Na območju Lenarta in sploh Slovenskih Goric, je očitno veliko uspešnih zakonov, saj nas pogosto obveščajo o praznovanju zlatih, bisernih, diamantnih in podobnih jubilejnih porok. In tako je bilo tudi v Spodnjem Porčiču, streljaj od Lenarta, kjer sta pred dnevi, srečna in zadovoljna v krogu domačih in prijateljev, zlati jubilej skupnega življenja praznovala Matilda in Konrad Rokavec. Svoje zaobljube drug drugemu, sta v krogu svojih najdražjih, svečano obnovila v cerkvi sv. Lenarta v Lenartu, kjer je civilni del obreda, ob predstavniku države – matičarju, opravil župan občine Lenart, mag. Janez Kramberger, cerkvenega pa ob zahvalni maši častni naddekan in lenarški župnik Martin Bezgovšek.
V teh lepih jesenskih vikendih, ko veliko slavimo darove narave, je bilo še posebej veselo pri Gorjupovih v okolici Lenarta. Tam sta zlati jubilej skupnega življenja praznovala Marija in Marjan Gorjup iz Zgornjih Žerjavcev v Slovenskih goricah. Svoje zaobljube drug drugemu, sta v krogu svojih najdražjih, svečano obnovila v cerkvi Sv. Lenarta v Lenartu, kjer je civilni del obreda opravil župan občine Lenart mag. Janez Kramberger, cerkvenega ob zahvalni maši pa častni naddekan in župnik Martin Bezgovšek. Zlatoporočenca Marija in Marjan Gorjup, mimogrede sta oba rojena leta 1949, sta se sicer civilno poročila 21.9.1968 in en teden kasneje tudi cerkveno v cerkvi Sv. Lenarta.
Županova Micka na odru Kocbekove dvorane
Ob bližajočem se koncu šolskega leta so se po uspešnih nastopih na območnem in regijskem Festivalu otroških gledaliških skupin osnovnošolke iz Svetega Jurija ob Ščavnici predstavile tudi v domači Kocbekovi dvorani. Pa naj si še kdo upa trditi, da »Županova Micka več nikogar ne zanima« in da bo gledališka igra pri Sv. Juriju zamrla.
Tako generacijsko raznovrstno publiko si verjetno pridobi malokatera predstava, saj so dvorano napolnili gledalci od predšolskih otrok naprej pa vse do naših najstarejših, upokojencev; skratka, ljudje vseh starosti, med njimi tudi ravnatelj OŠ Sveti Jurij ob Ščavnici Marko Kraner in domači jurjevški župan Anton Slana. Županovo Micko v zanimivi izvedbi sedmih deklet pa so si ogledali tudi člani Ljubiteljskega dramskega društva Sv. Jurij ob Ščavnici z njihovo predsednico Sonjo Karlo, ki je bila pri tej predstavi »desna roka« mentorici dramskega krožka Lidiji Jarc, v vrtcu pa vodi dramski krožek, s katerim so letos pripravili dramatizacijo Zakaj je sneg bel in se z njo tudi širše predstavili. Lidija Jarc, v OŠ zaposlena kot knjižničarka, je »vsebino ohranila nedotaknjeno, edino jezikovno jo je prilagodila današnji izreki, saj je v izvirniku veliko starejših, predvsem gorenjskih narečnih posebnosti. Lana Lančič, Daniella Kosi, Sanja Petek, Sara Forjan, Katarina Vrzel, Klementina Vrbnjak in Nastaja Hecl so tiste mlade igralke, ki so, razen Lane Lančič, ki je nastopila v vlogi Micke, in Sanje Petek, ki je se je predstavila v vlogi Šternfeldovke, odigrale moške dramske osebe. Vse so nas brez izjeme prepričale, da so vse »velike ljubiteljice kulture in kulturnega«. Njihovo zavzetost in pripravljenost, da so celo med počitnicami nekaj časa namenile vajam, je pohvalil tudi ravnatelj OŠ Marko Kraner.
Linhartova komedija, čeprav gre za prevod in priredbo, je še dandanes zabavna in intrigantna, po mnenju poznavalcev po »jeziku in dramaturgiji« celo zabavnejša kot predloga Josefa Richterja Vaški mlin (Die Feldmühle), kateri je v tistem času veljal za zelo popularnega avstrijskega pisca. Županova Micka, ki ima tudi nesporen narodnozgodovinski pomen in tudi že nekaj nastavkov družbene satire, predvsem glede nepismenosti prebivalstva (podpisovanje s križem) in nagnjenosti ljudi k »žlahtni kapljici«, utelešeno v liku Glažka, je imela ob prvi uprizoritvi 1789 več sreče kot druga Linhartova veseloigra Matiček se ženi. Oblast, ki je v tedanji porevolucijski Evropi v konservativnejših deželah, kakršna je bila tedaj Avstrija, dobro začutila Linhartovo protiplemiško in protifevdalno ost, komediji ni odprla poti na oder. Prvič so jo lahko uprizorili šele v začetku leta 1848, ki v marsičem velja za prelomnico, in se je Slovenci žal, premalokrat spomnimo. Pa pustimo sedaj zgodovino ob strani, čeprav je za razumevanje Linhartovega dela, neizogibno pomembna.
Da pa Županove Micke ne bi pozabile mlade igralke, jim je ravnatelj podaril knjižno izdajo in k temu dodal, da jim bo knjiga kot osmošolkam in devetošolkam prav gotovo še kdaj prav prišla, če ne drugega pri domačem branju, saj Linhart velja za slovenskega literarnega klasika in se bodo v prihodnje z njim še gotovo kdaj srečale. Dekleta pa so domov odšla z še eno knjigo, ki so jo za svoj doprinos k ljubiteljski dramski igri dobile v dar od jurjevškega Ljubiteljskega dramskega društva, to je pesnška zbirka Sinjina domačinke Monike Čuš, v katero so zapisali » naj te Talija sprejme v svoje svetišče« in dekletom to, in pa seveda še vnaprejšnje uspešno udejstvovanje v kulturi , tudi »od srca« zaželeli.
Tukaj si lahko ogledate slike.
