V Gasilskem domu Zbigovci se je trlo otrok in njihovih spremljevalcev

Majolkin MiklavžPodobno kot vsako leto, ko se začne veseli december z obiskom prvega dobrega moža Miklavža, so zraven tudi letos bili aktivisti Turističnega društva Majolka. V sodelovanju s PGD Zbigovci so namreč spet pripravili lep dogodek za najmlajše iz Zbigovcev in okolice. Tokrat se je prireditve z obiskom sv. Miklavža in obdaritvijo udeležilo kar 105 otrok, ki so v prostore domačega gasilskega doma prišli s svojimi starši, dedki, babicami...

„Majolkin

Med srčnimi bolniki skrajnega severovzhoda države je dišalo po pečenem kostanju

Koronarci KonjiščeKoronarno društvo Radenci, ki združuje okrog 140 članic in članov (srčno – žilnih bolnikov) iz širšega območja severovzhodne Slovenije, predvsem, iz Pomurja in Slovenskih goric, s številnimi dejavnostmi, nenehno skrbi za boljše počutje članstva in sploh društva. Tako kot celo leto, se številne aktivnosti, kot so strokovna predavanja, na katerih članstvo in vse druge seznanjajo o različnih temah povezanih s srčnimi in žilnimi obolenji, delavnice, predstavitve, telovadba, vaje, izleti, hoje..., vrstijo tudi v teh jesenskih dnevih.

Koronarcem druženje veliko pomeni

Župnik ji je doma ob obhajilu podelil sveto hostijo

Terezija Kocbek - jubilejŽe nekoč, ko še ni bilo avtomobilov in drugih prevoznih sredstev, ko ljudje niso toliko hodili od hiše do hiše, saj so morali hoditi peš, so se mnogi bolj kot danes veselili obiskov. A tudi tokratnega obiska, ko so se številni pripeljali z avtomobili, se je še posebej razveselila 90 - letna slavljenka Terezija Kocbek, ki živi na Orehovskem Vrhu, dober streljaj iz Gornje Radgone, z ene in iz Radencev z druge strani. Ob njenem lepem življenjskem jubileju, sta jo namreč obiskali delegaciji Rdečega križa in župnijskega Karitasa, ki so ji prišli voščit za njen 90. rojstni dan, ki ga je praznovala v družbi svojih najbližjih. Delegacijo KO RK Črešnjevci - Zbigovci sta predstavljala predsednik Janko Avguštin in Dragica Vrbančič, delegacijo Karitasa pa: Cvetka Kurnik, Mira Hamler in Ana Rauter, ter radgonski župnik Franc Hozjan. Po izrečenih čestitkah in izročitvi priložnostnih daril, je župnik Hozjan slavljenko povabil k sv. obhajilu in ji podelil sv. hostijo. Šele po vseh opravljenih formalnostih, so bili vsi povabljeni k bogato obloženi mizi, ki sta jo pripravila »stara« gospodarja posesti Dragica in Franc Kocbek.

Terezija Kocbek z Orehovskega Vrha obeležila visok življenjski jubilej

Negovski gasilci ob njegovem visokem jubileju obiskali tovariša Maksa Lončariča

Maks Lončarič jubilejTe dni, ko praznuje Maks Lončarič lep okrogel jubilej – 80. rojstni dan, so ga med drugimi obiskali tudi gasilski tovariši. Na njegovem domu v Negovi, natančneje v zaselku Negovska vas, kjer živi, je prijaznega Maksa obiskala močna gasilska delegacija PGD Negova, kjer je tudi sam član že več kot 60 let, na čelu z aktualnim predsednikom Štefanom Puckom. Po opravljenih čestitkah in izročenem darilu, so obiskovalci in gostje zasedli bogato obloženo mizo, za kar sta poskrbeli hčerka Jožica in slavljenčeva žena Pepika. Potem, ko so ob napitnici »Kolko kapljic tolko let...«, nazdravili s penino, kot se za tak jubilej spodobi, je stekel prijazen pogovor s slavljencem. Ob tem so obujali tudi spomine na Maksovo prehojeno pot v gasilkah vrstah PGD Negova.

Če je nekdo član gasilske druščine več kot 60 let...

Puconci so gostili tradicionalni prireditvi Dödolijada (zmaga v Pečerovce) in Zlata kijanca (zmaga v Bodonce)

DödolijadaKulturno-turistično društvo (KTD) Puconci, je na igriščih ob puconski osnovni šoli pripravilo svoji tradicionalni prireditvi, 16. Dödolijado in 21. Zlata kijanco, prvič pa tudi biciklijado. Ob zanimivem kulinaričnem tekmovanju v pripravi priljubljene prekmurske jedi – dödolov, je potekala tudi kulinarična razstava domačih jedi, ob vseh teh dobrotah pa so se marsikomu pocedile sline, mnogi rekreativci pa so se podali na daljše ali krajše kolesarske potepe. Pod žgočim soncem in odprtim ognjem, kar za tekmovalke in tekmovalce, ni bilo ravno prijetno, se je zbralo več kot 30 ekip, sestavljenih iz članov iz društev in vasi, ki so na svojevrsten način prikazali tradicionalno jed naših dedkov in babic.

Prijetne dišave po dödolih so pritegnile množice

V praksi potrjujejo „demenci prijazno točko"

Sprehod DSO GRPodobno kot že nekaj let so v Domu starejših občanov (DSO) Gornja Radgona svetovni dan Alzheimerjeve bolezni obeležili s pohodom ali sprehodom v bližnji mestni park. Že zjutraj je na enoti za stanovalce z demenco, vladalo posebno vzdušje. Po zajtrku so se namreč stanovalci ob pomoči domskega osebja uredili, oblekli, nekateri so si pripravili invalidske vozičke in »hojice« ter se že pred napovedano uro zbrali v avli doma. Kot prostovoljci so se jim pridružili še nekateri iz bivalne enote in nekaj zaposlenih ter direktor DSO, mag. Marjan Žula. Kmalu je povorka počasi krenila proti bližnjemu mestnemu parku.

Sprehod za spomin ob svetovnem dnevu Alzheimerjeve bolezni

Srečali so se maturanti generacije 1953/54, med njimi tudi upokojeni nadškof in številne druge znane osebnosti

Maturantje Prve gimnazije MBPoletje je med drugim tudi čas, ko se srečujejo nekdanji sošolci ob takšnih in drugačnih obletnicah mature. In takšna srečanja, druženja in obujanje spominov na mlada, osnovnošolska ali srednješolska leta, so vedno prijetna in vesela. Toliko bolj, če se srečajo dedki in babice, ki so maturirali pred častitljivimi 65 leti. Prav takšno srečanje je pred dnevi potekalo v Mariboru in posredno v Slovenskih goricah, saj od tam prihaja veliko maturantov. Polde Matjašič iz Lenarta je namreč poskrbel za nepozabno srečanje in druženje maturantov generacije 1953/54 nekdanje realke/prve gimnazije Maribor.

Maturirali so pred davnimi 65 leti

Moj kraj Radgona

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Zgodba z Radgonskega grada

GradBilo je prelepo pomladansko jutro, ko so se megle že umaknile in so sončni žarki prodrli v najskritejše predele dežele. Na grajskem griču je bilo že sedaj zelo živahno, saj so ravno dokončevali mogočno zgradbo, ki so jo zgradili zaradi zaščite pred vdori roparskih narodov z vzhoda. Grad je bil že skoraj zaključen, manjkali so le še detajli.

 

Mlad in krepak tesar Joža je bil udeležen v gradnji gradu od začetka tesarskih del in je bil zelo cenjen, kot dober delavec. Ravno v tem času je doma v vasi njegova mlada žena rojevala prvega otroka. Komaj je čakal, da se bo zvečer lahko čimprej odpravil domov in proslavil rojstvo svojega naslednika. Ko je prišel mrak, je Joža tekel domov v vas. Še preden je prišel do svojega doma, so mu vaščani že čestitali, tako, na daleč.

Ko je stopil v izbo, mu je mlada žena pokazala oba, dvojčka, ki sta privekala tisti dan na svet. Joža je bil tako presunjen in vesel, da je zavriskal na glas. Slišalo se je celo do gradu. Pokleknil je ob postelji, poljubil ženo na čelo in se zazrl v majhna obrazka, ki sta imela zaprte oči. Pravkar sta obedovala in se zadovoljno smehljala, ko sta padla v spanec. Joža ju je gledal in čisto potihoma rekel: 'Eden bo Štefan in drugi bo Jožek.'

Žena mu je samo prikimala in tako se je začela saga o Štefanu in Jožeku, ki sta hitro rastla. Stara sta bila že leto dni, ko je iz vzhoda prihajala novica, da se bliža roparska skupina vojakov. Vaščani so kot ponavadi poiskali skrivališče, poskrili skoraj vse stvari in molili, da bi vse potekalo kot že v preteklosti. Toda tokrat so bili to drugi in bolj kruti vojščaki. Štefan in Jožek nista mogla skupaj z bolno materjo odditi v skrivališče, zato so se skrili v hiši in upali, da nihče ne bo vstopil.

Joža je bil odstoten tisto jutro in niti ni vedel, kaj se dogaja, Kmalu so pridrveli konjaniki, z mečem in sulico, ter z loki so pustošili po vaseh in kmalu prišli v Jožekovo vas. Razjahali so in začeli pleniti po hišah. Na gradu še ni bilo stalne vojaške postojanke, zato so bili vaščani prepuščeni usodi. Ko so vojščaki uplenili skoraj že vso vas, so vpadli v Jožovo hišo. Neusmiljeno so lomastili po hiši in za trenutek obstali povsem tiho. Zaslišali so mili otroški jok. Mati je v skrivališču panično poskušala zaustaviti jok Jožeka, a ni uspela. Štefan se je samo potuhnil še bolj v temo, ko so vojščaki odkrili skrivališče. Grobo so povlekli mamo in ubogega jokajočega Jožeka na plano. Smejali so se, ko jih je mati prosila, da jima nič ne naredijo. A je bilo vse zaman. Odvekli so jo na plano, jo in pred očmi Jožeka ubili. Potem so zažgali hišo in prepustili Štefana na milost in nemilost ognja.

V tistem trenutku je izza gozda pritekek Joža. Bil je besen in neustrašen. Z tesarsko sekiro je planil sredi vojščakom in se boril strašno pogumno in besno, v deliriju. Mali Jožek je sedel ob mrtvi materi in jokal. Z kančkom očesa je Joža videl, da Štefana ni in še bolj udarjal. Hrabri boj je trajal skoraj petnajst minut, ko je Joža smrtno zadet z puščico obležal poleg svoje mlade žene. Preostali vojščaki so pograbili malega Jožeka, ga posadili na konja in kot blisk izginili na obzorju.

Hiša je začela goreti zelo močno, ko se je mladi Štefan prikobacal iz nje. Ko je zagledal mamo in očeta ležati pred hišo, je priplezal do njiju in ju poskušal zbuditi. A vse kar je delal je bilo zaman, saj sta bila oče in mati negibna. Štefan je pričel jokati. Kdo ve, koliko časa je minilo, ko so ga našli menihi samostana in ga vzeli s sabo. Očeta in mater so pokopali ob hiši. Štefan je imel srečo, da so ga menihi odnesli na grad.

Tam sta bila nastanjena stari Ratigoj z svojo ženo, ki sta hrepenela po otrokih, ki pa jih nista mogla imeti. Zato sta posvojila Štefana in ga začela klicati Stefanus. Prosila sta deželnega kneza, da sta ga lahko posvojila in tako je Stefanus dobil viteški naziv.

Leta so tekla in ko je bil Stefanus star dvajset let, je globoko v sebi še vedno nosil misel na brata, ki ga ni več videl po tistem strašnem dnevu. Stefanus je bil odličen mečevalec in spreten z lokom in sulico. Postal je vojaški poveljnik precej številne posadke, v kateri je bilo precej drugih vitezov. Bila je kar majhna vojska in zato so se napadi roparskih vzhodnim plemen končalo.

Po dolgih dnevih miru, je moral Stefanus z vojaško posadko iti na pohod, da bi pomagal Ogrskemu kralju Ladislavu v bitki proti Pečenegom in Kurnanom. Odrinili so kmalu zjutraj in počasi napredovali proti zbirnemu mestu, kjer se je zbirala mogočna vojska. Dnevi so tekli in vojska je bila pripravljena. Ko se je bitka začela, je Stefanus z svojimi vitezi in vojščaki udaril točno po sredini v strašnem udarnem valu, ki je presekal sovražnikove sile. Bitka je bila strašna in krvava a če so hoteli imeti mir na svojih mejah, so se morali spopasti z temi sovražnimi silami. Zvečer je bilo vsega konec. V vojaškem taboru je Kralj Ladislav sprejemal posamezne viteze in jih odlikoval za hrabrost.

Poklican je bil tudi Štefan. Ko je vstopil v kraljevi šotor je obnemel. Utihnili so tudi vsi ostali. Tudi Ladislav je bil presenečen, kajti pred njim je stal povsem enak vitez, kot je bil njegov osebni vojni svetovalec Jožek. Brata sta gledala drug v drugega in vedela. Brez besed sta si padla v objem. Kralj Ladislav je poslušal njuno zgodbo in ju oba razrešil dolžnosti. Brata, viteza in hrabra vojščaka sta se našla v bitki, ko sta najmnaj pričakovala. Zdaj sta potovala domov. Ko sta zavila proti domači vasi, sta se zaustavila na grobovih matere in očeta. Pokleknila sta in tiho molila.

Solze so jima tekle po licu in pustila sta jih teči. Ostali so tiho stali zadaj in tudi oni so pokleknili. Čas je tekel a ne za njiju. Bila sta doma. Še dolgo potem so ljudje zvečer ob ognju pripovedovali zgodbo dveh hrabrih in neustrašnih bratov, sovaščanov, ki sta bila iztrgana iz domačega ognjišča in usodno razvdojena a kljub temu povezana za vse življenje.

Nahajate se: MKR Radgona Zgodovina Zgodbe Zgodba z Radgonskega grada