Rodila se je pred 80., poročila pa pred 60. leti

Diamantna poroka LončaričZa Marico Lončarič iz Lokavcev pri Negovi je 23. januar gotovo najbolj srečen datum v življenju. Kako tudi ne, ko pa se je natančno tega dne pred osmimi desetletji rodila, pred šestimi pa tudi poročila. Torej je letos, prav na dan, ko so se po kar nekaj meglenih in turobnih dneh, nad negovskim delom Slovenskih Goric, pojavili prijetni sončni žarki, imela pravi vzrok za dvojno praznovanje. Pravzaprav je s svojim življenjskim sopotnikom, možem Slavkom, brez posebnega pompa in razkošja, v domači hiši, kjer ima sedež tudi na daleč znano podjetje Montaža Lončarič, predvsem prejemala darila in čestitke, oba za visok skupni življenjski jubilej, ona sama pa še za okrogel osebni jubilej. Odločila sta se namreč, da bosta svoj jubilej obeležila v družbi svojih najdražjih, treh otrok, štirih vnukov in pravnukinje, ter še nekaj drugih svojcev, sorodnikov in prijateljev. Ob ganljivih čestitkah se je slavljencema tu in tam orosilo oko...

Marica in Slavko Lončarič obeležila diamantno poroko in njenih osemdeset

Dedek Mraz obiskal tudi otroke v Lutvercih

Dedek Mraz LutverciV našem gasilskem domu je bilo konec decembra spet veselo. Naše otroke je obiskal dedek Mraz. Že sedmo leto zapored se v našem društvu trudimo, da organiziramo prihod dedka Mraza. Tudi letos sta celotno organizacijo in priprave za ta projekt prevzeli naši članici društva, ki sta tudi v komisiji za mladino v društvu Zdenka Šuman in Tina Rojc. Seveda so na pomoč priskočile še ostale pridne roke: Sanja H. je pomagala pri pripravi kulturnega programa, Monika Š. in Sara R. pri pakiranju daril, fotografiranje Monika, aranžerka Blanka pri izdelavi scene, pa še vsi ostali, ki so pomagali pri pripravi prostora, ipd.

Dedek Mraz v Lutvercih

Verniki so se zahvalili svojemu župniku (in nekdanjemu nogometnemu sodniku) Janezu Ferencku iz Apač, ob njegovem življenjskem jubileju

Janez FerencekDa priljubljeni apaški župnik Janez Ferencek letos praznuje okrogel življenjski jubilej, 60. letnico življenja, smo izvedeli po naključju. Na dan, ko se je pred 60 leti rodil so župnijski dvorani domače cerkve, ki se nahaja ob župnišču in služi v zimskem času kot bogoslužni prostor, je namreč daroval večerno sv. Mašo. Slednjo je s petjem, ob spremljavi organistke Aleksandre Papež na elektronskih orglah, popestril Župnijski pevski zbor, ki je po končani maši svojemu priljubljenemu župniku zapel: »Vse najboljše, dragi župnik Janez...«, v slovenščini in tradicionalno iste verze tudi v angleščini. V tem času so moški že začeli pripravljati mize in klopi, kjer so skupaj s slavljencem ob obloženi mizi z dobrotami, ki so jih pripravile pevke, s slavljencem nazdravili.

»Vse najboljše, dragi župnik Janez...«

Marija in Štefan Čeh sta tik po novem letu obeležila zlati pir

Zlata poroka ČehKomaj so utihnila božična in novoletna praznovanja, že sta zakonca Marija in Štefan Čeh z Bišečkega Vrha v Slovenskih goricah praznovala nov pomemben dogodek. Že prvo soboto v letu 2020 sta namreč, v krogu najbližjih in prijateljev, v gostišču Štajerska hiša kulinarike v Gočovi, obhajala visok skupni življenjski jubilej – zlato poroko. Vse skupaj se je začela z obiskom cerkve Sv. Bolfenka v Trnovski vasi, kjer je župnik Franc Mlakar, pri darovani sv. maši, opravil cerkveni obred. Od tod so se številni svatje z zlatoporočencema odpravili v Gočovski dvorec, kjer je potekal civilni zlatoporočni obred, s katerim sta potrdila svojo 50 - letno zakonsko zvestobo.

Najprej v cerkev, nato v dvorec

Zofija in Anton Žavrlan iz Slovenskih goric sta obhajala zlato poroko

Zlata poroka ŽavrlanBrez velikega pompa, v družbi svojih najdražjih, sta tik pred iztekom leta 2019, zlato poroko obhajala Zofija in Anton Žavrlan z Zgornje Ščavnice v Slovenskih goricah. Prijetno praznovanje, ki je potekalo na njunem domu, je s svojim obiskom počastil tudi župan občine Sveta Ana, Silvo Slaček, ki jima je v imenu občine čestital in izročil spominsko darilo, umetniško sliko vinograda, na kateri se v ozadju vidi cerkev sv. Ane. Ob klepetu s slavljencema smo izvedeli marsikaj iz njunega zanimivega in pestrega skupnega življenja.

Župan jima je čestital kar na njunem domu

Delegacija OZ RKS je na Orehovskem Vrhu obiskala 90-letnico Veroniko Fajfar, ki se je razveselila obiska in čestitk

Veronika Fajfar jubilejPred dnevi je Veronika Fajfar, ki živi v Orehovskem Vrhu, dober streljaj iz Gornje Radgone, praznovala 90. rojstni dan in jo je z obiskom razveselila delegacija Rdečega križa. Na obisk je s poverjenicama Ido Šemrl in Marijo Vrbančič, prišel predsednik Krajevnega odbora RK Črešnjevci – Zbigovci, Janko Auguštin. Ob čestitkah in izročitvi daril, je bila opazna radost slavljenke, ki je izrazila veselje in zadovoljstvo, da so z obiskom počastili njen visoki življenjski jubilej.

Deset vnukov, 13 pravnukov in dva prapravnuka...

Priljubljena Prekmurca iz Apaške doline

Biserna poroka NovakKer sta se Amalija in Franc Novak iz Apač poročila 30. decembra 1959, sta tudi šestdeset let pozneje, biserno poroko obhajala tik pred iztekom leta. Prvič je poroka potekala v Murski Soboti, civilna na tedanjem matičnem uradu, cerkvena pa v cerkvi Sv. Nikolaja. In ker je bila Amalija učiteljica sta se cerkveno poročila ponoči v tajnosti. Tokrat sta svojo biserno poroko praznovala v krogu svoje družine in prijateljev v apaški cerkvi, sveto mašo pa je daroval župnik Janez Ferencek. Ob cerkvenem poročnem obredu jima je župnik Janez Ferencek namenil veliko lepih besed zahvale in jima izročil darilo.

Biserno poroko sta obhajala Amalija in Franc Novak iz Apač

Darila blagoslovil negovski župnik Marjan Rola

Božiček pri ŠenekarjuV Gostilni Šenekar, v Spodnjih Ivanjcih pri Negovi, je tik pred božičem, potekala tradicionalna prireditev, kjer je Božiček obdaril 60 otrok iz KS Spodnji Ivanjci, starih do 6 let. Že 27. tovrstno prireditev z obdarovanjem je tudi letos pripravilo Kulturno športno društvo (KŠD) Spodnji Ivanjci, s pomočjo sredstev Krajevne skupnosti Spodnji Ivanjci in dobrotnikov. Ob tej priliki so otroci iz KS Spodnji Ivanjci, pod vodstvom Simone Danko in Martine Vesenjak, pripravili kulturni program z božično vsebino.

Božiček obdaril 60 otrok

Moj kraj Radgona

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

S čim bomo plačevali čez 20 ali 30 let?

 

Odprli so razstavo „Denar – Prekletstvo bogov", o zgodovini plačilnih sredstev na področju Slovenije

Razstava denarjaDruštvo zbirateljev Pomurja »Lindva« je v prostorih NLB v Lendavi postavilo in odprlo zanimivo razstavo, ki zelo nazorno predstavlja zgodovino plačilnih sredstev na področju Slovenije, od bronaste dobe do evra, torej do leta 2007. Razstava, ki so jo poimenovali „Denar – prekletstvo bogov", je čudovit pogled v zgodovino denarja. „Letošnje sodelovanje z NLB d.d. pričenjamo z razstavo plačilnih sredstev na področju Slovenije od bronaste dobe pa vse do ukinitve tolarja leta 2007.

Razstavljena niso le plačilna sredstva ampak tudi pripomočki in predmeti, ki so povezani s plačilnimi sredstvi kot so orožje, denarnice, dokumenti..., in tudi brošure za vse tiste, ki se podajajo na pot zbirateljstva", je med drugim dejal predsednik DZP "Lindva" Franc Koren, ki je spregovoril tudi o tem, kako se bo zgodba o denarju kot ga poznamo danes tudi končala okoli leta 2030 – 2040.
In s čim bomo plačevali leta 2030? Bo denar še zmeraj v materialni obliki ali le v obliki plačilnih kartic. Ali pa tudi te ne bodo več potrebne, temveč bomo plačevali račune le z identifikacijo preko prstnega odtisa ali očesne roženice, ki so pri vsakem človeku specifični, tako da bomo vtipkali le svoje geslo. „Zagotovo vemo le to, da čez čas denarja, kot ga poznamo danes, ne bo več v enaki obliki. Bankovci in kovanci bodo le spomin, ki bodo krasili numizmatične zbirke zbirateljev" je prepričan Koren.
Sicer pa, denar je povsod okoli nas. Vsak dan na različne načine vdira v vse pore našega življenja. Kljub temu se ne sprašujemo o njegovi zgodovini in še manj o njegovi naravi. Zdi se nam nekako samoumeven in da vemo kako nastaja in od kod prihaja. Pa vendar v resnici ni tako. Na splošno velja, da se je ponekod prej, drugje pozneje, vse začelo z trgovanjem – menjavo blaga za blago. V pred monetarni dobi pa niso zmeraj hoteli menjati določenega blaga za drugo blago oziroma blago ni bilo med seboj po vrednosti enakovredno. Tako naj bi se nekatere dobrine zaradi svojih lastnosti kot so velika vrednost na enoto, prenosljivost, možnost delitve (lomljenja, rezanja...), stalnost kvalitete vedno bolj pojavljale kot posrednik v trgovanju. Najbolj primerna se je v tem primeru izkazala kovina (baker, bron, srebro...), ki se je pozneje razvila v denar kot ga poznamo oziroma si ga predstavljamo danes. Seveda je za uvedbo kovanja denarja in njegov nadzor bila potrebna določena javna avtoriteta kot je kralj, cesar, knez..., ki je določal, da je potrebno z temi kovnimi ploščicami plačevati davke in pristojbine. Na ta način je ustvaril povpraševanje po denarju in mu določal menjalno vrednost.
„Plemenske skupnosti so uporabljale v menjavi predvsem živino – najbolj pogosto krave in bivole. Vrednost take valute je bila precej stabilna, recimo v antični Grčiji si moral dati tri krave za eno sužnjo. Tudi v današnjem času še krožijo zgodbe, da beduini ponujajo do dvajset kamel za blondinko. Z razpadom plemenskih skupnosti in razvojem bolj kompleksnih družb, ki so temeljile na vladarskih družinah, templjih in velikih posestnikih je ta sistem več ali manj razpadal in vse bolj temeljil na kultu osebnosti – kralju, ki je s pomočjo templjev in verovanj poosebljal to moč, da je lahko oblikoval skupnost in skrbel za njeno blaginjo. Na ta način je tudi iz enega centra nadziral gospodarstvo in določal monetarni sistem s pomočjo standardiziranih utežnih enot. V tem preprostem monetarnem sistemu so uporabljali predvsem kmetijske pridelke (vreča žita, merica prosa) in s časom vse bolj tudi kovine – predvsem srebro. Tako lahko rečemo, da so bile prve banke v bistvu skladišča raznoraznega blaga. V primeru pomanjkanja ali razdelitve poljedelske zemlje je lahko kmet določene pridelke, seme ali orodje dobil vnaprej in ga je ob času žetve moral vrniti v nekoliko večji količini", poudarja Koren.
Na področju današnje Slovenije so se prve takšne skupnosti oblikovale v eneolitiku ali bakreni dobi (2 polovica 3. tisočletja pred našim štetjem). Najbolj znana najdišča zgodovinskih ostankov so na ljubljanskem barju – koliščarska naselja in okolici. Na začetku 2. tisočletja p.n.št. je tudi na slovenskem območju nastopila bronasta doba. Predmeti iz brona so se izkazali kot najbolj primeren način trgovanja-menjave pri potujočih obrtnikih in trgovcih. Na prehodu mlajše bronaste dobe v starejšo železno dobo (konec 9. in v 8. stoletju p.n.št.) se je bistveno spremenila kulturna podoba sedanjega slovenskega ozemlja. Oblikuje se več samostojnih kulturnih skupnosti, družba se je razslojila na vodilni-vladarski sloj in podložnike in v procesih menjave vse večjo vlogo odigrajo predmeti iz železa. Grobni pridatki kot statusni simbol vodilnega sloja nam še danes kažejo vpliv trgovanja s Sredozemljem predvsem v figuralni umetnosti pri upodabljanju raznih predmetov.
„Prihod Keltov v 4. stoletju pr.n.št. in pa trgovski stiki z Grki in Iliri so v menjalnem posredništvu uveljavile najprej prve psevdo denarne oblike kot so aes rude, prstenasti denar, denar v obliki podob (delfini)... in zatem stik s prvimi kovanci kot ga poznamo danes predvsem na področju jugozahodne Slovenije (dolenjska in notranjska, primorska). Z Rimskim denarjem so prvič prišli v stik sredi 2. stoletja pr. n. št., ko se je začelo trgovanje med rimskimi trgovci iz Italije in domačimi keltskimi plemeni. Še posebej veliko rimskega republikanskega denarja je krožilo v 1. stoletju pr. n. št. na območju Celja, ki je bilo tedaj pomembno trgovsko središče noriških Keltov. Redni stiki z rimskim denarjem so spodbudili keltsko aristokracijo, da je sredi 2. st. pr. n. št. začela še sama kovati svoje novce. Kovali so velike srebrnike tetradrachme na območju današnjega Celja in na Štalenski gori na Koroškem. Noriška plemena so kovala denar izključno za svoje potrebe. Ko so Rimljani leta 15 dokončno zasedli ozemlje noriškega kraljestva so le ti izgubili pravico kovanja. Danes lahko z gotovostjo trdimo, da so keltski novci prvi kovani denar na področju današnje Slovenije", je prepričan predsednik DZP "Lindva" Franc Koren.
Novčič najvišje vrednosti v prvih dveh stoletjih našega štetja je bil zlatnik (aureus), ki je bil po vrednosti enak 25. srebrnim denarijem. V vsakodnevnem življenju pa so v glavnem prevladovali bronasti kovanci nižjih vrednosti kot so sesterec, ki se je delil na dva dupondiusa oziroma na 4 ase. V začetku 3. stoletja so začeli Rimljani kovati poleg navadnih denarijev še srebrnike dvojne vrednosti imenovane antoniniane, ki so izrinili denarije iz obtoka. Zaradi vse slabše kakovosti srebra in manjše vsebnosti le tega in posledično vse večje inflacije – razvrednotenja denarja, je leta 294 cesar Dioklecijan z denarno reformo ustavil kovanje antoninianov in uvedel nove standarde pri kovanju denarja. Na novo je določil težo in čistino kovine pri kovanju in uvedel drastične kazni za ponarejevalce. Tako smo dobili zlatnike soliduse (polovične teže od aureusov), srebrnike argentuse in bronasti novec follis, ki se je nadalje delil v polfollise in četrtfollise. S propadom zahodno rimskega cesarstva v 5. stoletju so slovenska območja zasedli vzhodni Goti in Langobardi, ki niso poznali denarja, čeprav so po vzoru Rimljanov v manjših količinah kovali zlatnike in redkeje srebrnike. Vse do 10. stoletja denar ni imel pomembne vloge v življenju tukajšnjih prebivalcev (staroselci Kelti, Avari, Slovani...). Pojavljajo se predvsem bizantinski (zahodno rimsko cesarstvo) zlatniki in bronasti novci pri trgovcih, ki so prehajali skozi naše ozemlje. Denar je imel le obrobno vlogo. Prebivalstvo se je vrnilo k naturalnemu gospodarstvu in menjavi.
V 11. stoletju se je z razvojem trgovine med Italijo in Dunajem ter Ogrsko ponovno razvilo denarno gospodarstvo. Pri nas so prevladovali ogrski denariči, regensburški in v 12. stoletju breški pfeningi kot tudi denar nastajajočih mestnih državic in patriarhatov v Italiji (Oglejski novčiči). Med srednjeveškimi slovenskimi kovnicami, ki jih je bilo na področju Slovenije okrog 14 je bila najpomembnejša na Koroškem v Brežah. Zaradi kvalitete kovanja in visoke vsebnosti srebra so srebrnike uporabljali tudi na Hrvaškem, Ogrskem kot tudi na področju sedanje Avstrije. V 13. in 14. stoletju so pri nas krožili tudi beneški dukati imenovani tudi cekini in ogrski zlati ali šmarni dukat (zaradi podobe device Marije na hrbtni strani, zaščitnice Ogrske). Pfeningi so postali drobiž. Med leti 1347-1351 in predvsem med leti 1441 – 1458 je pod Banffyji delovala tudi kovnica v Lendavi. V prvem obdobju so pravico kovanja dobili zaradi imenovanja Nikolaja Banffyja za bana – podkralja Ogrske, ki je koval tako imenovane srebrnike banovce, medtem, ko so v 15. stoletju dobili pravico kovanja zaradi razprtij pri delitvi oblasti po smrti ogrskega kralja Alberta I., kot mejna kovnica. Pravico do kovanja jim je dal poljski vladar Wladislav I. Jagello, ki je postal kralj zahodnega dela Ogrske.
Konec 15. in v začetku 16. stoletja so po odkritju Amerike dotekale večje količine srebra v Evropo. Prav tako zaradi razvoja manufakture in s tem trgovine pfeningi niso zadostovali več za potrebe gospodarstva. Po italijanskem vzoru so začeli kovati velike srebrnike imenovane pfundnerje in sechserje in leta 1484 v okviru novčne reforme še večje polgoldinarje in dve leti kasneje še goldinarje. Novci so v kratkem času preplavili Evropo in goldinarje so od leta 1520 kovali tudi na Češkem v Joachimstalu. Po tej kovnici se jih je oprijelo ime tolar oz. talar. Po predpisu Ferdinanda I. iz leta 1542 so bili v vseh avstrijskih deželah in s tem tudi v Sloveniji v obtoku talarji, poltalarji, šestice (sechserji) in krajcarji ter zlati dukati. Denarni sistem je postal enoten za vse avstrijske dežele, ki mu je za osnovo služil krajcar. V 16. in 17. stoletju so Habsburžani v slovenskih deželah morali dopustiti poleg avstrijskega tudi beneški denar. Slovensko ozemlje je bilo namreč prehodno in trgovska povezanost z Benetkami zelo močna. Habsburžani so ga brez uspeha skušali prepovedati, nato pa je Karel II. uvedel uradni dvojni tečaj, znan kot kranjska valuta. Leta 1762 je Marija Terezija podelila avstrijskim deželam pravico izdajanja papirnatega denarja. Prva ga je izdala Stadt-Banco na Dunaju. Izdali so bankovce od 5 do 100 florinov. Poleg emisijskih bank, ki so upravljale denarni obtok, so se razvile hranilnice, ki so sprejemale denarne vloge prebivalstva. Najstarejši denarni zavod na Slovenskem je bila Kranjska hranilnica, ustanovljena leta 1820 v Ljubljani. Ker je bila po nastanku druga v Avstriji se je nekaj časa imenovala tudi Druga avstrijska hranilnica v Ljubljani. Leta 1848 je prišlo do revolucionarnega vrenja in osamosvajanja narodov in v tem kratkem obdobju so različne revolucionarne vlade izdale svoj denar, ki pa je po zatrtju revolucije hitro izginil iz obtoka.
Avstroogrska državna tvorba je še naprej priznavala monarhično vlogo habsburški dinastiji, vendar je v denarnem obtoku prišlo do uvedbe dveh poimenovanj enotne valute in sicer so na Ogrskem delu uvedli forinte na avstrijskem delu pa florine, ki sta se med seboj razlikovali le po aversu (hrbtni strani kovancev). Leta 1892 je bila uvedena denarna reforma in sprejeta nova enotna valuta krona še zmeraj z različnima hrbtnima stranema za Ogrski in Avstrijski del. Na bankovcih, ki so zaradi industrijske revolucije dobivali vse večji pomen v vsakdanjem življenju so bili napisi v šestih jezikih. Do razpada Avstroogrske so bile na slovenskem v obtoku predvsem krone. Te so po razpadu najprej žigosali oz. nalepili nanje posebne znamkice Kraljevine SHS, tako, da so jih ločili od kron države Avstrije, kjer so bile vredne manj. Leta 1920 so krone zamenjali kronsko-dinarski bankovci na katerih sta bili označeni obe vrednosti. Štiri krone so veljale en dinar. Leta 1923 je dinar postal edina valuta.
Med 2. svetovno vojno je posebnost predstavljal partizanski Denarni zavod Slovenije ustanovljen 12.03.1944, ki je bil osrednji slovenski partizanski finančni zavod. Urejal je denarni promet in gospodarske razmere na osvobojenem ozemlju. Opravljal je vse funkcije osrednje emisijske in kreditne banke. To je bil prvi slovenski denar in tudi prva izdaja denarja v okupirani Evropi. Tiskali so ga sredi Roških gozdov na papirju uvoženem iz Milana. Osnutke je izdelal arhitekt Branko Simčič. Oktobra 1946 je bil spojen z jugoslovansko Narodno banko. Po vojni so okupacijski denar zamenjali za dinarje Demokratične federativne Jugoslavije. Deset predvojnih dinarjev je veljalo 1 dinar DFJ. Po preimenovanju države v Federativno narodno republiko Jugoslavije – FNRJ je prišlo do emisije novih bankovcev in kovancev in zamenjave s starimi v razmerju 1 proti 1. Denarna reforma v Jugoslaviji je leta 1966 prinesla novi dinar, ki je nastopil prvega januarja in je veljal 100 starih dinarjev. Zadnja leta jugoslovanske države so prinesla rekordno razvrednotenje denarja (inflacija). Država je bila na robu finančnega zloma. Razmere so se zaostrile do take mere, da je spomladi 1989 leta v Ljubljani zmanjkovalo bankovcev. Denarna reforma nove vlade je z 1. januarjem 1990 stabilizirala razmere z uvedbo novega dinarja in vezavo le tega na fiksni tečaj do Nemške marke. Z denominacijo so odvzeli bankovcem štiri ničle in določili tečaj sedem dinarjev za eno nemško marko vendar se je ta obdržal le do decembra. Zatem se je začelo ponovno razvrednotenje denarja, ki ga ni zaustavil niti razpad države.
Osmega oktobra 1991 je v samostojni Sloveniji začel veljati nov denarni sistem s starim imenom – tolar. Banka Slovenije je izročila v obtok vrednostne bone kot začasni nov denar samostojne države. Najmanjši bon je veljal en slovenski tolar, največji pa 1000. Maja 1992 je izdala še bon za 5000 tolarjev. Septembra 1992 so bili v obtok izročeni prvi bankovci Republike Slovenije. Najprej tisti z vrednostjo 100, 500 in 1000 tolarjev. Med zbiratelji veljajo za izjemno lepo oblikovan denar avtorjev Miljenka Licula in Zvoneta Kosovela. Na bankovcih je odtisnjen datum 15. januar 1992, to je dan, ko so Slovenijo priznale številne države. Z vstopom Slovenije v EU (1. maja 2004) in prizadevanjem Slovenije za vstop v monetarno unijo, kar je zahtevalo stabilizacijo valute in fiksiranje tečaja nam je v roku vsega treh let uspelo, da smo že 1. januarja 2007 sprejeli evro kot plačilno sredstvo. To je tudi datum, ko smo lahko napisali osmrtnico slovenski valuti. En evro je bil vreden 240 tolarjev. to menjalno razmerje velja še danes za vse tolarje, ki se še najdejo v predalih in jih je možno zamenjati v prostorih narodne banke Slovenije v Ljubljani.

Za prikaz gumbov, kot so "Všeč mi je", "Deli na FB", "Tweet", "G+" in komentarjev socialnih omrežij omogočite piškotke v nastavitvah, ki jih odprete na zavihku "Zasebnost" ob strani levo ali spodaj na gumbu "Dovoli piškotke"! Za pravilno delovanje novih nastavitev osvežite stran s pritiskom na tipko "F5".
Nahajate se: MKR Obrti in ustanove S čim bomo plačevali čez 20 ali 30 let?