Čeprav je po moževi nesreči (1976) ostala sama, je Kristina Pelcl do kruha spravila šest otrok, danes ima še enajst vnukov ter deset pravnukov

Kristina PelclČeprav niso imeli računalnikov, pametnih telefonov, različnih igric in podobnih reči, s katerimi se večinoma ukvarjajo današnji otroci in mladina, so se tudi naši predniki, dedki in babice v mladosti imeli fajn in so živeli zelo lepo. To seveda lahko potrdijo mnogi, ki danes preživljajo jesen življenja, enako tudi Kristina Pelcl (rojena Marič 6.10.1928 v Gradišču na levem bregu reke Mure) s čudovitega Janževega Vrha nad Radenci. Prav na svoj rojstni dan je na hribčku kjer je domovina znamenitega „Janževca", je z glasnim vriskom pozdravljala goste, ki so jih prišli voščit za visok življenjski jubilej.

Devetdesetletnica, ki z veselimi vriski pozdravlja obiskovalce

Radgončana Franc in Bojan do odličnega 3. mesta

Bujta repa MSNa parkirišču hotela Diana v Murski Soboti je potekal 9. Festival bujte repe, s tekmovanjem ekip v kuhanju te tradicionalne prekmurske jedi. Na tekmovanju, kjer je dišalo po tej tradicionalni jedi, je tokrat sodelovalo nekoliko manj (12) ekip, in sicer iz različnih društev, organizacij, turističnih podjetij in seveda tudi političnih strank, saj nas kmalu čakajo lokalne volitve. Kljub temu je bilo manj politikov, kot so nekateri pričakovali. Poleg ministrice Alenke Bratušek, državne sekretarke Olge Belec in soboškega župana Aleksandra Jevška, smo videli le še nekaj lokalnih strankarskih veljakov. Festival bujte repe je ena od večjih pomurskih kulinaričnih prireditev v jesensko-zimskem času, s katero si organizatorji prizadevajo za promocijo te tradicionalne prekmurske jedi, seveda pa tudi popestriti sobotno dogajanje v lokalnem okolju.

Na 9. festivalu bujte repe tekmovalo 12 ekip

Pripravili so 25. obrtniško-podjetniški gobarski piknik 2018, kjer so se družili, nabirali in jedli gobe

Gobe NegovaMedtem, ko iz večjega dela države poročajo, da je letošnja jesen zelo bogata z gobami, je na skrajnem severovzhodu Slovenije bera gozdnih lepotic, zlasti jurčkov in lisičk, zelo skromna. Kljub temu je tudi v pomurskih gozdovih možno srečati ljubitelje gobarjenja in gob, v kar smo se mnogi lahko prepričali tudi zadnjo soboto letošnjega septembra, ko so se v gozdove Negove in okolice podali številni udeleženci tradicionalnega, sedaj že 25. gobarskega piknika Območne obrtno podjetniške zbornice (OOZ) Gornja Radgona. Res je sicer, da so jurčkov in lisičk našli le za vzorec, zato pa je bilo veliko drugih gozdnih lepotic, saj je okoli 150 udeležencev, ki se je v lepem in sončnem vremenu pogumno odpravila v gozd, nabirala prav vse gobe, tako užitne, kot manj užitne in celo strupene. In čeprav so jih pozneje skoraj vse pojedli, nikomur ni bilo slabo, a kljub temu sami tega ne počnite in bodite sila previdni.

Obrtniki in podjetniki v negovskih gozdovih

Gasilci so trgali, prešali in se družili...

Gasilska trgatevPrav prijetno je minulo soboto bilo ob gasilskem domu PGD Janžev Vrh nad Radenci, torej natanko tam odkoder prihaja znameniti janževec. Medtem ko so vinogradniki po okoliških vinogradih pobirali še zadnje grozde letnika 2018, so namreč domači gasilci in gasilke na Janževem Vrhu, v društvu jih je nekaj nad 70, pripravili 7. gasilsko trgatev. Z natanko 52 trsov, predvsem brajd – jurke in izabele, so namreč natrgali precej grozdja, ki so ga nato tretali in stisnili dobrih 400 litrov sladkega mošta, katerega bodo došolali in z njim nazdravili ob različnih gasilskih akcijah, prireditvah in dogodkih.

PGD Janžev Vrh je menda edino gasilsko društvo z lastnim vinogradom

Angela Knaus de Groot je pred 55 leti odšla v Kanado, a še vedno rada obišče Pomurje

KlemenčičeviKamorkoli gremo, kjerkoli živimo, vrnitev v rojstni kraj, predvsem če je ta daleč, je vedno nepozabno doživetje, vezano na stare, drage spomine. Takrat se vrnemo desetletja nazaj, v svoje otroštvo in čas, ko smo svoj dom in domovino zapustili. Tega se še posebej zaveda Angela Knaus, ki je kot 11-letna deklica, davnega lata 1963 iz rojstnih Vidoncev na Goričkem, oz. Gornje Radgone, kjer je zadnjih pet „slovenskih" let preživela pri teti Mariji in stricu Milanu Klemenčiču, odletela čez veliko lužo, v kanadski Hamilton.

Lepo je obiskati rojstni kraj in srečati svoje drage

Ob svetovnem dnevu Alzheimerjeve bolezni so se sprehajali po parku

Sprehod za spominPodobno kot marsikje po državi, so se na topel septembrski dan tudi stanovalci Doma starejših občanov (DSO) Gornja Radgona, ki so oboleli za demenco, sprehodili po mestnem parku skupaj s svojci, prostovoljci in zaposlenimi. Ob svetovnem dnevu Alzheimerjeve bolezni se namreč po celotni Sloveniji organizirajo „Sprehodi za spomin", ki opozarjajo na bolezen, ki se neustavljivo širi. Demenca trenutno sodi med največje zdravstvene, socialne in finančne izzive sodobne družbe.

Sprehod za spomin, za bolnike z demenco

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Lončarstvo

 

Lončarstvo je najstarejša obrt, o čemer pričajo arheološke najdbe iz prazgodovinske dobe, upodobitve na srednjeveških freskah in tudi arhivsko gradivo z zapisi o lončarjenju. Lončarsko delo je sestavljeno iz treh glavnih opravil: pridobivanja (kopanja) gline in čiščenje, oblikovanje izdelkov na kolovratu ali lončarskem vretenu ("kolesi", "šajbi") in žganje v peči.

 

Med pomembna opravila spadajo tudi priprava loščev ali glazur, sušenje izdelkov pred žganjem in prodaja. Prvotno so glino z rokami in nogami pregnetli ter nato očisti vseh kamnov in primesi, ki bi lahko povzročile pokanje posode v peči pri žganju. Obvezna pripomočka lončarja sta voda in kos usnja, s katerim dviguje posodo iz kepe gline in gladi njeno steno. Ornamenti in drug okras se vrežejo, vtisnejo.

V poletnih in sončnih dneh so jo sušili na prostem, večinoma pa kar v hiši, saj je bilo to sezonsko (zimsko) delo. Sušiti se je morala počasi in dobro, da med žganjem ne bi počila. Lončarske peči v Prekmurju so nekaj posebnega, ker imajo na vrhu 7 - 8 sopihov ali odduškov, skozi katere vleče in odhaja dim. V pečeh nastaja značilna črna lončenina, ki ni posledica glazure temveč kurjenja močno smolnatih polen, ki oddajajo veliko gostega dima. Ker pri žganju zaprejo vse odduške in dim ostane v peči, rečejo, da "prehodi posodo".

Po prvem žganju, ki je trajalo okrog 12 ur, so posodo oblili z glazuro in jo dali drugič žgat (18 ur). Posoda za vsakdanjo rabo, zlasti za pripravo hrane, je bila ponavadi loščena le v notranjosti, druga vrsta posode za posebne in praznične priložnosti pa je bila okrašena in glazirana tudi z zunanje strani. Lončarji SV Slovenije so sloveli po pekačih za gibanice (gibančniki), pekačih za meso in močnate jedi (cimpreti), loncih za kislo mleko (dükli), cedilih za sir, loncih za pranje in kuhanje, velikih vrčih za shranjevanje kisa, posodah za izdelovanje masla (pinje, motijance), vrčih za vodo (pütrah), vrčih za vino (ročke), pekačih za pogače in potice (biderajngle, rebrcah, bidrarcah, plehi), pekačih za potice (mod'l), trinogih kozicah (bograč), solnicah (solenke) in tudi po posebnih vrčih za vino (vrag in čuk), ki imajo na zgornjem delu oblikovano vragovo ali čukovo glavo skozi katero se pije. Vsi lončarji so izdelovali tudi pečnice (kahle, modnce) za peči in peči tudi sami postavljali. Ponekod so kmetje v preteklosti lončevino zamenjevali za hrano (žito, fižol). Na sejme so jo nosili v koših, nekateri pa tovorili na konjskih hrbtih.

Nahajate se: MKR Obrti in gospodarstvo Lončarstvo