Otilija in Anton sta imela 10 otrok in skupno 572 potomcev

Rodbina SlodnjakDandanes, ko imamo vedno manj časa za takšna in drugačna srečanja ter druženja, so še posebej dobrodošla srečanja svojcev in sorodnikov. Zato niti ne preseneča, da je bilo izjemno prijetno, prisrčno, zabavno in celo ganljivo srečanje potomcev družine Otilije in Antona Slodnjak, ki sta bila rojena davnega leta 1880 v Rotmanu, v občini Juršinci v Slovenskih Goricah. Srečanje je ob pomoči drugih prizadevnih članov pripravljalnega odbora, organiziral Jože Slodnjak iz Maribora, ki nam je ob tem povedal: »To je bilo 7. srečanje potomcev naših prednikov Otilije in Antona Slodnjaka.

Na 7. srečanje rodbine Slodnjak je prišlo nad 250 sorodnikov

Abrahamovec je gostil pisano druščino

Žetev MulecNa domačiji Jerice in Srečka Muleca v Radvencih pri Negovi (nekoč Klolerjeva kmetija), je bilo konec minulega tedna nadvse veselo. Tam so se zbrali člani TD Negova-Spodnji Ivanjci, ter pripravili prikaz žetve in mlatitve pšenice po starem običaju. In ker je virt Srečko hkrati praznoval lep življenjski jubilej, srečanje z Abrahamom, je jasno, da je bilo na njivi in »gümli« še bolj razigrano in prijetno. V nadvse veselem razpoloženju, tako kot je bilo to včasih, je potekala: žetev, »delaje« snopov, povezanih s panti, mlatitev z mlatilnico, spravilo zrnja, postavljanje kopice iz slame...

Na negovskem koncu je potekalo veselo srečanje ob žetvi in mlačvi

Slovenci in Avstrijci med Weitersfeldu in Sladkim Vrhom složno skočili v Muro

Mura Veliki skokLetošnjemu Velikemu skoku/Big Jump so se blizu broda na Muri med Trnovim ob Muri (Weitersfeldu) in Sladkim Vrhom pridružili tako Avstrijci kot Slovenci. Tako so se natanko ob 15.00  pridružili tisočim Evropejcem, ki so skočili v vse večje reke in jezera, da bi tako opozorili na njihovo veliko bogastvo. Veliki skok je tokrat že drugič potekal na tem mestu in je signal Evropi, ki nas opominja na potrebo po zaščiti naših voda, hkrati pa opozarja na čiste reke. Obenem pa je bil še en poziv, da mora Mura na tem delu in v celotni Sloveniji teče brez ovir. Koordinator kampanje Rešimo Muro Stojan Habjanič je ob tem povedal: "Tudi danes je tukaj očitno, da reke ne damo. Reka je del življenja, ljudje so se preselili k reki, jo znova vzljubili, tako kot je bilo to nekoč blizu njihovih življenj in tako življenje si predstavljamo tudi v prihodnje tako ob mejni reki kot vzdolž celotne reke v Sloveniji."

Z Velikim skokom so opozorili na pomen reke Mure

Najmlajši Luka z osmimi, najstarejših Ivan s 73 leti!

Harmonikarji KonjiščeKljub veliki vročini, ki je pritiskala je minuli konec tedna znova bilo veselo in razigrano v idiličnem turistično rekreacijskem centru (TRC) Zgornje Konjišče. V organizaciji Turističnega društva Čemaž – Apaške doline je namreč v sencah potekal 11. „Veseli popoldan s harmonikarji", ko so številni, predvsem mladi ljubiteljski harmonikarji raztegnili meh. Tokrat je v Zgornje Konjišče prišlo 11 mladih glasbenikov iz širšega območja skrajnjega severovzhoda Slovenije, iz Štajerske in Pomurja. Med udeleženci kaže omeniti predvsem najmlajšega udeleženca Luko Kaučiča iz bližnjega Podgorja in 73-letnega Ivana Pompergerja iz Sladkega Vrha, njuna razlika v letih pa je znašala kar 65 let. V okviru prireditve, na kateri se je zbralo tudi veliko število obiskovalcev in gostov od blizu in daleč, tudi z druge strani reke Mure, iz sosednje Avstrije, so se mnogi razveselili z bogatimi dobitki na srečelovu, ki so ga med drugim pripravili.

Harmonikarji so enajstič raztegnili meh v Zgornjem Konjišču

MK Lisjak, ki velja za enega bolj dejavnih na tem območju, pripravil 15. srečanje motoristov

Motoristi KonjiščeVišje temperature in sončno vreme so na ceste že od marca in aprila naprej privabile mnogo motoristov, med katerimi so tudi člani Motorističnega kluba Lisjak iz Apaške doline (MK Lisjak), ki po svoji aktivnosti in angažiranosti, zlasti pri prometni varnosti, velja za enega bolj dejavnih motorističnih klubov pri nas. Ena njihovih osrednjih aktivnosti je organizacija tradicionalnega motorističnega srečanja, ki je tudi letos potekalo ob izteku šolskega leta in meseca junija, v Zgornjem Konjišču. Letošnje, že kar 15. srečanje zapovrstjo, je torej tudi letos potekalo na območju občine Apače, natančneje na lokaciji ribiškega doma v Zgornjem Konjišču, a se veseljaki na enoslednih kolesih niso zadovoljili samo s tem, temveč so imeli več aktivnosti.

Motoristi so se srečali v Zgornjem Konjišču

Tjaša pred Anejem in Renejem

Otročki dan MahovciŠportno-turistično društvo Mahovci, ki je nekakšen nosilec družabnega življenja v domači vasi v Apaški dolini, je tudi letos pripravilo tradicionalni otroški dan. Na športnem centru v Mahovcih so za male in nekoliko večje otroke pripravili dve otroški igrali in sicer, gasilka in fusbal na štangi. Prav tako so organizirali dejavnosti za otroke, in sicer tekmo med dvema vodnima balonoma, ki je bila najbolj priljubljena med otroci, ki so prišli iz širšega območja Apaške doline. Na koncu so trije najboljši (1. Tjaša Horvat, 2. Anej Dresler, 3. Rene Leopold) udeleženci dobili priznanje za dosežena mesta in pa majhne praktične nagrade.

Malčki so se zabavali na „otroškem dnevu

Moj kraj Radgona

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Zgodba z Radgonskega grada

GradBilo je prelepo pomladansko jutro, ko so se megle že umaknile in so sončni žarki prodrli v najskritejše predele dežele. Na grajskem griču je bilo že sedaj zelo živahno, saj so ravno dokončevali mogočno zgradbo, ki so jo zgradili zaradi zaščite pred vdori roparskih narodov z vzhoda. Grad je bil že skoraj zaključen, manjkali so le še detajli.

 

Mlad in krepak tesar Joža je bil udeležen v gradnji gradu od začetka tesarskih del in je bil zelo cenjen, kot dober delavec. Ravno v tem času je doma v vasi njegova mlada žena rojevala prvega otroka. Komaj je čakal, da se bo zvečer lahko čimprej odpravil domov in proslavil rojstvo svojega naslednika. Ko je prišel mrak, je Joža tekel domov v vas. Še preden je prišel do svojega doma, so mu vaščani že čestitali, tako, na daleč.

Ko je stopil v izbo, mu je mlada žena pokazala oba, dvojčka, ki sta privekala tisti dan na svet. Joža je bil tako presunjen in vesel, da je zavriskal na glas. Slišalo se je celo do gradu. Pokleknil je ob postelji, poljubil ženo na čelo in se zazrl v majhna obrazka, ki sta imela zaprte oči. Pravkar sta obedovala in se zadovoljno smehljala, ko sta padla v spanec. Joža ju je gledal in čisto potihoma rekel: 'Eden bo Štefan in drugi bo Jožek.'

Žena mu je samo prikimala in tako se je začela saga o Štefanu in Jožeku, ki sta hitro rastla. Stara sta bila že leto dni, ko je iz vzhoda prihajala novica, da se bliža roparska skupina vojakov. Vaščani so kot ponavadi poiskali skrivališče, poskrili skoraj vse stvari in molili, da bi vse potekalo kot že v preteklosti. Toda tokrat so bili to drugi in bolj kruti vojščaki. Štefan in Jožek nista mogla skupaj z bolno materjo odditi v skrivališče, zato so se skrili v hiši in upali, da nihče ne bo vstopil.

Joža je bil odstoten tisto jutro in niti ni vedel, kaj se dogaja, Kmalu so pridrveli konjaniki, z mečem in sulico, ter z loki so pustošili po vaseh in kmalu prišli v Jožekovo vas. Razjahali so in začeli pleniti po hišah. Na gradu še ni bilo stalne vojaške postojanke, zato so bili vaščani prepuščeni usodi. Ko so vojščaki uplenili skoraj že vso vas, so vpadli v Jožovo hišo. Neusmiljeno so lomastili po hiši in za trenutek obstali povsem tiho. Zaslišali so mili otroški jok. Mati je v skrivališču panično poskušala zaustaviti jok Jožeka, a ni uspela. Štefan se je samo potuhnil še bolj v temo, ko so vojščaki odkrili skrivališče. Grobo so povlekli mamo in ubogega jokajočega Jožeka na plano. Smejali so se, ko jih je mati prosila, da jima nič ne naredijo. A je bilo vse zaman. Odvekli so jo na plano, jo in pred očmi Jožeka ubili. Potem so zažgali hišo in prepustili Štefana na milost in nemilost ognja.

V tistem trenutku je izza gozda pritekek Joža. Bil je besen in neustrašen. Z tesarsko sekiro je planil sredi vojščakom in se boril strašno pogumno in besno, v deliriju. Mali Jožek je sedel ob mrtvi materi in jokal. Z kančkom očesa je Joža videl, da Štefana ni in še bolj udarjal. Hrabri boj je trajal skoraj petnajst minut, ko je Joža smrtno zadet z puščico obležal poleg svoje mlade žene. Preostali vojščaki so pograbili malega Jožeka, ga posadili na konja in kot blisk izginili na obzorju.

Hiša je začela goreti zelo močno, ko se je mladi Štefan prikobacal iz nje. Ko je zagledal mamo in očeta ležati pred hišo, je priplezal do njiju in ju poskušal zbuditi. A vse kar je delal je bilo zaman, saj sta bila oče in mati negibna. Štefan je pričel jokati. Kdo ve, koliko časa je minilo, ko so ga našli menihi samostana in ga vzeli s sabo. Očeta in mater so pokopali ob hiši. Štefan je imel srečo, da so ga menihi odnesli na grad.

Tam sta bila nastanjena stari Ratigoj z svojo ženo, ki sta hrepenela po otrokih, ki pa jih nista mogla imeti. Zato sta posvojila Štefana in ga začela klicati Stefanus. Prosila sta deželnega kneza, da sta ga lahko posvojila in tako je Stefanus dobil viteški naziv.

Leta so tekla in ko je bil Stefanus star dvajset let, je globoko v sebi še vedno nosil misel na brata, ki ga ni več videl po tistem strašnem dnevu. Stefanus je bil odličen mečevalec in spreten z lokom in sulico. Postal je vojaški poveljnik precej številne posadke, v kateri je bilo precej drugih vitezov. Bila je kar majhna vojska in zato so se napadi roparskih vzhodnim plemen končalo.

Po dolgih dnevih miru, je moral Stefanus z vojaško posadko iti na pohod, da bi pomagal Ogrskemu kralju Ladislavu v bitki proti Pečenegom in Kurnanom. Odrinili so kmalu zjutraj in počasi napredovali proti zbirnemu mestu, kjer se je zbirala mogočna vojska. Dnevi so tekli in vojska je bila pripravljena. Ko se je bitka začela, je Stefanus z svojimi vitezi in vojščaki udaril točno po sredini v strašnem udarnem valu, ki je presekal sovražnikove sile. Bitka je bila strašna in krvava a če so hoteli imeti mir na svojih mejah, so se morali spopasti z temi sovražnimi silami. Zvečer je bilo vsega konec. V vojaškem taboru je Kralj Ladislav sprejemal posamezne viteze in jih odlikoval za hrabrost.

Poklican je bil tudi Štefan. Ko je vstopil v kraljevi šotor je obnemel. Utihnili so tudi vsi ostali. Tudi Ladislav je bil presenečen, kajti pred njim je stal povsem enak vitez, kot je bil njegov osebni vojni svetovalec Jožek. Brata sta gledala drug v drugega in vedela. Brez besed sta si padla v objem. Kralj Ladislav je poslušal njuno zgodbo in ju oba razrešil dolžnosti. Brata, viteza in hrabra vojščaka sta se našla v bitki, ko sta najmnaj pričakovala. Zdaj sta potovala domov. Ko sta zavila proti domači vasi, sta se zaustavila na grobovih matere in očeta. Pokleknila sta in tiho molila.

Solze so jima tekle po licu in pustila sta jih teči. Ostali so tiho stali zadaj in tudi oni so pokleknili. Čas je tekel a ne za njiju. Bila sta doma. Še dolgo potem so ljudje zvečer ob ognju pripovedovali zgodbo dveh hrabrih in neustrašnih bratov, sovaščanov, ki sta bila iztrgana iz domačega ognjišča in usodno razvdojena a kljub temu povezana za vse življenje.

Nahajate se: MKR Radgona Zgodovina Zgodbe Zgodba z Radgonskega grada