Med srčnimi bolniki skrajnega severovzhoda države je dišalo po pečenem kostanju

Koronarci KonjiščeKoronarno društvo Radenci, ki združuje okrog 140 članic in članov (srčno – žilnih bolnikov) iz širšega območja severovzhodne Slovenije, predvsem, iz Pomurja in Slovenskih goric, s številnimi dejavnostmi, nenehno skrbi za boljše počutje članstva in sploh društva. Tako kot celo leto, se številne aktivnosti, kot so strokovna predavanja, na katerih članstvo in vse druge seznanjajo o različnih temah povezanih s srčnimi in žilnimi obolenji, delavnice, predstavitve, telovadba, vaje, izleti, hoje..., vrstijo tudi v teh jesenskih dnevih.

Koronarcem druženje veliko pomeni

Župnik ji je doma ob obhajilu podelil sveto hostijo

Terezija Kocbek - jubilejŽe nekoč, ko še ni bilo avtomobilov in drugih prevoznih sredstev, ko ljudje niso toliko hodili od hiše do hiše, saj so morali hoditi peš, so se mnogi bolj kot danes veselili obiskov. A tudi tokratnega obiska, ko so se številni pripeljali z avtomobili, se je še posebej razveselila 90 - letna slavljenka Terezija Kocbek, ki živi na Orehovskem Vrhu, dober streljaj iz Gornje Radgone, z ene in iz Radencev z druge strani. Ob njenem lepem življenjskem jubileju, sta jo namreč obiskali delegaciji Rdečega križa in župnijskega Karitasa, ki so ji prišli voščit za njen 90. rojstni dan, ki ga je praznovala v družbi svojih najbližjih. Delegacijo KO RK Črešnjevci - Zbigovci sta predstavljala predsednik Janko Avguštin in Dragica Vrbančič, delegacijo Karitasa pa: Cvetka Kurnik, Mira Hamler in Ana Rauter, ter radgonski župnik Franc Hozjan. Po izrečenih čestitkah in izročitvi priložnostnih daril, je župnik Hozjan slavljenko povabil k sv. obhajilu in ji podelil sv. hostijo. Šele po vseh opravljenih formalnostih, so bili vsi povabljeni k bogato obloženi mizi, ki sta jo pripravila »stara« gospodarja posesti Dragica in Franc Kocbek.

Terezija Kocbek z Orehovskega Vrha obeležila visok življenjski jubilej

Negovski gasilci ob njegovem visokem jubileju obiskali tovariša Maksa Lončariča

Maks Lončarič jubilejTe dni, ko praznuje Maks Lončarič lep okrogel jubilej – 80. rojstni dan, so ga med drugimi obiskali tudi gasilski tovariši. Na njegovem domu v Negovi, natančneje v zaselku Negovska vas, kjer živi, je prijaznega Maksa obiskala močna gasilska delegacija PGD Negova, kjer je tudi sam član že več kot 60 let, na čelu z aktualnim predsednikom Štefanom Puckom. Po opravljenih čestitkah in izročenem darilu, so obiskovalci in gostje zasedli bogato obloženo mizo, za kar sta poskrbeli hčerka Jožica in slavljenčeva žena Pepika. Potem, ko so ob napitnici »Kolko kapljic tolko let...«, nazdravili s penino, kot se za tak jubilej spodobi, je stekel prijazen pogovor s slavljencem. Ob tem so obujali tudi spomine na Maksovo prehojeno pot v gasilkah vrstah PGD Negova.

Če je nekdo član gasilske druščine več kot 60 let...

Puconci so gostili tradicionalni prireditvi Dödolijada (zmaga v Pečerovce) in Zlata kijanca (zmaga v Bodonce)

DödolijadaKulturno-turistično društvo (KTD) Puconci, je na igriščih ob puconski osnovni šoli pripravilo svoji tradicionalni prireditvi, 16. Dödolijado in 21. Zlata kijanco, prvič pa tudi biciklijado. Ob zanimivem kulinaričnem tekmovanju v pripravi priljubljene prekmurske jedi – dödolov, je potekala tudi kulinarična razstava domačih jedi, ob vseh teh dobrotah pa so se marsikomu pocedile sline, mnogi rekreativci pa so se podali na daljše ali krajše kolesarske potepe. Pod žgočim soncem in odprtim ognjem, kar za tekmovalke in tekmovalce, ni bilo ravno prijetno, se je zbralo več kot 30 ekip, sestavljenih iz članov iz društev in vasi, ki so na svojevrsten način prikazali tradicionalno jed naših dedkov in babic.

Prijetne dišave po dödolih so pritegnile množice

V praksi potrjujejo „demenci prijazno točko"

Sprehod DSO GRPodobno kot že nekaj let so v Domu starejših občanov (DSO) Gornja Radgona svetovni dan Alzheimerjeve bolezni obeležili s pohodom ali sprehodom v bližnji mestni park. Že zjutraj je na enoti za stanovalce z demenco, vladalo posebno vzdušje. Po zajtrku so se namreč stanovalci ob pomoči domskega osebja uredili, oblekli, nekateri so si pripravili invalidske vozičke in »hojice« ter se že pred napovedano uro zbrali v avli doma. Kot prostovoljci so se jim pridružili še nekateri iz bivalne enote in nekaj zaposlenih ter direktor DSO, mag. Marjan Žula. Kmalu je povorka počasi krenila proti bližnjemu mestnemu parku.

Sprehod za spomin ob svetovnem dnevu Alzheimerjeve bolezni

Srečali so se maturanti generacije 1953/54, med njimi tudi upokojeni nadškof in številne druge znane osebnosti

Maturantje Prve gimnazije MBPoletje je med drugim tudi čas, ko se srečujejo nekdanji sošolci ob takšnih in drugačnih obletnicah mature. In takšna srečanja, druženja in obujanje spominov na mlada, osnovnošolska ali srednješolska leta, so vedno prijetna in vesela. Toliko bolj, če se srečajo dedki in babice, ki so maturirali pred častitljivimi 65 leti. Prav takšno srečanje je pred dnevi potekalo v Mariboru in posredno v Slovenskih goricah, saj od tam prihaja veliko maturantov. Polde Matjašič iz Lenarta je namreč poskrbel za nepozabno srečanje in druženje maturantov generacije 1953/54 nekdanje realke/prve gimnazije Maribor.

Maturirali so pred davnimi 65 leti

Gasilci pred upokojenkami in veterani

Bujta repaV okviru 24. Pomurskega poletnega festivala, ko so v Veliki Polani vrstijo številne prireditve, koncerti in dogodki, katerih ne doživimo vsak dan, je na prizorišču dogajanja potekalo tudi jubilejno, 10. tekmovanje v kuhanju tradicionalne prekmurske jedi – bujte repe. In ni nič nenavadnega, da v kuhanju omenjene jedi tekmujejo v Veliki Polani, kajti v deželi štorkelj so 10. avgusta 2013 postavili tudi Guinnessov rekord, saj so v kotlu skuhali rekordnih 1.089,50 kilogramov bujte repe, ta pa je po njihovem prepričanju del kulturne dediščine. In v neuradni svetovni prestolnici bujte repe Veliki Polani je tokrat nastopilo 14 predvsem domačih ekip iz Prekmurja, samo tekmovanje pa je potekalo pod vodstvom Nine Lebar, in pod budnim očesom članov strokovne komisije (Strokovna učitelja kuharstva na SŠGT Radenci, Zdenka Tompa in Dušan Zelko, ter vodja kuhinje v hotelu Lipa v Lendavi, Jože Horvat). Pri kuhanju na odprtem ognju in v kotličku, je tekmovalcem gotovo bilo zelo vroče, kajti že brez ognja je bila temperatura krepko nad 30 stopinj, a ker je šlo bolj za druženje kot zmago, ni bilo nobene bojevitosti in vsi so se vmes hladili s tekočimi pripomočki.

Desetič so se pomerili v kuhanju znamenite prekmurske jedi – bujte repe

Uličarji pred „Šestko" in Brodarji

Vaške igre LutverciNa domačem nogometnem igrišču Lutvercih je tamkajšnje Športno društvo Luverci, minuli konec tedna, pripravilo vaške šaljive igre ter streljanje s fračo. Zanimivih iger se je udeležilo pet ekip, ob tem se je v streljanju s fračo borilo 30 oseb, od tega 23 moških in sedem žensk. Številni gledalci pa so uživali v smehu, saj so duhovite in predvsem šaljive, predvsem starinske igre, bile vesele in smešne, a ne tudi za tekmovalce, ki so pogosto bili mokri in so morali premagati mnoge ovire.

Na vaških igrah v Lutvercih jih je 30 streljajo s fračo

Moj kraj Radgona

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Vinko Prislan: Vilinski ples & Potovanja

 

Likovni umetnik iz Radencev se predstavlja v galeriji Inštituta Jožef Štefan

Vinko PrislanVse do 8. septembra bo v galeriji Instituta "Jožef Stefan" na Jamovi cesti 39 v Ljubljani, na ogled izjemno zanimiva razstava likovnega umetnika Vinka Prislana iz Radencev, katero je avtor poimenoval: Vilinski ples & Potovanja. Kot je bilo slišati na sami otvoritvi, Vinko Prislan se v svojem slikarstvu ne ukvarja direktno s predmetnim svetom, vendar poskuša vnesti neki duh človeka v barvno plazmo, naneseno na slikovni nosilec. Profili človeških obrazov zadnjega cikla slik Potovanja presegajo meje svoje prazne telesnosti in se preko valovanja zlivajo s svetom, ki jih obdaja. S tem skuša slikar ustvariti vtis povezanosti notranjega in zunanjega, intuitivnega in intelektualnega...

Avtor razstave Vinko Prislan se je rodil 14.11.1952 v Slovenj Gradcu. Na Univerzi v Mariboru je diplomiral iz ekonomije. Na svoji ustvarjalni poti je imel veliko različnih mentorjev, pri katerih se je izpopolnjeval v tehniki, kompoziciji in tudi na področju likovno teoretičnih pogledov. Ustvaril je več sto likovnih del, prva leta z oljnimi barvami, kasneje pa večinoma z akrilnimi in v mešani tehniki na srednje velikih in večjih formatih. Do sedaj je svoja dela, ki so predstavljala različne vsebinske opuse, razstavljal na samostojnih in skupinskih razstavah doma, v Avstriji, Nemčiji, na Madžarskem, Hrvaškem in Poljskem. Redno se udeležuje tudi mednarodnih likovnih kolonij in ekstempor. Sicer pa živi in ustvarja v Radencih.
Kot pravi Tatjana Pregl Kobe, slovenska pesnica, esejistka, pisateljica, publicistka, umetnostna zgodovinarka, likovna kritičarka in založnica, slike Vinka Prislana gredo dlje od prepoznavanja teles in prostorov po površini. Z nezabrisanimi potezami čopiča, s čimer je na svojih platnih cikla slik Vilinski ples (2015) ustvaril tridimenzionalno liričen in hkrati dramatičen občutek prostora, gledalcu ne pusti počitka ali varnega kotička, kamor bi se lahko skril. „Njegova cvetlična, z dominantnimi konturami opredeljujoča mesta so prostor domišljije in ekosistem prvobitne narave, ki lahko pomeni prostor divjih in neukročenih sil, a tudi prepletanje moškega in ženskega principa, kar nakazujejo barvna razmerja na njegovih platnih različnih dimenzij. Njegove slike so hkrati brezpomenska estetska forma in paradigma podob živih cvetov, po katerih so ustvarjene, lahko pa jih dojemamo tudi popolnoma neposredno in neobremenjeno ter kot gledalci uživamo v njihovi stilizirano izslikani obliki, se prepustimo njihovi živosti in občudujemo njihovo individualnost.
Preplet modre in rdeče barve hkrati s silnicami občuteno izslikanih kontur je simbolna pripoved, ki domuje v nadrealističnem gozdu rdeče osončenih cvetov, lebdečih na krhkih viticah v imaginarnem ozadju. V usodnem času zorenja žita so naši davni predniki praznovali praznik sončnega božanstva in v njegovo čast še danes prižigamo kresove. Kresna noč s svojimi stoterimi čari bo vedno ostala najskrivnostnejša noč, kajti v njej je mogoče slišati govorico živali, najti zaklad ali izvedeti za prihodnost", pravi Tatjana Pregl Kobe.
V tem kontekstu je Prislanov kresni ciklus kot nenavadna igra linij in ploskev postala slikarjev izziv, ki mu je prilagodil najintimnejšo izpoved, svojo likovno vizijo. Vanjo je naseljeno vse mogoče in nemogoče, tudi plezajoči cvetovi, ki se kot žlahtno cvetoče vrtnice s trni vzpenjajo po zidu, da gledalec morda ugleda celo asociativno poznano podobo Trnuljčice? „Slikarjev odnos je tako do narave kot do umetniške pripovedi ambivalenten – je hkrati prostor njegovih in gledalčevih podzavestnih vizij kot pogledov na pravljične podobe ter vizualna abstraktna snov Pomanjkanju ikonografske simbolike gre pripisati, da imajo upodobitve cvetov v gozdovih Prislanovih simbolično krhkih kontur dvojno naravo. Njegove slike so vzporedna motivna pot: v gledalca zrejo kot terapevtska zrcala, od njega terjajo avtentičen odziv in proces lastnega samouzrtja. Njegove cvetlice so kot živobarvne ptice vzorec na podlagi in subjekt hkrati. Imaginarne cvetlične pokrajine niso široki panoramski posnetki, ampak zoženi, stisnjeni izseki nekega sicer širšega pogleda. Na prvi pogled so oblike in prostori, ki s cvetličnimi asociacijami predstavljajo figure in odnose med njimi, dramatični. Vendar se podobe slikarjevih abstraktno asociativno izslikanih rastlin bohotijo v svoji krhko lirični individualnosti. V nežno dinamični pozi, spominjajoči na vilinski ples, ne prikazujejo le nadnaravnih razmerij, temveč odločno premagujejo smrt, slavijo življenje in se vijejo kvišku. Kri so, ki se pretaka po žilah. Hrepenenje, ki vodi k uresničitvi in prehaja mejo prostora in časa", je prepričana Tatjana Pregl Kobe.
Z globinskimi iluzionističnimi učinki slikar Vinko Prislan ustvarja vtis, da so naslikane podobe cvetov iz imaginarnega sveta resnične, da se jih gledalec lahko dotakne. Da slika pred njim diha. Živi. Kot vilinski ples. Zelo blizu mu je glasba, življenje podobe enostavno občuti kot zvok, melodijo, igro, ritem... Ustvarja tako, da z glasbo opazuje življenje okrog sebe, ga doživlja kot ples in kot glasbo, ki ima v sebi trpke in lepe stvari. Torej ne gre le za lepoto kot vihravost, zanos ali za nekaj turobnega, zadrtega, težkega, temveč za valovanje in preplet obojega. „V svojem slikarstvu se Vinko Prislan ne ukvarja direktno s predmetnim svetom, vendar poskuša vnesti neki duh človeka v barvno plazmo, naneseno na slikovni nosilec. Profili človeških obrazov zadnjega cikla slik Potovanja presegajo meje svoje prazne telesnosti in se preko valovanja zlivajo s svetom, ki jih obdaja. S tem skuša slikar ustvariti vtis povezanosti notranjega in zunanjega, intuitivnega in intelektualnega", je dodala Tatjana Pregl Kobe.

(Foto: Marjan Verč)

Za prikaz gumbov, kot so "Všeč mi je", "Deli na FB", "Tweet", "G+" in komentarjev socialnih omrežij omogočite piškotke v nastavitvah, ki jih odprete na zavihku "Zasebnost" ob strani levo ali spodaj na gumbu "Dovoli piškotke"! Za pravilno delovanje novih nastavitev osvežite stran s pritiskom na tipko "F5".
Nahajate se: MKR Razstave Vinko Prislan: Vilinski ples & Potovanja