Na tradicionalno pustno rajanje prišli skorajda vsi krajani

Pust MahovciŠportno turistično društvo (ŠTD) Mahovci, vasice z nekaj več kot sto prebivalcev, je v sodelovanju z Vaškim odborom Mahovci tudi letos pripravilo tradicionalno pustno prireditev »Kurentovanje v Mahovcih«. Prireditev, ki se je pričela zgodaj popoldan, so letos s svojim obiskom počastili kurenti KUD Polanec iz Starš na Dravskem polju, ki imajo v svojih vrstah tudi člana ŠTD Mahovci Davida Habjaniča. V lepem zimskem vremenu se je na športnem centru v Mahovcih zbralo zelo veliko obiskovalcev, praktično več kot je v vasi prebivalcev, kateri so nestrpno pričakovali kurente. Slednji so se najprej ustavili na kmetiji Jančar, kjer so se okrepčali in pripravili za pohod po vasi.

»Kurentovanje v Mahovcih« spet navdušilo

Dedek Mraz prišel tudi v Lutverce

Dedek Mraz LutverciV prostovoljnem gasilskem društvu Lutverci že peto leto zapored pripravljamo obdaritev otrok vasi Lutverci in Plitvica s prihodom dedka Mraza. Tudi letos smo dedku Mrazu poslali povabilo, da naj obišče naše otroke, in res je prišel. V petek, 29. decembra 2017 ga je pričakalo 46 otrok s starši, starimi starši ali tetami. Tako smo gasilski dom napolnili do zadnjega kotička.

Dedek Mraz se je odzval vabilu

Turistična kmetija Roškar je gostila nepozabno srečanje in druženje rodbine s Plitvičkega Vrha

Rodbina JaušovecDandanes, v tem hitrem tempu življenja in tehnološkem napredku, ko tudi po lastni krivdi nimamo časa za druženja s prijatelji, znanci in celo s svojci ne, je vsako družabno in družinsko srečanje prav lepo doživetje. In tako se je nadvse prijetno srečanje potomcev Ane, ki je bila rojena leta 1904, in Jakoba Jaušovec (1906), in sta z družino živela na Plitvičkem Vrhu pri Gornji Radgoni, odvijalo minulo soboto, na Turistični kmetiji Roškar v Lastomercih. Na srečanju, kjer se je zbralo 60 potomcev rodbine Jaušovec, med njimi tudi še živeči otroci, ki so razumljivo že v letih. Prišli so: Tilika, Vili, Erna in Štefka, manjkala pa je le Anica, sploh pa so bili udeleženci srečanja od blizu in daleč, najdlje iz Slovenske Bistrice in Gradca. Srečanje, ki je že šesto po vrsti, pripravljali so jih vsaka tri leta, odslej pa bo potekalo vsaki dve leti, so letos pripravili: Vlasta Šalamun, Drago Sobočan in Miran Senčar.

Samo srečanje je bilo nepozabno in ganljivo, kar niti ne preseneča, saj gre za „isto kri". Sami veseli in nasmejani obrazi, kar je pomenilo še več zabave in smeha. Ker so potomci Ane in Jakoba pevci, Vili je celo vodja pevskih skupin, in med njimi številni glasbeniki, je razumljivo, da je odmevalo lepo petje in glasba. Za glasbeni program je sicer poskrbel Tibor Jaušovec, občasno pa mu je pomagalo kar osem harmonikarjev z igranjem na »frajtonarici«: Nace Sobočan, Boštjan Jaušovec, Nejc Senčar, Tadej Vajngerl, Dejan Potočnik in njegov sin Anže Potočnik, Miran Rola in njegov sin, in najmlajši harmonikar, star šele 5 let, Anže Rola. Mnogi so sicer pogrešali njihovega »prvega harmonikarja« Mira Jaušovca, ki pa se ni mogel udeležiti srečanja. Glasbeniki so tudi šaljivci, zato so prisotni bili deležni humorističnih nastopov muzikantov, tudi skečev, s katerimi so dodobra nasmejali prav vse prisotne. Svoj glasbeni nastop je prispevala tudi Neli Senčar, ki je zaigrala na saksofon.
Udeležence srečanja je v nekaj besedah pozdravila in nagovorila organizatorica srečanja Vlasta Šalamun, ki se je v svojem imenu in imenu soorganizatorjev Draga Sobočana in Mirana Senčarja zahvalila vsem, da so se udeležili tega nepozabnega srečanja. Povedala je, da se je število članov, potomcev rodu Jaušovec, od zadnjega srečanja samo večalo in da je na poti nov član te »družine«, ki se jim bo pridružil že v mesecu juniju. Svoj nagovor je zaključila z mislijo: »Danes je vedno, jutri nikoli, zato naj bo to srečanje za vsakega spet nepozabno«. In bilo je zares nepozabno, saj se je zabava odvijala vse do četrte ure zjutraj. Zaključili pa so jo spet s pesmijo, ki je bila rdeča nit tega srečanja.

(Foto: Ludvik Kramberger)

Srečalo se je 60 potomcev Jaušovec

Na zlati poroki je Mariji in Jožetu Lahu zapel tudi Stane Vidmar

Zlatoporočenca LahPoleg decembrskega vrveža in novoletnega prazničnega vzdušja, so pri družini Lah iz Očeslavcev v občini Gornja Radgona, imeli še posebno slovesno slavje z več kot sto svati. Marija in Jože Lah sta namreč praznovala zlato poroko, saj že 50 let z roko v roki stopata skozi lepoto in bolečino življenja. Zlatoporočenca sta se spoznala po Jožetovem prihodu s služenja vojaškega roka v Makedoniji, ko sta se srečala na vaški veselici v Stavešincih in se takoj zaljubila. Rosno mlada sta se poročila 31. decembra 1967 (Marija pri komaj 18 letih, Jože pri 23) civilno in cerkveno v cerkvi v Gornji Radgoni. Tako ljubezen z vaške veselice traja že pol stoletja.

Ljubezen z vaške veselice traja že 50 let

Med soboto in nedeljo so sekunde do pravoslavnega novega leta odštevali tudi v Termah Lendava

Pravoslavno novo letoPodobno kot marsikje po Sloveniji, zlasti v večjih krajih, kjer živi večje število pravoslavnih vernikov, je čakanje novega pravoslavnega leta, v noči med soboto in nedeljo, potekalo tudi na skrajnjem severovzhodu države. Srbsko kulturno društvo "Jovan Jovanović Zmaj" Lendava je namreč v soboto, 13. januarja zvečer, kot vsako leto poprej, v restavraciji Term Lendava pripravilo novoletno zabavo po julijanskem koledarju, ali najpogosteje rečeno zabavo ob pravoslavnem novem letu. Novoletne zabave so se, poleg članov omenjenega kulturnega društva udeležili tudi njihovi prijatelji in znanci, ne glede na nacionalnost ali veroizpoved, med njimi tudi veliko Slovencev, Madžarov, Hrvatov in drugih. Vse je potekalo v znamenju veselega vzdušja, veliko glasbe, plesov, odlične kulinarike...

Srbsko

Starostniki so se z veseljem zavrteli

DSO zaključek 2017V Domu starejših občanov Gornja Radgona so tik pred koncem leta 2017, praznovali zaključek leta. Že tradicionalna prireditev je bila ponovno odlično obiskana, saj se je zbralo kar 140 stanovalcev doma in njihovih svojcev, tako da so se ob lepo dekoriranih in obloženih omizjih zbrale kompletne družine. Direktor Doma, mag. Marjan Žula, je v uvodnem slavnostnem nagovoru pozdravil tudi prostovoljce, ki so bili povabljeni ter se jim zahvalil za celoletno požrtvovalno in pomembno delo, ki ga opravljajo. Po čisto kratkem pogledu nazaj v poslovno leto 2017, ki ga bo DSO-GR d. o. o. zaključil pozitivno, se je zahvalil zaposlenim, ki skrbijo za to, da je Dom svetel, prijazen in odprt ter za njihovo dobro delo, ki se odražajo v zelo kakovostnih storitvah. Za vse delovne enote je izbral prijazne in lepe besede ter izrazil upanje, da bodo tudi v bodoče živeli in delali kot kolektiv, skupaj s stanovalci pa še naprej kot velika družina.

V radgonskem DSO pripravili tradicionalni zaključek leta za stanovalce in njihove svojce

Moj kraj Radgona

Za prikaz vremena omogočite piškotke na zavihku "Zasebnost"!

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Akti iz narave in zapuščenih objektov

 

Prlekija gosti foto razstava Sandre Požun

Foto razstava Sandra PožunV galeriji Art Jurak v Logarovcih, v Prlekiji, so odprli razstavo mojstrice fotografij Sandre Požun iz Ptuja. Požunova fotografira predvsem akte v naravi ali v zapuščenih objektih, pretežno v črno-beli tehniki. Z deli sodeluje na raznih foto razstavah doma in v tujini, prejela pa je tudi že nekaj pomembnih domačih in mednarodnih nagrad. Otvoritev lepe razstave, ki bo na ogled vsak dan do konca avgusta, sta popestrili članici Zavoda za kulturo, promocijo in turizem Kultprotur iz Gornje Radgona, pisateljica Norma Bale, ki je prebrala odlomek iz svojega romana Karamel, ter Manja Šturm Dolinšek, ki je zrecitirala svojo pesem. Ogled fotografij pa so pospremili zvoki gonga izpod spretnih rok Dušana Bela.

Novi cikel fotografij iz pripovedne konstelacije, ki nam jo predstavlja Sandra Požun, označuje smernice sodobne slovenske fotografije in podira strukturo formalnega dialoga, na katerega smo navajeni že lep čas. Avtoričin cikel se kaže danes že kot skorajda nemogoč izziv aktualizirati in fotografirati klasični ženski akt kot nekaj plastičnega, toda obenem bežnega, spremenljivega, gnetljivega ter pri tem ustvarjati igro interpretacije vsakdana, ki jo ustvarjajo nepredvidljivi ambienti, prostor in čas. Požunova vdihne življenje osebnemu dialogu z močnimi toni, ki temeljijo na črni in beli, pri tem pa prav ta dialog s svojo potenco zahteva gledalčevo udeležbo pri branju strukture samega dela: njeno fotografiranje se rodi iz spontane notranje potrebe, ki je daleč od namernega iskanja lepote in kjer se skladnost in tehnika, spontanost in kontrola povezujejo v kombinacije nepredvidljivih ravnovesij. Požunova je že pred leti odkrila lastno umetniško posebnost, ki temelji na ustvarjanju jasne oblikovne kakovosti ter prepoznavni in obenem neprisiljeni inovaciji, ki z oblikovnega stališča prehaja od tehnične in kompozicijske strogosti h kreiranju podob, prežetih z misteriji, poželenjem in privlačnostjo.
S prepuščanjem s skrajno naravnostjo in s prenašanjem svetlobe, detajlov, senc, pozabljenih ali zapuščenih okolij, ki s svojo osuplostjo postanejo dražljaj in vir globokih eksistencialnih premislekov skozi raziskovanje ženskega telega, ki je prikazano pravzaprav kot predmet raziskave, se slovenska fotografinja zateče bodisi k industrijskim ali naravnim okoljem. Oboji so vsekakor močno osebnostno zaznamovani, tako da se telo prelevi v skrajno mejo površine. Slečeno telo je sposobno sámo odkriti vsebino materije in tako ustvariti harmoničnost, kombinacije oblik in obstojnost, ki generirajo nove strukture. Pozornost na vsak detajl sleherne fotografije je ena izmed stilističnih potez Požunove, ki gre onkraj telesnosti ženskega telesa kot simbola komunikacije, vse do razsvetljenja preko kompozicije podobe in halucinogene naracije, ki jo pogosto spremljajo pravila, določena s propadajočim ali preprosto praznim prostorom, oropanim lastne identitete, kar je lahko posledica dolgotrajnega zanemarjanja. V delih Sandre Požun je navsezadnje nekaj, kar spominja na prakso razmeroma velikega števila modernih in sodobnih fotografov, ki so veliko časa posvetili pripravi scenografije posamezne fotografije sklicevali na klasičen diskurz kompozicije. Če bi po eni strani fotografije Požunove lahko v določenih pogledih spominjale na nekatere posnetke velikih mojstrov, kot so Edward Weston, Irving Penn ali Robert Mapplethorpe, so v resnici oddaljene po svoji dokumentaristični in sociološki vsebini.
Sandra Požun je rojena leta 1972 v Zadru (Hrvaška), otroštvo pa je preživela v Bujah, slikovitem mestecu na hribu v hrvaški Istri. Po končani srednji šoli se preselila v Slovenijo, na Ptuj, najstarejše in najlepše slovensko mesto, kjer živi in ustvarja. Zaznamovana z dalmatinskim temperamentom, istrsko burjo in haloškimi griči, ob tem je še vedno zaljubljena v morje. "Našla" se je v fotografiranju aktov, poleg tega rada fotografira še otroke in portrete. Če se le da, v črno-beli tehniki, a včasih tudi v "colorju", zadnje čase predvsem digitalno, čeprav je še vedno najlepša glasba zvok ob navitju negativa naprej na analognem zrcalno-refleksnem fotoaparatu. Udeležila se nekaj fotografskih delavnic pod vodstvom Hermana Pivka in Arneta Hodaliča. V veliko pomoč je bilo predvsem mentorstvo mojstra fotografije EFIAF, Stojana Kerblerja. Med drugim je dve leti uradna fotografinja Gledališča Ptuj, za tovarno aluminija Talum iz Kidričevega je opremila koledar za leto 2002 s črno-belimi akti, dve leti je uradna fotografinja Slovenskega narodnega gledališča Maribor.

Za prikaz gumbov, kot so "Všeč mi je", "Deli na FB", "Tweet", "G+" in komentarjev socialnih omrežij omogočite piškotke v nastavitvah, ki jih odprete na zavihku "Zasebnost" ob strani levo ali spodaj na gumbu "Dovoli piškotke"! Za pravilno delovanje novih nastavitev osvežite stran s pritiskom na tipko "F5".
Nahajate se: MKR Razstave Akti iz narave in zapuščenih objektov