Pomembno je tudi nedeljsko dopoldansko druženje

Bolšji sejem OrehovciOb gasilskem domu PGD Orehovci, tik ob regionalni cesti Gornja Radgona – Ptuj, že vrsto let deluje bolšji sejem, ki se ne glede na letni časi, odvija vsako prvo nedeljo v mesecu. Na sejmu svoje predmete, ne nove, pač pa stare, prodajajo tisti, ki jih niso odvrgli v smeti in se zavedajo, da bi jih lahko kdo še uporabil. Sejem je zanimiv tudi za zbiratelje starin, saj so mnogi predmeti stari, nekateri tudi več kot sto let. Kot so nam povedali organizatorji iz PGD Orehovci, je sejem namenjen tudi nedeljskemu dopoldanskemu druženju, ki ga je v zadnjem času, ko imamo vsi preveč obveznosti, vse manj. Za nekatere domačine in tudi sosede iz vasi v okolici in celo iz Gornje Radgone in Radencev, je prva nedelja v mesecu, ravno zaradi orehovskega sejma, postala pravi praznik.

Bolšji sejem v Orehovcih še deluje

Po šestdesetih srečnih letih, spet pred oltar in matičarja

Biserna poroka FleisingerKonec minulega tedna sta v krogu domačih in prijateljev 60 let skupnega zakonskega življenja praznovala Marija in Karel Fleisinger iz Spodnjih Ivanjcev. Enako kot pred šestdesetimi leti sta slavljenca tudi tokrat svojo zakonsko zvestobo potrdila pred matičarjem in pred oltarjem. Civilni obred, ki ga je ob asistenci matičarja Mirka Ferenca, opravil župan občine Gornja Radgona Stanko Rojko, je potekal v prostorih srednjeveškega negovskega gradu. Nekoliko presenetljivo je le dejstvo, da sta slavljenca v cerkvi obeležila biserno, civilno pa diamantno poroko, kot je pisalo na listini, ki sta jo Marija in Karel prejela od župana Rojka. Po matičarjevi predstavitvi življenjske zgodbe zakoncev, jima je tudi župan namenil nekaj lepih besed in jima izročil omenjeno Diamantno poročno listino občine Gornja Radgona.

Biserno poroko sta obhajala zakonca Marija in Karel Fleisinger

Zlati medalji tudi v Kranj in Ljubljano

Antonovanje 2019V Jeruzalemsko – Ormoških vinorodnih goricah, natančneje na Kogu, vasici v ormoški občini ob hrvaški meji, so tudi letos ob godu sv. Antona puščavnika pripravili številne prireditve, ki so jih poimenovali „Antonovanje 2019". In čeprav se je v dobrem tednu (Antonov koncert MePZ Prosvetnega društva Ruda Sever Gorišnica; Kulinarični večer na Turistični kmetiji Hlebec; Prireditev „Čurke in vino 2019"; Antonovo kegljanje z lokalno ponudbo na stojnicah; pogovor na temo "Priložnosti podeželja in lokalnih ponudnikov"; Čurkarijada s kulinaričnim razvajanjem - Odprta kuhinja, pokušina čurk in vina, stojnice lokalnih ponudnikov, pester program, prihod slovenskega vinskega kraljestva, 11. razstava na temo reje prašičev...; Romanje k Sv. Antonu Puščavniku; sv. maša za žive in pokojne prašičerejce ter zdravje pri živini;10. srečanje vozil Steyr kluba Kog in starodobnikov, srečanje domačih ansamblov in folklornih skupin, lokalna ponudba na stojnicah...), je bilo v ospredju ocenjevanje čurk s strokovno komisijo in komisijo potrošnikov. Čeprav je vse dogajanje bilo zelo zanimivo posebej kaže omeniti tudi kulinarični dogodek na Turistični kmetiji Hlebec, kjer so obiskovalce počastili s šesthodnim menijem, v katerem so kraljevale kašnate klobase oz. čurke, kot jim pravijo domačini. Tradicionalni lokalni kuhinji so – kot to vedo pri Hlebcu – vnesli pridih sodobnosti.

„Antonovanje 2019

Pripravili so prvo izmenjevalnico otroških oblačil in igrač, ki je mnogim omogočila trajnostno in odgovorno posodobitev garderobe

Izmenjevalnica oblačil in igračPo decembrski izjemno uspešni „izmenjevalnici" oblačil in obutve za otroke in odrasle, je v sodelovanju radgonske Iniciative Rastišče, skupaj s soboško igralnico Mali ČuDo, ter Mensano, pripravila še „Izmenjevalnico otroških oblačil in igrač" in vsega ostalega. Z željo, da bi nekoliko omilili zapravljanje in razsipništvo, so v igralnico Mali ČuDo v prostorih Mensane v Murski Soboti aktivisti omenjenih organizacij pritegnili kakšno stotnijo otrok in njihovih mamic, očkov, dedkov in babic, ki so prinašali svoje reči, domov pa odnašali „nova" oblačila, obutev, igrače... Glede na to, da je šlo za prvo tovrstno izmenjevalnico, sta glavni organizatorici dogodka, Nika Škof (Rastišče) in Barbara Muhič (Mali ČuDo), zadovoljni z obiskom in tudi izmenjavo. Povesta tudi, da je izmenjevalnica otroških oblačil, igrač in vseh ostalih otroških potrebščin omogočala trajnostno in odgovorno posodobitev garderobe in igralnega parka otrok, ki je povrhu še zastonj.

Zamenjali so igrače, oblačila in obutev

Pred pol stoletja sta začela iz nič, a z veliko ljubezni

Zlata poroka DruzovičEnako, kot pred 50 leti, ko sta si pred matičarjem in pred oltarjem izrekla zvestobo Zofija in Karel Druzovič iz Gočove pri Sv. Trojici v Slovenskih Goricah, sta tudi tokrat svojo zakonsko zvestobo potrdila pred matičarjem in pred oltarjem. Takrat sta k civilni poroki odšla v Lenart, cerkveni pa v cerkev Sv. Trojice, kjer sta sedaj potekala oba obreda. Civilni obred zlate poroke je tokrat, ob matičarki Dragici Kramberger, prvič v vlogi župana opravil David Klobasa. Dragica je na drobno opisala življenje in delo zlatega para, župan pa jima je namenil nekaj prijaznih besed, ter jima izročil zlatoporočno spominsko listino, ter darilo občine.

Zlato poroko sta obhajala Zofija in Karel Druzovič iz Slovenskih goric

Po šestih desetletjih spet pred istim oltarjem

Biserna poroka SteyerV teh zimskih dneh, ko je največ praznikov in praznovanj, sta 60-letnico poroke, torej biserno poroko obeležila Marija in Ivan Steyer iz Črncev v Apaški dolini. Enako kot pred šestimi desetletji, sta se zakonca, tudi tokrat, skupaj s svojimi domačimi, sosedi in prijatelji, k bisernoporočnemu obredu podala v farno cerkev v Apačah. Pred cerkvijo ju je z igranjem pozdravila Pihalna godba Apače, pri kateri je nekoč igral tudi njun pokojni sin Ivan. Ko so njuni svatje v cerkvi postavili špalir, ju je župnik Janez Ferencek povabil v cerkev, k zahvalni maši in bisernoporočnemu obredu, ki je potekal med darovano sv. mašo.

Pred 60 leti sta se poročila Marija in Ivan Steyer iz Črncev

Moj kraj Radgona

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Penzija in depresija

 

Zanimiva izkušnja našega bralca

Slavica MencingerPred dvema letoma sem postal upokojenec. Ta dogodek sem nestrpno pričakoval in se ga že vnaprej veselil. Pri vseh ljudeh pa ni tako, saj se nekateri tega kar malo bojijo. Žal se je tudi v mojem primeru zasukalo drugače kot sem si želel. Moja firma je šla v stečaj in ostal sem brez službe, ko mi je do upokojitve manjkalo le še sedemindvajset dni. Ti dnevi so bili zame zelo stresni, a se je k sreči na koncu vse uredilo. Postal sem upokojenec, vendar tudi to novo življenjsko obdobje ni bilo čisto tako kot sem si ga predstavljal.

Ni bilo le ''uživancije'' v obliki poležavanja ob dobri hrani in pijači, saj nas telo samo v tem obdobju opozarja, da moramo narediti nekaj tudi za svoje zdravje. Slednjega sem tudi sam postavil na prvo mesto in se odločil za nordijsko hojo. Vsak dan sem prehodil 12 kilometrov, včasih tudi dvajset in več. Dobil sem občutek, da sem kot nekakšen Forest Gump. Priznam, da je bilo od začetka naporno in včasih bi najraje kar odnehal. Vendar so se sčasoma začeli kazati prvi pozitivni rezultati mojega vztrajanja.
Na tehtnici so se pričele kazati manjše številke, pa tudi trebuh je začel postajati manjši. Še na pasu sem moral narediti nove luknje. Kljub temu, da sem začel pridobivati kondicijo, pa sem še vedno imel težave s križem. Moja zdravnica mi je priporočala telovadbo. Začel sem obiskovati telovadne vaje, ki jih je zdravstveni dom, enkrat na teden, organiziral v telovadnici osnovne šole. Sčasoma so bolečine postajale manjše in počutje je bilo boljše. Pri telovadbi sem izvedel, da zdravstveni dom organizira tudi delavnice o depresiji. Ker sem imel z depresijo v preteklosti že kar nekaj težav, sem se prijavil. Veste, boj z depresijo je kot, da bi bil na fronti – dokler sovražnika ne poznaš, se ne moreš boriti proti njemu. Šele ko dobiš o njem osnovne podatke se boj lahko začne. V delavnicah je bilo od začetka kar nekoliko mučno in boleče, saj nobeno brskanje po starih ranah ni ravno prijetno. Kaj kmalu pa smo se udeleženci delavnic spoznali in med nami ter voditeljico je stekel odkrit in prijeten pogovor. Vsako naše srečanje smo podaljšali kar krepko čez za to predviden čas. Naši pogovori so me pripeljali do razmišljanja o tem, da depresija ni nekaj katastrofalnega in brezizhodnega. V našem primeru je bila celo povezovalni faktor, saj smo bili v skupini ljudje zelo različnih profilov (upokojenci, delavci, gospodinje, ekonomisti, literati, pesniki, slikarji, kmetje,...).
Zame je bila to kar lepa in zanimiva izkušnja. Drug drugemu smo pomagali s svojimi izkušnjami in nasveti. Na koncu sem bil kar malo ponosen, ko sem prišel do zaključka, da ZMOREM! Zmorem se boriti proti kilogramom, zmorem se boriti prosti depresiji in zmorem nekaj narediti za svoje zdravje.
Na koncu bi se rad od srca zahvalil osebju ZD Gornja Radgona, predvsem pa voditeljici gospe Slavici Mencinger. Lepo je ko spoznaš, da so okrog tebe ljudje, ki so ti pripravljeni pomagati. Zaradi njih naša prihodnost izgleda lepše.

Za prikaz gumbov, kot so "Všeč mi je", "Deli na FB", "Tweet", "G+" in komentarjev socialnih omrežij omogočite piškotke v nastavitvah, ki jih odprete na zavihku "Zasebnost" ob strani levo ali spodaj na gumbu "Dovoli piškotke"! Za pravilno delovanje novih nastavitev osvežite stran s pritiskom na tipko "F5".
Nahajate se: MKR Pohvale in graje Penzija in depresija