Verniki so se zahvalili svojemu župniku (in nekdanjemu nogometnemu sodniku) Janezu Ferencku iz Apač, ob njegovem življenjskem jubileju

Janez FerencekDa priljubljeni apaški župnik Janez Ferencek letos praznuje okrogel življenjski jubilej, 60. letnico življenja, smo izvedeli po naključju. Na dan, ko se je pred 60 leti rodil so župnijski dvorani domače cerkve, ki se nahaja ob župnišču in služi v zimskem času kot bogoslužni prostor, je namreč daroval večerno sv. Mašo. Slednjo je s petjem, ob spremljavi organistke Aleksandre Papež na elektronskih orglah, popestril Župnijski pevski zbor, ki je po končani maši svojemu priljubljenemu župniku zapel: »Vse najboljše, dragi župnik Janez...«, v slovenščini in tradicionalno iste verze tudi v angleščini. V tem času so moški že začeli pripravljati mize in klopi, kjer so skupaj s slavljencem ob obloženi mizi z dobrotami, ki so jih pripravile pevke, s slavljencem nazdravili.

»Vse najboljše, dragi župnik Janez...«

Marija in Štefan Čeh sta tik po novem letu obeležila zlati pir

Zlata poroka ČehKomaj so utihnila božična in novoletna praznovanja, že sta zakonca Marija in Štefan Čeh z Bišečkega Vrha v Slovenskih goricah praznovala nov pomemben dogodek. Že prvo soboto v letu 2020 sta namreč, v krogu najbližjih in prijateljev, v gostišču Štajerska hiša kulinarike v Gočovi, obhajala visok skupni življenjski jubilej – zlato poroko. Vse skupaj se je začela z obiskom cerkve Sv. Bolfenka v Trnovski vasi, kjer je župnik Franc Mlakar, pri darovani sv. maši, opravil cerkveni obred. Od tod so se številni svatje z zlatoporočencema odpravili v Gočovski dvorec, kjer je potekal civilni zlatoporočni obred, s katerim sta potrdila svojo 50 - letno zakonsko zvestobo.

Najprej v cerkev, nato v dvorec

Zofija in Anton Žavrlan iz Slovenskih goric sta obhajala zlato poroko

Zlata poroka ŽavrlanBrez velikega pompa, v družbi svojih najdražjih, sta tik pred iztekom leta 2019, zlato poroko obhajala Zofija in Anton Žavrlan z Zgornje Ščavnice v Slovenskih goricah. Prijetno praznovanje, ki je potekalo na njunem domu, je s svojim obiskom počastil tudi župan občine Sveta Ana, Silvo Slaček, ki jima je v imenu občine čestital in izročil spominsko darilo, umetniško sliko vinograda, na kateri se v ozadju vidi cerkev sv. Ane. Ob klepetu s slavljencema smo izvedeli marsikaj iz njunega zanimivega in pestrega skupnega življenja.

Župan jima je čestital kar na njunem domu

Delegacija OZ RKS je na Orehovskem Vrhu obiskala 90-letnico Veroniko Fajfar, ki se je razveselila obiska in čestitk

Veronika Fajfar jubilejPred dnevi je Veronika Fajfar, ki živi v Orehovskem Vrhu, dober streljaj iz Gornje Radgone, praznovala 90. rojstni dan in jo je z obiskom razveselila delegacija Rdečega križa. Na obisk je s poverjenicama Ido Šemrl in Marijo Vrbančič, prišel predsednik Krajevnega odbora RK Črešnjevci – Zbigovci, Janko Auguštin. Ob čestitkah in izročitvi daril, je bila opazna radost slavljenke, ki je izrazila veselje in zadovoljstvo, da so z obiskom počastili njen visoki življenjski jubilej.

Deset vnukov, 13 pravnukov in dva prapravnuka...

Priljubljena Prekmurca iz Apaške doline

Biserna poroka NovakKer sta se Amalija in Franc Novak iz Apač poročila 30. decembra 1959, sta tudi šestdeset let pozneje, biserno poroko obhajala tik pred iztekom leta. Prvič je poroka potekala v Murski Soboti, civilna na tedanjem matičnem uradu, cerkvena pa v cerkvi Sv. Nikolaja. In ker je bila Amalija učiteljica sta se cerkveno poročila ponoči v tajnosti. Tokrat sta svojo biserno poroko praznovala v krogu svoje družine in prijateljev v apaški cerkvi, sveto mašo pa je daroval župnik Janez Ferencek. Ob cerkvenem poročnem obredu jima je župnik Janez Ferencek namenil veliko lepih besed zahvale in jima izročil darilo.

Biserno poroko sta obhajala Amalija in Franc Novak iz Apač

Darila blagoslovil negovski župnik Marjan Rola

Božiček pri ŠenekarjuV Gostilni Šenekar, v Spodnjih Ivanjcih pri Negovi, je tik pred božičem, potekala tradicionalna prireditev, kjer je Božiček obdaril 60 otrok iz KS Spodnji Ivanjci, starih do 6 let. Že 27. tovrstno prireditev z obdarovanjem je tudi letos pripravilo Kulturno športno društvo (KŠD) Spodnji Ivanjci, s pomočjo sredstev Krajevne skupnosti Spodnji Ivanjci in dobrotnikov. Ob tej priliki so otroci iz KS Spodnji Ivanjci, pod vodstvom Simone Danko in Martine Vesenjak, pripravili kulturni program z božično vsebino.

Božiček obdaril 60 otrok

Katica in Peter Leopold sta obhajala zlati pir

Zlata poroka LeopoldV mesecu decembru, ko je nekako največ takšnih in drugačnih praznovanj, sta poseben dogodek obeležila tudi Katica in Peter Leopold iz Svete Trojice v Slovenskih goricah. V krogu domačih in prijateljev sta namreč praznovala zlato poroko, svojo 50 letno zakonsko zvestobo sta potrdila s civilnim in cerkvenim obredom. Prvega je v domači samostanski kleti opravil župan občine Sv. Trojica David Klobasa, njuno življenjsko zgodbo pa je predstavila Barbara Cvetko Škrlec. Ob tej priliki jima je župan čestital, ter izročil darilo in spominsko listino. Slavje je pesmijo: »Ne bodi kot drugi«, polepšala njuna vnukinja Ines Leopold.

Iz samostanske kleti v bližnjo cerkev

Otroci so pričakali Božička pri gasilcih v Orehovcih

Božiček OrehovciV društvenih prostorih PGD Orehovci je v soboto, tik pred božičem bilo sila živahno in veselo ter polno pričakovanja obdarovanja, od dobrega moža s sivo brado v rdeči opravi – Božička. Letos so v PGD Orehovci organizirali in pripravili prvi obisk Božička, ki je bil namenjen otrokom iz vasi Orehovci, Orehovski Vrh in Ptujska cesta, ter seveda tudi od drugod. 45 otrok je ob spremstvu svojih staršev, starejših sester, bratcev, dedkov in babic pričakalo dobrega moža.

Božiček v Orehovcih

Moj kraj Radgona

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Zgodba z Radgonskega grada

GradBilo je prelepo pomladansko jutro, ko so se megle že umaknile in so sončni žarki prodrli v najskritejše predele dežele. Na grajskem griču je bilo že sedaj zelo živahno, saj so ravno dokončevali mogočno zgradbo, ki so jo zgradili zaradi zaščite pred vdori roparskih narodov z vzhoda. Grad je bil že skoraj zaključen, manjkali so le še detajli.

 

Mlad in krepak tesar Joža je bil udeležen v gradnji gradu od začetka tesarskih del in je bil zelo cenjen, kot dober delavec. Ravno v tem času je doma v vasi njegova mlada žena rojevala prvega otroka. Komaj je čakal, da se bo zvečer lahko čimprej odpravil domov in proslavil rojstvo svojega naslednika. Ko je prišel mrak, je Joža tekel domov v vas. Še preden je prišel do svojega doma, so mu vaščani že čestitali, tako, na daleč.

Ko je stopil v izbo, mu je mlada žena pokazala oba, dvojčka, ki sta privekala tisti dan na svet. Joža je bil tako presunjen in vesel, da je zavriskal na glas. Slišalo se je celo do gradu. Pokleknil je ob postelji, poljubil ženo na čelo in se zazrl v majhna obrazka, ki sta imela zaprte oči. Pravkar sta obedovala in se zadovoljno smehljala, ko sta padla v spanec. Joža ju je gledal in čisto potihoma rekel: 'Eden bo Štefan in drugi bo Jožek.'

Žena mu je samo prikimala in tako se je začela saga o Štefanu in Jožeku, ki sta hitro rastla. Stara sta bila že leto dni, ko je iz vzhoda prihajala novica, da se bliža roparska skupina vojakov. Vaščani so kot ponavadi poiskali skrivališče, poskrili skoraj vse stvari in molili, da bi vse potekalo kot že v preteklosti. Toda tokrat so bili to drugi in bolj kruti vojščaki. Štefan in Jožek nista mogla skupaj z bolno materjo odditi v skrivališče, zato so se skrili v hiši in upali, da nihče ne bo vstopil.

Joža je bil odstoten tisto jutro in niti ni vedel, kaj se dogaja, Kmalu so pridrveli konjaniki, z mečem in sulico, ter z loki so pustošili po vaseh in kmalu prišli v Jožekovo vas. Razjahali so in začeli pleniti po hišah. Na gradu še ni bilo stalne vojaške postojanke, zato so bili vaščani prepuščeni usodi. Ko so vojščaki uplenili skoraj že vso vas, so vpadli v Jožovo hišo. Neusmiljeno so lomastili po hiši in za trenutek obstali povsem tiho. Zaslišali so mili otroški jok. Mati je v skrivališču panično poskušala zaustaviti jok Jožeka, a ni uspela. Štefan se je samo potuhnil še bolj v temo, ko so vojščaki odkrili skrivališče. Grobo so povlekli mamo in ubogega jokajočega Jožeka na plano. Smejali so se, ko jih je mati prosila, da jima nič ne naredijo. A je bilo vse zaman. Odvekli so jo na plano, jo in pred očmi Jožeka ubili. Potem so zažgali hišo in prepustili Štefana na milost in nemilost ognja.

V tistem trenutku je izza gozda pritekek Joža. Bil je besen in neustrašen. Z tesarsko sekiro je planil sredi vojščakom in se boril strašno pogumno in besno, v deliriju. Mali Jožek je sedel ob mrtvi materi in jokal. Z kančkom očesa je Joža videl, da Štefana ni in še bolj udarjal. Hrabri boj je trajal skoraj petnajst minut, ko je Joža smrtno zadet z puščico obležal poleg svoje mlade žene. Preostali vojščaki so pograbili malega Jožeka, ga posadili na konja in kot blisk izginili na obzorju.

Hiša je začela goreti zelo močno, ko se je mladi Štefan prikobacal iz nje. Ko je zagledal mamo in očeta ležati pred hišo, je priplezal do njiju in ju poskušal zbuditi. A vse kar je delal je bilo zaman, saj sta bila oče in mati negibna. Štefan je pričel jokati. Kdo ve, koliko časa je minilo, ko so ga našli menihi samostana in ga vzeli s sabo. Očeta in mater so pokopali ob hiši. Štefan je imel srečo, da so ga menihi odnesli na grad.

Tam sta bila nastanjena stari Ratigoj z svojo ženo, ki sta hrepenela po otrokih, ki pa jih nista mogla imeti. Zato sta posvojila Štefana in ga začela klicati Stefanus. Prosila sta deželnega kneza, da sta ga lahko posvojila in tako je Stefanus dobil viteški naziv.

Leta so tekla in ko je bil Stefanus star dvajset let, je globoko v sebi še vedno nosil misel na brata, ki ga ni več videl po tistem strašnem dnevu. Stefanus je bil odličen mečevalec in spreten z lokom in sulico. Postal je vojaški poveljnik precej številne posadke, v kateri je bilo precej drugih vitezov. Bila je kar majhna vojska in zato so se napadi roparskih vzhodnim plemen končalo.

Po dolgih dnevih miru, je moral Stefanus z vojaško posadko iti na pohod, da bi pomagal Ogrskemu kralju Ladislavu v bitki proti Pečenegom in Kurnanom. Odrinili so kmalu zjutraj in počasi napredovali proti zbirnemu mestu, kjer se je zbirala mogočna vojska. Dnevi so tekli in vojska je bila pripravljena. Ko se je bitka začela, je Stefanus z svojimi vitezi in vojščaki udaril točno po sredini v strašnem udarnem valu, ki je presekal sovražnikove sile. Bitka je bila strašna in krvava a če so hoteli imeti mir na svojih mejah, so se morali spopasti z temi sovražnimi silami. Zvečer je bilo vsega konec. V vojaškem taboru je Kralj Ladislav sprejemal posamezne viteze in jih odlikoval za hrabrost.

Poklican je bil tudi Štefan. Ko je vstopil v kraljevi šotor je obnemel. Utihnili so tudi vsi ostali. Tudi Ladislav je bil presenečen, kajti pred njim je stal povsem enak vitez, kot je bil njegov osebni vojni svetovalec Jožek. Brata sta gledala drug v drugega in vedela. Brez besed sta si padla v objem. Kralj Ladislav je poslušal njuno zgodbo in ju oba razrešil dolžnosti. Brata, viteza in hrabra vojščaka sta se našla v bitki, ko sta najmnaj pričakovala. Zdaj sta potovala domov. Ko sta zavila proti domači vasi, sta se zaustavila na grobovih matere in očeta. Pokleknila sta in tiho molila.

Solze so jima tekle po licu in pustila sta jih teči. Ostali so tiho stali zadaj in tudi oni so pokleknili. Čas je tekel a ne za njiju. Bila sta doma. Še dolgo potem so ljudje zvečer ob ognju pripovedovali zgodbo dveh hrabrih in neustrašnih bratov, sovaščanov, ki sta bila iztrgana iz domačega ognjišča in usodno razvdojena a kljub temu povezana za vse življenje.

Nahajate se: MKR Radgona Zgodovina Zgodbe Zgodba z Radgonskega grada