Pomembno je tudi nedeljsko dopoldansko druženje

Bolšji sejem OrehovciOb gasilskem domu PGD Orehovci, tik ob regionalni cesti Gornja Radgona – Ptuj, že vrsto let deluje bolšji sejem, ki se ne glede na letni časi, odvija vsako prvo nedeljo v mesecu. Na sejmu svoje predmete, ne nove, pač pa stare, prodajajo tisti, ki jih niso odvrgli v smeti in se zavedajo, da bi jih lahko kdo še uporabil. Sejem je zanimiv tudi za zbiratelje starin, saj so mnogi predmeti stari, nekateri tudi več kot sto let. Kot so nam povedali organizatorji iz PGD Orehovci, je sejem namenjen tudi nedeljskemu dopoldanskemu druženju, ki ga je v zadnjem času, ko imamo vsi preveč obveznosti, vse manj. Za nekatere domačine in tudi sosede iz vasi v okolici in celo iz Gornje Radgone in Radencev, je prva nedelja v mesecu, ravno zaradi orehovskega sejma, postala pravi praznik.

Bolšji sejem v Orehovcih še deluje

Po šestdesetih srečnih letih, spet pred oltar in matičarja

Biserna poroka FleisingerKonec minulega tedna sta v krogu domačih in prijateljev 60 let skupnega zakonskega življenja praznovala Marija in Karel Fleisinger iz Spodnjih Ivanjcev. Enako kot pred šestdesetimi leti sta slavljenca tudi tokrat svojo zakonsko zvestobo potrdila pred matičarjem in pred oltarjem. Civilni obred, ki ga je ob asistenci matičarja Mirka Ferenca, opravil župan občine Gornja Radgona Stanko Rojko, je potekal v prostorih srednjeveškega negovskega gradu. Nekoliko presenetljivo je le dejstvo, da sta slavljenca v cerkvi obeležila biserno, civilno pa diamantno poroko, kot je pisalo na listini, ki sta jo Marija in Karel prejela od župana Rojka. Po matičarjevi predstavitvi življenjske zgodbe zakoncev, jima je tudi župan namenil nekaj lepih besed in jima izročil omenjeno Diamantno poročno listino občine Gornja Radgona.

Biserno poroko sta obhajala zakonca Marija in Karel Fleisinger

Zlati medalji tudi v Kranj in Ljubljano

Antonovanje 2019V Jeruzalemsko – Ormoških vinorodnih goricah, natančneje na Kogu, vasici v ormoški občini ob hrvaški meji, so tudi letos ob godu sv. Antona puščavnika pripravili številne prireditve, ki so jih poimenovali „Antonovanje 2019". In čeprav se je v dobrem tednu (Antonov koncert MePZ Prosvetnega društva Ruda Sever Gorišnica; Kulinarični večer na Turistični kmetiji Hlebec; Prireditev „Čurke in vino 2019"; Antonovo kegljanje z lokalno ponudbo na stojnicah; pogovor na temo "Priložnosti podeželja in lokalnih ponudnikov"; Čurkarijada s kulinaričnim razvajanjem - Odprta kuhinja, pokušina čurk in vina, stojnice lokalnih ponudnikov, pester program, prihod slovenskega vinskega kraljestva, 11. razstava na temo reje prašičev...; Romanje k Sv. Antonu Puščavniku; sv. maša za žive in pokojne prašičerejce ter zdravje pri živini;10. srečanje vozil Steyr kluba Kog in starodobnikov, srečanje domačih ansamblov in folklornih skupin, lokalna ponudba na stojnicah...), je bilo v ospredju ocenjevanje čurk s strokovno komisijo in komisijo potrošnikov. Čeprav je vse dogajanje bilo zelo zanimivo posebej kaže omeniti tudi kulinarični dogodek na Turistični kmetiji Hlebec, kjer so obiskovalce počastili s šesthodnim menijem, v katerem so kraljevale kašnate klobase oz. čurke, kot jim pravijo domačini. Tradicionalni lokalni kuhinji so – kot to vedo pri Hlebcu – vnesli pridih sodobnosti.

„Antonovanje 2019

Pripravili so prvo izmenjevalnico otroških oblačil in igrač, ki je mnogim omogočila trajnostno in odgovorno posodobitev garderobe

Izmenjevalnica oblačil in igračPo decembrski izjemno uspešni „izmenjevalnici" oblačil in obutve za otroke in odrasle, je v sodelovanju radgonske Iniciative Rastišče, skupaj s soboško igralnico Mali ČuDo, ter Mensano, pripravila še „Izmenjevalnico otroških oblačil in igrač" in vsega ostalega. Z željo, da bi nekoliko omilili zapravljanje in razsipništvo, so v igralnico Mali ČuDo v prostorih Mensane v Murski Soboti aktivisti omenjenih organizacij pritegnili kakšno stotnijo otrok in njihovih mamic, očkov, dedkov in babic, ki so prinašali svoje reči, domov pa odnašali „nova" oblačila, obutev, igrače... Glede na to, da je šlo za prvo tovrstno izmenjevalnico, sta glavni organizatorici dogodka, Nika Škof (Rastišče) in Barbara Muhič (Mali ČuDo), zadovoljni z obiskom in tudi izmenjavo. Povesta tudi, da je izmenjevalnica otroških oblačil, igrač in vseh ostalih otroških potrebščin omogočala trajnostno in odgovorno posodobitev garderobe in igralnega parka otrok, ki je povrhu še zastonj.

Zamenjali so igrače, oblačila in obutev

Pred pol stoletja sta začela iz nič, a z veliko ljubezni

Zlata poroka DruzovičEnako, kot pred 50 leti, ko sta si pred matičarjem in pred oltarjem izrekla zvestobo Zofija in Karel Druzovič iz Gočove pri Sv. Trojici v Slovenskih Goricah, sta tudi tokrat svojo zakonsko zvestobo potrdila pred matičarjem in pred oltarjem. Takrat sta k civilni poroki odšla v Lenart, cerkveni pa v cerkev Sv. Trojice, kjer sta sedaj potekala oba obreda. Civilni obred zlate poroke je tokrat, ob matičarki Dragici Kramberger, prvič v vlogi župana opravil David Klobasa. Dragica je na drobno opisala življenje in delo zlatega para, župan pa jima je namenil nekaj prijaznih besed, ter jima izročil zlatoporočno spominsko listino, ter darilo občine.

Zlato poroko sta obhajala Zofija in Karel Druzovič iz Slovenskih goric

Po šestih desetletjih spet pred istim oltarjem

Biserna poroka SteyerV teh zimskih dneh, ko je največ praznikov in praznovanj, sta 60-letnico poroke, torej biserno poroko obeležila Marija in Ivan Steyer iz Črncev v Apaški dolini. Enako kot pred šestimi desetletji, sta se zakonca, tudi tokrat, skupaj s svojimi domačimi, sosedi in prijatelji, k bisernoporočnemu obredu podala v farno cerkev v Apačah. Pred cerkvijo ju je z igranjem pozdravila Pihalna godba Apače, pri kateri je nekoč igral tudi njun pokojni sin Ivan. Ko so njuni svatje v cerkvi postavili špalir, ju je župnik Janez Ferencek povabil v cerkev, k zahvalni maši in bisernoporočnemu obredu, ki je potekal med darovano sv. mašo.

Pred 60 leti sta se poročila Marija in Ivan Steyer iz Črncev

Moj kraj Radgona

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Akti iz narave in zapuščenih objektov

 

Prlekija gosti foto razstava Sandre Požun

Foto razstava Sandra PožunV galeriji Art Jurak v Logarovcih, v Prlekiji, so odprli razstavo mojstrice fotografij Sandre Požun iz Ptuja. Požunova fotografira predvsem akte v naravi ali v zapuščenih objektih, pretežno v črno-beli tehniki. Z deli sodeluje na raznih foto razstavah doma in v tujini, prejela pa je tudi že nekaj pomembnih domačih in mednarodnih nagrad. Otvoritev lepe razstave, ki bo na ogled vsak dan do konca avgusta, sta popestrili članici Zavoda za kulturo, promocijo in turizem Kultprotur iz Gornje Radgona, pisateljica Norma Bale, ki je prebrala odlomek iz svojega romana Karamel, ter Manja Šturm Dolinšek, ki je zrecitirala svojo pesem. Ogled fotografij pa so pospremili zvoki gonga izpod spretnih rok Dušana Bela.

Novi cikel fotografij iz pripovedne konstelacije, ki nam jo predstavlja Sandra Požun, označuje smernice sodobne slovenske fotografije in podira strukturo formalnega dialoga, na katerega smo navajeni že lep čas. Avtoričin cikel se kaže danes že kot skorajda nemogoč izziv aktualizirati in fotografirati klasični ženski akt kot nekaj plastičnega, toda obenem bežnega, spremenljivega, gnetljivega ter pri tem ustvarjati igro interpretacije vsakdana, ki jo ustvarjajo nepredvidljivi ambienti, prostor in čas. Požunova vdihne življenje osebnemu dialogu z močnimi toni, ki temeljijo na črni in beli, pri tem pa prav ta dialog s svojo potenco zahteva gledalčevo udeležbo pri branju strukture samega dela: njeno fotografiranje se rodi iz spontane notranje potrebe, ki je daleč od namernega iskanja lepote in kjer se skladnost in tehnika, spontanost in kontrola povezujejo v kombinacije nepredvidljivih ravnovesij. Požunova je že pred leti odkrila lastno umetniško posebnost, ki temelji na ustvarjanju jasne oblikovne kakovosti ter prepoznavni in obenem neprisiljeni inovaciji, ki z oblikovnega stališča prehaja od tehnične in kompozicijske strogosti h kreiranju podob, prežetih z misteriji, poželenjem in privlačnostjo.
S prepuščanjem s skrajno naravnostjo in s prenašanjem svetlobe, detajlov, senc, pozabljenih ali zapuščenih okolij, ki s svojo osuplostjo postanejo dražljaj in vir globokih eksistencialnih premislekov skozi raziskovanje ženskega telega, ki je prikazano pravzaprav kot predmet raziskave, se slovenska fotografinja zateče bodisi k industrijskim ali naravnim okoljem. Oboji so vsekakor močno osebnostno zaznamovani, tako da se telo prelevi v skrajno mejo površine. Slečeno telo je sposobno sámo odkriti vsebino materije in tako ustvariti harmoničnost, kombinacije oblik in obstojnost, ki generirajo nove strukture. Pozornost na vsak detajl sleherne fotografije je ena izmed stilističnih potez Požunove, ki gre onkraj telesnosti ženskega telesa kot simbola komunikacije, vse do razsvetljenja preko kompozicije podobe in halucinogene naracije, ki jo pogosto spremljajo pravila, določena s propadajočim ali preprosto praznim prostorom, oropanim lastne identitete, kar je lahko posledica dolgotrajnega zanemarjanja. V delih Sandre Požun je navsezadnje nekaj, kar spominja na prakso razmeroma velikega števila modernih in sodobnih fotografov, ki so veliko časa posvetili pripravi scenografije posamezne fotografije sklicevali na klasičen diskurz kompozicije. Če bi po eni strani fotografije Požunove lahko v določenih pogledih spominjale na nekatere posnetke velikih mojstrov, kot so Edward Weston, Irving Penn ali Robert Mapplethorpe, so v resnici oddaljene po svoji dokumentaristični in sociološki vsebini.
Sandra Požun je rojena leta 1972 v Zadru (Hrvaška), otroštvo pa je preživela v Bujah, slikovitem mestecu na hribu v hrvaški Istri. Po končani srednji šoli se preselila v Slovenijo, na Ptuj, najstarejše in najlepše slovensko mesto, kjer živi in ustvarja. Zaznamovana z dalmatinskim temperamentom, istrsko burjo in haloškimi griči, ob tem je še vedno zaljubljena v morje. "Našla" se je v fotografiranju aktov, poleg tega rada fotografira še otroke in portrete. Če se le da, v črno-beli tehniki, a včasih tudi v "colorju", zadnje čase predvsem digitalno, čeprav je še vedno najlepša glasba zvok ob navitju negativa naprej na analognem zrcalno-refleksnem fotoaparatu. Udeležila se nekaj fotografskih delavnic pod vodstvom Hermana Pivka in Arneta Hodaliča. V veliko pomoč je bilo predvsem mentorstvo mojstra fotografije EFIAF, Stojana Kerblerja. Med drugim je dve leti uradna fotografinja Gledališča Ptuj, za tovarno aluminija Talum iz Kidričevega je opremila koledar za leto 2002 s črno-belimi akti, dve leti je uradna fotografinja Slovenskega narodnega gledališča Maribor.

Za prikaz gumbov, kot so "Všeč mi je", "Deli na FB", "Tweet", "G+" in komentarjev socialnih omrežij omogočite piškotke v nastavitvah, ki jih odprete na zavihku "Zasebnost" ob strani levo ali spodaj na gumbu "Dovoli piškotke"! Za pravilno delovanje novih nastavitev osvežite stran s pritiskom na tipko "F5".
Nahajate se: MKR Razstave Akti iz narave in zapuščenih objektov