Pomembno je tudi nedeljsko dopoldansko druženje

Bolšji sejem OrehovciOb gasilskem domu PGD Orehovci, tik ob regionalni cesti Gornja Radgona – Ptuj, že vrsto let deluje bolšji sejem, ki se ne glede na letni časi, odvija vsako prvo nedeljo v mesecu. Na sejmu svoje predmete, ne nove, pač pa stare, prodajajo tisti, ki jih niso odvrgli v smeti in se zavedajo, da bi jih lahko kdo še uporabil. Sejem je zanimiv tudi za zbiratelje starin, saj so mnogi predmeti stari, nekateri tudi več kot sto let. Kot so nam povedali organizatorji iz PGD Orehovci, je sejem namenjen tudi nedeljskemu dopoldanskemu druženju, ki ga je v zadnjem času, ko imamo vsi preveč obveznosti, vse manj. Za nekatere domačine in tudi sosede iz vasi v okolici in celo iz Gornje Radgone in Radencev, je prva nedelja v mesecu, ravno zaradi orehovskega sejma, postala pravi praznik.

Bolšji sejem v Orehovcih še deluje

Po šestdesetih srečnih letih, spet pred oltar in matičarja

Biserna poroka FleisingerKonec minulega tedna sta v krogu domačih in prijateljev 60 let skupnega zakonskega življenja praznovala Marija in Karel Fleisinger iz Spodnjih Ivanjcev. Enako kot pred šestdesetimi leti sta slavljenca tudi tokrat svojo zakonsko zvestobo potrdila pred matičarjem in pred oltarjem. Civilni obred, ki ga je ob asistenci matičarja Mirka Ferenca, opravil župan občine Gornja Radgona Stanko Rojko, je potekal v prostorih srednjeveškega negovskega gradu. Nekoliko presenetljivo je le dejstvo, da sta slavljenca v cerkvi obeležila biserno, civilno pa diamantno poroko, kot je pisalo na listini, ki sta jo Marija in Karel prejela od župana Rojka. Po matičarjevi predstavitvi življenjske zgodbe zakoncev, jima je tudi župan namenil nekaj lepih besed in jima izročil omenjeno Diamantno poročno listino občine Gornja Radgona.

Biserno poroko sta obhajala zakonca Marija in Karel Fleisinger

Zlati medalji tudi v Kranj in Ljubljano

Antonovanje 2019V Jeruzalemsko – Ormoških vinorodnih goricah, natančneje na Kogu, vasici v ormoški občini ob hrvaški meji, so tudi letos ob godu sv. Antona puščavnika pripravili številne prireditve, ki so jih poimenovali „Antonovanje 2019". In čeprav se je v dobrem tednu (Antonov koncert MePZ Prosvetnega društva Ruda Sever Gorišnica; Kulinarični večer na Turistični kmetiji Hlebec; Prireditev „Čurke in vino 2019"; Antonovo kegljanje z lokalno ponudbo na stojnicah; pogovor na temo "Priložnosti podeželja in lokalnih ponudnikov"; Čurkarijada s kulinaričnim razvajanjem - Odprta kuhinja, pokušina čurk in vina, stojnice lokalnih ponudnikov, pester program, prihod slovenskega vinskega kraljestva, 11. razstava na temo reje prašičev...; Romanje k Sv. Antonu Puščavniku; sv. maša za žive in pokojne prašičerejce ter zdravje pri živini;10. srečanje vozil Steyr kluba Kog in starodobnikov, srečanje domačih ansamblov in folklornih skupin, lokalna ponudba na stojnicah...), je bilo v ospredju ocenjevanje čurk s strokovno komisijo in komisijo potrošnikov. Čeprav je vse dogajanje bilo zelo zanimivo posebej kaže omeniti tudi kulinarični dogodek na Turistični kmetiji Hlebec, kjer so obiskovalce počastili s šesthodnim menijem, v katerem so kraljevale kašnate klobase oz. čurke, kot jim pravijo domačini. Tradicionalni lokalni kuhinji so – kot to vedo pri Hlebcu – vnesli pridih sodobnosti.

„Antonovanje 2019

Pripravili so prvo izmenjevalnico otroških oblačil in igrač, ki je mnogim omogočila trajnostno in odgovorno posodobitev garderobe

Izmenjevalnica oblačil in igračPo decembrski izjemno uspešni „izmenjevalnici" oblačil in obutve za otroke in odrasle, je v sodelovanju radgonske Iniciative Rastišče, skupaj s soboško igralnico Mali ČuDo, ter Mensano, pripravila še „Izmenjevalnico otroških oblačil in igrač" in vsega ostalega. Z željo, da bi nekoliko omilili zapravljanje in razsipništvo, so v igralnico Mali ČuDo v prostorih Mensane v Murski Soboti aktivisti omenjenih organizacij pritegnili kakšno stotnijo otrok in njihovih mamic, očkov, dedkov in babic, ki so prinašali svoje reči, domov pa odnašali „nova" oblačila, obutev, igrače... Glede na to, da je šlo za prvo tovrstno izmenjevalnico, sta glavni organizatorici dogodka, Nika Škof (Rastišče) in Barbara Muhič (Mali ČuDo), zadovoljni z obiskom in tudi izmenjavo. Povesta tudi, da je izmenjevalnica otroških oblačil, igrač in vseh ostalih otroških potrebščin omogočala trajnostno in odgovorno posodobitev garderobe in igralnega parka otrok, ki je povrhu še zastonj.

Zamenjali so igrače, oblačila in obutev

Pred pol stoletja sta začela iz nič, a z veliko ljubezni

Zlata poroka DruzovičEnako, kot pred 50 leti, ko sta si pred matičarjem in pred oltarjem izrekla zvestobo Zofija in Karel Druzovič iz Gočove pri Sv. Trojici v Slovenskih Goricah, sta tudi tokrat svojo zakonsko zvestobo potrdila pred matičarjem in pred oltarjem. Takrat sta k civilni poroki odšla v Lenart, cerkveni pa v cerkev Sv. Trojice, kjer sta sedaj potekala oba obreda. Civilni obred zlate poroke je tokrat, ob matičarki Dragici Kramberger, prvič v vlogi župana opravil David Klobasa. Dragica je na drobno opisala življenje in delo zlatega para, župan pa jima je namenil nekaj prijaznih besed, ter jima izročil zlatoporočno spominsko listino, ter darilo občine.

Zlato poroko sta obhajala Zofija in Karel Druzovič iz Slovenskih goric

Po šestih desetletjih spet pred istim oltarjem

Biserna poroka SteyerV teh zimskih dneh, ko je največ praznikov in praznovanj, sta 60-letnico poroke, torej biserno poroko obeležila Marija in Ivan Steyer iz Črncev v Apaški dolini. Enako kot pred šestimi desetletji, sta se zakonca, tudi tokrat, skupaj s svojimi domačimi, sosedi in prijatelji, k bisernoporočnemu obredu podala v farno cerkev v Apačah. Pred cerkvijo ju je z igranjem pozdravila Pihalna godba Apače, pri kateri je nekoč igral tudi njun pokojni sin Ivan. Ko so njuni svatje v cerkvi postavili špalir, ju je župnik Janez Ferencek povabil v cerkev, k zahvalni maši in bisernoporočnemu obredu, ki je potekal med darovano sv. mašo.

Pred 60 leti sta se poročila Marija in Ivan Steyer iz Črncev

Moj kraj Radgona

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Podgrajčani si ne želijo sosedov prašičev in smradu!

 

Na pogorišču nekdanje farme prašičev so pričakovali nekatere druge dejavnosti namenjene turizmu, a kot kaže jim bo novi lastnik znova pripeljal prašiče – in kot sami pravijo – smrad

PrašičerejaLe streljaj iz Gornje Radgone, v smeri proti Mariboru, v lepi vasici Podgrad, kjer je vedno več prebivalcev otrok, je še konec leta 2009 domovala druga največja prašičja farma v Pomurju. In ker je takratna lastnica – Mesna industrija Pomurka, oz. primorski MIP, zabredla v težave in nato v stečaj, je enaka usoda doletela tudi farmo v Podgradu.

Čeprav je to močno razžalostilo nekaj deset zaposlenih, ki so končali na cesti, je propad farme razveselil praktično vse prebivalce Podgrada in tudi sosednjih krajev, celo na drugi strani reke Mure, v Avstriji, saj so se s tem, če ne drugega, rešili vsaj smradu, ki je prihajal iz hlevov v okviru farme ter tudi iz tako imenovanih lagun, kamor so odvažali odpadne snovi. Tudi vodstvo občine Gornja Radgona si je oddahnilo, saj se jim je ponudila „naravna“ rešitev t.i. ekološke bombe. Zato so, takrat tako občina Gornja Radgona, kot tudi sosedje z druge strani reke Mure, iz avstrijskega Bad Radkersburga, začeli aktivnosti po kateri naj bi zadnji prašič farmo v Podgradu zapustil decembra 2009. Večina odgovornih si je bila enotna, da bo najboljša sprememba namembnosti, ter s tem tudi dejavnosti. Govorilo se je o razvoju turizma, športno-rekreacijskih terenih, stanovanjski gradnji ipd., a je ostalo predvsem pri besedah, saj ni bilo resnega investitorja, ki bi propadle objekte farme in tamkajšnje zemljišče odkupil od stečajnega upravitelja.

Tega ne bodo dovolili pod nobenim pogojem, tudi če jim plačajo

In ko je natanko dve leti pozneje, decembra 2011, na dražbi, za borih 500.000 evrov, vse skupaj kupila družba Kmetijstvo Črnci, je bilo jasno, da Podgrajčane ponovno čakajo prašiči in z njimi domnevno tudi smrad. Toda prebivalci Podgrada, ki so sedaj končno pošteno zadihali, popravila pa se je tudi kakovost pitne vode za tri občine, pod nobenim pogojem ne želijo, da bi v njihovem kraju spet redili zrezke in pečenke. Peticijo proti temu je podpisalo vseh 118 polnoletnih prebivalcev Podgrada, ob tem pa so že zbrali več tisoč podpisov v sosednjih krajih in mestih ter celo v sosednji Avstriji. Vsi skupaj so odločni, da se bodo z vsemi sredstvi borili za tisto, kar si želijo, in kar jim pripada – torej vsaj človeka dostojen zrak. Krajane podpira tudi radgonski župan Anton Kampuš, ki se sicer zaveda potrebe po razvoju, toda na prvem mestu so le ljudje. Ob tem Kampuš trdi, da je „Občinski svet sprejel razvojni program za območje razseljene farme, kjer so v ospredju druge dejavnosti, kot so: šport, turizem, stanovanja. Tam je prašičereja ugasnila po naravni poti in nesmiselno bi jo bilo ponovno oživljati in s tem ponovno slabšati kakovost življenja tamkajšnjih ljudi. Krajani so proti in jaz jih moram podpirati. Torej smo odločno proti in ne vidim nobenih možnosti, da bi investitor dobil ustrezno dovoljenje za prašičerejo. Če pa prepričajo krajane, potem se lahko pogajamo, saj ne smemo prezreti, da so v Podgradu vodna črpališča iz katerih se z vodo oskrbuje na tisoče ljudi. Zato so v vsakem primeru potrebne sanacije objektov, lagune, celotnega kanalizacijskega sistema ipd.“. Ob tem Kampuš posebej poudarja: „Vse je odvisno od krajanov Podgrada“

Podpise zbirajo tudi sosedje Avstrijci...

Slednji pa so tako posamično, kot na zborih krajanov, sedaj pa še v Civilni iniciativi (CI) enotni: „Nikoli več ne želimo živeti v smradu. Podgrajčani si več ne želimo živeti s farmo in ob farmi. Naj se nikoli več ne ponovi farma v Podgradu. Preveč smo trpeli smrad in onesnaženje, in tukaj se resnično več ne sme zgoditi farma. Tako smo sprejeli sklep: Krajani Podgrada s podpisi zahtevamo, da se na prostoru farme Podgrad opusti program prašičereje in tudi lagune. Ta prostor naj služi v turistične namene, športne dejavnosti ali individualne gradnje. Živimo ob meji s sosednjo Avstrijo in ni primerno, da bi imeli tik ob meji prašičjo farmo. Čeprav smo imeli Podgrajčani pomisleke, nam je tudi župan Anton Kampuš zagotovil, da nam bo stal ob strani. Kljub temu se bojimo, da se najde nekdo, ki bi začel polniti farmo kar na črno“, pravijo Podgrajčani, ki investitorju predlagajo, naj se ukvarja s kakšno drugačno dejavnostjo, kot so gojitev gob ali kaj podobnega.

Podgrajčani trdijo, da so bili proti gradnji farme in opozarjali na nevarnosti, ki jih bo farma prinesla, že pred njeno prvo otvoritvijo, leta 1963. „Izkazalo se je, da smo imeli prav, zato ne dovolimo, da nam kdo ponovno laže in ne dovolimo da bi se zgodba ponovila. Na izgradnjo je bila ponosna takratna predsednica občine Radgone Marija Levar, če pa bi farma sedaj začela ponovno delovati, smo mnenja, da župani občin Apače, Radgone, Radencev in Bad Radkersburg ne bi bili ponosni na to. Velikost farme se je stalno povečevala, celo iz 20.000 na 38.000 prašičev, stroka in zdravje krajanov niso mogli ustaviti farme. Lastnikom farme, ki je vedno poslovala z dobičkom, ni bilo mar za krajane, da bi kaj naredili za izboljšanje obremenitve okolja. Čistilne naprave z lagunami niso nikoli delovale, kljub temu pa je farma nemoteno delovala vse do konca, v posmeh pravni državi. Smrad, ki se je širil iz farme in lagun je bil neznosen ne samo za Podgrajčane ampak tudi prebivalce sosednjih vasi pri nas, mesta Radgone in Bad Radkersburg. Alarmi ob najbolj onesnaženi vodi, ki je bila še pred kratkim prepovedana za otroke, nosečnice in jo pije 14.000 občanov v občinah Apače, Radgona in Radenci, in vsled tega vse slabše zdravje krajanov zahteva od nas, da ne stojimo križem rok. Prašičereja je obremenjevala okolje več kot 50 krat z mnogimi parametri. S takim ravnanjem kapitala farmarjev nam je bila kršena ustavna pravica do zdravega okolja. Šele po treh letih ne obratovanja farme se je voda končno začela malo izboljševati, zato zahtevamo, da se takoj sanirajo še vedno polne lagune, katere predstavljajo ekološko grožnjo tukajšnjim prebivalcem, da se naj kanalizacijsko omrežje za distribucijo gnojnice po apaški dolini ali po domače smradovod takoj sanira in odstrani. Zahtevamo odstranitev vseh hlevov, vključno z inštalacijami, izvedeno tako, da bo zemljišče pripravljeno za turistično športne dejavnosti, individualno gradnjo oz. prodajo skratka more biti pripravljeno za namembnost, ki je zahtevala občina v svojem odloku. Ne sme se zgoditi, da bi bil naš kraj ponovno zaradi farme leglo mrčesa, insektov, glodavcev miši in podgan. Zaradi farme smo imeli tudi smrad, umazanijo in polno nevarnih bakterij tako v zraku kot v zemlji“, pravi predsednik CI Podgrad Bogdan Hafner, ki trdi, da novi lastnik farme nima niti ustreznih dovoljenj za njen vnovični zagon, ter maha z odločbo ministrstva za okolje in prostor z dne 28.5.2009, po kateri je bil zahtevek prašičereje Podgrad d.d. v stečaju za nadaljevanje proizvodnje zavrnjen.

„Zaradi farme je naš kraj prejel nespodobna imena in je zamrla novogradnja. Nova hiša se nazadnje zazidala pred 25. leti. Naše premoženje se je razvrednotilo in končno si želimo pridobiti ime, ki si ga naš kraj zasluži. Zakaj novemu lastniku Podgrajčani ne verjamemo nič? Na ogledu farme, ki ga je novi lastnik organiziral za Podgrajčane 15.5.2012 je najprej trdil, da bo imel naseljene štiri hleve nato je že govoril o šestih, pozneje že o sedmih. In tudi sploh nenehno govori eno počne pa drugo. Prav ta dejstva in vse druge ugotovitve ter sprenevedanje novih lastnikov z vsiljevanjem so nas Podgrajčane dvignile na noge, da smo se povezali in izvolili iniciativni odbor in pričeli akcijo z enim samim ciljem: farme v Podgradu več ne dovolimo. V primeru, da ne bomo dobili jasnih zagotovil, da farma ne bo začela delovati ponovno, bomo sprožili sodni spor, ker nam je ogrožena ustavna pravica bivati v zdravem okolju. Prav tako bomo skupaj z Avstrijci sprožili spor na Evropskem sodišču“, dodaja podpredsednica CI Podgrad Ivanka Kovačič.

Povsem drugačnega prepričanja pa je direktor Kmetijstva Črnci Danilo Rihtarič, ki verjame, da se bo s krajani dogovoril in da bodo 1. oktobra letos v podgrajske hleve pripeljali prvih 750 plemenskih svinj. „Na sestanku s krajani nisem ugotovil, da so tako odločno proti. Sam sem jim razložil, da to ne bo več prašičereja kot nekoč, in da ne bodo ogroženi. To je majhno število plemenskih svinj, kot je denimo na kakšni malo večji kmetiji, kakršnih je v okolici veliko in nikogar ne motijo. Slednje bi letno na svet prinesle okrog 15.000 tekačev, ki bi jih po dveh mesecih, ko bodo tehtali okrog 25 kg razselili na kmetije, torej tam ne bo več bekonov. To pa je toliko tekačev kot jih je doslej iz Nemčije in Avstrije za potrebe tukajšnjih kmetov uvažala KZ Radgona. Ne glede na vse si želimo dobrega sodelovanja in korektnih odnosov s krajani, a mi pač moramo delati na razvoju. Vsi hlevi v Podgradu imajo uporabno dovoljenje, do 1. oktobra bomo v celoti sanirali električno napeljavo, in bomo začeli z rejo“, je odločen tudi direktor Rihtarič, ki zagotavlja, da spornih lagun več ne bodo uporabljali, ker da bodo gnojnico zbirali v rezervoarje in jo podobno kot ostale kmetije, jeseni odpeljali na okrog 750 hektarjev njivskih površin, katere obdelujejo v okviru ostalih svojih dejavnosti.

„To bodo minimalne količine gnojnice za takšne površine“, trdi Rihtarič in dodaja: „Če pride kakšen investitor, ki želi kakšno drugo dejavnost, smo pripravljeni vse prodati. Toda naši lastniki se ne bi strinjali s prodajo po ceni za katero smo objekte kupili, temveč bo to ekonomska cena, ki ni nizka saj gre za okrog 9 ha stavbenega zemljišča. Če pa investitorja ne bo, gremo mi svojo pot, saj smo prepričani, da je boljše če so v hlevih prašiči, kot da objekti samevajo in propadajo. V notranjosti objektov je prava katastrofa, dejansko razdejanje... In kakšno bi šele bilo, če bi tako stalo še kakšen mesec ali leto“, se sprašuje Rihtarič, ki si želi, da bi s krajani le dosegel dogovor, ob tem bi podpisali pogodbo, po kateri bi predstavniki kraja lahko nadzirali kaj se dogaja za stenami hlevov...

Zgodovina prašičje farme

Prašičjo farmo so v Podgradu zgradili leta 1963. Sprva je imela zmogljivosti 20.000 prašičev na leto, v začetku osemdesetih let so jo razširili na 38.000. V najboljših časih je bilo na njej zaposlenih 60 ljudi. Farma je bila okoljsko sporna, saj ni nikoli imela učinkovitega sistema čiščenja gnojevke. V začetku 90. let prejšnjega stoletja so jo hoteli razseliti na več manjših farm, toda to ni bilo nikoli končano in vse do stečajnega postopka pred dvema letoma je ostalo na farmi več kot 10.000 živali, ki so onesnaževale Muro in usmrajale zrak, tudi na avstrijski strani...

IMAJO DOVOLJENJA – NIMAJO DOVOLJENJ

Čeprav so krajani in občina odločni, se lahko zgodi, da bodo v Podgradu znova le redili pujse. Strokovnjaki so si namreč enotni, da občina sicer lahko spremeni občinske prostorske načrte in za prihodnje na območju farme in njenih lagun za gnojevko predvideva kakšno drugo dejavnost, a to menda ne more biti zadržek, ker da sprememba namembnosti ne more vplivati na obstoječe objekte, za katere so nekoč že bila izdana vsa ustrezna dovoljenja in soglasja. Sprememba prostorskih načrtov namreč naj ne bi mogla veljati za nazaj. Podobno pravijo na upravni enoti Gornja Radgona, kjer je načelnik Marjan Potisk poudaril, da je bila farma v Podgradu zgrajena legalno in da ima ustrezno dokumentacijo, zato bo v njej mogoče nadaljevati proizvodnjo. Če bi občina vztrajala pri prepovedi te dejavnosti v skladu s spremenjenimi prostorskimi načrti, bi morala lastniku farme izplačati odškodnino.

Radgonski župan Anton Kampuš je kljub temu še vedno prepričan, da se bodo s spremembo prostorskih načrtov med mirovanjem farme v Podgradu za vedno rešili prašičev in smradu, ter da prašičereja ali kakšna podobna dejavnost na tem območju ne bo več mogoča. Župan je prepričan, da bo stečajni upravitelj kupca zavedel, če bo farmo prodal komu, ki bi rad nadaljeval s proizvodnjo. Občina Gornja Radgona turistično dejavnost za Podgrad načrtuje v skladu z idejnimi zasnovami za ureditev območja ob Muri, ki so jih skupaj s sosednjo avstrijsko Radgono oblikovali v okviru evropsko financiranega projekta skupnega razvoja obeh mest. Predvidena je ureditev nabrežij Mure, brvi čez reko in gradnja promenad. Gornja Radgona bi po projektu poskrbela tudi za renaturacijo reke na območju Podgrada. Kjer so zdaj lagune za gnojevko, bi bile sprehajalne in kolesarske poti, zgradili bi kopališča in razgledišča, ponudba bi bila z brvjo povezana s termami na avstrijskem bregu.

Tukaj si lahko ogledate slike.

Za prikaz gumbov, kot so "Všeč mi je", "Deli na FB", "Tweet", "G+" in komentarjev socialnih omrežij omogočite piškotke v nastavitvah, ki jih odprete na zavihku "Zasebnost" ob strani levo ali spodaj na gumbu "Dovoli piškotke"! Za pravilno delovanje novih nastavitev osvežite stran s pritiskom na tipko "F5".
Nahajate se: MKR Obrti in ustanove Podgrajčani si ne želijo sosedov prašičev in smradu!