Pred soboško Diano se vedno nekaj dogaja, saj so po bogračiadi sedaj pripravili 8. festival bujte repe - tokrat je nastopilo 15 ekip, zmagala pa je ekipa Mestnih četrti Murska Sobota

Bujta repaNa Slovenski ulici, pred hotelom Diana v Murski Soboti je konec tedna potekal 8. Festival bujte repe, s tekmovanjem ekip v kuhanju te tradicionalne prekmurske jedi. Na tekmovanju je tokrat sodelovalo nekoliko manj (15) ekip, in sicer iz različnih društev, organizacij, turističnih podjetij in seveda tudi političnih strank in posameznikov, saj bodo kmalu predsedniške volitve. Festival bujte repe je ena večjih pomurskih kulinaričnih prireditev v jesensko-zimskem času, s katero si organizatorji prizadevajo za promocijo te tradicionalne prekmurske jedi, seveda pa tudi popestriti sobotno dogajanje v lokalnem okolju. Strokovna komisija, katere predsednica je bila Zdenka Tompa, člana pa še dva vrhunska kuharska strokovnjaka, Janez Gjergjek in Branko Časar, je budno spremljala ves potek kuhanja, na koncu je ocenila tudi okus in vonj jedi.

Dišalo je po Prekmurski dobroti - bujti repi

Malčki med starostniki

DSO medgeneracijsko sodelovanjeDnevi ob izteku letošnjega poletja in pričetku jeseni so v Domu starejših občanov (DSO) Gornja Radgona minili v prijetnem vzdušju medgeneracijskega sodelovanja. Tako so se stanovalci DSO Gornja Radgona, z veseljem odzvali povabilu bližnjega Vrtca Manka Golarja, in se tako tudi letos udeležili njihove tradicionalne trgatve. Skupaj z otroci so polnili vedra in püte, iz preše pa je tekel sladki sok, s katerim so si ob druženju postregli. Ob zaključku so jih zaposleni in otroci vrtca pogostili še z domačim pecivom in namazanimi kruhki. Lepo je bilo in starostniki za drugo leto držijo ponovno pesti za dobro letino in čim manj toče.

Prijetno in poučno medgeneracijsko sodelovanje

Poleg koncerta tamburašev, še odprtje likovne razstave

DSO tamburašiV Domu starejših občanov (DSO) Gornja Radgona, pogosto, zlasti ob raznih priložnostih organizirajo pestre kulturne in družabne prireditve, ki so namenjene tako stanovalcem doma kakor tudi zunanjim obiskovalcem. Tako je, med drugim, številna publika, v polni dvorani DSO prisluhnila skladbam Tamburaške skupine KD Peter Dajnko iz Črešnjevcev. Poseben aplavz so si prislužili tudi zato, ker so bili pripravljeni nastopiti namesto skupine, ki je bila prvotno planirana, a je žal svoj nastop v zadnjem trenutku odpovedala.

Tamburice, slike, harmonika...v domu starejših

Nekateri se niso videli že desetletja!

Obletnica OŠ StogovciV tem jesenskem času, ko predvsem kmetovalci in ljubiteljski pridelovalci, s polj in vrtov, iz sadovnjakov in vinogradov, pospravljajo darove narave, se vrstijo tudi takšna in drugačna srečanja nekdanjih sošolcev. In tako se spet posebej potrjuje, da se šele ko se nam življenje prevesi v drugo polovico stoletja, torej ko smo že v »objemu« Abrahama, še posebej zavemo, kako pomembno je ohranjanje in poglabljanje prijateljstva iz mladosti. In to so potrdili tudi večinoma že babice in dedki iz Apaške doline, ki so natanko pred pol stoletja skupaj zapustili šolske klopi osemletke v Stogovcih. Obžalovali so sicer, da v omenjenem šolskem okolišu na zahodni strani Apaške doline ni več veliko otrok in je njihova nekdanja šola, sedaj podružnična šola v okviru OŠ Apače.

Po pol stoletja so se srečali šolarji, ki so osemletko končali na OŠ Stogovci

Tudi druženje je terapija za invalide

Invalidi GRPo podatkih Svetovne zdravstvene organizacije je na svetu dobrih 600 milijonov invalidov, v EU jih je 65 milijonov, v Sloveniji pa približno devet odstotkov populacije predstavljajo invalidi, saj je v naši državi registriranih skoraj 170 tisoč invalidov. In slednjim je poleg ustrezne zaposlitve ter rehabilitacije, potrebno priskrbeti tudi mnoge druge aktivnosti. Zato sta med najpomembnejšimi aktivnostmi, ki jih izvajajo invalidska društva, med katera sodi tudi Medobčinsko društvo invalidov (MDI) Gornja Radgona (predsednica: Alenka Husar), kjer je v treh aktivih: Gornja Radgona (Hedvika Weingerl), Kapela (Štefka Pučko) in Apače (Irena Primožič), včlanjenih 550 zlasti delovnih invalidov z območja občin Apače, Gornja Radgona, Radenci in Sveti Jurij ob Ščavnici, ekskurzije, druženja in družabna srečanja ob različnih priložnosti.

Radgonski invalidi so se srečali na Turistični kmetiji Benko

Zapeli so svojo himno, ki jo je spisal sošolec Dušan!

Gimnazija Ljutomer - obletnicaZelo čustveno, veselo in prisrčno je minilo srečanje šolarjev-maturantov, ki so davnega leta 1967, kot prva generacija sploh vpisanih dijakov, maturirali v ljutomerski gimnaziji. Že ob samem zbiranju in očitno novem spoznavanju, saj se nekateri niso videli skoraj pol stoletja, ko smo bili priče čustvenim objemom in tudi nekaterih solznih oči, je bilo jasno, kako je vsem prisotnim pomembno samo srečanje in poznejše druženje. Večina udeležencev srečanja, ki so se rodili le kakšno leto po 2. svetovni vojni, v gimnazijo pa so se vpisali ob njeni ustanovitvi, leta 1963, je sicer ostala v Prlekiji, drugi so se razpršili po Sloveniji in bivši Jugoslaviji, nekateri pa izven meja, tudi v čezoceanske države.

Srečali so se skoraj 70-letni dedki in babice, maturanti prve generacije Gimnazije Ljutomer

Opojne vonjave z dvorišča doma starejših občanov

DSO piknikV radgonskem domu starejših občanov (DSO) je pred dnevi spet bilo nadvse veselo. Za stanovalce in njihove svojce so namreč organizirali že drugi piknik v tem poletju. Dobro razpoloženim udeležencem se je pridružilo tudi nekaj zaposlenih. Ob lepem vremenu, dobrotah iz domske kuhinje ter prijetnih vonjavah po perutničkah, klobasicah in slanini z žara, se je prileglo hladno pivo in sadni sokovi. Tokrat sta na pomoč priskočili še osnovnošolki Brina in Zala, ki sta prijazno ponujali osvežujočo tekočino obiskovalcem drugega poletnega piknika.

Tradicionalni poletni piknik spet navdušil stanovalce radgonskega DSO

Moj kraj Radgona

Za prikaz vremena omogočite piškotke na zavihku "Zasebnost"!

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Lončarstvo

 

Lončarstvo je najstarejša obrt, o čemer pričajo arheološke najdbe iz prazgodovinske dobe, upodobitve na srednjeveških freskah in tudi arhivsko gradivo z zapisi o lončarjenju. Lončarsko delo je sestavljeno iz treh glavnih opravil: pridobivanja (kopanja) gline in čiščenje, oblikovanje izdelkov na kolovratu ali lončarskem vretenu ("kolesi", "šajbi") in žganje v peči.

 

Med pomembna opravila spadajo tudi priprava loščev ali glazur, sušenje izdelkov pred žganjem in prodaja. Prvotno so glino z rokami in nogami pregnetli ter nato očisti vseh kamnov in primesi, ki bi lahko povzročile pokanje posode v peči pri žganju. Obvezna pripomočka lončarja sta voda in kos usnja, s katerim dviguje posodo iz kepe gline in gladi njeno steno. Ornamenti in drug okras se vrežejo, vtisnejo.

V poletnih in sončnih dneh so jo sušili na prostem, večinoma pa kar v hiši, saj je bilo to sezonsko (zimsko) delo. Sušiti se je morala počasi in dobro, da med žganjem ne bi počila. Lončarske peči v Prekmurju so nekaj posebnega, ker imajo na vrhu 7 - 8 sopihov ali odduškov, skozi katere vleče in odhaja dim. V pečeh nastaja značilna črna lončenina, ki ni posledica glazure temveč kurjenja močno smolnatih polen, ki oddajajo veliko gostega dima. Ker pri žganju zaprejo vse odduške in dim ostane v peči, rečejo, da "prehodi posodo".

Po prvem žganju, ki je trajalo okrog 12 ur, so posodo oblili z glazuro in jo dali drugič žgat (18 ur). Posoda za vsakdanjo rabo, zlasti za pripravo hrane, je bila ponavadi loščena le v notranjosti, druga vrsta posode za posebne in praznične priložnosti pa je bila okrašena in glazirana tudi z zunanje strani. Lončarji SV Slovenije so sloveli po pekačih za gibanice (gibančniki), pekačih za meso in močnate jedi (cimpreti), loncih za kislo mleko (dükli), cedilih za sir, loncih za pranje in kuhanje, velikih vrčih za shranjevanje kisa, posodah za izdelovanje masla (pinje, motijance), vrčih za vodo (pütrah), vrčih za vino (ročke), pekačih za pogače in potice (biderajngle, rebrcah, bidrarcah, plehi), pekačih za potice (mod'l), trinogih kozicah (bograč), solnicah (solenke) in tudi po posebnih vrčih za vino (vrag in čuk), ki imajo na zgornjem delu oblikovano vragovo ali čukovo glavo skozi katero se pije. Vsi lončarji so izdelovali tudi pečnice (kahle, modnce) za peči in peči tudi sami postavljali. Ponekod so kmetje v preteklosti lončevino zamenjevali za hrano (žito, fižol). Na sejme so jo nosili v koših, nekateri pa tovorili na konjskih hrbtih.

Nahajate se: MKR Obrti in gospodarstvo Lončarstvo