Srečali so se maturanti generacije 1953/54, med njimi tudi upokojeni nadškof in številne druge znane osebnosti

Maturantje Prve gimnazije MBPoletje je med drugim tudi čas, ko se srečujejo nekdanji sošolci ob takšnih in drugačnih obletnicah mature. In takšna srečanja, druženja in obujanje spominov na mlada, osnovnošolska ali srednješolska leta, so vedno prijetna in vesela. Toliko bolj, če se srečajo dedki in babice, ki so maturirali pred častitljivimi 65 leti. Prav takšno srečanje je pred dnevi potekalo v Mariboru in posredno v Slovenskih goricah, saj od tam prihaja veliko maturantov. Polde Matjašič iz Lenarta je namreč poskrbel za nepozabno srečanje in druženje maturantov generacije 1953/54 nekdanje realke/prve gimnazije Maribor.

Maturirali so pred davnimi 65 leti

Gasilci pred upokojenkami in veterani

Bujta repaV okviru 24. Pomurskega poletnega festivala, ko so v Veliki Polani vrstijo številne prireditve, koncerti in dogodki, katerih ne doživimo vsak dan, je na prizorišču dogajanja potekalo tudi jubilejno, 10. tekmovanje v kuhanju tradicionalne prekmurske jedi – bujte repe. In ni nič nenavadnega, da v kuhanju omenjene jedi tekmujejo v Veliki Polani, kajti v deželi štorkelj so 10. avgusta 2013 postavili tudi Guinnessov rekord, saj so v kotlu skuhali rekordnih 1.089,50 kilogramov bujte repe, ta pa je po njihovem prepričanju del kulturne dediščine. In v neuradni svetovni prestolnici bujte repe Veliki Polani je tokrat nastopilo 14 predvsem domačih ekip iz Prekmurja, samo tekmovanje pa je potekalo pod vodstvom Nine Lebar, in pod budnim očesom članov strokovne komisije (Strokovna učitelja kuharstva na SŠGT Radenci, Zdenka Tompa in Dušan Zelko, ter vodja kuhinje v hotelu Lipa v Lendavi, Jože Horvat). Pri kuhanju na odprtem ognju in v kotličku, je tekmovalcem gotovo bilo zelo vroče, kajti že brez ognja je bila temperatura krepko nad 30 stopinj, a ker je šlo bolj za druženje kot zmago, ni bilo nobene bojevitosti in vsi so se vmes hladili s tekočimi pripomočki.

Desetič so se pomerili v kuhanju znamenite prekmurske jedi – bujte repe

Uličarji pred „Šestko" in Brodarji

Vaške igre LutverciNa domačem nogometnem igrišču Lutvercih je tamkajšnje Športno društvo Luverci, minuli konec tedna, pripravilo vaške šaljive igre ter streljanje s fračo. Zanimivih iger se je udeležilo pet ekip, ob tem se je v streljanju s fračo borilo 30 oseb, od tega 23 moških in sedem žensk. Številni gledalci pa so uživali v smehu, saj so duhovite in predvsem šaljive, predvsem starinske igre, bile vesele in smešne, a ne tudi za tekmovalce, ki so pogosto bili mokri in so morali premagati mnoge ovire.

Na vaških igrah v Lutvercih jih je 30 streljajo s fračo

Veliko se jih je udeležilo tradicionalnega avgustovskega piknika v radgonskem DSO

DSO piknikPodobno kot že prej, so se še avgusta, ob lepem in prijetnem poletnem popoldnevu, ob fontani, na dvorišču Doma starejših občanov (DSO) Gornja Radgona na pikniku zbrali stanovalci doma, njihovi svojci, prostovoljci, zaposleni in nekateri gostje. Skupaj so ugotovili, da se je lepo družiti in klepati s sovrstniki in svojimi bližnjimi. Zato so z veseljem klepetali, obujali spomine, se nasmejali, seveda tudi uživali ob dobri hrani ter osvežilni pijači, in vse skupaj je spet minulo v nadvse prijetni atmosferi. In znova se je potrdilo, da ima vodstvo doma razumevanje za stanovalce in njihove svojce, saj se vsi radi družijo.

Ob dobrotah z žara se je bilo prijetno družiti s svojci in sovrstniki

Ob visokem življenjskem jubileju trije predsedniki obiskali in obdarili lovskega tovariša Jožeta Vogrina

LD Negova VogrinV Lovski družini Negova, kjer posebno pozornost namenjajo izobraževanju in usposabljanju članstva, ter še zlasti varovanju narave, okolja in prostoživečih živali, posebno pozornost namenjajo tudi svojim starejšim prijateljem jubilantom. Nikoli namreč ne pozabijo na svoje tovariše, člane zelene bratovščine, ki že desetletja aktivno delujejo v lovskih organizacijah, hkrati pa imajo okrogel življenjski jubilej. In tako je te dni delegacija LD Negova, v sestavi aktualnega starešine – predsednika Marjana Kšela, ter njegovih predhodnikov Slavka Lončariča, ki je LD Negova vodil 14 let, in Vlada Rojka, ki je bil starešina tri mandate oz. 12 let, obiskala enega najstarejših lovskih tovarišev Jožeta Vogrina, ki je obeležil 85. rojstni dan, hkrati pa je že skorajda pol stoletja lovec in član LD Negova. V Spodnjih Ivanjcih, kjer slavljenec domuje, se je prijetnemu srečanju, obdarovanju in čestitanju, ob lepo obloženi mizi, za kar sta poskrbeli njegova soproga Zvonka in sin Robert, pridružil še sosed, sicer aktualni tajnik LD Negova, Andrej Slogovič.

Ljubi naravo in divjad, v gozd bo hodil, dokler ga bodo noge nesle

Upokojenci nismo nikomur v breme

Upokojenci Slovenske goriceUpokojenci na območju Slovenskih goric se zavedajo, da lahko samo s skupnimi močmi dosežejo več pri reševanju takšnih in drugačnih problemov "tretje generacije". Zato, ne glede na dejstvo, da se je tudi nekdanja občina Lenart že pred leti razdelila na, najprej štiri, nato na šest novih občin, so upokojenci z tega območja še naprej ostali zelo povezani in enotni. Več kot 2.500 upokojencev, ki so včlanjeni v sedmih upokojenskih društvih: Benedikt (predsednik oz. zastopnik: Milan Hlevnjak), Cerkvenjak (Feliks Fekonja), Sv. Jurij (Hermina Križovnik), Lenart (Franc Belšak), Sv. Ana (Milan Bauman), Sv. Trojica v Slovenskih goricah (Ivan Herič) in Voličina (Stanko Kranvogel) v občinah: Benedikt, Cerkvenjak, Lenart in Sveta Ana, Sveta Trojica in Sveti Jurij, je namreč povezanih v Zvezo društev upokojencev (ZDU) Slovenskih goric, kjer s skupnimi močmi in enotni urejajo vse svoje potrebe in aktivnosti, in so s takšnim načinom zelo zadovoljni.

Kar 500 upokojencev Slovenskih goric na slikoviti Sveti Ani

Ni vsaka riba „hotiška riba" - letos so ponudili dve toni rib in niti ene niso vrnili v Muro...

Hotiški ribiški dneviDrugo polovico minulega tedna, od četrtka do sobote, je eno najlepših in večjih panonskih vasi Hotizo, zaznamovala njihova največja turistična prireditev, tradicionalni 24. Hotiški ribiški dnevi, ki jo je spet odlično pripravilo Turistično društvo Hotiza. Hotiški ribiški dnevi so tradicionalna poletna turistična prireditev, ki obiskovalcem nudi kulinarične in kulturne užitke ob pristni domači kapljici. Vzporedno s kulturnimi dogodki, med katerimi izstopa mednarodna likovna kolonija z naslovom "Življenje ob reki Muri" pa so obiskovalci, ki jih je bilo veliko od blizu in daleč, ne le iz Slovenije, temveč zlasti iz sosednjih držav, Hrvaške, Madžarske in Avstrije, spoznavali tukajšnje življenje in neokrnjeno naravo ob reki Muri. Z omenjeno prireditvijo pa sovpadajo tudi izvrstne murske ribe, pripravljene na "hotiški način", saj kot pribito drži slogan: Ni vsaka riba – hotiška riba.

V Hotizi je potekala tradicionalna turistično - kulinarična in kulturna prireditev, 24. „Hotiški ribiški dnevi 2019

Tudi 25. žetev zlatega klasa na Stari Gori pritegnila lepo pozornost

Žetev Stara GoraV današnjem času, ko večino kmečkih del opravijo stroji in mehanizacija, če že ne roboti, je prireditev Žetev zlatega klasa, ki jo Društvo kmečkih žena Sv. Jurij ob Ščavnici, prireja že 25 let, hvalevredna zgodba. Društvo vsako leto na Stari Gori, ob edinem delujočem mlinu na veter v Sloveniji, prireja žetev in košnjo pšenice na stari način. Organizatorji prireditve: Društvo kmečkih žena Sv. Jurij ob Ščavnici, KGZS - Javna služba kmetijskega svetovanja Gornja Radgona in PGD Stara Gora, so tudi letos pritegnili lepo število obiskovalcev, ki so si ogledali to zanimivo etnografsko obarvano prireditev. Poleg obiskovalcev in tekmovalcev v starih opravilih je bilo zraven tudi kar nekaj gostov, kot so: župan občine Sv. Jurij ob Ščavnici Anton Slana, poslanka DZ RS Mojca Žnidarič, župan občine Lovrenc na Pohorju Marko Rakovnik, Vinska kraljica Slovenije Meta Frangež in vinska kraljica DV Mala Nedelja Danijela Kosi.

Podeželske ženske ohranjajo tradicijo žetve in mlatitve

Moj kraj Radgona

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Zgodba z Radgonskega grada

GradBilo je prelepo pomladansko jutro, ko so se megle že umaknile in so sončni žarki prodrli v najskritejše predele dežele. Na grajskem griču je bilo že sedaj zelo živahno, saj so ravno dokončevali mogočno zgradbo, ki so jo zgradili zaradi zaščite pred vdori roparskih narodov z vzhoda. Grad je bil že skoraj zaključen, manjkali so le še detajli.

 

Mlad in krepak tesar Joža je bil udeležen v gradnji gradu od začetka tesarskih del in je bil zelo cenjen, kot dober delavec. Ravno v tem času je doma v vasi njegova mlada žena rojevala prvega otroka. Komaj je čakal, da se bo zvečer lahko čimprej odpravil domov in proslavil rojstvo svojega naslednika. Ko je prišel mrak, je Joža tekel domov v vas. Še preden je prišel do svojega doma, so mu vaščani že čestitali, tako, na daleč.

Ko je stopil v izbo, mu je mlada žena pokazala oba, dvojčka, ki sta privekala tisti dan na svet. Joža je bil tako presunjen in vesel, da je zavriskal na glas. Slišalo se je celo do gradu. Pokleknil je ob postelji, poljubil ženo na čelo in se zazrl v majhna obrazka, ki sta imela zaprte oči. Pravkar sta obedovala in se zadovoljno smehljala, ko sta padla v spanec. Joža ju je gledal in čisto potihoma rekel: 'Eden bo Štefan in drugi bo Jožek.'

Žena mu je samo prikimala in tako se je začela saga o Štefanu in Jožeku, ki sta hitro rastla. Stara sta bila že leto dni, ko je iz vzhoda prihajala novica, da se bliža roparska skupina vojakov. Vaščani so kot ponavadi poiskali skrivališče, poskrili skoraj vse stvari in molili, da bi vse potekalo kot že v preteklosti. Toda tokrat so bili to drugi in bolj kruti vojščaki. Štefan in Jožek nista mogla skupaj z bolno materjo odditi v skrivališče, zato so se skrili v hiši in upali, da nihče ne bo vstopil.

Joža je bil odstoten tisto jutro in niti ni vedel, kaj se dogaja, Kmalu so pridrveli konjaniki, z mečem in sulico, ter z loki so pustošili po vaseh in kmalu prišli v Jožekovo vas. Razjahali so in začeli pleniti po hišah. Na gradu še ni bilo stalne vojaške postojanke, zato so bili vaščani prepuščeni usodi. Ko so vojščaki uplenili skoraj že vso vas, so vpadli v Jožovo hišo. Neusmiljeno so lomastili po hiši in za trenutek obstali povsem tiho. Zaslišali so mili otroški jok. Mati je v skrivališču panično poskušala zaustaviti jok Jožeka, a ni uspela. Štefan se je samo potuhnil še bolj v temo, ko so vojščaki odkrili skrivališče. Grobo so povlekli mamo in ubogega jokajočega Jožeka na plano. Smejali so se, ko jih je mati prosila, da jima nič ne naredijo. A je bilo vse zaman. Odvekli so jo na plano, jo in pred očmi Jožeka ubili. Potem so zažgali hišo in prepustili Štefana na milost in nemilost ognja.

V tistem trenutku je izza gozda pritekek Joža. Bil je besen in neustrašen. Z tesarsko sekiro je planil sredi vojščakom in se boril strašno pogumno in besno, v deliriju. Mali Jožek je sedel ob mrtvi materi in jokal. Z kančkom očesa je Joža videl, da Štefana ni in še bolj udarjal. Hrabri boj je trajal skoraj petnajst minut, ko je Joža smrtno zadet z puščico obležal poleg svoje mlade žene. Preostali vojščaki so pograbili malega Jožeka, ga posadili na konja in kot blisk izginili na obzorju.

Hiša je začela goreti zelo močno, ko se je mladi Štefan prikobacal iz nje. Ko je zagledal mamo in očeta ležati pred hišo, je priplezal do njiju in ju poskušal zbuditi. A vse kar je delal je bilo zaman, saj sta bila oče in mati negibna. Štefan je pričel jokati. Kdo ve, koliko časa je minilo, ko so ga našli menihi samostana in ga vzeli s sabo. Očeta in mater so pokopali ob hiši. Štefan je imel srečo, da so ga menihi odnesli na grad.

Tam sta bila nastanjena stari Ratigoj z svojo ženo, ki sta hrepenela po otrokih, ki pa jih nista mogla imeti. Zato sta posvojila Štefana in ga začela klicati Stefanus. Prosila sta deželnega kneza, da sta ga lahko posvojila in tako je Stefanus dobil viteški naziv.

Leta so tekla in ko je bil Stefanus star dvajset let, je globoko v sebi še vedno nosil misel na brata, ki ga ni več videl po tistem strašnem dnevu. Stefanus je bil odličen mečevalec in spreten z lokom in sulico. Postal je vojaški poveljnik precej številne posadke, v kateri je bilo precej drugih vitezov. Bila je kar majhna vojska in zato so se napadi roparskih vzhodnim plemen končalo.

Po dolgih dnevih miru, je moral Stefanus z vojaško posadko iti na pohod, da bi pomagal Ogrskemu kralju Ladislavu v bitki proti Pečenegom in Kurnanom. Odrinili so kmalu zjutraj in počasi napredovali proti zbirnemu mestu, kjer se je zbirala mogočna vojska. Dnevi so tekli in vojska je bila pripravljena. Ko se je bitka začela, je Stefanus z svojimi vitezi in vojščaki udaril točno po sredini v strašnem udarnem valu, ki je presekal sovražnikove sile. Bitka je bila strašna in krvava a če so hoteli imeti mir na svojih mejah, so se morali spopasti z temi sovražnimi silami. Zvečer je bilo vsega konec. V vojaškem taboru je Kralj Ladislav sprejemal posamezne viteze in jih odlikoval za hrabrost.

Poklican je bil tudi Štefan. Ko je vstopil v kraljevi šotor je obnemel. Utihnili so tudi vsi ostali. Tudi Ladislav je bil presenečen, kajti pred njim je stal povsem enak vitez, kot je bil njegov osebni vojni svetovalec Jožek. Brata sta gledala drug v drugega in vedela. Brez besed sta si padla v objem. Kralj Ladislav je poslušal njuno zgodbo in ju oba razrešil dolžnosti. Brata, viteza in hrabra vojščaka sta se našla v bitki, ko sta najmnaj pričakovala. Zdaj sta potovala domov. Ko sta zavila proti domači vasi, sta se zaustavila na grobovih matere in očeta. Pokleknila sta in tiho molila.

Solze so jima tekle po licu in pustila sta jih teči. Ostali so tiho stali zadaj in tudi oni so pokleknili. Čas je tekel a ne za njiju. Bila sta doma. Še dolgo potem so ljudje zvečer ob ognju pripovedovali zgodbo dveh hrabrih in neustrašnih bratov, sovaščanov, ki sta bila iztrgana iz domačega ognjišča in usodno razvdojena a kljub temu povezana za vse življenje.

Nahajate se: MKR Radgona Zgodovina Zgodbe Zgodba z Radgonskega grada