Otilija in Anton sta imela 10 otrok in skupno 572 potomcev

Rodbina SlodnjakDandanes, ko imamo vedno manj časa za takšna in drugačna srečanja ter druženja, so še posebej dobrodošla srečanja svojcev in sorodnikov. Zato niti ne preseneča, da je bilo izjemno prijetno, prisrčno, zabavno in celo ganljivo srečanje potomcev družine Otilije in Antona Slodnjak, ki sta bila rojena davnega leta 1880 v Rotmanu, v občini Juršinci v Slovenskih Goricah. Srečanje je ob pomoči drugih prizadevnih članov pripravljalnega odbora, organiziral Jože Slodnjak iz Maribora, ki nam je ob tem povedal: »To je bilo 7. srečanje potomcev naših prednikov Otilije in Antona Slodnjaka.

Na 7. srečanje rodbine Slodnjak je prišlo nad 250 sorodnikov

Abrahamovec je gostil pisano druščino

Žetev MulecNa domačiji Jerice in Srečka Muleca v Radvencih pri Negovi (nekoč Klolerjeva kmetija), je bilo konec minulega tedna nadvse veselo. Tam so se zbrali člani TD Negova-Spodnji Ivanjci, ter pripravili prikaz žetve in mlatitve pšenice po starem običaju. In ker je virt Srečko hkrati praznoval lep življenjski jubilej, srečanje z Abrahamom, je jasno, da je bilo na njivi in »gümli« še bolj razigrano in prijetno. V nadvse veselem razpoloženju, tako kot je bilo to včasih, je potekala: žetev, »delaje« snopov, povezanih s panti, mlatitev z mlatilnico, spravilo zrnja, postavljanje kopice iz slame...

Na negovskem koncu je potekalo veselo srečanje ob žetvi in mlačvi

Slovenci in Avstrijci med Weitersfeldu in Sladkim Vrhom složno skočili v Muro

Mura Veliki skokLetošnjemu Velikemu skoku/Big Jump so se blizu broda na Muri med Trnovim ob Muri (Weitersfeldu) in Sladkim Vrhom pridružili tako Avstrijci kot Slovenci. Tako so se natanko ob 15.00  pridružili tisočim Evropejcem, ki so skočili v vse večje reke in jezera, da bi tako opozorili na njihovo veliko bogastvo. Veliki skok je tokrat že drugič potekal na tem mestu in je signal Evropi, ki nas opominja na potrebo po zaščiti naših voda, hkrati pa opozarja na čiste reke. Obenem pa je bil še en poziv, da mora Mura na tem delu in v celotni Sloveniji teče brez ovir. Koordinator kampanje Rešimo Muro Stojan Habjanič je ob tem povedal: "Tudi danes je tukaj očitno, da reke ne damo. Reka je del življenja, ljudje so se preselili k reki, jo znova vzljubili, tako kot je bilo to nekoč blizu njihovih življenj in tako življenje si predstavljamo tudi v prihodnje tako ob mejni reki kot vzdolž celotne reke v Sloveniji."

Z Velikim skokom so opozorili na pomen reke Mure

Najmlajši Luka z osmimi, najstarejših Ivan s 73 leti!

Harmonikarji KonjiščeKljub veliki vročini, ki je pritiskala je minuli konec tedna znova bilo veselo in razigrano v idiličnem turistično rekreacijskem centru (TRC) Zgornje Konjišče. V organizaciji Turističnega društva Čemaž – Apaške doline je namreč v sencah potekal 11. „Veseli popoldan s harmonikarji", ko so številni, predvsem mladi ljubiteljski harmonikarji raztegnili meh. Tokrat je v Zgornje Konjišče prišlo 11 mladih glasbenikov iz širšega območja skrajnjega severovzhoda Slovenije, iz Štajerske in Pomurja. Med udeleženci kaže omeniti predvsem najmlajšega udeleženca Luko Kaučiča iz bližnjega Podgorja in 73-letnega Ivana Pompergerja iz Sladkega Vrha, njuna razlika v letih pa je znašala kar 65 let. V okviru prireditve, na kateri se je zbralo tudi veliko število obiskovalcev in gostov od blizu in daleč, tudi z druge strani reke Mure, iz sosednje Avstrije, so se mnogi razveselili z bogatimi dobitki na srečelovu, ki so ga med drugim pripravili.

Harmonikarji so enajstič raztegnili meh v Zgornjem Konjišču

MK Lisjak, ki velja za enega bolj dejavnih na tem območju, pripravil 15. srečanje motoristov

Motoristi KonjiščeVišje temperature in sončno vreme so na ceste že od marca in aprila naprej privabile mnogo motoristov, med katerimi so tudi člani Motorističnega kluba Lisjak iz Apaške doline (MK Lisjak), ki po svoji aktivnosti in angažiranosti, zlasti pri prometni varnosti, velja za enega bolj dejavnih motorističnih klubov pri nas. Ena njihovih osrednjih aktivnosti je organizacija tradicionalnega motorističnega srečanja, ki je tudi letos potekalo ob izteku šolskega leta in meseca junija, v Zgornjem Konjišču. Letošnje, že kar 15. srečanje zapovrstjo, je torej tudi letos potekalo na območju občine Apače, natančneje na lokaciji ribiškega doma v Zgornjem Konjišču, a se veseljaki na enoslednih kolesih niso zadovoljili samo s tem, temveč so imeli več aktivnosti.

Motoristi so se srečali v Zgornjem Konjišču

Tjaša pred Anejem in Renejem

Otročki dan MahovciŠportno-turistično društvo Mahovci, ki je nekakšen nosilec družabnega življenja v domači vasi v Apaški dolini, je tudi letos pripravilo tradicionalni otroški dan. Na športnem centru v Mahovcih so za male in nekoliko večje otroke pripravili dve otroški igrali in sicer, gasilka in fusbal na štangi. Prav tako so organizirali dejavnosti za otroke, in sicer tekmo med dvema vodnima balonoma, ki je bila najbolj priljubljena med otroci, ki so prišli iz širšega območja Apaške doline. Na koncu so trije najboljši (1. Tjaša Horvat, 2. Anej Dresler, 3. Rene Leopold) udeleženci dobili priznanje za dosežena mesta in pa majhne praktične nagrade.

Malčki so se zabavali na „otroškem dnevu

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Lončarstvo

 

Lončarstvo je najstarejša obrt, o čemer pričajo arheološke najdbe iz prazgodovinske dobe, upodobitve na srednjeveških freskah in tudi arhivsko gradivo z zapisi o lončarjenju. Lončarsko delo je sestavljeno iz treh glavnih opravil: pridobivanja (kopanja) gline in čiščenje, oblikovanje izdelkov na kolovratu ali lončarskem vretenu ("kolesi", "šajbi") in žganje v peči.

 

Med pomembna opravila spadajo tudi priprava loščev ali glazur, sušenje izdelkov pred žganjem in prodaja. Prvotno so glino z rokami in nogami pregnetli ter nato očisti vseh kamnov in primesi, ki bi lahko povzročile pokanje posode v peči pri žganju. Obvezna pripomočka lončarja sta voda in kos usnja, s katerim dviguje posodo iz kepe gline in gladi njeno steno. Ornamenti in drug okras se vrežejo, vtisnejo.

V poletnih in sončnih dneh so jo sušili na prostem, večinoma pa kar v hiši, saj je bilo to sezonsko (zimsko) delo. Sušiti se je morala počasi in dobro, da med žganjem ne bi počila. Lončarske peči v Prekmurju so nekaj posebnega, ker imajo na vrhu 7 - 8 sopihov ali odduškov, skozi katere vleče in odhaja dim. V pečeh nastaja značilna črna lončenina, ki ni posledica glazure temveč kurjenja močno smolnatih polen, ki oddajajo veliko gostega dima. Ker pri žganju zaprejo vse odduške in dim ostane v peči, rečejo, da "prehodi posodo".

Po prvem žganju, ki je trajalo okrog 12 ur, so posodo oblili z glazuro in jo dali drugič žgat (18 ur). Posoda za vsakdanjo rabo, zlasti za pripravo hrane, je bila ponavadi loščena le v notranjosti, druga vrsta posode za posebne in praznične priložnosti pa je bila okrašena in glazirana tudi z zunanje strani. Lončarji SV Slovenije so sloveli po pekačih za gibanice (gibančniki), pekačih za meso in močnate jedi (cimpreti), loncih za kislo mleko (dükli), cedilih za sir, loncih za pranje in kuhanje, velikih vrčih za shranjevanje kisa, posodah za izdelovanje masla (pinje, motijance), vrčih za vodo (pütrah), vrčih za vino (ročke), pekačih za pogače in potice (biderajngle, rebrcah, bidrarcah, plehi), pekačih za potice (mod'l), trinogih kozicah (bograč), solnicah (solenke) in tudi po posebnih vrčih za vino (vrag in čuk), ki imajo na zgornjem delu oblikovano vragovo ali čukovo glavo skozi katero se pije. Vsi lončarji so izdelovali tudi pečnice (kahle, modnce) za peči in peči tudi sami postavljali. Ponekod so kmetje v preteklosti lončevino zamenjevali za hrano (žito, fižol). Na sejme so jo nosili v koših, nekateri pa tovorili na konjskih hrbtih.

Nahajate se: MKR Obrti in gospodarstvo Lončarstvo