. Hotiški ribiški dnevi so tradicionalna poletna turistična prireditev, ki obiskovalcem nudi kulinarične in kulturne užitke ob pristni domači kapljici. Vzporedno s kulturnimi dogodki, med katerimi izstopa mednarodna likovna kolonija z naslovom "Življenje ob reki Muri" pa so obiskovalci, ki jih je bilo veliko od blizu in daleč, ne le iz Slovenije, temveč zlasti iz sosednjih držav, Hrvaške, Madžarske in Avstrije, spoznavali tukajšnje življenje in neokrnjeno naravo ob reki Muri. Z omenjeno prireditvijo pa sovpadajo tudi izvrstne murske ribe, pripravljene na "hotiški način", saj kot pribito drži slogan: Ni vsaka riba – hotiška riba.

V Hotizi je potekala tradicionalna turistično - kulinarična in kulturna prireditev, 24. „Hotiški ribiški dnevi 2019

Tudi 25. žetev zlatega klasa na Stari Gori pritegnila lepo pozornost

Žetev Stara GoraV današnjem času, ko večino kmečkih del opravijo stroji in mehanizacija, če že ne roboti, je prireditev Žetev zlatega klasa, ki jo Društvo kmečkih žena Sv. Jurij ob Ščavnici, prireja že 25 let, hvalevredna zgodba. Društvo vsako leto na Stari Gori, ob edinem delujočem mlinu na veter v Sloveniji, prireja žetev in košnjo pšenice na stari način. Organizatorji prireditve: Društvo kmečkih žena Sv. Jurij ob Ščavnici, KGZS - Javna služba kmetijskega svetovanja Gornja Radgona in PGD Stara Gora, so tudi letos pritegnili lepo število obiskovalcev, ki so si ogledali to zanimivo etnografsko obarvano prireditev. Poleg obiskovalcev in tekmovalcev v starih opravilih je bilo zraven tudi kar nekaj gostov, kot so: župan občine Sv. Jurij ob Ščavnici Anton Slana, poslanka DZ RS Mojca Žnidarič, župan občine Lovrenc na Pohorju Marko Rakovnik, Vinska kraljica Slovenije Meta Frangež in vinska kraljica DV Mala Nedelja Danijela Kosi.

Podeželske ženske ohranjajo tradicijo žetve in mlatitve

Veliko zabave, penin, vina in kulinarike na 13. dnevu odprtih kleti

Dan odprtih kletiNa Gornjem grisu v Gornji Radgoni, kjer domujejo glavne vinske kleti družbe Radgonske gorice, in vse tja do mostu na reki Muri, je bilo minulo nedeljo sila veselo in razigrano, kot se tudi spodobi za mesto penine in sejmov. Na sporedu je namreč bil že 13. dan odprtih kleti! Vreme in razpoloženje sta bila »od sonca razvajena« in organizatorji iz podjetja Radgonske gorice so poskrbeli, da nikomur ni bil dolgčas, pa tudi žejen ali lačen nihče ni bil.

Zlata penina je leto dni zorela na dnu reke Mure

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Obrti

 

Rokodelstvo in domača obrt se je prvotno razvilo iz potreb posameznika in njegove družine, da si sami izdelajo predmete (posodo, orodje, pripomočke, oblačila,…) potrebne za življenje in delo, kar se je prepletalo z osnovno kmetijsko dejavnostjo. Počasi so potrebe pripeljale do trgovanja in tudi pri določenih obrteh do t. i. specializacije - obrtnika, rokodelca (kovači, kolarji, čevljarji, krovci,…).

 

Večina izdelovanja izdelkov je bilo sezonske narave, torej v času, ko na polju ni bilo dela. Kmet si je tako za sebe in svojo družino sam izdelal stvari, ki jih je potreboval in če je bilo izdelkov več, jih je tudi prodal. Že v srednjem veku se je iz te kmečke nuje v trgih in mestih pričela razvijati obrt in rokodelstvo različnih panog in strok, glede na potrebe, kar je predstavljalo poleg trgovine glavno gospodarsko osnovo trgov in mest. Obrtniki v trgih in mestih so se pričeli združevati v združenja ali cehe, s čimer so hoteli zaščititi svoje tržne koristi in ohraniti nadzor nad kakovostjo.

Kakovost kmečkih obrtnikov je s tem pričela zaostajati za mestno, izdelki pa so bili zaradi nižje cene dostopnejši. Mesta in trgi so poskušali te kmečke obrtnike na različne načine (omejitev ali prepoved izdelovanja, prepoved prodaje in trgovanja) onemogočiti in jih izriniti iz trgovine. Bolj pa ko so se večale socialne razlike in se kmetije vedno bolj delile, se je obseg obrti (količinsko) povečeval. Domača obrt je za večino slovenskega prebivalstva, ki je tudi bilo večinoma kmečko, pomenila preživetje - bila je dodaten vir zaslužka, ki je zagotavljal vsaj minimalno življenjsko raven ali manjše izboljšanje le te

V drugi polovici 19.stoletja so s pojmom domača obrt označevali t. i. domačo delavnost ali hišno industrijo. Domačo obrt so opredeljevali kot paleto dejavnosti, ki temeljijo na tradiciji in so postranska zaposlitev kmečkega prebivalstva. Domača obrt je bila torej povezana s kmetovanjem, predvsem tam, kjer so bila posestva majhna in so si morali ljudje (mali kmetje, bajtarji, kajžarji) poiskati dodatne vire dohodka.

Na Slovenskem so bile do konca 19.stoletja značilne različne obrti: slamnikarstvo, tkalstvo (Prekmurje, Bela Krajina), predilstvo, suknarstvo, krtačarstvo, rezljanje pip za kajenje in izdelovanje živinskih zvoncev (Gorenjska), pridelovanje apna, kovaštvo, sirarstvo, kolarstvo, pridelovanje apna ter razne obrti, povezane s prehrano: pekarstvo, izdelovanje prest in figuralnega peciva iz medenega testa, medičarstvo, svečarstvo.

Močno se je razvilo lončarstvo, pletarstvo, izdelovanje najrazličnejih lesenih predmetov (stavbno in pohištveno mizarstvo, tesarstvo, mlinarstvo, strugarstvo, rezbarstvo) in lesne galanterije oz. suhe robe. Danes predstavlja domača obrt celo vrsto opravil in predmetov, ki jih izdelujejo ljudje na svojih domovih ali v domačih delavnicah za lastno rabo ali za prodajo.

Finančna kontrola, ki je od leta 1920 do 1941 imela glavni sedež v Gornji Radgoni in postajo v Vidmu, je poleg rednih dolžnosti (nadzor nad prodajo tobaka, soli, vžigalic, sladkorja, pobiranje trošarine za alkoholne pijače, izdajanje spremnic za prevoz alkoholnih pijač) opravljala še carinske in obmejne kontrole ter kontrole ob "brodiščih" (tri v Apaški ravnini, na Meleh, Hrastje - Mota), ki so v stari Jugoslaviji rabila predvsem dvolastnikom in so se ohranila še nekaj let po 2. svetovni vojni (zadnje Hrastje - Mota do leta 1977). Brodarji so pobirali brodarino in jeseni dobili "zbirco".

Finančna kontrola je preganjala tudi tihotapstvo (saharin, "židani robci", kamenčki za vžigalnike), pri čemer so nekateri sami (ali njihove žene) izkoriščali svoj službeni položaj.

V Gornji Radgoni je bilo leta 1894 ukinjeno poučevanje v nemščini - Slovenski gospodar št. 5, 1. 2. 1894 poroča : "Z veseljem vam poročamo, da je konec nemškutarije v tej šoli. Z zlatimi črkami si bomo ta den v krajno kroniko zapisali,…"Promet se je dolgo časa vzdrževal z vprežnimi vozovi - do železnice (od 1890 G. Radgona - Ljutomer) in do vseh bližnjih in daljnih krajev (Ptuj, Varaždin). S konji so vozili ljudi (obvezno zlasti duhovnike in učitelje) na železniško postajo, kmete pa največ na sejme. Prevozništvo je bilo za kmete pomemben dodatni vir zaslužka. Zaslužek so imeli tudi kovači (sredi 19. stol. v Radgoni 7), ki so bili ob cestah v ravninskih vaseh. Podkovali so konje (to je bil najbolj donosen posel), izdelovali razno poljedelsko orodje in pripomočke ter okovali vozove. Kovači so tudi zdravili živino, bili so t.i. "kuršmidi".

Iz Radenec so s konji množično vozili slatino (voznike so imenovali "forarji") tudi Hrvati. Do začetka avtobusnega prometa so s konji vozili tudi pošto. Prvi avtomobil v G. Radgoni je imel leta 1928 gornje radgonski mesar g. Ritonja. Prvi avtobus (zasebni) med G. Radgono in Ljutomerom je pričel voziti leta 1932, drugi pa leta 1933 iz G. Radgone v Maribor (čez Ivanjce). Ljudje avtobusu sprva niso zaupali in tudi vozarina je bila draga. Mnogi so še naprej raje hodili peš ali se vozili z dvokolesi. Okrog leta 1936 je bila zgrajena magistralna cesta Lenart - Benedikt - G. Radgona (današnja glavna cesta Maribor - Lendava).

Leopoldov sejem (15. november) se pri nas odvija že od leta 1700, ko si je mesto pridobilo dodaten semanji dan in se je obdržal do danes. Do 2. svetovne vojne je bilo težišče na raznovrstnih izdelkih domačih in okoliških obrtnikov, po vojni pa se je izbira blaga precej spremenila. Nekdaj so prodajali izdelke domačih kovačev (predvsem nože in svedre) in kovačev iz Pristave pod Bočem (srpi, kose, motike), kolarjev (grablje, kosišča, toporišča, držaje), čevlje turniških in medžimurskih čevljarjev, suho robo iz Ribnice, leseno robo in pleteno posodo iz Haloz in Zagorja, medičarske izdelke iz Ptuja in Lenarta, lončeno posodo od lončarjev iz Murskega polja in Prekmurja...

Sejem je bil združen z živinskim sejmom, obiskovali pa so ga kupci iz Radgone, Ljutomera, Ormoža, Ptuja, Lenarta, Murske Sobote pa tudi Varaždina in Čakovca. Od šestdesetih let živinskih sejmov ni več.

Regulacija reke Mure je bila prvič delno izvedena leta 1926, nekaj dopolnitev je bilo leta 1945, visokovodne nasipe pa so napravili leta 1972 in Mura je bila ukročena, rodovitna kmetijska zemlja pa zaščitena pred njenimi poplavami.

Kulturni dom v G. Radgoni so zgradili leta 1947 in je imel kinodvorano, oder za kulturne predstave in nastope ter telovadnico. Postavljen je poleg občinske zgradbe, na mestu, kjer so bili prej konjski hlevi. Pročelje kulturnega doma krasi grafit, delo mojstra Kolbiča iz Maribora in predstavlja povezanost kulture in športa.

Nov zdravstveni dom in tri zdravnike je G. Radgona dobila leta 1966, lekarna pa je delovala že od konca 1. svetovne vojne. Obmejna veterinarska postaja z enim živinozdravnikom je aktivna od leta 1930, po 2. svetovni vojni pa z dvema živinozdravnikoma na postaji in dvema na terenu. Prej so živino najpogosteje zdravili "kuršmidi" - kovači.

Delavska univerza z Ljudsko knjižnico, kot samostojno enoto, deluje od leta 1960 in skrbi za vsestransko izobraževanje v obliki večernih šol, tečajev, predavanj in krožkov. V svojem delu se povezuje s šolami, delovnimi organizacijami ter posameznimi predavatelji in izobraževalci.

Stadion Bratstva in edinstva je bil kot športni center zgrajen leta 1965, ko je bila G. Radgona prvič gostiteljica Jugoslovanskega mladinskega festivala bratstva in enotnosti (drugič leta 1975). Stadion ima 1000 m dolgo peščeno stezo in na njej so leta 1975 in 1981 potekala finale svetovnega prvenstva v speedwayu. Dolga leta so na tej stezi bile tudi konjske dirke.

Mlinarstvo je bilo močno razvita obrt ob reki Muri in Ščavnici. Plavajoči mlini so bili v G. Radgoni, Meleh in Hrastju - Moti . Mlinarji so mleli "za merico" (1/10 moke). Pri nekaterih mlinih so bile tudi žage, pri redkih pa oljarne. Mlini so prenehali delovati predvsem po letu 1964, po izidu novega zakona o predelavi moke, večina pa že prej zaradi industrijskih mlinov. Z mlinarstvom je bilo povezano izdelovanje mlinskih kamnov "mlinščakov", ki so jih delali kamnoseki ("rudarji") v Okoslavcih in katerih kvaliteta je slovela daleč izven Slovenije. Ko so mlinske kamne v mlinih zamenjali valji, je ta obrt propadla.

Prva škropiva so v vinogradih uporabili proti koncu devetdesetih let 19. stoletja. Modri galici so dodajali apno in žveplo. V letih pred 2. svetovno vojno so škropiva pričeli uporabljati tudi v sadovnjakih ("brozgo" iz žvepla in apna so kuhali doma). V petdesetih letih so pričeli škropiti tudi krompir in pričela se je uporaba herbicidov.

Umetna gnojila so se na našem območju pojavila pred 1. svetovno vojno, ko so v manjših količinah gnojili predvsem ajdo. Umetno gnojenje so v času 2. svetovne vojne pospešeno uvajale okupatorske oblasti in njihova uporaba se je tudi po vojni hitro širila, saj so gnojili vse njive, travnike in vinograde.