Zakonca Jožefa in Mirko Gumilar sta obeležila 65 let skupnega življenja

Železna poroka GumilarČeprav je pri nas kar veliko zlatih, bisernih, smaragdnih in diamantnih zakonskih jubilejev, pa je le redkim dan izjemni zakonski jubilej, ki mu v večini pravijo železna poroka, ponekod pa tudi briljantna. Pred dnevi je namreč minilo šest desetletij in pol, odkar sta si v farni cerkvi Marijinega rojstva na Tišini večno zvestobo v dobrem in slabem ter ljubezen obljubila Jožefa, roj. Žemljič, in Mirko Gumilar, oba z bližnjih Petanjcev. Ob izteku letošnjega oktobra sta 65. obletnico s priložnostno slovesnostjo obeležila v domu Elizabeta pri Svetem Juriju na Goričkem, ki je enota Doma starejših Rakičan. Tam namreč slavljenka že poldrugo leto prebiva. Priči ob tovrstni izjemno redki obletnici poroke sta bila njuna hčerka Marjeta in sin Slavko, verski obred pa je v prostorih doma opravil matični župnik v župniji Tišina Boštjan Čeh.

Tudi pri devetdesetih se počutita odlično

Marija in Ivan Lorenčič sta obeležila biserno poroko

Biserna poroka LorenčičPred dnevi sta Marija in Ivan Lorenčič iz Maribora, v krogu domačih in prijateljev obeležila biserni zakonski jubilej. Svoje 60 - letno skupno zakonsko življenje sta potrdila v cerkvi sv. Ruperta v rojstni Voličini, kjer sta se poročila pred šestimi desetletji. Tokrat sta oba obreda, civilni in cerkveni, potekala v cerkvi. Civilni obred je opravil župan občine Lenart, mag. Janez Kramberger, ki je bisernoporočencema namenil nekaj lepih besed in jima izročil še eno listino, cerkvenega pa ob darovani sveti maši, ob asistenci domačega župnika Franca Muršeca in duhovnika Marka Veršiča, škof dr. Stanislav Lipovšek. Izrazil je veliko veselje nad zakoncema, ki sta zgled družine, »kakršna naj bi bila vrednota družbe. Hvala vama za vse, kar sta dobrega storila v Cerkvi. Vesel sem, da lahko potrdim vajin zakon tukaj v vajini rojstni župniji, kamor se rada vračata.«

Iz Maribora sta prišla v rojstno vas

Čeprav je po moževi nesreči (1976) ostala sama, je Kristina Pelcl do kruha spravila šest otrok, danes ima še enajst vnukov ter deset pravnukov

Kristina PelclČeprav niso imeli računalnikov, pametnih telefonov, različnih igric in podobnih reči, s katerimi se večinoma ukvarjajo današnji otroci in mladina, so se tudi naši predniki, dedki in babice v mladosti imeli fajn in so živeli zelo lepo. To seveda lahko potrdijo mnogi, ki danes preživljajo jesen življenja, enako tudi Kristina Pelcl (rojena Marič 6.10.1928 v Gradišču na levem bregu reke Mure) s čudovitega Janževega Vrha nad Radenci. Prav na svoj rojstni dan je na hribčku kjer je domovina znamenitega „Janževca", je z glasnim vriskom pozdravljala goste, ki so jih prišli voščit za visok življenjski jubilej.

Devetdesetletnica, ki z veselimi vriski pozdravlja obiskovalce

Radgončana Franc in Bojan do odličnega 3. mesta

Bujta repa MSNa parkirišču hotela Diana v Murski Soboti je potekal 9. Festival bujte repe, s tekmovanjem ekip v kuhanju te tradicionalne prekmurske jedi. Na tekmovanju, kjer je dišalo po tej tradicionalni jedi, je tokrat sodelovalo nekoliko manj (12) ekip, in sicer iz različnih društev, organizacij, turističnih podjetij in seveda tudi političnih strank, saj nas kmalu čakajo lokalne volitve. Kljub temu je bilo manj politikov, kot so nekateri pričakovali. Poleg ministrice Alenke Bratušek, državne sekretarke Olge Belec in soboškega župana Aleksandra Jevška, smo videli le še nekaj lokalnih strankarskih veljakov. Festival bujte repe je ena od večjih pomurskih kulinaričnih prireditev v jesensko-zimskem času, s katero si organizatorji prizadevajo za promocijo te tradicionalne prekmurske jedi, seveda pa tudi popestriti sobotno dogajanje v lokalnem okolju.

Na 9. festivalu bujte repe tekmovalo 12 ekip

Pripravili so 25. obrtniško-podjetniški gobarski piknik 2018, kjer so se družili, nabirali in jedli gobe

Gobe NegovaMedtem, ko iz večjega dela države poročajo, da je letošnja jesen zelo bogata z gobami, je na skrajnem severovzhodu Slovenije bera gozdnih lepotic, zlasti jurčkov in lisičk, zelo skromna. Kljub temu je tudi v pomurskih gozdovih možno srečati ljubitelje gobarjenja in gob, v kar smo se mnogi lahko prepričali tudi zadnjo soboto letošnjega septembra, ko so se v gozdove Negove in okolice podali številni udeleženci tradicionalnega, sedaj že 25. gobarskega piknika Območne obrtno podjetniške zbornice (OOZ) Gornja Radgona. Res je sicer, da so jurčkov in lisičk našli le za vzorec, zato pa je bilo veliko drugih gozdnih lepotic, saj je okoli 150 udeležencev, ki se je v lepem in sončnem vremenu pogumno odpravila v gozd, nabirala prav vse gobe, tako užitne, kot manj užitne in celo strupene. In čeprav so jih pozneje skoraj vse pojedli, nikomur ni bilo slabo, a kljub temu sami tega ne počnite in bodite sila previdni.

Obrtniki in podjetniki v negovskih gozdovih

Gasilci so trgali, prešali in se družili...

Gasilska trgatevPrav prijetno je minulo soboto bilo ob gasilskem domu PGD Janžev Vrh nad Radenci, torej natanko tam odkoder prihaja znameniti janževec. Medtem ko so vinogradniki po okoliških vinogradih pobirali še zadnje grozde letnika 2018, so namreč domači gasilci in gasilke na Janževem Vrhu, v društvu jih je nekaj nad 70, pripravili 7. gasilsko trgatev. Z natanko 52 trsov, predvsem brajd – jurke in izabele, so namreč natrgali precej grozdja, ki so ga nato tretali in stisnili dobrih 400 litrov sladkega mošta, katerega bodo došolali in z njim nazdravili ob različnih gasilskih akcijah, prireditvah in dogodkih.

PGD Janžev Vrh je menda edino gasilsko društvo z lastnim vinogradom

Moj kraj Radgona

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Zgodba z Radgonskega grada

GradBilo je prelepo pomladansko jutro, ko so se megle že umaknile in so sončni žarki prodrli v najskritejše predele dežele. Na grajskem griču je bilo že sedaj zelo živahno, saj so ravno dokončevali mogočno zgradbo, ki so jo zgradili zaradi zaščite pred vdori roparskih narodov z vzhoda. Grad je bil že skoraj zaključen, manjkali so le še detajli.

 

Mlad in krepak tesar Joža je bil udeležen v gradnji gradu od začetka tesarskih del in je bil zelo cenjen, kot dober delavec. Ravno v tem času je doma v vasi njegova mlada žena rojevala prvega otroka. Komaj je čakal, da se bo zvečer lahko čimprej odpravil domov in proslavil rojstvo svojega naslednika. Ko je prišel mrak, je Joža tekel domov v vas. Še preden je prišel do svojega doma, so mu vaščani že čestitali, tako, na daleč.

Ko je stopil v izbo, mu je mlada žena pokazala oba, dvojčka, ki sta privekala tisti dan na svet. Joža je bil tako presunjen in vesel, da je zavriskal na glas. Slišalo se je celo do gradu. Pokleknil je ob postelji, poljubil ženo na čelo in se zazrl v majhna obrazka, ki sta imela zaprte oči. Pravkar sta obedovala in se zadovoljno smehljala, ko sta padla v spanec. Joža ju je gledal in čisto potihoma rekel: 'Eden bo Štefan in drugi bo Jožek.'

Žena mu je samo prikimala in tako se je začela saga o Štefanu in Jožeku, ki sta hitro rastla. Stara sta bila že leto dni, ko je iz vzhoda prihajala novica, da se bliža roparska skupina vojakov. Vaščani so kot ponavadi poiskali skrivališče, poskrili skoraj vse stvari in molili, da bi vse potekalo kot že v preteklosti. Toda tokrat so bili to drugi in bolj kruti vojščaki. Štefan in Jožek nista mogla skupaj z bolno materjo odditi v skrivališče, zato so se skrili v hiši in upali, da nihče ne bo vstopil.

Joža je bil odstoten tisto jutro in niti ni vedel, kaj se dogaja, Kmalu so pridrveli konjaniki, z mečem in sulico, ter z loki so pustošili po vaseh in kmalu prišli v Jožekovo vas. Razjahali so in začeli pleniti po hišah. Na gradu še ni bilo stalne vojaške postojanke, zato so bili vaščani prepuščeni usodi. Ko so vojščaki uplenili skoraj že vso vas, so vpadli v Jožovo hišo. Neusmiljeno so lomastili po hiši in za trenutek obstali povsem tiho. Zaslišali so mili otroški jok. Mati je v skrivališču panično poskušala zaustaviti jok Jožeka, a ni uspela. Štefan se je samo potuhnil še bolj v temo, ko so vojščaki odkrili skrivališče. Grobo so povlekli mamo in ubogega jokajočega Jožeka na plano. Smejali so se, ko jih je mati prosila, da jima nič ne naredijo. A je bilo vse zaman. Odvekli so jo na plano, jo in pred očmi Jožeka ubili. Potem so zažgali hišo in prepustili Štefana na milost in nemilost ognja.

V tistem trenutku je izza gozda pritekek Joža. Bil je besen in neustrašen. Z tesarsko sekiro je planil sredi vojščakom in se boril strašno pogumno in besno, v deliriju. Mali Jožek je sedel ob mrtvi materi in jokal. Z kančkom očesa je Joža videl, da Štefana ni in še bolj udarjal. Hrabri boj je trajal skoraj petnajst minut, ko je Joža smrtno zadet z puščico obležal poleg svoje mlade žene. Preostali vojščaki so pograbili malega Jožeka, ga posadili na konja in kot blisk izginili na obzorju.

Hiša je začela goreti zelo močno, ko se je mladi Štefan prikobacal iz nje. Ko je zagledal mamo in očeta ležati pred hišo, je priplezal do njiju in ju poskušal zbuditi. A vse kar je delal je bilo zaman, saj sta bila oče in mati negibna. Štefan je pričel jokati. Kdo ve, koliko časa je minilo, ko so ga našli menihi samostana in ga vzeli s sabo. Očeta in mater so pokopali ob hiši. Štefan je imel srečo, da so ga menihi odnesli na grad.

Tam sta bila nastanjena stari Ratigoj z svojo ženo, ki sta hrepenela po otrokih, ki pa jih nista mogla imeti. Zato sta posvojila Štefana in ga začela klicati Stefanus. Prosila sta deželnega kneza, da sta ga lahko posvojila in tako je Stefanus dobil viteški naziv.

Leta so tekla in ko je bil Stefanus star dvajset let, je globoko v sebi še vedno nosil misel na brata, ki ga ni več videl po tistem strašnem dnevu. Stefanus je bil odličen mečevalec in spreten z lokom in sulico. Postal je vojaški poveljnik precej številne posadke, v kateri je bilo precej drugih vitezov. Bila je kar majhna vojska in zato so se napadi roparskih vzhodnim plemen končalo.

Po dolgih dnevih miru, je moral Stefanus z vojaško posadko iti na pohod, da bi pomagal Ogrskemu kralju Ladislavu v bitki proti Pečenegom in Kurnanom. Odrinili so kmalu zjutraj in počasi napredovali proti zbirnemu mestu, kjer se je zbirala mogočna vojska. Dnevi so tekli in vojska je bila pripravljena. Ko se je bitka začela, je Stefanus z svojimi vitezi in vojščaki udaril točno po sredini v strašnem udarnem valu, ki je presekal sovražnikove sile. Bitka je bila strašna in krvava a če so hoteli imeti mir na svojih mejah, so se morali spopasti z temi sovražnimi silami. Zvečer je bilo vsega konec. V vojaškem taboru je Kralj Ladislav sprejemal posamezne viteze in jih odlikoval za hrabrost.

Poklican je bil tudi Štefan. Ko je vstopil v kraljevi šotor je obnemel. Utihnili so tudi vsi ostali. Tudi Ladislav je bil presenečen, kajti pred njim je stal povsem enak vitez, kot je bil njegov osebni vojni svetovalec Jožek. Brata sta gledala drug v drugega in vedela. Brez besed sta si padla v objem. Kralj Ladislav je poslušal njuno zgodbo in ju oba razrešil dolžnosti. Brata, viteza in hrabra vojščaka sta se našla v bitki, ko sta najmnaj pričakovala. Zdaj sta potovala domov. Ko sta zavila proti domači vasi, sta se zaustavila na grobovih matere in očeta. Pokleknila sta in tiho molila.

Solze so jima tekle po licu in pustila sta jih teči. Ostali so tiho stali zadaj in tudi oni so pokleknili. Čas je tekel a ne za njiju. Bila sta doma. Še dolgo potem so ljudje zvečer ob ognju pripovedovali zgodbo dveh hrabrih in neustrašnih bratov, sovaščanov, ki sta bila iztrgana iz domačega ognjišča in usodno razvdojena a kljub temu povezana za vse življenje.

Nahajate se: MKR Radgona Zgodovina Zgodbe Zgodba z Radgonskega grada