Čeprav je po moževi nesreči (1976) ostala sama, je Kristina Pelcl do kruha spravila šest otrok, danes ima še enajst vnukov ter deset pravnukov

Kristina PelclČeprav niso imeli računalnikov, pametnih telefonov, različnih igric in podobnih reči, s katerimi se večinoma ukvarjajo današnji otroci in mladina, so se tudi naši predniki, dedki in babice v mladosti imeli fajn in so živeli zelo lepo. To seveda lahko potrdijo mnogi, ki danes preživljajo jesen življenja, enako tudi Kristina Pelcl (rojena Marič 6.10.1928 v Gradišču na levem bregu reke Mure) s čudovitega Janževega Vrha nad Radenci. Prav na svoj rojstni dan je na hribčku kjer je domovina znamenitega „Janževca", je z glasnim vriskom pozdravljala goste, ki so jih prišli voščit za visok življenjski jubilej.

Devetdesetletnica, ki z veselimi vriski pozdravlja obiskovalce

Radgončana Franc in Bojan do odličnega 3. mesta

Bujta repa MSNa parkirišču hotela Diana v Murski Soboti je potekal 9. Festival bujte repe, s tekmovanjem ekip v kuhanju te tradicionalne prekmurske jedi. Na tekmovanju, kjer je dišalo po tej tradicionalni jedi, je tokrat sodelovalo nekoliko manj (12) ekip, in sicer iz različnih društev, organizacij, turističnih podjetij in seveda tudi političnih strank, saj nas kmalu čakajo lokalne volitve. Kljub temu je bilo manj politikov, kot so nekateri pričakovali. Poleg ministrice Alenke Bratušek, državne sekretarke Olge Belec in soboškega župana Aleksandra Jevška, smo videli le še nekaj lokalnih strankarskih veljakov. Festival bujte repe je ena od večjih pomurskih kulinaričnih prireditev v jesensko-zimskem času, s katero si organizatorji prizadevajo za promocijo te tradicionalne prekmurske jedi, seveda pa tudi popestriti sobotno dogajanje v lokalnem okolju.

Na 9. festivalu bujte repe tekmovalo 12 ekip

Pripravili so 25. obrtniško-podjetniški gobarski piknik 2018, kjer so se družili, nabirali in jedli gobe

Gobe NegovaMedtem, ko iz večjega dela države poročajo, da je letošnja jesen zelo bogata z gobami, je na skrajnem severovzhodu Slovenije bera gozdnih lepotic, zlasti jurčkov in lisičk, zelo skromna. Kljub temu je tudi v pomurskih gozdovih možno srečati ljubitelje gobarjenja in gob, v kar smo se mnogi lahko prepričali tudi zadnjo soboto letošnjega septembra, ko so se v gozdove Negove in okolice podali številni udeleženci tradicionalnega, sedaj že 25. gobarskega piknika Območne obrtno podjetniške zbornice (OOZ) Gornja Radgona. Res je sicer, da so jurčkov in lisičk našli le za vzorec, zato pa je bilo veliko drugih gozdnih lepotic, saj je okoli 150 udeležencev, ki se je v lepem in sončnem vremenu pogumno odpravila v gozd, nabirala prav vse gobe, tako užitne, kot manj užitne in celo strupene. In čeprav so jih pozneje skoraj vse pojedli, nikomur ni bilo slabo, a kljub temu sami tega ne počnite in bodite sila previdni.

Obrtniki in podjetniki v negovskih gozdovih

Gasilci so trgali, prešali in se družili...

Gasilska trgatevPrav prijetno je minulo soboto bilo ob gasilskem domu PGD Janžev Vrh nad Radenci, torej natanko tam odkoder prihaja znameniti janževec. Medtem ko so vinogradniki po okoliških vinogradih pobirali še zadnje grozde letnika 2018, so namreč domači gasilci in gasilke na Janževem Vrhu, v društvu jih je nekaj nad 70, pripravili 7. gasilsko trgatev. Z natanko 52 trsov, predvsem brajd – jurke in izabele, so namreč natrgali precej grozdja, ki so ga nato tretali in stisnili dobrih 400 litrov sladkega mošta, katerega bodo došolali in z njim nazdravili ob različnih gasilskih akcijah, prireditvah in dogodkih.

PGD Janžev Vrh je menda edino gasilsko društvo z lastnim vinogradom

Angela Knaus de Groot je pred 55 leti odšla v Kanado, a še vedno rada obišče Pomurje

KlemenčičeviKamorkoli gremo, kjerkoli živimo, vrnitev v rojstni kraj, predvsem če je ta daleč, je vedno nepozabno doživetje, vezano na stare, drage spomine. Takrat se vrnemo desetletja nazaj, v svoje otroštvo in čas, ko smo svoj dom in domovino zapustili. Tega se še posebej zaveda Angela Knaus, ki je kot 11-letna deklica, davnega lata 1963 iz rojstnih Vidoncev na Goričkem, oz. Gornje Radgone, kjer je zadnjih pet „slovenskih" let preživela pri teti Mariji in stricu Milanu Klemenčiču, odletela čez veliko lužo, v kanadski Hamilton.

Lepo je obiskati rojstni kraj in srečati svoje drage

Ob svetovnem dnevu Alzheimerjeve bolezni so se sprehajali po parku

Sprehod za spominPodobno kot marsikje po državi, so se na topel septembrski dan tudi stanovalci Doma starejših občanov (DSO) Gornja Radgona, ki so oboleli za demenco, sprehodili po mestnem parku skupaj s svojci, prostovoljci in zaposlenimi. Ob svetovnem dnevu Alzheimerjeve bolezni se namreč po celotni Sloveniji organizirajo „Sprehodi za spomin", ki opozarjajo na bolezen, ki se neustavljivo širi. Demenca trenutno sodi med največje zdravstvene, socialne in finančne izzive sodobne družbe.

Sprehod za spomin, za bolnike z demenco

Moj kraj Radgona

VELIKOST TEKSTA

ZASLON

Zaslon

Bomba namenjena srbom, pogubna za hrvaške gasilce?

 
Tudi štiri leta po tragediji na Kornatih edini preživeli hrvaški gasilec Frane Lučić pravi, da še vedno čaka na prava pojasnila pristojnih. Prepričan je, da 12 njegovih kolegov ni umrlo zaradi samega požara, pač pa zaradi eksplozije Natove bombe  

GasilciNajhujša nesreča v zgodovini hrvaškega gasilstva, ki se je na današnji dan (30.8.) pred štirimi leti zgodila na Velikem Kornatu, še danes buri duhove pri južnih sosedih, še zlasti v Dalmaciji. Ko je 30. avgusta 2007 zagorelo na enem izmed številnih otokov nacionalnega parka Kornati, je gasilsko poveljstvo iz Šibenika na otok poslalo helikopter s 13 gasilci, ki bi morali pogasiti gorečo visoko travo in nizko grmovje.

Požar ni ogrožal nikogar, a so gasilci odkorakali v smrt, saj jih je umrlo 12, preživel pa je le eden. Zaradi močnega vetra helikopter v drugem naletu ni mogel odložiti "vodne hruške" s 1.650 litri vode za gašenje na vrhu hriba, kjer so čakali gasilci. Trinajsterica večinoma prostovoljnih gasilcev se je zato odpravila proti "hruški", med potjo pa jih je zajel ogenj. Zaradi slabih zvez so nesrečneži pomoč dočakali šele čez pet ur, ko je umrlo že šest gasilcev. V naslednjih dneh je v zagrebški bolnici umrlo še šest gasilcev, s hudimi poškodbami je preživel le 23-letni Frane Lučić, ki se je drugič rodil, saj ima rojstni dan 31. avgusta.

Sam želi le resnico in ne maščevanje.

In prav zaradi njega mnogi odgovorni, med njimi tudi nekateri izmed višjih politikov, še danes nimajo mirnega spanca. „Prekleti otok“, kot so ga nekateri poimenovali je namreč spremenil življenje mnogih dalmatinskih družin, še vedno pa ni jasno zakaj so morali umreti pridni fantje. Okoliščine in vzroki nesreče so še vedno nepojasnjeni in še naprej razburjajo predvsem dalmatinsko javnost, ki še posebej ob žalostnih obletnicah sproži številne ostre in strupene strele proti Zagrebu, sedaj pa tudi proti Bruslju. Oblasti so sicer ugotovile, da je bil za smrt kriv eruptivni požar, v katerem naj bi izgorele nehomogene plinske mase, pri čemer se lahko temperatura povzpne celo na 1.200 stopinj Celzija. Komisija je ugotovila, da se je ogenj v močnem vetru širil s hitrostjo 40 m/s, kar je bilo usodno za skupino, toda...

Uradni raziskavi javnost ni verjela, ker so se pojavili obdukcijski zapisi, da so gasilci goreli dvakrat. Prvič jih je zajel ogenj trave in grmovja, ki pa jih je samo ranil in onesposobil za gašenje oz. premikanje. Prava tragedija, ki je bila kriva za smrt 12 oseb, naj bi se dogodila ob drugem silovitem požaru, za katerega obstajati dve teoriji. Po prvi naj bi usodni požar povzročilo curljanje goriva iz reševalnega helikopterja, po drugi pa naj bi prišlo do eksplozivnega požara zaradi ostankov bomb iz obdobja Natovih bombardiranj Beograda v letu 1999, ko so skušali Srbom preprečiti napade na Kosovo. Edinemu preživelemu Franetu Lučiću, ki bo jutri 31. avgusta praznoval 27. rojstni dan je v tolažbo, da se je potrdila njegova teorija, da ni bilo eruptivnega požara in da je prišlo do nenadnega drugega požarnega vala, zaradi katerega je izgubil zavest. Ko se je zbudil so bili okoli njega mrtvi in ranjeni tovariši. Številni so ga dolžili, da s svojim pričevanjem ščiti odgovorne, kar očitno ne drži. „Sprašujem se, zakaj smo pet ur čakali na pomoč in zakaj nismo bili takoj premeščeni v splitsko bolnišnico. Hotel bi tudi vedeti, koga smo tam reševali. Če bi rešil vsaj eno človeško življenje in da bi se mi zgodilo to, kar se je, bi bilo vse veliko lažje“, se je v Slobodni Dalamciji spraševal mladenič, ki je prestal že nešteto plastičnih operacij. Na poletno sonce lahko gre prostovoljni gasilec iz Tisnega šele po 18. uri, v morju se ob zaščiti številnih krem lahko kopa le pol ure dnevno.

Kljub vsemu je Lučić že lani doštudiral na splitski elektrotehniki, kjer dela še magisterij, zdaj pa želi samo resnico. „Vsi imamo pravico izvedeti, zakaj sem dobil takšne opekline in zakaj so umrli moji prijatelji. Štiri leta so minila, a še vedno ni nič zaključeno in nihče še ni odgovarjal za to tragedijo. Ponavljam: Ne želim nobenega maščevanja temveč le resnico. Na sodišču želijo pokazati, kot da smo se mi sami zažgali, ker smo bili nesposobni, in da nihče drug ni kriv. Po mojem so krivi vsi od vrha do dna, cel sistem je razpadel“, je dejal Lučić, ki le stežka pogleda proti otočkom v Kornatih, ki so mu zelo spremenili življenje.

Doslej je za zamudo pomoči kot tudi za vrsto napak obtožen le nekdanji gasilski poveljnik Dražen Slavica. Paško Petrina je obtožen, da je s cigaretnim ogorkom povzročil požar. A Lučić meni, da v takšnem primeru ne obstaja le peščica krivcev. Tako Lučić kot tudi družine umrlih ne verjamejo uradni razlagi dogodkov. Kot je za hrvaške medije povedal Lučić, so prepričani, da obrambno ministrstvo skriva pravi vzrok nesreče. Sam najbolj verjame razlagi, ki jo je javnosti predstavil upokojeni poveljnik hrvaške vojske Nediljko Pušić. Ta namreč meni, da je na Kornatih eksplodirala Natova bomba, ki jo je pilot zveze tja odvrgel med bombardiranjem Beograda leta 1999, ko ni mogel zadeti tarče. Šlo naj bi za bombo CBU-87, Lučić pa je primerjal svoje poškodbe in poškodbe umrlih kolegov z ranami vojakov v Afganistanu. Pravi, da so identične, in tako ne verjame, da bi poškodbe lahko povzročil le požar.

„Ni skrivnost, da so bombe metali v Jadransko morje. Tako mislim, da podobnosti niso naključne. Sam se sicer kakršne koli eksplozije ne spominjam, a bi to lahko bila posledica velikega šoka“, pravi Lučić, ki enako kot vsi drugi, ki ne verjamejo v uradno razlago dogodkov, dodaja, kako je zelo čudno tudi to, da je po požaru na Kornate odšlo na stotine specialcev. To je le še potrdilo sum, da obrambno ministrstvo nekaj skriva. Inšpektor za požare Branko Šimara po drugi strani zagotavlja, da bi bilo povsem nemogoče, če bi na Kornatih res eksplodirala Natova bomba. Vojska pa se je po njegovem odpravila na Kornate samo zato, ker je morala preiskati teren, to pa je del protipožarne zaščite. Ob tem Šimara izpostavlja, da razlaga, da so gasilci umrli zaradi požara, družinam ne ugaja zaradi odškodnin. „Kakorkoli že, odgovora na mnoga naša vprašanja ni, sodni postopek, od katerega smo veliko pričakovali pa je postal prava farsa. Zato ponavljam: Jasno je, v kornatski tragediji zatajil celotni sistem, od vrha do dna. Vse je razpadlo, na sodišču pa želijo prikazati, da smo se mi sami zažgali ker smo bili nesposobni, ter, da nihče drug ni kriv“, pravi Lučić, ki nadaljuje: Dokler ne bom izvedel resnice podkrepljene z dokazi, ne bom imel mira. Zato mi ne pade na pamet, da bi šel na Kornate ob letošnji obletnici tragedije. Mogoče za pet – šest let, mogoče pa nikoli. Spomini so težki in boleči, zato bi mi obisk oživel grozne spomine in uničil mirne sanje, koliko jih sploh imam...“

Tukaj si lahko ogledate slike.

{jgototop}{/jgototop}

Za prikaz gumbov, kot so "Všeč mi je", "Deli na FB", "Tweet", "G+" in komentarjev socialnih omrežij omogočite piškotke v nastavitvah, ki jih odprete na zavihku "Zasebnost" ob strani levo ali spodaj na gumbu "Dovoli piškotke"! Za pravilno delovanje novih nastavitev osvežite stran s pritiskom na tipko "F5".
Nahajate se: MKR Svetovno Bomba namenjena srbom, pogubna za hrvaške gasilce?